Prevod

Nekoč je v nekem panju živela čebela, ki ni hotela delati. Sicer je letala od drevesa do drevesa in srkala cvetni sok, toda namesto da bi ga shranila in iz njega naredila med, ga je vsega popila.

Bila je torej lena čebela. Vsako jutro, brž ko je sonce ogrelo zrak, je čebelica pomolila glavo skozi vhod v panj, pogledala, ali je lepo vreme, se počesala z nožicami, kakor to počno muhe, in nato odletela, vsa vesela lepega dne. Od samega užitka je brenčala od cveta do cveta, se vračala v panj, spet odletavala in tako preživljala ves dan, medtem ko so se druge čebele na vse pretege trudile, da bi panj napolnile z medom, kajti med je hrana za pravkar rojene čebele.

Ker so čebele zelo resne, jih je vedenje lene sestre začelo jeziti. Pri vhodu v panj vedno straži nekaj čebel, ki pazijo, da vanj ne zaide kakšna tuja žival. Te čebele so navadno že zelo stare, z bogatimi življenjskimi izkušnjami, in imajo gole hrbte, saj so se jim dlačice ogulile od nenehnega drgnjenja ob vhod v panj.

Nekega dne so torej ustavile leno čebelo, ko je hotela vstopiti, in ji rekle: — Tovarišica, delati moraš, kajti vse čebele moramo delati.

Čebelica je odgovorila: — Saj ves dan letam naokrog in se zelo utrudim! — Ne gre za to, da se zelo utrudiš, — so ji odgovorile, — temveč za to, da malo delaš. To je naše prvo opozorilo.

Po teh besedah so jo spustile naprej. Toda lena čebela se ni poboljšala. Zato so ji naslednji večer čebele na straži rekle:

— Delati je treba, sestra. In takoj je odgovorila: — Saj bom, enega teh dni! — Ne gre za to, da boš delala enega teh dni, — so ji odgovorile, — temveč že jutri. Zapomni si to.

In spustile so jo naprej. Naslednji večer se je ponovilo isto. Še preden so ji kaj rekle, je čebelica vzkliknila: — Že prav, že prav, sestre! Saj se spomnim, kaj sem obljubila!

— Ne gre za to, da se spomniš obljube, — so ji odgovorile, — temveč za to, da delaš. Danes je devetnajsti april. No, potrudi se, da boš jutri, dvajsetega, prinesla vsaj kapljico medu. Zdaj pa pojdi noter.

Po teh besedah so se umaknile in jo spustile v panj. Toda tudi dvajseti april je minil brez haska kakor vsi drugi dnevi. Le da se je ob sončnem zahodu vreme pokvarilo in je začel pihati mrzel veter.

Lena čebelica je naglo poletela proti svojemu panju in si predstavljala, kako prijetno toplo mora biti v njem. Toda ko je hotela vstopiti, so ji čebele na straži to preprečile.

— Vstop prepovedan, — so ji hladno rekle. — Hočem noter! — je zavpila čebelica. — To je moj panj. — To je panj ubogih marljivih čebel, — so ji odgovorile druge. — Za lenobe tu ni vstopa.

— Jutri bom zagotovo delala! — je vztrajala čebelica. — Za tiste, ki ne delajo, ni jutrišnjega dne, — so odgovorile čebele, ki se dobro spoznajo na filozofijo.

Po teh besedah so jo odrinile ven. Čebelica ni vedela, kaj naj stori, in je še nekaj časa letala naokrog, toda spuščala se je že noč in komaj se je še kaj videlo. Hotela se je oprijeti lista, pa je padla na tla. Mrzli zrak ji je omrtvičil telo in ni mogla več leteti.

Tedaj se je začela plaziti po tleh, lezla je čez paličice in kamenčke, ki so se ji zdeli kakor gore, in prišla do vhoda v panj ravno takrat, ko so začele padati mrzle dežne kaplje.

— O moj Bog! — je vzkliknila zapuščena čebelica. — Deževalo bo in umrla bom od mraza! Poskusila je vstopiti v panj. A spet so ji zaprle pot.

— Oprostite mi! — je zaječala čebela. — Spustite me noter! — Prepozno je, — so ji odgovorile. — Prosim vas, sestre! Zaspana sem! — Zdaj je še bolj prepozno. — Tovarišice, usmilite se me! Zebe me!

— Nemogoče. — Še zadnjič vas prosim! Umrla bom! Tedaj so ji rekle: — Ne, ne boš umrla. V eni sami noči se boš naučila, kaj pomeni počitek, zaslužen z delom. Pojdi.

In odgnale so jo. Čebelica se je tedaj, tresoč se od mraza, z mokrimi krili in spotikajoč se, plazila in plazila, dokler se ni nenadoma skotalila v luknjo — bolje rečeno, skotalila se je na dno votline.

Mislila je že, da njenemu padanju ne bo konca. Nazadnje je le pristala na dnu in se nenadoma znašla pred kačo, zeleno kačo z opečnato rdečim hrbtom, ki jo je zvita v klobčič gledala, pripravljena, da se požene nanjo.

V resnici je bila ta votlina jama za drevesom, ki so ga že pred časom presadili, kača pa si jo je izbrala za brlog. Kače jedo čebele in jih imajo zelo rade. Zato je čebelica, ko se je znašla pred sovražnico, zaprla oči in zamrmrala:

— Zbogom, življenje moje! To je zadnja ura, ko še vidim svetlobo. Toda na njeno veliko presenečenje je kača ne le ni požrla, temveč ji je rekla:

— No, čebelica, kako kaj? Gotovo nisi prav marljiva, če si ob tej uri tukaj. — Res je, — je zamrmrala čebela. — Ne delam in sama sem si kriva.

— Če je tako, — je posmehljivo pristavila kača, — bom svet rešila takšne ničvrednice, kot si ti. Pojedla te bom, čebela. Tedaj je trepetajoča čebela vzkliknila:

— To ni pravično, ni pravično! Ni pravično, da me pojeste samo zato, ker ste močnejši od mene. Ljudje vedo, kaj je pravica. — Aha! — je vzkliknila kača in se naglo zvila v klobčič. — Ti pa dobro poznaš ljudi? Misliš, da so ljudje, ki vam jemljejo med, kaj pravičnejši, ti neumnica neumna?

— Ne, medu nam ne jemljejo zato, — je odgovorila čebela. — Zakaj pa potem? — Ker so pametnejši. Tako je rekla čebelica. Kača pa je planila v smeh in vzkliknila:

— Prav! Naj bo pravično ali ne, pojedla te bom. Pripravi se. In se je pomaknila nazaj, da bi se pognala na čebelo. Ta pa je vzkliknila: — To počnete zato, ker ste manj pametni od mene.

— Jaz da sem manj pametna od tebe, smrklja? — se je zasmejala kača. — Tako je, — je zatrdila čebela. — No, prav, — je rekla kača, — pa poglejva. Vsaka bo pokazala po eno spretnost. Tista, ki pokaže nenavadnejšo, zmaga. Če zmagam jaz, te pojem. — Kaj pa, če zmagam jaz? — je vprašala čebelica.

— Če zmagaš ti, — je odvrnila njena sovražnica, — smeš tukaj prenočiti, dokler se ne zdani. Ti je prav? — Velja, — je odgovorila čebela.

Kača se je spet zasmejala, kajti domislila se je nečesa, česar čebela nikoli ne bi mogla narediti. In storila je tole: za hip je švignila ven, tako hitro, da čebela ni utegnila storiti ničesar. Vrnila se je s semensko glavico evkalipta, ki je rasel ob panju in mu dajal senco.

Otroci te glavice vrtijo kakor vrtavke in jim pravijo evkaliptove vrtavke. — Tole bom naredila, — je rekla kača. — Dobro glej, pazi!

Rep je hitro ovila okrog vrtavke kakor vrvico, nato pa ga bliskovito odvila, tako naglo, da se je vrtavka zavrtela in zabrnela kakor nora.

Kača se je smejala, in to povsem upravičeno, kajti nobena čebela še nikoli ni zavrtela vrtavke in je tudi nikoli ne bo. Toda ko je vrtavka, ki se je brneč vrtela kakor v spanju, tako kot se to dogaja vrtavkam iz pomarančnega lesa, nazadnje padla na tla, je čebela rekla:

— To je zelo lepa spretnost in jaz tega nikoli ne bom zmogla. — Potem te pa pojem, — je vzkliknila kača. — Trenutek! Tega res ne zmorem, znam pa nekaj, česar ne zna nihče.

— Kaj pa? — Izginiti. — Kaj? — je vzkliknila kača in od presenečenja kar poskočila. — Izginiti, ne da bi odšla od tod? — Ne da bi odšla od tod. — In ne da bi se skrila v zemljo?

— Ne da bi se skrila v zemljo. — No, pa daj! Če ti ne uspe, te takoj pojem, — je rekla kača. Medtem ko se je vrtavka vrtela, je imela čebela namreč dovolj časa, da si je ogledala votlino, in je opazila rastlinico, ki je rasla v njej. Bil je majhen grmiček, skorajda zelišče, z velikimi listi v velikosti kovanca za dva centava.

Čebela se je približala rastlinici in pazila, da se je ne bi dotaknila, nato pa rekla: — Zdaj sem na vrsti jaz, gospa Kača. Bodite tako dobri, obrnite se in preštejte do tri. Ko pridete do »tri«, me iščite, kjer hočete: nikjer me ne bo več!

In tako se je tudi zgodilo. Kača je hitro rekla: »Ena … dve … tri,« se obrnila in od presenečenja na široko razprla gobec: tam ni bilo nikogar. Pogledala je navzgor, navzdol, na vse strani, preiskala kote in rastlinico ter vse pretipala z jezikom. Zaman: čebela je izginila.

Tedaj je kača spoznala, da je bila njena spretnost z vrtavko sicer zelo dobra, čebelina pa naravnost izredna. Kam se je izgubila? Kje je bila?

Nikakor je ni mogla najti. — No, prav! — je nazadnje vzkliknila. — Priznam, premagala si me. Kje si? Iz sredine votline se je oglasil komaj slišen glasek — glas čebelice.

— Mi res ne boš nič naredila? — je vprašal glasek. — Lahko zaupam tvoji prisegi? — Da, — je odgovorila kača. — Prisežem. Kje si? — Tukaj, — je odgovorila čebelica in se nenadoma prikazala iz zaprtega lista rastlinice.

Kaj se je zgodilo? Nekaj prav preprostega: rastlinica je bila sramežljiva mimoza, ki je tudi tukaj v Buenos Airesu zelo pogosta in ima to posebnost, da se njeni listi zaprejo že ob najmanjšem dotiku. Le da se je ta dogodivščina pripetila v Misionesu, kjer je rastje zelo bujno in so zato tudi listi mimoz zelo veliki. Tako so se listi ob čebelinem dotiku zaprli in žuželko povsem skrili.

Kača kljub svoji pameti tega pojava nikoli ni opazila; čebela pa ga je poznala in ga izkoristila, da si je rešila življenje.

Kača ni rekla ničesar, a jo je poraz tako razjezil, da jo je morala čebela vso noč opominjati na obljubo, da ji ne bo storila nič žalega.

Bila je dolga, neskončna noč, ki sta jo obe preživeli stisnjeni ob najvišji del stene votline, kajti razbesnelo se je neurje in voda je kakor reka drla v notranjost.

Poleg tega je bilo zelo mrzlo in v votlini je vladala popolna tema. Tu in tam je kačo prijelo, da bi se pognala na čebelo, in ta je vsakokrat pomislila, da je prišel njen zadnji trenutek.

Nikoli, prav nikoli si čebelica ni mislila, da je lahko noč tako mrzla, tako dolga in tako strašna. Spominjala se je svojega prejšnjega življenja, ko je noč za nočjo spala v prijetno toplem panju, in ob tem tiho jokala.

Ko se je zdanilo in je posijalo sonce, saj se je vreme zjasnilo, je čebelica poletela k panju, zgrajenemu s trudom vse družine, in pred njegovim vhodom spet tiho zajokala. Čebele na straži so jo brez besed spustile naprej, kajti spoznale so, da se ni vrnila lena pohajkovalka, temveč čebela, ki je v eni sami noči prestala trdo življenjsko šolo.

In res je bilo tako. Odtlej ni nobena nabrala toliko cvetnega prahu in naredila toliko medu kakor ona. Ko je prišla jesen in z njo konec njenih dni, pa je imela pred smrtjo še toliko časa, da je mladim čebelam, ki so jo obdajale, dala poslednji nauk:

— Tako močne nismo zaradi svoje pameti, temveč zaradi svojega dela. Sama sem svojo pamet uporabila enkrat samkrat, in sicer zato, da sem si rešila življenje. Tega napora mi ne bi bilo treba, če bi delala kakor vse druge. Z letanjem sem ter tja sem se utrudila prav toliko kakor z delom. Manjkal mi je čut dolžnosti, ki sem ga pridobila tisto noč.

Delajte, tovarišice, in mislite na to, da je cilj naših prizadevanj — sreča vseh — veliko pomembnejši od utrujenosti vsake posameznice. Temu ljudje pravijo ideal in prav imajo. Druge filozofije v življenju človeka in čebele ni.