Prevod

Xin Daodu iz Longxija je na svojih študijskih potovanjih prispel na štiri ali pet lijev do mesta Yongzhou, ko je zagledal veliko hišo, pred njenimi vrati pa dekle v modrozelenem oblačilu. Stopil je k vratom in prosil za jed. Dekle je odšlo noter povedat qinski princesi, ta pa je ukazala, naj ga povabi v hišo. Daodu je pohitel v sobano, kjer je princesa sedela na zahodnem ležišču. Povedal ji je svoje ime in jo po vljudnostnih običajih povprašal po počutju, nato pa mu je vele­la sesti na vzhodno ležišče. Brž so pripravili jedi in pijačo. Ko je pojedel, mu je princesa rekla: »Hči qinskega kralja Mina sem. Obljubili so me v zakon v državo Cao, a sem po nesreči umrla, še preden sem dobila moža. Od moje smrti je minilo že triindvajset let in ves ta čas sama prebivam v tej hiši. Danes ste prišli vi in želela bi, da bi bila tri noči mož in žena.« Po treh dneh mu je rekla: »Vi pripadate živim, jaz pa sem duh. Od nekdaj nama je bilo usojeno, da se združiva, vendar sme najino srečanje trajati le tri noči. Če bi ostali dlje, bi naju doletela nesreča. V teh nekaj nočeh si še nisva utešila hrepenenja, pa se morava že raziti. Kaj naj vam dam v znamenje svoje zvestobe?« Ukazala je prinesti skrinjico izza ležišča, jo odprla, iz nje vzela zlato zglavje in ga dala Daoduju za spomin. Nato sta se v solzah poslovila in dekle v modrozelenem oblačilu ga je po njenem naročilu pospremilo skozi vrata. Komaj je naredil nekaj korakov, je hiša izginila; ostala je le grobna gomila. Daodu je ves prestrašen zbežal, a ko je pogledal zlato zglavje, ki ga je nosil v naročju, je videl, da se ni prav nič spremenilo. Kmalu zatem je prispel v državo Qin in ga na trgu ponudil naprodaj. Prav tedaj je qinska kraljeva soproga potovala proti vzhodu in na lastne oči zagledala Daoduja, kako prodaja zlato zglavje. Obšel jo je sum, zato je zahtevala, naj ji ga pokaže, in ga vprašala, kje ga je dobil. Daodu ji je vse natanko povedal. Ko ga je poslušala, jo je premagala žalost in ni mogla zadržati solza, vendar je še vedno dvomila. Poslala je ljudi, naj odkopljejo grob, odprejo krsto in jo pregledajo. Vse, kar so položili vanjo ob pogrebu, je bilo še tam, le zglavja ni bilo. Ko so razgrnili oblačila na pokojničinem telesu, so bili sledovi ljubezenskega združenja še povsem razločni. Šele tedaj je qinska kraljeva soproga verjela. Vzkliknila je: »Moja hči ima zares čudežno moč! Že triindvajset let je mrtva, pa se še vedno lahko združi z živim človekom. Ta mož je resnično moj zet!« Daoduju je nato podelila naslov fuma duwei, poveljnika spremljevalnih konj, ga obdarila z zlatom, svilo, vozovi in konji ter mu dovolila, da se vrne v domovino. Odtlej so poznejši rodovi zete imenovali »fuma«; tudi dandanes se vladarjevemu zetu pravi »fuma«.