Prevod

Jack in njegova mati sta živela čisto sama v majhni koči z vrtom pred njo in na vsem svetu nista imela ničesar drugega kakor kravo po imenu Blackey.

Nekega dne je Blackey presušila; niti kapljice mleka ni več dala. »No, pa imamo!« je rekla mati. »Če nam Blackey ne daje mleka, si ne moreva privoščiti, da bi jo obdržala. Odpeljati jo boš moral na semenj, Jack, in jo prodati za toliko, kolikor boš dobil zanjo.«

Jacku je bilo žal, da morata kravico prodati, vendar ji je nataknil povodec in se odpravil z njo na pot. Ni prišel daleč, ko je srečal drobnega starčka z dolgo sivo brado.

»No, Jack,« je rekel starček, »kam pa pelješ Blackey v tem lepem jutru?« Jack se je začudil, da neznanec pozna njegovo ime in celo ime njegove krave, vendar je vljudno odgovoril: »Na semenj jo peljem, da jo prodam.«

»Ni ti treba tako daleč,« je rekel starček, »saj jo lahko za primerno ceno kupim od tebe jaz.« »Koliko pa bi mi dali zanjo?« je vprašal Jack, kajti bil je prebrisan fant.

»Dal ti bom pest fižola,« je rekel starec. »Ne, ne,« je Jack odkimal. »To bi bila dobra kupčija za vas, jaz pa za svojo kravo nočem fižola, temveč pošten srebrn denar.«

»Počakaj, da vidiš fižol,« je rekel starec in iz žepa izvlekel pest zrn. Ko jih je Jack zagledal, so se mu oči zaiskrile, kajti takšnega fižola še nikoli ni videl. Zrna so bila vseh barv, rdeča, zelena, modra, vijoličasta in rumena, in svetila so se, kakor da bi bila zloščena. A Jack je še vedno odkimaval. Njegova mati je hotela srebrnike, ne fižola.

»Potem pa ti bom povedal še nekaj o tem fižolu,« je rekel mož. »Takšne kupčije ne boš sklenil nikoli več, kajti to je čarobni fižol. Če ga posadiš, bo v eni sami noči zrasel prav do neba, in če boš hotel, boš lahko splezal tja gor in se razgledal.«

Ko je Jack to slišal, si je premislil, saj se mu je zdelo, da je takšen fižol vreden več kakor krava. Starcu je izročil povodec krave Blackey, vzel fižol, ga zavezal v robec in z njim stekel domov.

Mati se je začudila, da se je tako hitro vrnil s semnja. »No, si prodal Blackey?« je vprašala. Da, Jack jo je prodal. »In koliko si dobil zanjo?«

O, dobro ceno je dobil. »Ampak koliko? Koliko? Petindvajset dolarjev? Ali dvajset? Ali vsaj deset?« O, Jack je sklenil še boljšo kupčijo. Prodal jo je nekemu starcu tam pri ovinku za celo pest čarobnega fižola; nato je pohitel odvezovat robec, da bi materi pokazal zrna.

Ko pa je vdova slišala, da je prodal kravo za fižol, bi najraje zajokala od jeze. Prav nič ji ni bilo mar, kako lep je fižol, in bila je dovolj pametna, da ni verjela, da je čaroben. Jacku je primazala takšno zaušnico, da mu je zazvonilo v glavi, ga poslala spat brez večerje, fižol pa vrgla skozi okno.

Ko se je Jack naslednje jutro prebudil, ni vedel, kaj se je zgodilo. Vsa soba je bila mračna, senčna in zelena, skozi okno pa ni bilo videti neba — samo zelenje.

Zlezel je iz postelje in pogledal ven. Tedaj je zagledal, da je eno od čarobnih zrn ponoči pognalo korenine ter raslo in raslo, dokler ni zraslo prav do neba. Jack se je nagnil skozi okno in pogledal navzgor. Vrha ovijalke ni mogel videti, toda fižolovo steblo je bilo dovolj močno, da bi ga držalo, zato je stopil nanj in začel plezati.

Plezal je in plezal, dokler ni bil visoko nad streho in visoko nad drevesi. Plezal je, dokler ni komaj še razločil vrta globoko spodaj, ptice pa so krožile okoli njega in veter je zibal fižolovo steblo. Splezal je tako visoko, da je čez čas prispel v nebesno deželo, ki pa ni bila modra in prazna, kakor se zdi nam tu spodaj. Bila je dežela ravnih zelenih travnikov, dreves in potokov, pred seboj pa je Jack zagledal cesto, ki je vodila naravnost čez travnike do velikega, visokega sivega gradu.

Jack je stopil na cesto in se odpravil proti gradu. Ni prišel daleč, ko je srečal prelepo gospo. Bila je vila, čeprav Jack tega ni vedel.

»Kam greš, Jack?« ga je vprašala. »V tisti grad grem, da si ga ogledam,« je rekel Jack. »Prav je tako,« je rekla gospa, »le previden bodi, ko boš stikal po njem, kajti ta grad pripada zelo nasilnemu, bogatemu in strašnemu velikanu. Zdaj pa ti bom nekaj povedala: vse njegovo bogastvo je nekoč pripadalo tvojemu očetu; velikan mu ga je ukradel, zato bo prav in pošteno, če ti uspe kaj odnesti s seboj.«

Jack se ji je zahvalil za to, kar mu je povedala, nato pa je šel naprej, korak za korakom. Čez čas je prišel do gradu in tam je neka ženska pometala stopnice. Bila je velikanova žena.

Ko je zagledala Jacka, se je prestrašila. »Kaj hočeš tukaj?« je vzkliknila. »Poberi se, preden pride moj mož domov, kajti če te najde tukaj, se ti bo slabo godilo, to ti povem.«

»Da, da, vem,« je rekel Jack, »ampak nič še nisem zajtrkoval in tako sem lačen, da bom vsak hip omagal. Dajte mi samo grižljaj, da potešim lakoto, pa bom šel.« Velikanova žena tega nikakor ni hotela storiti, toda Jack je tako dolgo prosil in moledoval, da ga je nazadnje spustila v hišo in mu prinesla košček kruha in sira.

Jack je komaj sedel k jedi, ko se je zunaj zaslišal strašen hrup in topotanje. »O, usmiljenje!« je vzkliknila velikanova žena in čisto prebledela. »Moj mož prihaja, in če te vidi tukaj, te bo v hipu pogoltnil, povrhu pa še mene pretepel.«

Ko je Jack to slišal, mu ni bilo prav nič všeč. »Ali me ne morete kam skriti?« je vprašal. »Sem, zlezi v ta bakreni lonec!« je vzkliknila ženska in dvignila pokrov. Jacku je pomagala zlesti v lonec in ga pokrila, in komaj je to storila, je velikan že prikorakal v sobo.

»Fi, faj, fo, fam! Angleško kri zavohal sem!« je zarjovel. »Naj bo živ ali mrtev že, iz njegovih kosti spekel bom kruh zase!« »Kakšne neumnosti!« je rekla njegova žena. »Če bi kdo prišel sem, mar misliš, da ga ne bi videla? Vrana je letela čez streho in spustila kost v dimnik, in to vohaš.«

Ko je to rekla, ji je velikan verjel. Sedel je za mizo in zahteval zajtrk. Žena je predenj postavila tri cele pečene vole in dva hlebca kruha, vsakega velikega kakor sod, in velikan je vse pojedel, kot bi trenil.

»Zdaj pa mi, žena, prinesi vreči z denarjem iz zakladnice,« je rekel. Njegova žena je odšla skozi velika vrata, okovana z žeblji, in ko se je vrnila, je prinesla dve vreči ter ju postavila na mizo pred velikana. Velikan je odvezal vrvici in ju odprl, in vreči sta bili polni žvenketajočih zlatnikov. Sedel je tam in štel in štel denar. Ko je preštel vsega, ga je spet spravil v vreči, nato pa iztegnil noge predse in zaspal ter smrčal tako, da so se tresli strešni tramovi.

Velikanova žena je še nekaj časa opravljala hišna dela, nato pa odšla v drugo sobo. Jack je počakal, dokler ni bil prepričan, da je odšla, nato pa odrinil pokrov lonca in zlezel ven. Prikradel se je do mize, pograbil vreči z denarjem in jo ucvrl z njima. Ne velikan ne njegova žena nista ničesar opazila, dokler ni Jack že varno splezal po fižolovem steblu in se vrnil domov.

Ko je Jackova mati zagledala vreči z denarjem, sta jo preplavila začudenje in veselje. »Ti vreči sta bili nekoč očetovi,« je rekla, »vendar so mu ju ukradli in nikoli si nisem mislila, da ju bom še kdaj videla.«

Od tedaj sta Jack in njegova mati dobro živela; imela sta dovolj hrane in pijače, lepe obleke in vse, kar sta si želela. In nista bila skopa; svojo srečo sta delila tudi s sosedi.

Čez čas je denarja skoraj zmanjkalo. »Še enkrat bom splezal po fižolovem steblu,« si je rekel Jack, »in pogledal, kaj ima velikan še v svojem gradu.«

Plezal je in plezal in plezal in čez čas je prišel v velikanovo deželo. Pred njim se je raztezala cesta do gradu. Jack je urno stopal po njej, korak za korakom, dokler ni prišel do grajskih vrat, in ker ni videl nikogar, jih je odprl ter stopil noter.

Tam je velikanova žena drgnila lonce in ponve. Ko je zagledala Jacka, ji je ponev, ki jo je držala, skoraj padla iz rok. »Spet si tukaj?«

»Da, spet sem tukaj,« je rekel Jack. »Potem pa si želim, da bi bil kje drugje,« je rekla velikanova žena. »Ko si bil zadnjič tukaj, sta nama izginili vreči z denarjem, in ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da si imel ti kaj pri tem.«

»O, o! Kako lahko kaj takega mislite?« je vzkliknil Jack. »No, vseeno se poberi,« je precej nejevoljno rekla velikanova žena. »Nočem več tujih fantov v hiši.«

Da, Jack bo takoj odšel, toda ali mu ne bi prej dala grižljaja za zajtrk? Ne, velikanova žena mu ga ne bo dala, in pika. Toda Jacka ni bilo tako lahko odgnati; govoril je, prosil in jo prepričeval, in medtem ko je še govoril, sta zaslišala velikana pri vratih.

Velikanova žena se je na smrt prestrašila. »O, če te najde tukaj, jih bom pa dobila!« je vzkliknila. »Hitro, spet v lonec!« Jack je zlezel v bakreni lonec in velikanova žena ga je pokrila.

Naslednji hip je velikan pritopotal v sobo. »Fi, faj, fo, fam!« je zatulil. »Angleško kri zavohal sem! Naj bo živ ali mrtev že, iz njegovih kosti spekel bom kruh zase!«

»Neumnost,« je rekla njegova žena, »vedno si kaj domišljaš. Daj, sedi za mizo in pojej zajtrk. Vrana je letela čez streho in spustila kost v ogenj, in to vohaš.«

Velikan je malo vohljal naokoli, nato pa, še vedno mrmraje sam pri sebi, sedel za mizo in začel jesti. Ko je končal, je zaklical: »Zdaj pa mi, žena, prinesi mojo malo rdečo kokoško iz zakladnice.«

Njegova žena je odšla v zakladnico in se kmalu vrnila z malo rdečo kokoško v predpasniku. Postavila jo je na mizo pred velikana. Velikan se je zarežal, da je pokazal vse zobe.

»Moja mala rdeča kokoška, moja lepa rdeča kokoška, znesi jajce,« je rekel velikan. Brž ko je to izrekel, je kokoška znesla jajce iz čistega zlata. »Moja mala rdeča kokoška, moja lepa rdeča kokoška, znesi jajce!« je rekel velikan. Tedaj je mala rdeča kokoška znesla še eno jajce.

»Moja mala rdeča kokoška, moja lepa rdeča kokoška, znesi jajce,« je rekel velikan. Tedaj je kokoška znesla tretje jajce. »Tako!« je rekel velikan. »Za danes bo dovolj. Zdaj jo lahko, žena, odneseš nazaj v zakladnico.«

Žena je vzela kokoško in jo odnesla v zakladnico, ko pa se je vrnila v kuhinjo, je pozabila zapreti vrata zakladnice za seboj.

Nato je velikan iztegnil noge predse, zaspal in smrčal tako, da so se tresli strešni tramovi. Njegova žena je opravljala delo po kuhinji in čez čas, ko ni gledala, je Jack zlezel iz lonca. Prikradel se je do vrat zakladnice in smuknil skoznje. Tam je mala rdeča kokoška udobno sedela v zlatem gnezdu.

Jack jo je stisnil pod pazduho, ona pa ni niti pisnila. Nato se je prikradel nazaj skozi kuhinjo in ven skozi vrata ter jo ucvrl po cesti. Velikanova žena ga sploh ni opazila.

Toda ravno ko je Jack prišel do fižolovega stebla, je kokoška začela kokodakati. To je prebudilo velikana. »Žena, žena!« je zarjovel. »Nekdo krade mojo malo rdečo kokoško!« Stekel je iz gradu in se ozrl na vse strani, a nikogar ni videl, kajti Jack je bil že na pol poti navzdol po fižolovem steblu.

Od tedaj Jacku in njegovi materi nikoli več ni ničesar primanjkovalo, kajti kadar je potreboval denar, je moral samo reči: »Moja mala rdeča kokoška, moja lepa rdeča kokoška, znesi jajce,« in kokoška je znesla zlato jajce.

Vendar Jack še vedno ni bil zadovoljen. Hotel je videti, kaj je še v velikanovem gradu. Zato je nekega dne, ne da bi materi kaj rekel, splezal po fižolovem steblu in pohitel po cesti do velikanovega gradu. Ni hotel srečati velikanove žene, kajti pomislil je, da je morda uganila, da je prav on odnesel velikanovo kokoško in vreči z denarjem. In res je uganila, pa ne le to: tudi velikanu je vse povedala.

Jack se je zelo previdno prikradel do gradu in nikogar ni videl. Za špranjo je odprl grajska vrata in pokukal noter, a še vedno ni videl nikogar. Potisnil jih je malo bolj na stežaj, nato pa stekel noter in čez kuhinjo ter se skril v veliko peč.

Komaj je to storil, je prišla velikanova žena. »Uf!« je rekla. »Kakšen prepih!« In zaprla je zunanja vrata. Nato je postavila velikanov zajtrk na mizo in se še naprej pogovarjala sama s seboj. »Veter je moral odpreti vrata,« je rekla. »Prepričana sem, da sem jih zaprla, ko sem šla ven.«

Kmalu je velikan prihrumel in pritopotal v hišo. Brž ko je vstopil v sobo, je začel tuliti: »Fi, faj, fo, fam! Angleško kri zavohal sem! Naj bo živ ali mrtev že, iz njegovih kosti spekel bom kruh zase!«

»Kaj? Kaj?« je vzkliknila njegova žena. »Pravkar sem našla vrata odprta. Misliš, da je tisti presneti fant spet v hiši?« »Če je, bom že hitro opravil z njim,« je rekel velikan.

Velikanova žena je stekla k bakrenemu loncu, dvignila pokrov in pogledala vanj, vendar v njem ni bilo nikogar. Nato sta z velikanom začela iskati naokoli. Pogledala sta v omare in za vrata in vsepovsod, a v peč jima ni prišlo na misel pogledati.

»Navsezadnje ga ne more biti tukaj,« je rekla žena, »sicer bi ga našla. Nekaj drugega moraš vohati.« Velikan je torej sedel in začel jesti zajtrk, a med jedjo je mrmral in godrnjal sam pri sebi.

Ko je končal, je rekel: »Žena, prinesi mojo zlato harfo, da mi bo pela.« Njegova žena je odšla v zakladnico in se vrnila z zlato harfo v rokah. Postavila jo je na mizo pred velikana in harfa je takoj začela igrati. Glasba je bila tako lepa, da se je človeku ob njej topilo srce. Tudi velikanova žena je sedla in prisluhnila in kmalu je glasba oba zazibala v spanec. Tedaj je Jack zlezel iz peči, pograbil harfo in pobegnil z njo.

Harfa je takoj začela klicati: »Gospodar! Gospodar! Na pomoč! Nekdo me odnaša!« Velikan se je sunkoma prebudil in se ozrl naokoli. Ko je ugotovil, da harfe ni več, je zarjovel kakor razjarjen bik. Stekel je k vratom, Jack pa je bil že več kot na pol poti po cesti. »Stoj! Stoj!« je kričal velikan, toda Jacku še na misel ni prišlo, da bi se ustavil. Tekel je, dokler ni prišel do fižolovega stebla, nato pa začel plezati navzdol, kolikor hitro je mogel, še vedno s harfo v rokah.

Velikan mu je sledil, in ko je prišel do fižolovega stebla, je pogledal navzdol ter zagledal Jacka daleč, daleč pod seboj. Velikan ni bil vajen plezanja. Ni vedel, ali naj mu sledi ali ne. Tedaj je harfa spet zaklicala: »Na pomoč, gospodar, na pomoč!« Velikan ni več omahoval. Oprijel se je fižolovega stebla in začel plezati navzdol.

Medtem je Jack že dosegel tla. »Hitro! Hitro, mati!« je zaklical. »Prinesi mi sekiro!« Mati je pritekla s sekiro. Ni vedela, čemu jo potrebuje, vendar je vedela, da se mu mudi.

Jack je zgrabil sekiro in začel sekati fižolovo steblo. Velikan nad njim je začutil, da se steblo trese. »Počakaj! Malo počakaj!« je zaklical. »Rad bi govoril s teboj!«

Toda še preden je lahko rekel kaj več, je bilo fižolovo steblo presekano in se je z velikanskim treskom podrlo. Z njim je padel tudi velikan in tako je bilo po njem.

Jack in njegova mati pa sta odtlej živela v miru in izobilju do konca svojih dni.