Prevod

V reki Yabebirí, ki teče skozi Misiones, živi neznansko veliko skatov, saj »Yabebirí« pomeni prav »Reka skatov«. Toliko jih je, da je včasih nevarno vtakniti v vodo že eno samo nogo. Poznal sem človeka, ki ga je skat zbodel v peto in je moral potem pol milje šepati do doma; od bolečin je jokal in se sesedal na tla. To je ena najhujših bolečin, kar jih človek lahko občuti.

Ker je v Yabebiríju tudi veliko drugih rib, jih nekateri ljudje hodijo lovit z dinamitnimi bombami. Bombo vržejo v reko, ta pa eksplodira in pobije na milijone rib. Poginejo vse ribe v bližini, tudi če so velike kakor hiša. Poginejo pa tudi vse drobne ribice, s katerimi si nihče ne more nič pomagati.

Nekoč pa se je tja priselil človek, ki ni dovolil metati dinamitnih bomb, ker so se mu ribice smilile. Ni nasprotoval temu, da ljudje v reki lovijo ribe za hrano; ni pa hotel, da po nepotrebnem pobijajo milijone ribic. Ljudje, ki so metali bombe, so bili sprva jezni; ker pa je bil mož kljub svoji dobrosrčnosti odločen človek, so odšli lovit drugam in vse ribe so bile nadvse zadovoljne. Tako vesele in hvaležne so bile svojemu prijatelju, ki je rešil ribice, da so ga prepoznale, brž ko se je približal bregu. In kadar se je sprehajal ob reki in kadil, so mu skati sledili po blatu, presrečni, da lahko spremljajo svojega prijatelja. On pa o vsem tem ni vedel ničesar in je srečno živel v tistem kraju.

Nekega popoldneva pa je k Yabebiríju pritekla lisica, zabredla s tacami v vodo in zavpila: —Hej, skati! Hitro! Vaš prijatelj prihaja, ranjen je!

Skati so jo zaslišali in zaskrbljeni prihiteli k bregu. Vprašali so lisico: —Kaj se je zgodilo? Kje je človek? —Tam prihaja!— je znova zavpila lisica.

—Z jaguarjem se je bojeval! Jaguar teče za njim! Gotovo bo skušal priti na otok! Pustite ga mimo, saj je dober človek! —Seveda! Seveda ga bomo pustili mimo!— so odgovorili skati. —Jaguarja pa ne bomo spustili čez!

—Pazite se ga!— je še zavpila lisica. —Ne pozabite, da je jaguar! Nato je poskočila in izginila nazaj v gozd. Komaj se je to zgodilo, je človek razmaknil veje in se prikazal, ves krvav in v raztrgani srajci. Kri mu je po obrazu in prsih tekla vse do hlač. Iz hlačnih gub pa je kapljala na pesek. Opotekel se je proti bregu, saj je bil hudo ranjen, in stopil v reko. A komaj je pomočil nogo v vodo, so se mu skati, nagneteni ob bregu, umaknili s poti in človek je z vodo do prsi prišel do otoka, ne da bi ga zbodel en sam skat. Brž ko je prispel, pa se je nezavesten zgrudil na pesek, saj je izgubil veliko krvi.

Skati še niso utegnili dodobra objokovati svojega umirajočega prijatelja, ko jih je strašno rjovenje vrglo pokonci v vodi.

—Jaguar! Jaguar!— so vsi zavpili in kakor puščice švignili k bregu. In res je jaguar, ki se je bojeval s človekom in ga zasledoval, prispel na breg Yabebiríja. Tudi žival je bila hudo ranjena in kri ji je tekla po vsem telesu. Zagledal je človeka, ki je kakor mrtev ležal na otoku, besno zarjovel in se pognal v vodo, da bi ga dokončno pokončal.

A komaj je pomočil taco v vodo, je začutil, kakor da bi mu v šape zabili osem ali deset strašnih žebljev, in odskočil je nazaj: to so bili skati, ki so branili prehod čez reko in mu z vso močjo zabodli repna žela.

Jaguar je obstal z dvignjeno taco in hropel od bolečin; ko pa je videl, da je vsa voda ob bregu motna, kakor da bi nekdo mešal blato na dnu, je razumel, da ga skati nočejo spustiti čez. Tedaj je besno zavpil:

—Aha, zdaj vem, kaj je! Vi ste, prekleti skati! Spravite se mi s poti! —Ne bomo se umaknili!— so odgovorili skati. —Umaknite se! —Ne bomo se umaknili! To je dober človek! Nimaš ga pravice ubiti!

—On je ranil mene! —Drug drugega sta ranila! To so vajine gozdne zadeve! Tukaj je pod našim varstvom! ... Tukaj ni prehoda!

—Pot mi dajte!— je še zadnjič zarjovel jaguar. —PA NIKOLI NE!— so odgovorili skati. (Rekli so »pa nikoli ne«, ker tako govorijo ljudje, ki govorijo gvaranijsko, kakor v Misionesu.)

—Bomo še videli!— je spet zarjovel jaguar. Umaknil se je nazaj, da bi se zaletel in z velikanskim skokom preskočil vodo. Vedel je, da se skati skoraj vedno zadržujejo ob bregu; mislil je, da bo z dovolj dolgim skokom morda pristal sredi reke, kjer skatov ne bo več, in bo tako lahko požrl umirajočega človeka.

Toda skati so uganili njegovo namero in vsi pohiteli na sredo reke ter si prenašali opozorilo: —Stran od brega!— so vpili pod vodo. —V globino! V strugo! V strugo!

V hipu se je vojska skatov pognala proti sredini reke, da bi branila prehod, prav tedaj pa je jaguar naredil svoj velikanski skok in pristal sredi vode. Ves iz sebe od veselja je bil, saj sprva ni začutil nobenega vboda in je mislil, da so vsi skati ostali ob bregu ter nasedli njegovi zvijači ...

A komaj je naredil korak, ga je na mestu ustavil pravi dež vbodov, bolečih kakor udarci z bodalom: spet so bili skati, ki so mu z želi prebadali tace.

Jaguar je kljub temu hotel naprej; toda bolečina je bila tako strašna, da je zatulil in kakor blazen oddrvel nazaj na breg. Zvrnil se je na bok v pesek, ker ni več mogel prenašati trpljenja; trebuh se mu je dvigal in spuščal, kakor da bi bil na smrt utrujen.

V resnici se je jaguar zastrupil s skatovim strupom. A čeprav so ga skati premagali, še niso bili mirni, saj so se bali, da bo prišla jaguarka, pa drugi jaguarji in še veliko drugih ... Tedaj pa ne bi več mogli braniti prehoda.

In res je iz gozda znova zadonelo rjovenje in prikazala se je jaguarka, ki jo je pogled na jaguarja, zleknjenega na boku v pesku, spravil v divji bes. Tudi ona je videla vodo, skaljeno od premikanja skatov, in se približala reki. Z gobcem se je skoraj dotaknila vode in zavpila:

—Skati! Hočem čez! —Ni prehoda!— so odgovorili skati. —Niti en sam skat ne bo obdržal repa, če me ne spustite čez!— je zarjovela jaguarka. —Tudi če vsi ostanemo brez repov, tukaj ni prehoda!— so odgovorili.

—Še zadnjič: pot mi dajte! —PA NIKOLI NE!— so zavpili skati. Jaguarka je v besu nehote pomočila taco v vodo; neki skat pa se je čisto počasi približal in ji med prste zabodel vse želo. Na njeno boleče rjovenje so skati smeje se odgovorili: —Kaže, da še imamo repe! ...

Toda jaguarka se je nečesa domislila in s to mislijo v glavi brez besed odšla ob bregu navzgor po reki.

A tudi tokrat so skati razumeli sovražničin načrt. Njen načrt je bil tak: reko bo prečkala drugje, kjer skati ne vedo, da je treba braniti prehod. Tedaj je skate prevzela neznanska tesnoba.

—Više gori bo prečkala reko!— so zavpili. —Nočemo, da ubije človeka! Svojega prijatelja moramo braniti! In obupano so se premetavali po blatu, da so skalili vso reko.

—Kaj pa naj storimo!— so govorili. —Ne znamo hitro plavati ... Jaguarka bo prišla čez, še preden bodo tamkajšnji skati izvedeli, da morajo za vsako ceno braniti prehod!

Niso vedeli, kaj naj storijo. Dokler ni neki zelo bister mali skat nenadoma rekel: —Že vem! Naj gredo doradi! Doradi so naši prijatelji! Nihče ne plava hitreje od njih!

—Tako je!— so zavpili vsi. —Naj gredo doradi! V hipu se je glas razširil in že naslednji trenutek se je prikazalo osem ali deset vrst doradov, prava vojska doradov, ki so z vso hitrostjo plavali proti toku in za seboj puščali brazde v vodi kakor torpedi.

Kljub vsemu so komaj še pravočasno sporočili ukaz, naj zaprejo pot jaguarjem; jaguarka je že stopila v vodo, že plavala in že skoraj dosegla otok.

Toda tudi skati so pohiteli na drugi breg, in brž ko se je jaguarka s tacami dotaknila dna, so se pognali nanje in jih z želi neusmiljeno prebadali. Žival je, besna in nora od bolečin, rjovela, poskakovala po vodi in s šapami vzdigovala cele oblake vode. Toda skati so se še naprej zaganjali v njene tace in ji tako odločno zapirali pot, da se je jaguarka obrnila, odplavala nazaj in se še sama zgrudila na breg s strašansko oteklimi štirimi tacami; tudi po tej poti ni bilo mogoče priti do človeka in ga požreti.

A tudi skati so bili že zelo utrujeni. In kar je bilo še huje, jaguar in jaguarka sta se nazadnje pobrala in odšla v gozd. Kaj nameravata? Skate je to silno vznemirjalo in dolgo so se posvetovali. Nazadnje so rekli:

—Že vemo, kaj je! Po druge jaguarje gresta in potem bodo prišli vsi. Vsi jaguarji bodo prišli in prebili se bodo čez! —PA NIKOLI NE!— so zavpili najmlajši skati, ki še niso imeli toliko izkušenj.

—Pa se bodo!— so žalostno odgovorili starejši. —Če jih bo veliko, se bodo nazadnje prebili čez ... Pojdimo vprašat našega prijatelja. In vsi so odšli k človeku, saj ga zaradi branjenja rečnega prehoda še niso utegnili obiskati.

Človek je še vedno ležal, ker je izgubil veliko krvi, vendar je že lahko govoril in se malo premikal. Skati so mu na hitro povedali, kaj se je zgodilo in kako so branili prehod pred jaguarji, ki so ga hoteli požreti. Ranjenega človeka je globoko ganilo prijateljstvo skatov, ki so mu rešili življenje, in tistim, ki so bili najbliže, je z iskreno naklonjenostjo podal roko. Potem je rekel:

—Nič se ne da! Če bo jaguarjev veliko in bodo hoteli čez, bodo prišli čez ... —Ne bodo prišli!— so rekli mali skati. —Vi ste naš prijatelj in ne bomo jih spustili čez!

—Pa bodo prišli, prijateljčki,— je rekel človek. Nato je tiho dodal: —Edina rešitev bi bila, da nekoga pošljemo k meni domov po vinčesterko in veliko nabojev ... Toda v reki nimam drugih prijateljev razen rib ... Nihče od vas pa ne zna hoditi po kopnem ...

—Kaj naj torej storimo?— so zaskrbljeno vprašali skati. —Čakajte, čakajte ...— je rekel človek in si pogladil čelo, kakor da bi se nečesa spominjal. —Imel sem prijatelja ... mlado kapibaro, ki je zrasla pri nas doma in se igrala z mojimi otroki ... Nekega dne se je vrnila v gozd in mislim, da je živela tukaj, ob Yabebiríju ... Ne vem pa, kje je zdaj ...

Tedaj so skati veselo vzkliknili: —Vemo! Poznamo jo! Brlog ima na koncu otoka! Nekoč nam je govorila o vas! Takoj jo bomo dali poklicati!

Rečeno, storjeno: zelo velik dorad je švignil po reki navzdol po malo kapibaro; človek pa je medtem na dlani raztopil kapljo posušene krvi, da je dobil črnilo, in z ribjo kostjo namesto peresa pisal na suh list, ki mu je služil za papir. Napisal je tole pismo: Po kapibari mi pošljite vinčesterko in celo škatlo s 25 naboji.

Komaj je človek nehal pisati, je ves gozd zatrepetal od zamolklega rjovenja: to so bili vsi jaguarji, ki so prihajali v boj. Skati so odnesli pismo z glavami nad vodo, da se ne bi zmočilo, in ga izročili mali kapibari, ta pa je stekla skozi visoko travo, da bi ga odnesla k človeku domov.

Bil je že skrajni čas, kajti rjovenje se je, čeprav še oddaljeno, naglo bližalo. Skati so tedaj zbrali dorade, ki so čakali na ukaze, in jim zavpili:

—Hitro, tovariši! Preplavajte vso reko in razglasite preplah! Vsi skati po vsej reki naj bodo pripravljeni! Vsi naj se zberejo okrog otoka! Bomo videli, ali bodo prišli čez!

Vojska doradov je nemudoma švignila po reki navzgor in navzdol ter od same hitrosti risala črte po vodi. V vsem Yabebiríju ni bilo skata, ki ne bi dobil ukaza, naj se zbere ob rečnih bregovih okrog otoka. Od vsepovsod: izmed kamnov, iz blata, iz ustij potočkov, iz vsega Yabebiríja so prihajali skati branit prehod pred jaguarji. Pred otokom pa so doradi z vso hitrostjo švigali sem ter tja.

Spet je bil že skrajni čas; silovito rjovenje je streslo celo vodo ob bregu in jaguarji so privreli na obalo. Veliko jih je bilo; zdelo se je, da so tam prav vsi jaguarji iz Misionesa. Toda tudi ves Yabebirí je vrel od skatov, ki so planili k bregu, odločeni, da bodo za vsako ceno branili prehod.

—Pot jaguarjem! —Še enkrat: pot nam dajte! —Tukaj ni prehoda! —Noben skat ne bo ostal živ, ne njegov sin ne njegov vnuk, če nas ne spustite čez! —Mogoče!— so odgovorili skati. —Toda ne jaguarji ne njihovi sinovi ne njihovi vnuki ne vsi jaguarji tega sveta ne bodo prišli tod čez!

Tako so odgovorili skati. Tedaj so jaguarji še zadnjič zarjoveli: —Zahtevamo prehod! —PA NIKOLI NE! In tedaj se je začela bitka. Jaguarji so z velikanskim skokom planili v vodo. Vsi so pristali na pravi preprogi skatov. Skati so jim z želi prebadali tace in ob vsaki rani so jaguarji zarjoveli od bolečin. Toda branili so se s kremplji in kakor blazni udrihali po vodi. Skati so leteli po zraku s trebuhi, razparanimi od jaguarjevih krempljev.

Yabebirí je bil videti kakor reka krvi. Skati so umirali na stotine ... A tudi jaguarji so dobivali strašne rane in se umikali na peščeni breg, kjer so legli, grozljivo otekli, in rjoveli. Skati, poteptani in razmesarjeni pod jaguarjevimi tacami, niso odnehali; vedno znova so prihajali branit prehod. Nekateri so poleteli po zraku, padli nazaj v reko in se znova pognali nad jaguarje.

Pol ure je trajal ta strašni boj. Po tiste pol ure so bili vsi jaguarji spet na bregu, sedeli so izčrpani in rjoveli od bolečin; niti eden ni prišel čez.

Toda tudi skati so bili povsem izmučeni. Veliko, neznansko veliko jih je umrlo. In tisti, ki so ostali živi, so rekli: —Dveh takih napadov ne bomo zdržali. Naj gredo doradi po okrepitve! Takoj naj pridejo vsi skati iz vsega Yabebiríja!

Doradi so znova švignili po reki navzgor in navzdol, tako hitro, da so za seboj puščali brazde kakor torpedi. Skati pa so medtem odšli k človeku.

—Ne bomo več zdržali!— so mu žalostno rekli. Nekateri so celo jokali, saj so videli, da svojega prijatelja ne bodo mogli rešiti. —Pojdite stran, skati!— je odgovoril ranjeni človek. —Pustite me samega! Že tako ste preveč storili zame! Pustite jaguarje čez!

—PA NIKOLI NE!— so v en glas zavpili skati. —Dokler bo v Yabebiríju, naši reki, živ še en sam skat, bomo branili dobrega človeka, ki je prej branil nas!

Tedaj je ranjeni človek veselo vzkliknil: —Skati! Skoraj že umiram in komaj govorim; a zagotavljam vam, da se bo, ko pride vinčesterka, začela dolga veselica; to vam zagotavljam!

—Da, saj vemo!— so navdušeno odgovorili skati. A niso utegnili niti dokončati, kajti bitka se je znova začela. Jaguarji, ki so se medtem spočili, so namreč nenadoma vstali, se pritajili kakor pred skokom in zarjoveli:

—Še zadnjič in enkrat za vselej: pot nam dajte! —PA NIKOLI NE!— so odgovorili skati in planili k bregu. Toda tudi jaguarji so že poskakali v vodo in strašni boj se je začel znova. Zdaj je bil ves Yabebirí, od brega do brega, rdeč od krvi in kri se je penila na obrežnem pesku. Razmesarjeni skati so leteli po zraku in jaguarji so rjoveli od bolečin; toda nihče se ni umaknil niti za korak.

Jaguarji pa ne le da se niso umikali, temveč so napredovali. Zaman je vojska doradov z vso hitrostjo švigala po reki navzgor in navzdol ter klicala skate: skatov ni bilo več; vsi so se bojevali pred otokom in polovica jih je že umrla. Tisti, ki so še ostali, pa so bili vsi ranjeni in brez moči.

Tedaj so spoznali, da ne bodo zdržali niti minute več in da bodo jaguarji prišli čez; ubogi skati, ki so raje umrli, kakor da bi izdali svojega prijatelja, so se še zadnjič pognali nad jaguarje. Toda vse je bilo zaman. Pet jaguarjev je že plavalo proti otoškemu bregu. Skati so obupano zavpili:

—Na otok! Vsi na drugi breg! A tudi za to je bilo prepozno: še dva jaguarja sta zaplavala in v hipu so bili vsi jaguarji sredi reke, tako da so se jim videle samo glave.

Prav tedaj pa je drobna živalca, uboga rdečkasta, kosmata živalca z vso močjo plavala čez Yabebirí: to je bila mala kapibara, ki je prihajala na otok ter na glavi nosila vinčesterko in naboje, da se ne bi zmočili.

Človek je glasno vzkliknil od veselja, saj je imel še dovolj časa, da priskoči skatom na pomoč. Prosil je malo kapibaro, naj ga z glavo potisne, da se bo obrnil na bok, ker sam tega ni zmogel; ko je tako obležal, je bliskovito napolnil vinčesterko.

In prav v trenutku, ko so skati obupano gledali, kako je bitka izgubljena in kako bodo jaguarji požrli njihovega ubogega ranjenega prijatelja — prav tedaj so zaslišali pok in videli, kako je jaguar, ki je plaval prvi in je že stopal na pesek, visoko poskočil ter se mrtev zgrudil s prestreljenim čelom.

—Bravo, bravo!— so vzklikali skati, vsi iz sebe od veselja. —Človek ima vinčesterko! Rešeni smo! In skalili so vso vodo, resnično nori od sreče. Človek pa je mirno streljal naprej in vsak strel je pomenil novega mrtvega jaguarja. Vsakič ko se je jaguar z rjovenjem mrtev zgrudil, so skati silovito zamahnili z repi.

Drug za drugim, kakor da bi jim strela udarjala v glave, so jaguarji umirali pod streli. Vse skupaj je trajalo komaj dve minuti. Drug za drugim so potonili na rečno dno in tam so jih požrle piraje. Nekateri so pozneje priplavali na površje in tedaj so jih doradi spremljali vse do reke Paraná, jih spotoma jedli in od veselja razburkavali vodo.

Ker imajo skati veliko mladičev, jih je bilo kmalu spet toliko kot prej. Človek je ozdravel in bil skatom, ki so mu rešili življenje, tako hvaležen, da se je preselil na otok. Tam je v poletnih nočeh rad ležal na peščenem bregu in kadil v mesečini, skati pa so ga s tihim pomenkovanjem kazali ribam, ki ga še niso poznale, in jim pripovedovali o veliki bitki, v kateri so se nekoč skupaj s tem človekom bojevali proti jaguarjem.