Prevod

Šotorskim gosenicam bi težko rekli travniške prebivalke, saj so le redko zapustile svoja drevesa in se plazile po tleh. Pa vendar jablanove šotorske gosenice nikomur niso dovolile, da bi jim rekel gozdne prebivalke. »Živimo na jablanah in divjih češnjah,« so govorile, »in skoraj vedno nas boste našli v sadovnjakih ali na drevesih ob cesti. Obstajajo tudi gozdne šotorske gosenice, a nikar nas ne zamenjujte z njimi. Me pripadamo drugi veji družine, jablanovi veji.«

Drevesna rega je rekla, da se prav dobro spominja, kdaj so bila jajčeca odložena na divjo češnjo ob robu travnika. »Bilo je na začetku lanskega poletja,« je dejala, »in nočna metuljka, ki jih je odložila, je bila nadvse prijazna rdečerjava gospa, približno tako velika kot navaden rumen metulj. Spominjam se, da je imela na vsakem sprednjem krilu dve svetlorumeni progi. Z njo je prišel še en nočni metulj, a ni ostal. Bil je manjši od nje in je imel enake vzorce. Ko je odšel, me je vprašala, ali nas kdaj obiščejo rumenokljune kukavice.«

»Zakaj pa je to vprašala?« je rekla podveznica. »Kaj ne veš?« je vzkliknila drevesna rega. Nato je podveznici nekaj zašepetala.

Podveznica se je od presenečenja zvila in vzkliknila: »Res?« Vso jesen in zimo so bila številna, številna jajčeca, ki jih je odložila rdečerjava nočna metuljka, lepo na toplem in varnem na vejici, kamor jih je položila. V vrstah so obdajala vejico in bila dobro prekrita, da so se držala skupaj in ostala na toplem. Zimski vetrovi so vejico zibali sem ter tja, mrzli dež je na jajčecih zmrzoval, mehke snežinke so se spuščale iz oblakov in jih prekrivale, nato pa se spet topile in odtekale v bleščečih kapljicah. Nekega jutra je bila vsa divja češnja odeta v čudovite dolge, lesketajoče se kristale ivja; a obroč jajčec je še vedno ostajal na svojem mestu okoli vejice in življenje v njih je spalo ter čakalo, da ga pomladni sončni žarki obsijejo in prebudijo.

Ko pa so pomladni sončni žarki zares prišli! Še preden so se listni brsti odprli, so iz obroča jajčec prilezle drobcene ličinke, gosenji otročički, in začele objedati brste. Delale so čisto, čisto majhne grižljaje, zato so bile videti kakor lepo vzgojeni otroci. Toda veste, njihova usteca so bila tako majhna, da velikih grižljajev sploh niso mogle narediti, in morda le ni bila olika tista, zaradi katere so tako nežno grizljale.

Ko so se vse šotorske gosenice izlegle in pojedle prav vse listne brste v bližini obroča jajčec, so se začele spuščati po drevesu proti deblu. Ustavile so se pri precej velikem razcepu med vejami. »Zgradimo ga tukaj,« je rekla tista na čelu. »Tale kraj bo čisto pravi.«

Nekaj šotorskih gosenic je reklo: »Pa dajmo!« Druge pa: »Nikar!« Neki mladenič je rekel: »Ah, dajte no! Malo niže je večji razcep.« Seveda bi moral reči: »Mislim, da vam bo večji razcep bolj všeč,« toda bil je še mlad in, saj veste, te ličinke niso imele ne očeta ne matere, da bi jih učila lepega govorjenja. Bile so sirote in pravi čudež je, da so se sploh naučile govoriti.

Potem so nekatere šotorske gosenice odšle naprej do večjega razcepa, druge pa so ostale zadaj. Več jih je odšlo kakor ostalo, in ko so tiste pri manjšem razcepu to videle, so popustile ter se pridružile svojim bratom in sestram, kakor je bilo tudi prav. Prav je bilo storiti tisto, kar je bilo všeč večini.

Da so postavile šotor, je bilo treba veliko dela. Vse so pomagale: predle so na stotine in tisoče belih svilenih niti, jih polagale drugo ob drugo, jih križale, pritrjevale konce na veje in vejice ter pri tem niso pozabile pustiti odprtin, skozi katere je bilo mogoče zlesti noter in ven. Nikoli niso delale ves dan, saj bi kmalu oslabele in ne bi več mogle presti, če si ne bi vzele odmora za jed. V šotoru je bilo skoraj vedno nekaj gosenic, vse pa so bile doma le zgodaj zjutraj, pozno popoldne ali ponoči. Preostali čas so bile razkropljene po drevesu in so se hranile. Seveda so prišli tudi mrzli dnevi, ko so ostale notri. V hladnem vremenu so se premikale počasi in jim je bilo bolj malo do hrane.

Med mladimi gosenicami je bil tudi bratec, ki se je po naključju izlegel prvi in si je očitno domišljal, da ima pravico vselej uveljaviti svojo voljo, ker je minuto starejši od vseh drugih otrok. Včasih je obveljala njegova, ker drugi niso hoteli prepirov. Včasih pa ni, in tedaj je bil silno čemeren in neprijeten ter ni hotel niti odgovoriti, če ga je kdo ogovoril.

Nekega mrzlega dne, ko so vse gosenice ostale v šotoru, si je ta najstarejši brat zaželel najtoplejšega prostora, tistega prav na sredi. Ta bi moral pripadati mlajšim bratom in sestram, saj niso bili tako močni, toda on je svoje kosmato črno-rjavo-rumeno telo z rinjenjem in zvijanjem spravil natanko tja, kamor je hotel, potem pa ozmerjal vse okoli sebe, ker se je moral prerivati, da je prišel tja. Zgodilo se je tako, kakor se vedno zgodi, kadar začne gosenica govoriti grdobije: ni odnehal, dokler ni izrekel tudi reči, ki sploh niso bile resnične. Nihče mu ni ugovarjal, zato je kar naprej godrnjal in se razburjal ter bil nadvse neprijeten.

Ves dan je premišljeval, kako nesrečen je in kako grdo ravnajo z njim in kako bi jim bilo gotovo še kako žal, če bi odšel. Naslednje jutro je res odšel. Dokler je toplo sijalo sonce, mu je šlo prav dobro. Ko pa se je začelo hladiti, so bratje in sestre prilezli mimo njega na poti proti šotoru. »Pridi!« so mu klicali. »Čas je, da gremo domov.«

»M-m!« je rekel najstarejši brat (kar je pomenilo »Ne«). »Jaz ne grem.« »Zakaj pa ne?« so vprašali. »Kar tako,« je rekel. Ko so bili vsi drugi zbrani v šotoru, so se pogovarjali o njem. »Mislite, da je jezen?« je vprašal eden.

»Zaradi česa pa naj bi bil jezen?« je rekel drugi. »Jaz pa mislim, da je res,« je rekel tretji. »Ste opazili, kako so se mu ježile dlačice?« »Se vam ne zdi, da bi morali ponj?« sta vprašala dva ali trije najmlajši.

»Ne,« so rekli starejši. »Ničesar mu nismo storili. Naj se že sam pomiri.« Tako je najstarejši brat, ki je pričakoval, da bodo vse druge gosenice prilezle iz šotora ter ga prosile in pregovarjale, naj se vrne, čakal in čakal in čakal, a nihče ni prišel. Šotor je bil tam in vrata so bila odprta. Samo zlesti bi moral vanj, pa bi bil doma. Čakal je tako dolgo, da je nazadnje moral zapustiti drevo in si spresti kokon, ne da bi se bil še kdaj vrnil k bratom in sestram v šotor. Spredel si je kokon in svilo pomešal z rumenkasto belim prahom, potem pa legel vanj, da bi spal enaindvajset dni in dobil krila. Zadnja misel, ki jo je imel, preden je zaspal, je bila nesrečna in sebična. Verjetno se je tudi prebudil kot nesrečen in sebičen nočni metulj.

Njegovi bratje in sestre so bili žalostni, kadar koli so se spomnili nanj. Toda rekli so: »Kaj pa smo mogli storiti? Ni bilo pravično, da bi dobil vse najboljše, in nikoli mu nismo odgovarjali, kadar je govoril grdobije. Kadar koli bi se lahko vrnil in bili bi prijazni z njim.«

In prav so imeli. Kaj bi sploh lahko storili? Bilo je zelo žalostno, toda kadar je gosenica tako sebična in čemerna, da ne more srečno živeti z drugimi, je veliko bolje, da živi čisto sama.