Prevod

V spodnjem delu travnika, kjer je rasla visoka in nežna trava, je živel čeden in krepak mlad Polž; se pravi, Polž lepega videza. Njegova hišica je bila čudovite nežno sive barve, njeni zavoji pa pravilni in popolni. Njegovo telo je bilo mehko in vlažno, prav takšno, kakršno mora biti polžje telo. Seveda ni mogel potovati hitro, saj nihče iz njegovega rodu ni hiter popotnik, vendar bi lahko, če bi bil pogumen in potrpežljiv, spoznal velik del travnika in morda celo nekaj sveta zunaj njega. Prijatelji in sosedje so mu pogosto govorili, da bi se moral odpraviti na krajše potovanje in si ogledati zanimivosti, on pa je vselej odgovoril: »Oh, to je preveč naporno!«

Nihče ni imel zgodb o življenju na travniku raje kot prav ta Polž in pogosto je ustavil kakšnega prijaznega Črička ali Kačo, da bi ju povprašal po novicah. Ko sta mu jih povedala, sta ga vprašala: »Zakaj pa se nikoli ne odpraviš ven, da bi vse to videl na lastne oči?« On pa je narahlo vzdihnil in odgovoril: »Predaleč je.«

»Saj ti ni treba prehoditi vse poti v enem dnevu,« je rekel obiskovalec, »le po malem.« »Že, ampak potem bi se moral kar naprej znova odpravljati na pot,« je odvrnil Polž. »In kaj potem?« je rekel obiskovalec. »Saj bi imel veliko časa za počitek, ko bi lahko ležal v senci visoke zeli in užival.«

»No, kakšen smisel pa ima to?« je rekel Polž. »Ne morem uživati v počitku, če vem, da se bom moral spet lotiti dela,« in še enkrat je vzdihnil. Tako je živel tam, jedel in spal ter si želel, da bi lahko videl svet in spoznal prebivalce zgornjega dela travnika, vendar je bil preprosto prelen, da bi se jih odpravil iskat.

Nikoli ni pomislil, da Metuljem in Hroščem morda ni všeč, ker jih nenehno kliče k sebi in jih sili, da mu pripovedujejo novice. O, kje pa! Kadar je hotel, da kaj storijo zanj, jih je brez obotavljanja prosil, in ker so bili veseli in dobrodušni, so vselej storili, kar jih je prosil.

Toda prišel je dan, ko je zahteval preveč. Kobilice so mu pripovedovale o nekih zelo slastnih novih rastlinah, ki so rasle malo stran, in Polž si jih je silno zaželel. »Ali mi jih ne morete nekaj prinesti?« je rekel. »Toliko vas je in tako dobre, močne noge imate. Mislim, da bi mi lahko vsaka prinesla košček v ustih, pa bi imel imenitno kosilo.«

Kobilice tedaj niso rekle ničesar, ko pa so bile že tako daleč, da jih ni mogel več slišati, so rekle druga drugi: »Če si Polž tako želi te hrane, naj gre kar sam ponjo. Me imamo drugo delo,« in odskakljale so po svojih opravkih.

Polž je sedel tam in se čudil in čudil, zakaj jih ni. Kar naprej je mislil na to, kako rad bi si za kosilo privoščil nekaj te nove hrane, a pri tem je tudi ostalo. Ni si je želel dovolj močno, da bi si jo priskrbel sam.

Kobilice so vsem prijateljem povedale, kaj jih je Polž prosil, in vsi so si mislili: »Tak len in nekoristen lenuh si zasluži, da ga pustimo povsem samega.« Tako se je zgodilo, da se zelo dolgo nihče ni približal Polžu.

Vreme je postajalo vse bolj vroče. Oblaki, ki jih je veter gnal čez nebo, so zadržali dež, dokler niso bili že daleč onkraj travnika, in tako je reka postajala vse plitvejša, sonce pa je posušilo drobne mlake in potočke, ki so ohranjali spodnji del travnika vlažen. Trava je začela rjaveti in se sušiti in takšno vreme je bilo za Polže res huda preizkušnja.

Nekega dne je Metuljčica zbrala nekaj svojih prijateljev in jim povedala, da je videla Polža ležati na njegovem starem mestu, shujšanega in lačnega. »Trava okoli njega je vsa posušena,« je rekla. »Mislim, da strada, pa je prelen, da bi se premaknil bliže k reki, kjer je zanj še vedno dovolj dobre hrane.«

Vsi skupaj so se pogovorili o tem in nekateri so rekli, da nima smisla pomagati Polžu, ki je prelen, da bi sam kaj storil zase. Drugi pa so rekli: »No, zdaj je vsekakor prešibak, da bi si pomagal sam, in tokrat bi mu lahko pomagali.« In prav to so tudi storili. Metulji in Komarji so poleteli naprej, da bi našli najboljši kraj za Polža, vse Kobilice, Hrošči in druge močne plazeče se živali pa so ga izmenično kotalili navzdol proti reki.

Pustili so ga tam, kjer je bilo zelenje sveže in nežno, in spet je postal močan in lepo rejen. Pravijo celo, da potem ni bil več tako len, vendar človek ne ve, ali naj temu verjame ali ne, saj vsi vedo, da je tistim, ki si dovolijo odrasti v lenuhe, kakor je odrastel on, pozneje skoraj nemogoče premagati lenobo, tudi če si to želijo. Nekaj pa je gotovo: prebivalci travnika, ki so mu pomagali, so bili zaradi svojega dobrega dejanja srečnejši in boljši, ne glede na to, kaj je bilo pozneje s Polžem.