Prevod
Lev je Prometeju pogosto očital, da ga je sicer ustvaril velikega in lepega, mu čeljust oborožil z zobmi, šape okrepil s kremplji in ga napravil močnejšega od drugih zveri, pa vendar se boji petelina. »Takšen sem,« je govoril, »pa se bojim petelina!« Prometej mu je odvrnil: »Zakaj me po krivem obtožuješ? Dal sem ti vse, kar sem ti mogel dati, ko sem te ustvarjal; le tvoja duša je pred petelinom malodušna.« Lev se je zato smilil samemu sebi, si očital strahopetnost in si nazadnje zaželel smrti. V takšnem razpoloženju je naletel na slona, ga pozdravil in se ustavil, da bi se z njim pogovoril. Ko je opazil, da slon nenehno premika ušesa, ga je vprašal: »Kaj ti je? Zakaj tvoje uho niti za hip ne miruje?« Prav tedaj je okoli slona priletel komar in slon je odgovoril: »Vidiš to drobno bitje, ki brenči? Če mi zleze v sluhovod, je po meni.« Lev pa je dejal: »Zakaj bi si torej še želel smrti, ko pa sem toliko srečnejši od slona, kolikor je petelin močnejši od komarja?« Vidiš, koliko moči ima komar, da prestraši celo slona.
