Prevod

Vojvoda in vojvodinja iz Toleda nista imela drugega otroka kakor tega dečka, a bil je otrok kakor cvet: zdrav, postaven, neustrašen in v svojih rosnih letih tako angelske in plemenite narave, da so ga služabniki ljubili komaj kaj manj od staršev. Mati ga je oblačila v žamet, obrobljen s holandskimi čipkami; nosil je rokavice iz dišečega semiša, na traku njegove čepice pa so se lesketali dragoceni obeski in dragulji. Ko so ga videle stopati po ulici, ponosnega in gizdavega kakor pomanjšanega viteza, so mu ženske s konic prstov pošiljale poljube, starkice so se smehljale in pomenljivo mežikale, kakor bi hotele reči: »Kakšen boš šele pri dvajsetih!«, resnobni cerkveni dostojanstveniki in strogi menihi pa so pomolili glave iz kapuc in roke iz rokavov ter ga mimogrede blagoslovili.

Vendar je vojvoda iz Toleda, čeprav silno ponosen na svojega potomca, z naraščajočo zaskrbljenostjo opažal pri njem slabo lastnost, ki se je z leti pri mladem don Sanchu le še krepila. Ta napaka je bila nekakšna trdovratna obsedenost, da je resnico razglašal vsevprek, naj je sodila v pogovor ali ne, o vsaki stvari in pred komer koli. Vojvoda iz Toleda, že star dvorjan in dobro poučen o tem, da je na dvoru vse sama krinka, je z grozo slutil, da njegov sin, naj bo še tako pogumen, velikodušen, bister in pronicljiv, nikoli ne bo dosegel visokega mesta, ki mu je pripadalo v svetu, če se ne otrese tega pogubnega nagnjenja. »Preudarnost je sprta z resnico, kajti resnica je pogosto nepreudarnost sama,« je vojvoda opominjal sina. »Zaradi ust navadno poginemo kakor neumne ribe, to pa ni smrt, vredna modrega moža, temveč nespametne, hladne in okorne živali,« je rad dodal. Dečka so takšni očitki in svarila spravljali v zadrego in žalost; prepričan, da s tolikšno odkritosrčnostjo ravna napak, je v srcu sklenil, da se poboljša. A njegova narava mu tega ni dopuščala: neka čudna sila mu je prinašala resnico na ustnice in mu ni dala miru, dokler je naposled ni izrekel, na veliko žalost vojvode, ki se je do onemoglosti trudil z opominjanjem: »Sin moj Sancho, le glej, kaj počneš … Resnica je eden najmočnejših strupov; toda namesto da bi jo zaužili skozi usta, prihaja iz njih. Šele ko se razprši po zraku, ubija. Če se ti pogubna resnica zdi tako privlačna, jo ohrani v sebi in zase; z nikomer je ne deli, pa ne boš nikogar zastrupil.«

Ko se je torej sin vojvode in vojvodinje iz Toleda bližal trinajstemu letu in postajal vse lepši, spretnejši in prikupnejši, ga je nekega dne, ko je šla v stolnico k maši po porodu, mimogrede ugledala kraljica. Očarana nad njegovo postavo in ljubkostjo, s katero se ji je globoko priklonil, je hotela izvedeti, kdo je; in brž ko je to zvedela, je poklicala vojvodo ter ga nadvse vneto prosila, naj ji don Sancha prepusti za osebnega paža. Bolj prestrašen kakor počaščen je vojvoda sinu sporočil, kakšno čast jima je izkazala kraljica. »Zdaj se bodo uresničile moje bojazni, zdaj preži nevarnost, Sancho … Tvoja pogubna bolezen resnicoljubnosti bo zdaj pokopala tebe in nas vse. Če sta zadržanost in umetnost molka vselej koristni, sta v kraljevih sobanah nepogrešljivi, prisežem ti.« »Jaz pa mislim, oče,« je odvrnil zgodaj dozoreli don Sancho, »da ob kraljih, ki so podoba in odsev Boga, prebiva resnica sama. V njih ne more biti laži ne dejanja, ki bi ga bilo treba skrivati ali zamolčevati.« Ta odgovor je vojvodo zmedel in spravil v zadrego, saj so mu po spominu rojile nekatere dvorne govorice o kraljevskih lahkomiselnostih in ljubezenskih pustolovščinah. A nazadnje se je zbral in vzkliknil: »Ne, sin moj, ni tako, kakor si predstavljaš … Ko boš starejši in ti bo razum dozorel, boš te uganke razumel. Za zdaj ti povem le to: če greš na dvor odločen, da boš govoril resnico, bo bolje, da mi že zdaj vzameš glavo in jo izročiš rablju.« Don Sancho je nekaj časa stal s sklonjeno glavo in ves otožen, nato pa je s čudno resnobnostjo, neprimerno svojim letom, iztegnil roko, kakor bi dajal obljubo. »Vem, kako si pomagati,« je zatrdil. »Lagati mi je nemogoče, molčati pa ne. Vi, oče, razširite glas, da sem zaradi nesreče izgubil dar govora, jaz pa vam obljubim, da bom vam na ljubo ostal nem do zadnjega dne svojega življenja, če bo treba.«

Vojvodi se je domislica zdela dobra in razširil je vest o sinovi nemosti; nenavadno pri vsem tem pa je bilo, da je kraljica, ko je izvedela, da je lepi deček nem, pokazala neizmerno veselje in še bolj vztrajala, naj pride k njej v službo in pod njeno oblast. Od tistega dne je don Sancho res služil kot paž v kraljičinih sobanah, z ustnicami, zaklenjenimi s ključavnico volje; vse je videl in slišal, kar se je dogajalo, a ničesar ni mogel razglasiti. Kraljica ga je počasi neizmerno vzljubila. Sancho je ure in ure preležal na žametnih blazinah ob vznožju gospodaričinega naslanjača, z glavo v njenem naročju, ona pa mu je s tenko roko, obloženo s prstani, materinsko gladila temne svilnate kodre. — Ko so don Sanchu prvič naročili, naj nekemu velikašu odpre skrivna vrata, in ga je videl, kako se kradoma in ob neprimerni uri prikrade v kraljičino sobico, ona pa mu ovije roke okoli vratu, je mladega paža obšla žalost in nato ogorčenje; ko bi bil smel razvezati jezik, Bog ve, kakšna tragedija bi se bila odigrala v palači. Na srečo je bil Sancho nem; slišal pa je vendarle in pogovori zaljubljencev so ga seznanili z nadvse resnimi rečmi, z državnimi in družinskimi skrivnostmi; med drugim s tem, da je tudi kralj vsako noč z izredno previdnostjo hodil obiskovat neko zelo lepo Judinjo, zaradi katere je pozabljal na svoje dolžnosti soproga in vladarja in pod vplivom katere je čezmerno ščitil Jude v škodo svojih kraljestev in v izgubo svojih zakladnic. Ta spletka je bila zavita v skrivnost in zanjo sta vedela le velikaš in kraljica; don Sancho pa, čigar ogorčenje se je z ženinega prestopka preusmerilo na moževega, je bil znova vesel, da ni imel glasu, saj tako ni bil v nevarnosti, da bi razkril tako sramotno resnico. Sčasoma je mladi nemi paž zaradi zaupljivosti, s katero so govorili vpričo njega, izvedel za več hudih podlosti, ki so jih snovali na dvoru: zvedel je, kako kraljevi ljubljenec skrivaj po mili volji razmetava z državnim premoženjem in kako kraljev stric kuje zaroto, da bi ga vrgel s prestola, pa še za nešteto drugih lopovščin in hudobij, ki so vsak hip burile in razplamtevale jezo in krepostno nepotrpežljivost don Sancha ter preizkušale njegovo stanovitnost v popolnem molku, h kateremu se je bil zavezal.

Medtem pa so ga imeli vsi zelo radi, kajti ta lepi, molčeči paž, tako plemenit in ubogljiv, ni nikomur nikoli storil nič žalega. Ni treba posebej praviti, kako so mu bile naklonjene dame, ko so videle, kako je prikupen, in bile prepričane o njegovi molčečnosti; od kralja do zadnjega služabnika so mu vsi želeli vse dobro. Njegov ugled in priljubljenost sta tako narasla, da so ga, ko je dopolnil dvajset let in je moral službo paža zamenjati za plemeniti vojaški poklic, kralj, kraljica, kraljevi ljubljenec in infant kar tekmovaje obsipali z milostmi, množili časti in prednostne pravice njegove rodbine ter mu podarjali poveljstva nad trdnjavami, utrdbe, trge in gradove. In ko je don Sancho z lici, še vlažnimi od solznega poljuba, s katerim se je od njega poslovila kraljica, ki ga je ljubila kakor lastnega sina, in z vratom, obteženim z zlato verigo, ki mu jo je bil pravkar nadel kralj, stopil iz kraljeve palače in zajahal ognjevitega andaluzijca, darilo infanta, je ob misli na to, koliko zla je preprečila in koliko sreče mu je prinesla njegova nenavadna odločitev, z zobmi otipal svoj jezik in zamišljeno dejal sam pri sebi — kajti pred drugimi je bil trdno odločen, da ne črhne niti besedice: »Ob prvi besedi, ki jo izpustiš v zrak, jezik moj, te s temi zobmi ali s svojim bodalom odrežem in vržem psom.«

Nekateri učenjaki menijo, da iz te zgodbe izvira ljudski rek, za katerega ni druge verjetne razlage: Dobremu molku pravijo Sancho.