Prevod

Po očetu sem podedoval najboljši delež: dobro voljo. In kdo je bil moj oče? No, to z dobro voljo nima nobene zveze! Bil je živahen in krepak, debel in okrogel, po zunanjosti in značaju povsem v nasprotju s svojo službo. In kakšna je bila njegova služba, njegov položaj v družbi? Če bi to zapisali in natisnili prav na začetku knjige, bi jo marsikdo ob teh besedah najbrž odložil in rekel: to se mi zdi preveč srhljivo, takih reči ne bom bral. Pa vendar moj oče ni bil ne konjederec ne rabelj, prav nasprotno: njegova služba ga je pogosto postavila na čelo najuglednejših mestnih mož in tam je bil povsem upravičeno, povsem na svojem mestu; moral je biti prvi, pred škofom, pred princi kraljeve krvi – in bil je prvi: bil je kočijaž pogrebnega voza!

Zdaj je povedano! In lahko vam povem, da človek, ki je videl mojega očeta sedeti tam visoko spredaj na omnibusu smrti, v dolgem, do tal segajočem črnem plašču in s trirogeljnim klobukom s črnimi resami na glavi, in je ob tem zagledal še njegov obraz, ki je bil natanko takšen, kakor rišejo sonce, okrogel in nasmejan, ni mogel misliti na žalost in grob; ta obraz je govoril: »Nič hudega, veliko bolje bo, kakor si mislite!«

Vidite, od njega imam dobro voljo in navado, da se pogosto odpravim na pokopališče; in tam je prav prijetno, če le prideš dobre volje – pa tudi na Adresseavisen sem naročen, kakor je bil on.

Nisem več prav mlad – nimam ne žene ne otrok ne knjižnice, a kakor sem že povedal, naročen sem na Adresseavisen; ta mi zadostuje, zame je najboljši časopis in tudi za mojega očeta je bil; koristno opravlja svoje delo in v njem je vse, kar mora človek vedeti: kdo pridiga po cerkvah in kdo pridiga v novih knjigah! Kje dobiš stanovanje, služinčad, obleko in hrano, kdo »razprodaja« in kdo sam odhaja, pa toliko dobrodelnosti vidiš v njem in toliko nedolžnih verzov, ki nikomur nič ne storijo! Iskanje zakonskih družic in družabnikov ter zmenke, na katere kdo pristane ali pa ne! Vse preprosto in naravno! Človek lahko prav lepo srečno živi in se nazadnje pusti pokopati, če je naročen na Adresseavisen – in ob koncu življenja ima povrhu še toliko lepega papirja, da lahko mehko leži na njem, če mu ni do ležanja na oblancih.

Adresseavisen in pokopališče sta in sta bila od nekdaj moja najpoživljajoča sprehoda, moji najbolj blagodejni kopeli za dobro voljo.

V Adresseavisen se lahko zdaj vsakdo poglobi sam; vi pa pojdite z menoj na pokopališče, pridimo tja, ko sije sonce in so drevesa zelena; sprehodimo se med grobovi! Vsak je kakor zaprta knjiga s hrbtom navzgor; prebereš lahko naslov, ki pove, kaj knjiga vsebuje, pa vendar ne pove ničesar; jaz pa vem, vem od očeta in iz lastnih izkušenj. Vse imam v svoji knjigi grobov, ki sem jo sam sestavil v korist in razvedrilo; v njej ležijo vsi, pa še nekaj jih je zraven!

Zdaj smo na pokopališču. Tukaj, za belo pobarvano leseno ograjico, za katero je nekoč raslo rožno drevesce – zdaj ga ni več, a malo zimzelenja s sosednjega groba steguje vanjo svoj zeleni prst, da bi jo vsaj nekoliko okrasilo – počiva zelo nesrečen človek; pa vendar mu je za življenja dobro šlo, kakor pravijo, imel je dovolj za spodobno življenje in še malo povrhu, a svet si je preveč gnal k srcu, se pravi umetnost. Če je kak večer sedel v gledališču, da bi užival z vso dušo, ga je čisto iztirilo že to, da je odrski strojnik premočno osvetlil obe lunini lici ali da je zgornja kulisa z nebom visela pred stransko kuliso, namesto da bi visela za njo, ali pa da se je na Amagerju pojavila palma, na Tirolskem kaktus in visoko na Norveškem bukve! Ali ni prav vseeno, kdo pa misli na take reči! Saj je vendar gledališka igra in ob njej naj bi se zabavali. – Potem je občinstvo preveč ploskalo, potem premalo. »To so mokra drva,« je govoril, »nocoj se ne bodo vnela!« Nato se je obrnil, da bi pogledal, kakšni ljudje so to, in opazil, da se smejijo narobe, da se smejijo tam, kjer se ne bi smeli, in to ga je jezilo, zaradi tega je trpel in bil nesrečen človek, zdaj pa je v grobu.

Tukaj počiva zelo srečen človek, se pravi zelo imeniten človek visokega rodu, in prav v tem je bila njegova sreča, kajti sicer iz njega nikoli ne bi bilo nič; a v naravi je vse tako modro urejeno, da je užitek že misliti na to. Hodil je naokrog ves izvezen spredaj in zadaj in postavili so ga v najboljšo sobo, kakor tja obesijo dragocen, z biseri izvezen trak za zvonec; za njim je zmeraj dobra debela vrv, ki opravlja delo; tudi on je imel za seboj dobro vrv, namestnika, ki je opravljal delo in ga še zdaj opravlja za drugim, novim, izvezenim trakom za zvonec. Vse je tako modro urejeno, da je človek res lahko dobre volje.

Tukaj počiva, da, to je pa res zelo žalostno –! Tukaj počiva človek, ki je sedeminšestdeset let razmišljal, kako bi povedal dobro domislico; živel je samo zato, da bi se domislil česa duhovitega, in nazadnje se je res, vsaj po lastnem prepričanju, ter se tako razveselil, da je od tega umrl, umrl od veselja, ker se mu je posrečilo; pa nihče ni imel nič od tega, nihče ni slišal dobre domislice. Zdaj si lahko mislim, da zaradi nje niti v grobu nima miru; kajti recimo, da je bila to domislica, ki bi jo moral povedati pri zajtrku, da bi dosegla pravi učinek, kot mrlič pa se lahko, po splošnem prepričanju, prikaže samo opolnoči: tedaj domislica ni primerna za tisto uro, nihče se ne smeji in z njo se lahko spet vrne v grob. To je žalosten grob.

Tukaj počiva zelo skopa gospa; ko je bila še živa, je ponoči vstajala in mijavkala, da bi sosedje mislili, da ima mačko; tako skopa je bila!

Tukaj počiva gospodična iz dobre družine; v družbi je morala vselej razkazovati svoj pevski glas in je tako prepevala tudi »mi manca la voce«! To je bila edina resnica v njenem življenju!

Tukaj počiva mladenka drugačne vrste! Ko začne kanarček v srcu kričati, si razum zamaši ušesa. Lepa mladenka je stala v zakonskem siju –! To je vsakdanja zgodba – vendar lepo povedana. Pustimo mrtvim počivati!

Tukaj počiva vdova, ki je imela na jeziku labodji spev, v srcu pa sovji žolč. Hodila je po družinah in prežala na napake bližnjih, kakor je nekoč »Politivennen« hodil naokrog in iskal manjkajočo desko čez obcestni jarek.

Tukaj je družinska grobnica; vsi člani tega rodu so bili v svojem prepričanju tako enotni, da je lahko ves svet skupaj s časopisom govoril, tako je, a če je mali sin prišel iz šole in rekel: »Jaz sem slišal drugače!«, je bila njegova različica edina pravilna, ker je bil pač član družine. In gotovo je, da je bilo, če je družinski petelin po naključju zakikirikal opolnoči, že jutro, četudi so nočni čuvaj in vse mestne ure govorili, da je polnoč.

Veliki Goethe svojega »Fausta« sklene z besedami, da se »lahko nadaljuje«, in prav tako se lahko nadaljuje naš sprehod po pokopališču; pogosto prihajam sem! Če mi kateri od prijateljev ali neprijateljev preveč zagreni življenje, se odpravim sem, poiščem kos trate in ga posvetim njemu ali njej, kogar pač hočem pokopati, nato pa jih nemudoma pokopljem; tako ležijo tam mrtvi in nemočni, dokler se ne vrnejo kot novi in boljši ljudje. Njihovo življenje in ravnanje, kakor ju vidim jaz, zapišem v svojo knjigo grobov, in tako bi morali ravnati vsi ljudje: ne jeziti se, kadar jim kdo stori preveč hudega, temveč ga nemudoma pokopati, ohraniti dobro voljo in ostati naročen na Adresseavisen, ta časopis, ki ga piše ljudstvo samo, čeprav mu pri tem pogosto kdo vodi pero.

Ko pride čas, da tudi mene z zgodbo mojega življenja vred zvežejo v grob, naj bo napis na njem: »Dobra volja!« To je moja zgodba.