Prevod
Visoko v redkem, bistrem zraku je letel angel s cvetlico iz nebeškega vrta, in ko je nanjo pritisnil poljub, se je odtrgal drobcen listek in padel na blatna tla sredi gozda. Takoj je pognal korenine in odgnal med drugim rastlinjem.
"To pa je čuden potaknjenec!" so govorile rastline, in nobena ga ni hotela priznati za svojega, ne osat ne kopriva. "Najbrž je kakšna vrtna rastlina!" so govorile in se hihitale, in tako je bil kot vrtna rastlina vsem v posmeh; on pa je rasel in rasel kakor nobena druga rastlina in na vse strani poganjal veje v dolgih viticah.
"Kam pa siliš!" so govorili visoki osati, ki imajo trn na vsakem listu. "Prav neumno se razraščaš naokrog! To ni za nikamor! Ne moremo vendar stati tu in te podpirati!"
Prišla je zima in rastlino je prekril sneg, toda zaradi nje se je snežna odeja svetila, kakor da bi jo od spodaj prežemala sončna svetloba. Spomladi je tam stala cvetoča rastlina, lepa kakor nobena druga v gozdu.
Nato je prišel profesor botanike, ki je imel potrdilo, da je res to, za kar se izdaja. Ogledal si je rastlino, ugriznil vanjo, toda v njegovem botaničnem priročniku je ni bilo; nikakor ni mogel dognati, v kateri razred spada.
"To je neka različica!" je rekel. – "Ne poznam je, v sistem ni uvrščena!" "Ni uvrščena v sistem!" so ponavljali osati in koprive. Velika drevesa naokrog so slišala, kaj se govori, in tudi sama so videla, da to ni drevo njihove vrste, a niso rekla ničesar, ne slabega ne dobrega, in tako je vedno najvarneje, kadar si neumen.
Tedaj je skozi gozd prišlo revno, nedolžno dekle; njeno srce je bilo čisto, njen razum po veri razsvetljen, vsa njena dediščina na tem svetu pa je bila stara biblija. Toda z njenih strani ji je govoril božji glas: Če ti ljudje želijo zlo, se spomni Jožefove zgodbe: "V svojem srcu so snovali hudobijo, Bog pa jo je sklenil obrniti v dobro." Če se ti godi krivica, če te ne razumejo in te zasmehujejo, se spomni njega, najčistejšega in najboljšega, njega, ki so ga zasramovali in pribili na les križa, kjer je molil: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!"
Ustavila se je pred čudovito rastlino, katere zeleni listi so tako sladko in poživljajoče dišali, cvetovi pa so se v jasni sončni svetlobi zdeli kakor pravi ognjemet barv; iz vsakega je zvenelo, kakor da se v njem skriva globok vodnjak melodij, ki se niti v tisočletjih ne izčrpa. S pobožnim občudovanjem je gledala vso to božjo veličastnost; upognila je eno izmed vej, da bi si cvet pobliže ogledala in vdihnila njegov vonj, in v duši se ji je razsvetlilo, pri srcu ji je bilo tako lepo. Rada bi imela en cvet, a ga ni imela srca odtrgati, saj bi pri njej kmalu ovenel; vzela je le en sam zeleni list, ga odnesla domov in položila v svojo biblijo, in tam je ostal svež, vedno svež in nevenljiv.
Skrit je ležal med stranmi biblije; skupaj z njo so ga položili pod glavo mladega dekleta, ko je nekaj tednov pozneje ležalo v krsti s sveto resnobo smrti na pobožnem obrazu, kakor da bi se v zemeljskem prahu izrisalo, da zdaj stoji pred svojim Bogom.
Zunaj v gozdu pa je čudovita rastlina cvetela, kmalu je bila že videti kakor drevo, in vse ptice selivke so prihajale in se priklanjale pred njo, še posebno lastovka in štorklja.
"To je tuje spakovanje!" sta govorila osat in repinec. "Pri nas doma se vendar nikoli ne bi mogli tako obnašati!" In črni gozdni polži so pljuvali na drevo.
Nato je prišel svinjski pastir in ruval osate in ovijalke, da bi zelenje sežgal v pepel; v njegovem svežnju se je znašlo tudi vse čudovito drevo, izruvano z vsemi koreninami vred. "Tudi to naj bo za kaj koristno!" je rekel, in tako se je zgodilo.
Kralj dežele pa je že več kot leto in dan trpel zaradi najgloblje otožnosti; bil je marljiv in delaven, pa ni nič pomagalo; brali so mu globokoumne spise in tudi najlahkotnejše, kar so jih mogli najti, pa ni nič pomagalo. – Tedaj je prišlo sporočilo enega najmodrejših mož na svetu, na katerega so se bili obrnili po pomoč, in ta jim je dal vedeti, da obstaja zanesljivo sredstvo za tolažbo in ozdravitev trpečega. "V kraljevem lastnem kraljestvu raste v gozdu rastlina nebeškega izvora; taka in taka je videti, ni je mogoče zamenjati z drugo," in priložena je bila risba rastline, ki jo je bilo lahko prepoznati! – "Zeleni pozimi in poleti, zato vsak večer vzemite z nje svež list in ga položite kralju na čelo; tedaj se mu bodo misli razjasnile in lepe sanje ga bodo ponoči okrepile za prihodnji dan!"
To je bilo zdaj dovolj jasno in vsi zdravniki s profesorjem botanike vred so odšli v gozd. – Da, toda kje je bila rastlina? "Najbrž sem jo pobral v sveženj!" je rekel svinjski pastir. "Že zdavnaj je zgorela v pepel, a saj nisem vedel!"
"Ni vedel!" so govorili vsi po vrsti. "Nevednost! Nevednost! Kako velika si!" In te besede bi si moral svinjski pastir vzeti k srcu, on in nihče drug, so menili.
Niti enega lista ni bilo mogoče najti; edini je ležal v krsti umrlega dekleta, a o tem ni nihče nič vedel. In tudi sam kralj je v svoji potrtosti prišel v gozd na tisti kraj. "Tu je stalo drevo!" je rekel. "To je svet kraj!" – Zemljišče so obdali z zlato ograjo in postavili stražo, ki je tam stala noč in dan.
Profesor botanike je napisal razpravo o nebeški rastlini in za to so ga pozlatili, kar mu je bilo v veliko veselje; in pozlata je lepo pristajala njemu in njegovi družini, in to je najveseljejša reč v vsej tej zgodbi, kajti rastline ni bilo več, kralj pa je bil potrt in žalosten – "ampak tak je bil tudi že prej!" je rekel stražar.
