Waltey

Prevod

Nekoč je v nekem panju živela čebela, ki ni hotela delati. Sicer je letala od drevesa do drevesa in srkala cvetni sok, toda namesto da bi ga shranila in iz njega naredila med, ga je vsega popila.

Bila je torej lena čebela. Vsako jutro, brž ko je sonce ogrelo zrak, je čebelica pomolila glavo skozi vhod v panj, pogledala, ali je lepo vreme, se počesala z nožicami, kakor to počno muhe, in nato odletela, vsa vesela lepega dne. Od samega užitka je brenčala od cveta do cveta, se vračala v panj, spet odletavala in tako preživljala ves dan, medtem ko so se druge čebele na vse pretege trudile, da bi panj napolnile z medom, kajti med je hrana za pravkar rojene čebele.

Ker so čebele zelo resne, jih je vedenje lene sestre začelo jeziti. Pri vhodu v panj vedno straži nekaj čebel, ki pazijo, da vanj ne zaide kakšna tuja žival. Te čebele so navadno že zelo stare, z bogatimi življenjskimi izkušnjami, in imajo gole hrbte, saj so se jim dlačice ogulile od nenehnega drgnjenja ob vhod v panj.

Nekega dne so torej ustavile leno čebelo, ko je hotela vstopiti, in ji rekle: — Tovarišica, delati moraš, kajti vse čebele moramo delati.

Čebelica je odgovorila: — Saj ves dan letam naokrog in se zelo utrudim! — Ne gre za to, da se zelo utrudiš, — so ji odgovorile, — temveč za to, da malo delaš. To je naše prvo opozorilo.

Po teh besedah so jo spustile naprej. Toda lena čebela se ni poboljšala. Zato so ji naslednji večer čebele na straži rekle:

— Delati je treba, sestra. In takoj je odgovorila: — Saj bom, enega teh dni! — Ne gre za to, da boš delala enega teh dni, — so ji odgovorile, — temveč že jutri. Zapomni si to.

In spustile so jo naprej. Naslednji večer se je ponovilo isto. Še preden so ji kaj rekle, je čebelica vzkliknila: — Že prav, že prav, sestre! Saj se spomnim, kaj sem obljubila!

— Ne gre za to, da se spomniš obljube, — so ji odgovorile, — temveč za to, da delaš. Danes je devetnajsti april. No, potrudi se, da boš jutri, dvajsetega, prinesla vsaj kapljico medu. Zdaj pa pojdi noter.

Po teh besedah so se umaknile in jo spustile v panj. Toda tudi dvajseti april je minil brez haska kakor vsi drugi dnevi. Le da se je ob sončnem zahodu vreme pokvarilo in je začel pihati mrzel veter.

Lena čebelica je naglo poletela proti svojemu panju in si predstavljala, kako prijetno toplo mora biti v njem. Toda ko je hotela vstopiti, so ji čebele na straži to preprečile.

— Vstop prepovedan, — so ji hladno rekle. — Hočem noter! — je zavpila čebelica. — To je moj panj. — To je panj ubogih marljivih čebel, — so ji odgovorile druge. — Za lenobe tu ni vstopa.

— Jutri bom zagotovo delala! — je vztrajala čebelica. — Za tiste, ki ne delajo, ni jutrišnjega dne, — so odgovorile čebele, ki se dobro spoznajo na filozofijo.

Po teh besedah so jo odrinile ven. Čebelica ni vedela, kaj naj stori, in je še nekaj časa letala naokrog, toda spuščala se je že noč in komaj se je še kaj videlo. Hotela se je oprijeti lista, pa je padla na tla. Mrzli zrak ji je omrtvičil telo in ni mogla več leteti.

Tedaj se je začela plaziti po tleh, lezla je čez paličice in kamenčke, ki so se ji zdeli kakor gore, in prišla do vhoda v panj ravno takrat, ko so začele padati mrzle dežne kaplje.

— O moj Bog! — je vzkliknila zapuščena čebelica. — Deževalo bo in umrla bom od mraza! Poskusila je vstopiti v panj. A spet so ji zaprle pot.

— Oprostite mi! — je zaječala čebela. — Spustite me noter! — Prepozno je, — so ji odgovorile. — Prosim vas, sestre! Zaspana sem! — Zdaj je še bolj prepozno. — Tovarišice, usmilite se me! Zebe me!

— Nemogoče. — Še zadnjič vas prosim! Umrla bom! Tedaj so ji rekle: — Ne, ne boš umrla. V eni sami noči se boš naučila, kaj pomeni počitek, zaslužen z delom. Pojdi.

In odgnale so jo. Čebelica se je tedaj, tresoč se od mraza, z mokrimi krili in spotikajoč se, plazila in plazila, dokler se ni nenadoma skotalila v luknjo — bolje rečeno, skotalila se je na dno votline.

Mislila je že, da njenemu padanju ne bo konca. Nazadnje je le pristala na dnu in se nenadoma znašla pred kačo, zeleno kačo z opečnato rdečim hrbtom, ki jo je zvita v klobčič gledala, pripravljena, da se požene nanjo.

V resnici je bila ta votlina jama za drevesom, ki so ga že pred časom presadili, kača pa si jo je izbrala za brlog. Kače jedo čebele in jih imajo zelo rade. Zato je čebelica, ko se je znašla pred sovražnico, zaprla oči in zamrmrala:

— Zbogom, življenje moje! To je zadnja ura, ko še vidim svetlobo. Toda na njeno veliko presenečenje je kača ne le ni požrla, temveč ji je rekla:

— No, čebelica, kako kaj? Gotovo nisi prav marljiva, če si ob tej uri tukaj. — Res je, — je zamrmrala čebela. — Ne delam in sama sem si kriva.

— Če je tako, — je posmehljivo pristavila kača, — bom svet rešila takšne ničvrednice, kot si ti. Pojedla te bom, čebela. Tedaj je trepetajoča čebela vzkliknila:

— To ni pravično, ni pravično! Ni pravično, da me pojeste samo zato, ker ste močnejši od mene. Ljudje vedo, kaj je pravica. — Aha! — je vzkliknila kača in se naglo zvila v klobčič. — Ti pa dobro poznaš ljudi? Misliš, da so ljudje, ki vam jemljejo med, kaj pravičnejši, ti neumnica neumna?

— Ne, medu nam ne jemljejo zato, — je odgovorila čebela. — Zakaj pa potem? — Ker so pametnejši. Tako je rekla čebelica. Kača pa je planila v smeh in vzkliknila:

— Prav! Naj bo pravično ali ne, pojedla te bom. Pripravi se. In se je pomaknila nazaj, da bi se pognala na čebelo. Ta pa je vzkliknila: — To počnete zato, ker ste manj pametni od mene.

— Jaz da sem manj pametna od tebe, smrklja? — se je zasmejala kača. — Tako je, — je zatrdila čebela. — No, prav, — je rekla kača, — pa poglejva. Vsaka bo pokazala po eno spretnost. Tista, ki pokaže nenavadnejšo, zmaga. Če zmagam jaz, te pojem. — Kaj pa, če zmagam jaz? — je vprašala čebelica.

— Če zmagaš ti, — je odvrnila njena sovražnica, — smeš tukaj prenočiti, dokler se ne zdani. Ti je prav? — Velja, — je odgovorila čebela.

Kača se je spet zasmejala, kajti domislila se je nečesa, česar čebela nikoli ne bi mogla narediti. In storila je tole: za hip je švignila ven, tako hitro, da čebela ni utegnila storiti ničesar. Vrnila se je s semensko glavico evkalipta, ki je rasel ob panju in mu dajal senco.

Otroci te glavice vrtijo kakor vrtavke in jim pravijo evkaliptove vrtavke. — Tole bom naredila, — je rekla kača. — Dobro glej, pazi!

Rep je hitro ovila okrog vrtavke kakor vrvico, nato pa ga bliskovito odvila, tako naglo, da se je vrtavka zavrtela in zabrnela kakor nora.

Kača se je smejala, in to povsem upravičeno, kajti nobena čebela še nikoli ni zavrtela vrtavke in je tudi nikoli ne bo. Toda ko je vrtavka, ki se je brneč vrtela kakor v spanju, tako kot se to dogaja vrtavkam iz pomarančnega lesa, nazadnje padla na tla, je čebela rekla:

— To je zelo lepa spretnost in jaz tega nikoli ne bom zmogla. — Potem te pa pojem, — je vzkliknila kača. — Trenutek! Tega res ne zmorem, znam pa nekaj, česar ne zna nihče.

— Kaj pa? — Izginiti. — Kaj? — je vzkliknila kača in od presenečenja kar poskočila. — Izginiti, ne da bi odšla od tod? — Ne da bi odšla od tod. — In ne da bi se skrila v zemljo?

— Ne da bi se skrila v zemljo. — No, pa daj! Če ti ne uspe, te takoj pojem, — je rekla kača. Medtem ko se je vrtavka vrtela, je imela čebela namreč dovolj časa, da si je ogledala votlino, in je opazila rastlinico, ki je rasla v njej. Bil je majhen grmiček, skorajda zelišče, z velikimi listi v velikosti kovanca za dva centava.

Čebela se je približala rastlinici in pazila, da se je ne bi dotaknila, nato pa rekla: — Zdaj sem na vrsti jaz, gospa Kača. Bodite tako dobri, obrnite se in preštejte do tri. Ko pridete do »tri«, me iščite, kjer hočete: nikjer me ne bo več!

In tako se je tudi zgodilo. Kača je hitro rekla: »Ena … dve … tri,« se obrnila in od presenečenja na široko razprla gobec: tam ni bilo nikogar. Pogledala je navzgor, navzdol, na vse strani, preiskala kote in rastlinico ter vse pretipala z jezikom. Zaman: čebela je izginila.

Tedaj je kača spoznala, da je bila njena spretnost z vrtavko sicer zelo dobra, čebelina pa naravnost izredna. Kam se je izgubila? Kje je bila?

Nikakor je ni mogla najti. — No, prav! — je nazadnje vzkliknila. — Priznam, premagala si me. Kje si? Iz sredine votline se je oglasil komaj slišen glasek — glas čebelice.

— Mi res ne boš nič naredila? — je vprašal glasek. — Lahko zaupam tvoji prisegi? — Da, — je odgovorila kača. — Prisežem. Kje si? — Tukaj, — je odgovorila čebelica in se nenadoma prikazala iz zaprtega lista rastlinice.

Kaj se je zgodilo? Nekaj prav preprostega: rastlinica je bila sramežljiva mimoza, ki je tudi tukaj v Buenos Airesu zelo pogosta in ima to posebnost, da se njeni listi zaprejo že ob najmanjšem dotiku. Le da se je ta dogodivščina pripetila v Misionesu, kjer je rastje zelo bujno in so zato tudi listi mimoz zelo veliki. Tako so se listi ob čebelinem dotiku zaprli in žuželko povsem skrili.

Kača kljub svoji pameti tega pojava nikoli ni opazila; čebela pa ga je poznala in ga izkoristila, da si je rešila življenje.

Kača ni rekla ničesar, a jo je poraz tako razjezil, da jo je morala čebela vso noč opominjati na obljubo, da ji ne bo storila nič žalega.

Bila je dolga, neskončna noč, ki sta jo obe preživeli stisnjeni ob najvišji del stene votline, kajti razbesnelo se je neurje in voda je kakor reka drla v notranjost.

Poleg tega je bilo zelo mrzlo in v votlini je vladala popolna tema. Tu in tam je kačo prijelo, da bi se pognala na čebelo, in ta je vsakokrat pomislila, da je prišel njen zadnji trenutek.

Nikoli, prav nikoli si čebelica ni mislila, da je lahko noč tako mrzla, tako dolga in tako strašna. Spominjala se je svojega prejšnjega življenja, ko je noč za nočjo spala v prijetno toplem panju, in ob tem tiho jokala.

Ko se je zdanilo in je posijalo sonce, saj se je vreme zjasnilo, je čebelica poletela k panju, zgrajenemu s trudom vse družine, in pred njegovim vhodom spet tiho zajokala. Čebele na straži so jo brez besed spustile naprej, kajti spoznale so, da se ni vrnila lena pohajkovalka, temveč čebela, ki je v eni sami noči prestala trdo življenjsko šolo.

In res je bilo tako. Odtlej ni nobena nabrala toliko cvetnega prahu in naredila toliko medu kakor ona. Ko je prišla jesen in z njo konec njenih dni, pa je imela pred smrtjo še toliko časa, da je mladim čebelam, ki so jo obdajale, dala poslednji nauk:

— Tako močne nismo zaradi svoje pameti, temveč zaradi svojega dela. Sama sem svojo pamet uporabila enkrat samkrat, in sicer zato, da sem si rešila življenje. Tega napora mi ne bi bilo treba, če bi delala kakor vse druge. Z letanjem sem ter tja sem se utrudila prav toliko kakor z delom. Manjkal mi je čut dolžnosti, ki sem ga pridobila tisto noč.

Delajte, tovarišice, in mislite na to, da je cilj naših prizadevanj — sreča vseh — veliko pomembnejši od utrujenosti vsake posameznice. Temu ljudje pravijo ideal in prav imajo. Druge filozofije v življenju človeka in čebele ni.

Izvirnik

H abía una vez en una colmena una abeja que no quería trabajar. Es decir, recorría los árboles uno por uno para tomar el jugo de las flores; pero en vez de conservarlo para convertirlo en miel, se lo tomaba del todo.

Era, pues, una abeja haragana. Todas las mañanas, apenas el sol calentaba el aire, la abejita se asomaba a la puerta de la colmena, veía que hacía buen tiempo, se peinaba con las patas, como hacen las moscas, y echaba entonces a volar, muy contenta del lindo día. Zumbaba muerta de gusto de flor en flor, entraba en la colmena, volvía a salir, y así se lo pasaba todo el día, mientras las otras abejas se mataban trabajando para llenar la colmena de miel, porque la miel es el alimento de las abejas recién nacidas.

Como las abejas son muy serias, comenzaron a disgustarse con el proceder de la hermana haragana. En la puerta de las colmenas hay siempre unas cuantas abejas que están de guardia, para cuidar que no entren bichos en la colmena. Estas abejas suelen ser muy viejas, con gran experiencia de la vida, y tienen el lomo pelado porque han perdido los pelos de tanto rozar contra la puerta de la colmena.

Un día, pues, detuvieron a la abeja haragana cuando iba a entrar, diciéndole:

—Compañera: es necesario que trabajes, porque todas las abejas debemos trabajar.

La abejita contestó:

—Yo ando todo el día volando, y me canso mucho!

—No es cuestión de que te canses mucho —le respondieron— sino de que trabajes un poco. Es la primera advertencia que te hacemos.

Y diciendo así la dejaron pasar.

Pero la abeja haragana no se corregía. De modo que a la tarde siguiente, las abejas que estaban de guardia le dijeron:

—Hay que trabajar, hermana.

Y ella respondió en seguida:

—¡Uno de estos días lo voy a hacer!

—No es cuestión de que lo hagas uno de estos días —le respondieron— sino mañana mismo.— Acuérdate de esto.

Y la dejaron pasar.

Al anochecer siguiente se repitió la misma cosa. Antes que le dijeran nada, la abejita, exclamó:

—Sí, sí, hermanas! Ya me acuerdo de lo que he prometido!

—No es cuestión de que te acuerdes de lo prometido —le respondieron— sino de que trabajes. Hoy es 19 de abril. Pues bien: trata de que mañana, 20, hayas traído una gota siquiera de miel. Y ahora pasa.

Y diciendo esto se apartaron para dejarla entrar.

Pero el 20 de abril pasó en vano como todos los demás. Con la diferencia de que al caer el sol el tiempo se descompuso y comenzó a soplar un viento frío.

La abejita haragana voló apresurada hacia su colmena, pensando en lo calentito que estaría allá adentro. Pero cuando quiso entrar, las abejas que estaban de guardia se lo impidieron.

—No se entra —le dijeron fríamente.

—¡Yo quiero entrar! —clamó la abejita.— Esta es mi colmena.

—Esta es la colmena de una pobres abejas trabajadoras —le contestaron las otras.— No hay entrada para las haraganas.

—Mañana sin falta voy a trabajar! —insistió la abejita.

—No hay mañana para las que no trabajan —respondieron las abejas, que saben mucha filosofía.

Y esto diciendo la empujaron afuera.

La abejita, sin saber qué hacer, voló un rato aún; pero ya la noche caía, y se veía apenas. Quiso cogerse de una hoja, y cayó al suelo. Tenía el cuerpo entumecido por el aire frío, y no podía volar más.

Arrastrándose entonces por el suelo, trepando y bajando de los palitos y piedritas, que le parecían montañas, llegó a la puerta de la colmena, a tiempo que comenzaban a caer frías gotas de lluvia.

—¡Ay, mi Dios! —exclamó la desamparada.— Va a llover, y me voy a morir de frío!

Y tentó entrar en la colmena.

Pero de nuevo le cerraron el paso.

—¡Perdón! —gimió la abeja— Déjenme entrar!

—Ya es tarde —le respondieron.

—¡Por favor, hermanas! ¡Tengo sueño!

—Es más tarde aún.

—¡Compañeras, por piedad! ¡Tengo frío!

—Imposible.

—¡Por última vez! ¡Me voy a morir!

Entonces le dijeron:

—No, no morirás Aprenderás en una sola noche lo que es el descanso ganado con el trabajo. Vete.

Y la echaron.

Entonces, temblando de frío, con las alas mojadas y tropezando, la abeja se arrastró, se arrastró, hasta que de pronto rodó por un agujero —cayó rodando, mejor dicho, al fondo de una caverna.

Creyó que no iba a concluir nunca de bajar. Al fin llegó al fondo, y se halló bruscamente ante una víbora, una culebra verde de lomo color ladrillo, que la miraba enroscada y presta a lanzarse sobre ella.

En verdad, aquella caverna era el hueco de un árbol que habían trasplantado hacía tiempo, y que la culebra había elegido de guarida.

Las culebras comen abejas, que les gustan mucho. Por esto la abejita, al encontrarse ante su enemiga, murmuró cerrando los ojos:

—Adiós, mi vida! Esta es la última hora que yo veo la luz.

Pero con gran sorpresa suya, la culebra no solamente no la devoró sino que le dijo:

—Qué tal, abejita? No has de ser muy trabajadora para estar aquí a estas horas.

—Es cierto —murmuró la abeja.— No trabajo, y yo tengo la culpa.

—Siendo así —agregó la culebra burlona— voy a quitar del mundo a un mal bicho como tú. Te voy a comer, abeja.

La abeja, temblando, exclamó entonces:

—No es justo, eso, no es justo! No es justo que usted me coma porque es más fuerte que yo. Los hombres saben lo que es justicia.

—¡Ah, ah! —exclamó la culebra, enroscándose ligero·— ¿Tú conoces bien a los hombres? Tú crees que los hombres, que les quitan la miel a ustedes, son más justos, grandísima tonta?

—No, no es por eso que nos quitan la miel —respondió la abeja.

—Y por qué, entonces?

—Porque son más inteligentes.

Así dijo la abejita. Pero la culebra se echó a reir, exclamando:

—¡Bueno! Con justicia o sin ella, te voy a comer; apróntate.

Y se echó atrás, para lanzarse sobre la abeja. Pero ésta exclamó:

—Usted hace eso porque es menos inteligente que yo.

—¿Yo, menos inteligente que tú, mocosa? —se rió la culebra.

—Así es —afirmó la abeja.

—Pues bien, —dijo la culebra,— vamos a verlo. Vamos a hacer dos pruebas. El que haga la prueba más rara, ese gana. Si gano yo, te como

—¿Y si gano yo? —preguntó la abejita.

—Si ganas tú, —repuso su enemiga— tienes el derecho de pasar la noche aquí, hasta que sea de día. ¿Te conviene?

—Aceptado —contestó la abeja.

La culebra se echó a reir de nuevo, porque se le había ocurrido una cosa que jamás podría hacer una abeja. Y he aquí lo que hizo:

Salió un instante afuera, tan velozmente que la abeja no tuvo tiempo de nada. Y volvió trayendo una cápsula de semillas de eucalipto, de un eucalipto que estaba al lado de la colmena, y que le daba sombra.

Los muchachos hacen bailar como trom pos esas cápsulas, y les llaman trompitos de eucalipto.

—Esto es lo que voy a hacer —dijo la culebra.— Fíjate bien, atención!

Y arrollando vivamente la cola alrededor del trompito como un piolín, la desenvolvió a toda velocidad, con tanta rapidez que el trompito quedó bailando y zumbando como un loco.

La culebra se reía, y con mucha razón, porque jamás una abeja ha hecho ni podrá hacer bailar a un trompito.

Pero cuando el trompito, que se había quedado dormido zumbando, como les pasa a los trompos de naranjo, cayó por fin al suelo, la abeja dijo:

—Esta prueba es muy linda, y yo nunca podré hacer eso.

—Entonces, te como —exclamó la culebra.

—Un momento! Yo no puedo hacer eso; pero hago una cosa que no hace nadie.

—-Qué es eso?

—Desaparecer.

—Cómo? exclamó la culebra dando un salto de sorpresa.—¿Desaparecer sin salir de aquí?

—Sin salir de aquí.

—Y sin esconderte en la tierra?

—Sin esconderme en la tierra.

—¡Pues bien, hazlo! Y si no lo haces, te como en seguida —dijo la culebra.

El caso es que mientras el trompito bailaba, la abeja había tenido tiempo de examinar la caverna, y había visto una plantita que crecía allí. Era un arbustillo, casi un yuyito, con grandes hojas del tamaño de una moneda de dos centavos.

La abeja se arrimó a la plantita, teniendo cuidado de no tocarla, y dijo así:

—Ahora me toca a mí, señora Culebra. Me va a hacer el favor de darse vuelta, y contar hasta tres. Cuando yo diga "tres", búsqueme por todas partes ¡ya no estaré más!

Y así pasó, en efecto. La culebra dijo rápidamente: "uno..., dos... tres", y se volvió y abrió la boca cuan grande era, de sorpresa: allí no había nadie. Miro arriba, abajo, a los lados, recorrió los rincones, la plantita, tanteó todo con la lengua. Inútil: la abeja había desaparecido.

La culebra comprendió entonces que si su prueba del trompito era muy buena, la prueba de la abeja era simplemente extraordinaria. ¿Qué se había hecho? ¿Dónde estaba?

No había modo de hallarla.

—Bueno! —exclamó al fin.— Me doy por vencida. ¿Dónde estás?

Una voz que apenas se oía —la voz de la abejita— salió del medio de la cueva.

—¿No me vas a hacer nada? —dijo la voz.— ¿Puedo contar con tu juramento?

—Sí,-respondió la culebra.—Te lo juro. ¿Dónde estás?

—Aquí —respondió la abejita, apareciendo súbitamente de entre una hoja cerrada de la plantita.

¿Qué había pasado? Una cosa muy sencilla: La plantita en cuestión era una sensitiva, muy común también aquí en Buenos Aires, y que tiene la particularidad de que sus hojas se cierran al menor contacto. Solamente que esta aventura pasaba en Mi siones, donde la vegetación es muy rica, y por lo tanto muy grandes las hojas de las sensitivas. De aquí que al contacto de la abeja, las hojas se cerraran, ocultando completamente al insecto.

La inteligencia de la culebra no había alcanzado nunca a darse cuenta de ese fenómeno; pera la abeja lo había observado, y se aprovechaba de él para salvar su vida.

La culebra no dijo nada, pero quedó muy irritada con su derrota, tanto que la abeja pasó toda la noche recordando a su enemiga la promesa que había hecho de respetarla.

Fué una noche larga, interminable, que las dos pasaron arrimadas contra la pared más alta de la caverna, porque la tormenta se había desencadenado, y el agua entraba como un río adentro.

Hacía mucho frío, además, y adentro reinaba la oscuridad más completa. De cuando en cuando la culebra sentía impulsos de lanzarse sobre la abeja, y ésta creía entonces llegado el término de su vida.

Nunca, jamás, creyó la abejita que una noche podría ser tan fría, tan larga, tan horrible. Recordaba su vida anterior, durmiendo noche a noche en la colmena bien calentita, y lloraba entonces en silencio.

Cuando llegó el día, y salió el sol, porque el tiempo se había compuesto, la abejita voló y lloró otra vez en silencio ante la puerta de la colmena hecha por el esfuerzo de la familia. Las abejas de guardia la dejaron pasar sin decirle nada, porque comprendieron que la que volvía no era la paseandera haragana sino una abeja que había hecho en sólo una noche un duro aprendizaje de la vida.

Así fué, en efecto. En adelante ninguna como ella recogió tanto polen ni fabricó tanta miel. Y cuando el Otoño llegó, y llegó también el término de sus días, tuvo aún tiempo de dar una última lección antes de morir, a las jóvenes abejas que la rodeaban:

—No es nuestra inteligencia sino nuestro trabajo quien nos hace tan fuertes. Yo usé una sola vez de mi inteligencia, y fué para salvar mi vida. No habría necesitado de ese esfuerzo, si hubiera trabajado como todas. Me he cansado tanto volando de aquí para allá, como trabajando. Lo que me faltaba era la noción del deber, que adquirí aquella noche.

Trabajen, compañeras, pensando que el fin a que tieden nuestros esfuerzos —la felicidad de todos— es muy superior a la fatiga de cada uno. A esto los hombres llaman ideal, y tienen razón. No hay otra filosofía en la vida de un hombre y de una abeja.

Nalagam bralnik