Laert in mir na Itaki

Besedilo

Laert in mir na Itaki

Hermes s Kilene je klical duše ubitih snubcev. V rokah je držal lepo zlato palico, s katero začara oči ljudi, katerih hoče, druge pa spet prebuja iz spanja. Z njo je zamahnil in jih vodil, duše pa so mu cvileč sledile.

Kakor netopirji v globini neizmerne votline cvileč letajo, kadar kateri odpade od gruče na skali, kjer se držijo drug drugega, tako so šle duše skupaj in cvilele; pred njimi je hodil dobrotni Hermes po zatohlih poteh.

Šle so mimo tokov Okeana in Bele skale, mimo Sončevih vrat in dežele sanj; kmalu so prišle na asfodelski travnik, kjer prebivajo duše, sence umrlih.

Tam so našle dušo Ahila, Pelejevega sina, Patrokla in plemenitega Antiloha ter Ajanta, ki je bil po lepoti in postavi najboljši med vsemi Danajci za brezgrajnim Pelejevim sinom.

Ti so bili zbrani okoli njega. Tedaj se jim je približala duša Agamemnona, Atrejevega sina, vsa žalostna; okoli nje so se zbirale druge duše, ki so skupaj z njim umrle v Ajgistovi hiši in dočakale svojo usodo.

Prva ga je nagovorila duša Pelejevega sina: »Atrejev sin, mislili smo, da si Zevsu, ki se veseli groma, med vsemi junaki vselej najljubši, saj si vladal tolikim silnim možem v trojanski deželi, kjer smo Ahajci prestajali gorje.

Pa je bilo tudi tebi usojeno, da te prezgodaj doleti pogubna usoda, ki se ji ne izogne nihče, kdor se rodi. Ko bi bil vsaj sredi časti, ki si jih užival kot vladar, v trojanski deželi dočakal smrt in svojo usodo! Tedaj bi ti vsi Ahajci nasuli grobno gomilo in tudi svojemu sinu bi zapustil veliko slavo. Zdaj pa ti je bilo usojeno umreti najbednejše smrti.«

Odgovorila mu je duša Atrejevega sina: »Srečni Pelejev sin, bogovom podobni Ahil, ki si umrl v Troji, daleč od Argosa! Okoli tebe so padali najboljši sinovi Trojancev in Ahajcev, ko so se bojevali za tvoje truplo; ti pa si v vrtincu prahu ležal mogočen, mogočno razprostrt, in pozabil na bojne vozove.

Ves dan smo se bojevali in nikakor ne bi prenehali, ko ne bi Zevs z viharjem končal boja. Ko pa smo te iz bitke prinesli k ladjam, smo te položili na mrtvaški oder, potem ko smo tvoje lepo telo umili z mlačno vodo in ga namazilili. Okoli tebe so Danajci prelivali vroče solze in si strigli lase.

Iz morja je prišla tvoja mati z nesmrtnimi morskimi nimfami, ko je slišala novico. Nad morjem se je razlegel nadzemeljski krik in vse Ahajce je prevzel strah. Poskočili bi in zbežali k votlim ladjam, ko jih ne bi zadržal mož, ki je poznal mnogo davnih reči, Nestor, čigar nasvet se je že prej izkazal za najboljšega. Dobrohotno jih je nagovoril in jim rekel: »Ostanite, Argivci, ne bežite, ahajski mladeniči! Njegova mati prihaja iz morja z nesmrtnimi morskimi nimfami, da bi se srečala s svojim mrtvim sinom.«

Tako je rekel in srčni Ahajci so opustili beg. Okoli tebe so stopile hčere morskega starca, bridko jadikovale in te odele v nesmrtna oblačila.

Vseh devet Muz je izmenoma z lepimi glasovi pelo žalostinke. Tedaj ne bi videl niti enega Argivca brez solz, tako presunljiva je bila pesem jasnoglasne Muze.

Sedemnajst noči in prav toliko dni smo te skupaj objokovali nesmrtni bogovi in smrtni ljudje. Osemnajsti dan smo te izročili ognju in okoli tebe zaklali mnogo tolstih ovac in goveda z ukrivljenimi rogovi.

Gorel si v božanskih oblačilih, obilno namaziljen z oljem in sladkim medom. Mnogi ahajski junaki so v orožju hiteli okoli grmade, na kateri si gorel, pešci in bojevniki na vozovih; razlegal se je silen trušč. Ko pa te je Hefajstov plamen docela použil, smo ob zori zbrali tvoje bele kosti, Ahil, v čistem vinu in olju. Tvoja mati je prinesla zlato amforo; rekla je, da je Dionizov dar in delo preslavnega Hefajsta.

V njej ležijo tvoje bele kosti, svetli Ahil, pomešane s kostmi mrtvega Patrokla, Menojtijevega sina, ločeno pa Antilohove, ki si ga cenil bolj od vseh drugih tovarišev, takoj za mrtvim Patroklom.

Nad njimi smo nato nasuli veliko, lepo gomilo, mi, sveta vojska argivskih suličarjev, na štrlečem rtu ob širokem Helespontu, da bi jo z morja že od daleč videli ljudje, tako tisti, ki živijo zdaj, kakor tisti, ki bodo prišli za njimi.

Tvoja mati je od bogov izprosila prekrasne nagrade in jih sredi tekmovališča postavila za najboljše Ahajce. Že mnogih junakov pogreba si se udeležil, ko ob smrti kakega kralja mladeniči opašejo pasove in se pripravijo tekmovalne nagrade. A ob pogledu na tiste bi se v srcu najbolj začudil, tako prekrasne nagrade je tebi v čast postavila boginja, srebronoga Tetida; bogovom si bil zares ljub.

Tako niti po smrti nisi izgubil svojega imena, temveč bo tvoja plemenita slava večno živela med vsemi ljudmi, Ahil. Meni pa kakšna radost je ostala, ko sem dokončal vojno?

Ob vrnitvi mi je namreč Zevs namenil bridko pogubo po rokah Ajgista in moje preklete žene.« Tako sta se pogovarjala, ko se jima je približal glasnik, Argosov ubijalec, in privedel duše snubcev, ki jih je pokončal Odisej. Ob pogledu nanje sta se začudila in stopila naravnost k njim.

Duša Agamemnona, Atrejevega sina, je prepoznala slavnega Amfimedonta, ljubega Melanejevega sina; bil je namreč njegov gostinski prijatelj in je živel v hiši na Itaki. Prva ga je nagovorila duša Atrejevega sina: »Amfimedont, kaj vas je doletelo, da ste se pogreznili v temno zemljo, sami izbrani možje, vsi enake starosti? Niti če bi kdo drugače izbiral po mestu, ne bi zbral boljših mož.

Vas je na ladjah pokončal Pozejdon, ko je vzdignil divje vetrove in visoke valove? Ali so vas sovražniki pobili na kopnem, ko ste jim kradli govedo in lepe črede ovac, ali pa ste se bojevali za mesto in njegove žene?

Odgovori mi, saj te sprašujem; ponašam se, da sem tvoj gostinski prijatelj. Se ne spominjaš, kako sem prišel v vašo hišo z bogovom podobnim Menelajem, da bi pregovoril Odiseja, naj gre z nama pred Ilion na ladjah z lepimi klopmi?

Šele po celem mesecu smo prepluli široko morje, saj smo Odiseja, rušilca mest, komaj pregovorili.« Odgovorila mu je Amfimedontova duša: »Preslavni Atrejev sin, vladar mož Agamemnon, spominjam se vsega, kar praviš, Zevsov rejenec. Vse ti bom natančno in po resnici povedal, kako nas je doletel bridki konec, naša smrt.

Snubili smo ženo Odiseja, ki ga dolgo ni bilo doma. Osovražene poroke ni ne zavrnila ne izpeljala, temveč nam je snovala smrt in črno pogubo. V mislih si je izmislila še to zvijačo: v palači je postavila velike statve in tkala tenko, široko tkanino. Tedaj nam je rekla: »Mladeniči, moji snubci, ker je plemeniti Odisej umrl, nikar še ne hitite z mojo poroko, temveč počakajte, da dokončam to pregrinjalo, da mi preja ne propade zaman: mrtvaški prt za junaka Laerta, za takrat, ko ga pogubna usoda neusmiljene smrti položi v grob, da mi nobena Ahajka v deželi ne bo očitala, če bi ležal brez prta, čeprav si je pridobil toliko bogastva.«

Tako je rekla in naše ponosno srce ji je verjelo. Potem je podnevi tkala veliko tkanino, ponoči pa jo je parala, ko je poleg sebe postavila bakle.

Tako je tri leta s prevaro slepila Ahajce in jih prepričevala. Ko pa je prišlo četrto leto in so se zvrstili letni časi, ko so meseci minevali in se je izteklo mnogo dni, nam je ena izmed žensk, ki je dobro vedela za vse, povedala, in zalotili smo jo, ko je parala čudovito tkanino.

Tako jo je proti svoji volji, pod prisilo, dokončala. Ko je pokazala pregrinjalo, potem ko je stkala veliko tkanino in jo oprala, da je bila podobna soncu ali luni, je neki zli duh od nekod privedel Odiseja na odmaknjeni konec posestva, kjer je prebival svinjski pastir.

Tja je prišel tudi ljubi sin božanskega Odiseja, ki se je s črno ladjo vračal iz peščenega Pilosa. Ko sta snubcem pripravila bridko smrt, sta odšla v slavno mesto; Odisej je prišel pozneje, Telemah pa je šel pred njim.

Svinjski pastir ga je privedel v razcapani obleki, podobnega bednemu staremu beraču, ki se opira na palico; uboge cunje so mu pokrivale telo. Nihče izmed nas ga ni mogel prepoznati, ko se je nenadoma pojavil, niti tisti, ki so bili starejši; zmerjali smo ga s hudimi besedami in obmetavali.

On pa je dotlej v lastni palači s potrpežljivim srcem prenašal udarce in žaljivke. Ko ga je spodbudila volja Zevsa, nosilca egide, je s Telemahom pobral prekrasno orožje, ga odnesel v shrambo in zaprl zapahe. Svoji ženi pa je s prekanjenimi besedami naročil, naj snubcem prinese lok in sivo železo, nam nesrečnikom za tekmovanje in za začetek morije.

Nihče izmed nas ni mogel napeti tetive na silnem loku; za to smo bili mnogo prešibki. Ko pa je veliki lok prišel Odiseju v roke, smo vsi glasno kričali, naj mu ga ne dajo, pa naj še toliko govori. Le Telemah je vztrajal in ukazal, naj mu ga izročijo.

Mnogo preizkušani plemeniti Odisej ga je vzel v roke, zlahka napel lok in izstrelil puščico skozi železo. Nato je stopil na prag, stresel hitre puščice predse, se strašno ozrl okoli in zadel Antinoja, voditelja snubcev.

Potem je še v druge prožil puščice, ki prinašajo bolest, in meril naravnost vanje; padali so drug ob drugem. Jasno je bilo, da jim pomaga eden izmed bogov. Kajti takoj so se z vso silo pognali za nami po dvorani in pobijali na vse strani; razlegalo se je grozno ječanje, ko so udarci padali po glavah, vsa tla pa so se penila od krvi.

Tako smo umrli, Agamemnon, in še zdaj naša telesa ležijo neoskrbljena v Odisejevi palači. Naši domači namreč še ničesar ne vedo; ti bi nam iz ran sprali črno kri, nas položili na mrtvaški oder in objokovali, saj je to čast, ki pripada mrtvim.«

Nato ga je nagovorila duša Atrejevega sina: »Srečni Laertov sin, premeteni Odisej! Res si dobil ženo velike kreposti. Kako plemenitega srca je bila brezgrajna Penelopa, Ikarijeva hči! Kako zvesto je ohranila spomin na Odiseja, svojega zakonitega moža! Zato slava njene kreposti nikoli ne bo ugasnila in nesmrtni bogovi bodo za ljudi na zemlji ustvarili ljubko pesem o razumni Penelopi. Ne kakor Tindarejeva hči, ki je zasnovala hudodelstvo in ubila svojega zakonitega moža; osovražena pesem bo o njej živela med ljudmi in spravila na slab glas vse ženske, tudi tiste, ki ravnajo dobro.«

Tako so se pogovarjali med seboj, stoječ v Hadovih dvorih, v globinah zemlje. Odisej in njegovi pa so odšli iz mesta in kmalu prišli na lepo urejeno Laertovo posestvo, ki si ga je nekoč Laert sam pridobil po mnogem trudu.

Tam je stala njegova hiša, vse okoli pa so bile ute, v katerih so jedli, sedeli in spali sužnji, ki so zanj opravljali delo. Tam je živela tudi stara Sicilka, ki je starca skrbno negovala na posestvu, daleč od mesta.

Tedaj je Odisej rekel služabnikoma in sinu: »Pojdite zdaj v lepo zidano hišo in hitro zakoljite najboljšega prašiča za obed. Jaz pa bom preizkusil svojega očeta, ali me bo prepoznal, ko me zagleda, ali pa me po tako dolgi odsotnosti ne bo več poznal.«

Tako je rekel in služabnikoma izročil bojno orožje. Hitro so odšli proti hiši, Odisej pa se je približal rodovitnemu vrtu, da bi očeta preizkusil. Ko je stopil v veliki sadovnjak, ni našel Dolija ne katerega izmed služabnikov ali njegovih sinov; odšli so namreč nabirat kamenje za zid, ki bi obdajal vrt, stari Dolij pa jih je vodil.

V lepo urejenem vrtu je našel le svojega očeta, ki je okopaval drevo. Oblečen je bil v umazano, zakrpano, neugledno tuniko, okoli goleni pa je imel privezane šivane usnjene golenice, da bi se obvaroval prask, na rokah rokavice zaradi trnja; na glavi je nosil kapo iz kozje kože in še poglabljal svojo žalost.

Ko ga je mnogo preizkušani plemeniti Odisej zagledal, izmučenega od starosti in z veliko žalostjo v srcu, je obstal pod visoko hruško in potočil solze.

Nato je v mislih in srcu premišljeval, ali naj očeta poljubi in objame ter mu vse pove, kako se je vrnil v domačo deželo, ali naj ga najprej izpraša in preizkusi.

Ko je tako premišljeval, se mu je zdelo bolje, da ga najprej preizkusi z zavajajočimi besedami. S tem namenom je plemeniti Odisej stopil naravnost k njemu. Oče je s sklonjeno glavo okopaval drevo; slavni sin je stopil poleg njega in ga nagovoril: »Starec, ne manjka ti znanja za obdelovanje sadovnjaka; lepo je oskrbljen in prav ničesar, ne drevesa ne smokve ne trte ne oljke, ne hruške ne gredice ni na tvojem vrtu, za kar ne bi skrbel.

A še nekaj ti bom povedal; nikar se ne razjezi: zase ne skrbiš dobro, temveč te teži bridka starost, ves si zanemarjen in neugledno oblečen.

Gospodar te gotovo ne zanemarja zaradi lenobe; tudi po videzu in postavi nikakor nisi podoben sužnju, saj si videti kakor kralj.

Tak si, da bi ti po kopeli in jedi pristajalo spati na mehkem ležišču; to je pravica starih ljudi. Pa mi povej in mi natančno razloži: čigav suženj si in čigav sadovnjak obdeluješ?

Tudi to mi povej po resnici, da bom vedel: ali smo res prišli na Itako, kakor mi je rekel neki mož, ki sem ga pravkar srečal na poti sem? Ni bil posebno razumen, saj mi ni hotel vsega povedati niti poslušati mojega vprašanja, ko sem ga spraševal o svojem gostinskem prijatelju, ali še kje živi ali pa je že umrl in prebiva v Hadovih dvorih.

Povedal ti bom, ti pa pazljivo poslušaj: nekoč sem v svoji ljubi domači deželi gostil moža, ki je prišel k nam, in nikoli ni noben drug gost iz daljnih krajev prišel v mojo hišo, ki bi mi bil ljubši. Pravil je, da je doma z Itake, in govoril, da je njegov oče Laert, Arkejzijev sin.

Privedel sem ga v hišo in ga lepo pogostil, prisrčno sem ga sprejel, saj je bilo pri nas vsega na pretek, in dal sem mu gostinske darove, kakor se spodobi. Dal sem mu sedem talentov lepo obdelanega zlata, dal sem mu posodo za mešanje vina, vso iz srebra, okrašeno s cvetjem, dvanajst enojnih plaščev in prav toliko preprog, prav toliko lepih pregrinjal in še toliko tunik, poleg tega pa tudi ženske, izurjene v brezgrajnem delu, štiri lepe sužnje, ki si jih je sam izbral.«

Oče mu je odgovoril, medtem ko je pretakal solze: »Tujec, res si prišel v deželo, po kateri sprašuješ, toda v rokah jo imajo nasilni in objestni možje. Zaman si mu dal vse tiste številne darove. Ko bi ga našel živega v itaški deželi, bi te ob odhodu obilno poplačal z darovi in lepim gostoljubjem; tako je prav, kadar je kdo prvi izkazal prijaznost.

A povej mi in mi natančno razloži, koliko let je minilo, odkar si gostil tistega svojega nesrečnega gosta, mojega sina, če sem ga sploh kdaj imel, nesrečnika, ki so ga nekje daleč od domačih in rodne zemlje bodisi v morju požrle ribe bodisi je na kopnem postal plen zveri in ptic. Ne mati ne jaz, njegov oče, ki sva ga rodila, ga nisva zavila v mrtvaški prt in objokovala. Niti njegova bogato obdarjena žena, razumna Penelopa, ni na mrtvaškem odru tožila za svojim možem, kakor se spodobi, in mu zatisnila oči; to je namreč čast, ki pripada mrtvim.

Tudi to mi povej po resnici, da bom vedel: kdo si in od kod? Kje je tvoje mesto in kdo so tvoji starši? Kje stoji hitra ladja, ki je sem pripeljala tebe in tvoje plemenite tovariše? Ali si prišel kot potnik na tuji ladji, pa so te izkrcali in odpluli?«

Premeteni Odisej mu je odgovoril: »Prav vse ti bom natančno povedal. Sem iz Alibanta, kjer prebivam v slavni hiši, sin kralja Afejdanta, Polipemonovega sina. Ime mi je Eperit. Toda neko božanstvo me je proti moji volji zaneslo iz Sikanije sem. Moja ladja stoji ob obali zunaj mesta.

Zdaj teče že peto leto, odkar je Odisej odšel od tam in zapustil mojo domovino, nesrečnik. Ko je odhajal, so mu ptice dajale dobra znamenja, letele so na desni; vesel sem ga pospremil, vesel pa je tudi sam odšel. V srcu sva še upala, da se bova spet srečala v gostinskem prijateljstvu in si izmenjala lepe darove.«

Tako je govoril in starca je zagrnil črn oblak žalosti. Z obema rokama je zajel temni prah in si ga posul po sivi glavi ter bridko ječal.

Odiseju se je razburkalo srce in v nosnice mu je že udarila ostra bolečina, ko je gledal ljubega očeta. Planil je k njemu, ga objel, poljubil in mu rekel: »Jaz sem tisti, oče, po katerem sprašuješ; v dvajsetem letu sem se vrnil v domačo deželo.

Nikar več ne jokaj in ne žaluj v solzah. Povedal ti bom, čeprav morava zelo pohiteti: v naši hiši sem pobil snubce in se maščeval za žalitve, ki so mi ranile srce, ter za njihova hudodelstva.«

Laert mu je odgovoril: »Če si res Odisej, moj sin, ki si se vrnil sem, mi zdaj povej kakšno jasno znamenje, da ti bom verjel.«

Premeteni Odisej mu je odgovoril: »Najprej si z lastnimi očmi oglej to brazgotino, ki mi jo je na Parnasu zadal merjasec z belim čekanom, ko sem bil tam. Ti in moja častita mati sta me poslala k Avtoliku, ljubemu očetu moje matere, da bi dobil darove, ki mi jih je ob svojem obisku tukaj obljubil in zagotovil.

Lahko pa ti naštejem tudi drevesa v lepo urejenem vrtu, ki si mi jih nekoč dal; za vsako posebej sem te prosil, ko sem kot otrok hodil za teboj po vrtu. Med njimi sva hodila in ti si mi vsako poimenoval in razložil.

Dal si mi trinajst hrušk in deset jablan ter štirideset smokev. Obljubil si mi tudi, da mi boš dal petdeset vrst trte, vsaka je rodila ob drugem času. Na njih raste grozdje vseh vrst, ko jih Zevsovi letni časi od zgoraj obtežijo s sadom.«

Tako je rekel in Laertu so klecnila kolena in omahnilo srce, ko je prepoznal zanesljiva znamenja, ki mu jih je povedal Odisej. Roke je ovil okoli ljubega sina; mnogo preizkušani plemeniti Odisej pa je k sebi stisnil očeta, ki je skoraj omedlel.

Ko je spet zajel sapo in se mu je vrnila zavest, mu je znova odgovoril z besedami: »Oče Zevs, res še živite bogovi na visokem Olimpu, če so snubci zares plačali za svojo objestno predrznost!

Zdaj pa me v srcu hudo skrbi, da ne bi kmalu vsi Itačani prišli sem in razposlali glasnike v vsa kefalenska mesta.« Premeteni Odisej mu je odgovoril: »Bodi pogumen in ne beli si glave s temi skrbmi.

Pojdiva raje v hišo, ki stoji blizu sadovnjaka. Tja sem že poslal Telemaha, govejega pastirja in svinjskega pastirja, da bi čim prej pripravili obed.«

Po teh besedah sta odšla proti lepi hiši. Ko sta prišla v udobno bivališče, sta našla Telemaha, govejega pastirja in svinjskega pastirja, kako režejo obilico mesa in mešajo temno vino.

Medtem je velikodušnega Laerta v njegovi hiši sicilska služabnica okopala in namazilila z oljem ter mu ogrnila lep plašč. Atena pa je stopila poleg njega in okrepila ude pastirju ljudstev ter ga na videz naredila višjega in krepkejšega kakor prej.

Stopil je iz kopeli in njegov ljubi sin ga je občudoval, ko ga je pred seboj videl podobnega nesmrtnim bogovom. Nagovoril ga je s krilatimi besedami: »Oče, gotovo te je kateri izmed večno živečih bogov naredil lepšega in postavnejšega na pogled.«

Razumni Laert mu je odgovoril: »Ko bi le, oče Zevs, Atena in Apolon, bil takšen kakor tedaj, ko sem zavzel Nerik, lepo zidano mesto na celinskem rtu, in vladal Kefalenom! Ko bi bil včeraj takšen v naši hiši, z orožjem na ramenih, da bi stal ob tebi in se branil pred snubci! Mnogim med njimi bi v dvorani spodnesel kolena, tebi pa bi se srce veselilo.«

Tako sta se pogovarjala med seboj. Ko so drugi končali delo in pripravili pojedino, so po vrsti posedli na stole in naslanjače. Ravno so se lotili obeda, ko se je približal stari Dolij, z njim pa njegovi sinovi, utrujeni od dela; ponje je šla in jih poklicala njihova mati, stara Sicilka, ki jih je vzredila in je starca skrbno negovala, odkar ga je obšla starost.

Ko so zagledali Odiseja in v srcu spoznali, kdo je, so osupli obstali v dvorani. Odisej pa jih je z blagimi besedami opomnil: »Starec, sedi k obedu in nehajte se čuditi! Že dolgo čakamo v hiši, željni jedi, in ves čas pričakujemo vas.«

Tako je rekel in Dolij je stopil naravnost k njemu ter razprostrl obe roki, prijel Odisejevo roko in jo poljubil pri zapestju. Nato ga je nagovoril s krilatimi besedami: »Ljubi, vrnil si se k nam, ki smo si tega tako želeli, čeprav nismo več upali; bogovi sami so te privedli domov. Pozdravljen in dobrodošel! Naj ti bogovi naklonijo srečo.

Tudi to mi povej po resnici, da bom vedel: ali razumna Penelopa že zagotovo ve, da si se vrnil sem, ali naj pošljemo glasnika?« Premeteni Odisej mu je odgovoril: »Starec, že ve. Zakaj bi si s tem delal skrbi?«

Tako je rekel in Dolij je znova sedel na gladko izdelan stol. Prav tako so Dolijevi sinovi stopili okoli slavnega Odiseja, ga pozdravljali z besedami in ga prijemali za roke, nato pa po vrsti sedli poleg svojega očeta Dolija.

Tako so se v hiši ukvarjali z obedom. Medtem je Osa, glasnica govoric, hitro obšla vse mesto in oznanjala strašno smrt in pogubo snubcev.

Ko so ljudje slišali novico, so prihajali od vsepovsod pred Odisejevo hišo z jokom in ječanjem. Iz hiše so odnašali trupla in vsak je pokopal svoje; tiste, ki so bili iz drugih mest, pa so pošiljali domov, jih nalagali na hitre ladje in zaupali ribičem, da jih odpeljejo. Sami so se v gruči odpravili na zborišče, žalostni v srcu.

Ko so se zbrali in bili vsi skupaj, je med njimi vstal Evpejt in spregovoril. V srcu mu je ležala neutešljiva žalost za sinom Antinojem, ki ga je plemeniti Odisej prvega ubil. Zanj je pretakal solze, ko jih je nagovoril: »Prijatelji, ta mož je Ahajcem povzročil veliko gorje! Številne vrle može je odpeljal s seboj na ladjah, nato izgubil votle ladje in pogubil ljudi; ko pa se je vrnil, je pobil najboljše med Kefaleni. Zato pojdimo, preden ta človek hitro pobegne v Pilos ali v sveto Elido, kjer vladajo Epejci! Sicer bomo za vselej osramočeni. Sramota bo namreč tudi za prihodnje rodove slišati, da se nismo maščevali morilcem naših sinov in bratov. Meni ne bi bilo več ljubo živeti; raje bi čim prej umrl in se pridružil mrtvim.

Pojdimo torej, da ne prečkajo morja in nam uidejo!« Tako je govoril v solzah in usmiljenje je prevzelo vse Ahajce. Tedaj sta se jim približala Medon in božanski pevec iz Odisejeve hiše, potem ko sta se prebudila iz spanja, in stopila v sredo; vsakogar je prevzelo začudenje.

Medon, mož razumnih misli, jim je spregovoril: »Zdaj me poslušajte, Itačani! Odisej teh dejanj ni storil proti volji nesmrtnih bogov. Sam sem videl nesmrtnega boga, ki je stal ob Odiseju in bil v vsem podoben Mentorju.

Nesmrtni bog se je zdaj prikazoval pred Odisejem in ga spodbujal, zdaj pa je begal snubce in divjal po dvorani; padali so drug ob drugem.«

Tako je rekel in vse je prevzel bledi strah. Nato jim je spregovoril stari junak Haliters, Mastorjev sin; on edini je videl v preteklost in prihodnost. Dobrohotno jih je nagovoril in rekel: »Zdaj me poslušajte, Itačani, kaj vam bom povedal! Zaradi vaše lastne krivde, prijatelji, se je to zgodilo. Niste hoteli poslušati ne mene ne Mentorja, pastirja ljudstev, in odvrniti svojih sinov od nespametnosti. S svojo zlo objestnostjo so storili veliko hudobijo, zapravljali premoženje in sramotili ženo najboljšega moža, saj so govorili, da se ne bo več vrnil.

Zdaj pa naj bo takole: poslušajte, kar vam pravim! Nikar ne pojdimo, da si kdo ne nakoplje nesreče.« Tako je rekel in z glasnim vzklikom jih je planilo pokonci več kakor polovica in odšlo; drugi pa so ostali zbrani tam. Njegove besede jim namreč niso bile po volji, temveč so poslušali Evpejta. Brž nato so pohiteli po orožje.

Ko so si nadeli bleščeči bron, so se v gruči zbrali pred prostranim mestom. Evpejt jih je v svoji nespameti vodil; mislil je, da bo maščeval sinov umor, pa mu ni bilo usojeno, da bi se vrnil domov, temveč je moral tam dočakati svojo usodo.

Tedaj je Atena nagovorila Zevsa, Kronosovega sina: »O naš oče, Kronid, najvišji med vladarji, povej mi, ko te vprašam: kaj se skriva v tvojih mislih?

Boš še naprej razvnemal zlo vojno in strašni boj ali boš med obema stranema vzpostavil prijateljstvo?« Zevs, zbiralec oblakov, ji je odgovoril: »Otrok moj, zakaj me to sprašuješ in poizveduješ?

Mar nisi prav ti sama zasnovala tega načrta, da se bo Odisej ob vrnitvi maščeval nad njimi? Stori, kakor hočeš; vendar ti povem, kaj bi bilo prav.

Ker je božanski Odisej že kaznoval snubce, naj sklenejo trdno zavezo s prisego in naj on kraljuje za vselej; mi pa poskrbimo, da bodo umor svojih sinov in bratov pozabili; naj se spet ljubijo med seboj kakor nekoč, blagostanja in miru pa naj bo v izobilju.«

S temi besedami je spodbudil Ateno, ki je že sama hrepenela po tem, in naglo se je spustila z olimpijskih vrhov. Ko pa so si možje potešili željo po sladki jedi, je med njimi spregovoril mnogo preizkušani božanski Odisej: »Naj gre kdo ven pogledat, ali se nam že bližajo.«

Tako je dejal; Dolijev sin je šel ven, kakor mu je naročil. Stopil je na prag in jih zagledal vse že čisto blizu. Brž je Odiseju izrekel krilate besede: »Tu so, že blizu! Hitro se oborožimo!«

Tako je dejal, oni pa so vstali in si nadeli bojno opravo, štirje z Odisejem in šest Dolijevih sinov. Tudi Laert in Dolij sta si nadela orožje, čeprav že siva, saj ju je nuja gnala v boj.

Ko so si telesa odeli v bleščeči bron, so odprli vrata in odšli ven; Odisej jih je vodil. Tedaj se jim je približala Atena, Zevsova hči, po postavi in glasu podobna Mentorju.

Ko jo je ugledal, se je mnogo preizkušani božanski Odisej razveselil in brž nagovoril svojega ljubega sina Telemaha: »Telemah, zdaj boš sam izkusil, ko stopiš v boj med može, kjer se pokažejo najboljši, da ne smeš osramotiti rodu svojih očetov, ki smo že od nekdaj po moči in junaštvu sloveli po vsej zemlji.«

Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Če želiš, dragi oče, boš videl, da s tem srcem ne bom prav nič osramotil tvojega rodu, kakor praviš.«

Tako je dejal; Laert se je razveselil in spregovoril: »Kakšen dan je to zame, ljubi bogovi! Kako se veselim! Sin in vnuk tekmujeta v junaštvu!«

Ob njem je obstala svetlooka Atena in mu rekla: »O Arkezijev sin, daleč najljubši med vsemi tovariši, pomoli k svetlooki hčeri in očetu Zevsu, nato pa brž zavihti in vrzi sulico, ki meče dolgo senco.«

Tako je dejala in Palada Atena mu je vdihnila silno moč. Nato je pomolil k hčeri mogočnega Zevsa, brž zavihtel in vrgel sulico, ki meče dolgo senco, ter zadel Evpejta skozi čelado z bronastimi ličnicami.

Čelada ni ustavila sulice; bronasta ost je prodrla skoznjo. Zgrmel je na tla in orožje je zažvenketalo na njem. Odisej in njegov sijajni sin sta planila med prve bojne vrste in udarjala z meči in sulicami, ostrimi na obeh koncih.

Prav vse bi pokončala in nobenemu ne bi pustila vrnitve, ko ne bi Atena, hči Zevsa, ki nosi egido, glasno zaklicala in ustavila vse ljudstvo: »Odnehajte s tem mučnim bojem, Itačani, da se čim prej razidete brez prelivanja krvi!«

Tako je dejala Atena in zajel jih je strah, da so prebledeli. Prestrašenim je orožje zdrsnilo iz rok in vse popadalo na tla, ko je zazvenel boginjin glas. Obrnili so se proti mestu, željni rešiti si življenje.

Mnogo preizkušani božanski Odisej pa je strašno zavpil in z vso močjo planil za njimi kakor orel, ki leta v višavah. Tedaj je Kronid zagnal kadečo se strelo, ki je treščila pred svetlooko hčer mogočnega očeta.

Tedaj je svetlooka Atena nagovorila Odiseja: »Iz Zevsovega rodu izvirajoči Laertov sin, premeteni Odisej, ustavi se in končaj spopad v tej vojni, ki nikomur ne prizanaša, da se ne razsrdi nate Kronid, daljnoglasni Zevs.«

Tako je dejala Atena in on jo je ubogal, vesel v srcu. Nato je med obema stranema sklenila zavezo s prisego Palada Atena, hči Zevsa, ki nosi egido, po postavi in glasu podobna Mentorju.