Waltey
Kuga na Egini in Mirmidonci
Ovid, Metamorphoses 7.453-7.660
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Kuga na Egini in Mirmidonci
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 10 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- The Plague of Aegina and the Myrmidons
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Kuga na Egini in Mirmidonci
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Vendar Egej — tako zelo je vsako veselje pomešano z grenkobo in se v srečo vselej prikrade kaj zaskrbljujočega — ob sinovi vrnitvi ni užival brezskrbne radosti. Minos pripravlja vojno. Čeprav je mogočen z vojsko, čeprav je mogočen z ladjevjem, mu največ moči daje očetovska jeza; z upravičeno vojno maščuje Androgejevo smrt.
Najprej pa si za vojno pridobi zavezniške sile in z urnim ladjevjem prepluje morja, kjer slovi po svoji moči. Tako si pridruži Anafo in kraljestvo Astipaleje, Anafo z obljubami, kraljestvo Astipaleje z vojno; nato nizki Mikonos in krednata polja Kimola, Kitnos, cvetoč od timijana, in mali Serifos ter marmorni Paros in otok, ki ga je brezbožno izdala Arna, Sitonova hči; ko je prejela zlato, ki ga je lakomno zahtevala, se je spremenila v ptico, ki še danes ljubi zlato: v kavko s črnimi nogami, odeto v črno perje.
Toda Oliaros, Didime, Tenos in Andros, Giaros in Peparetos, bogat z bleščečimi olivami, niso podprli knosoških ladij. Od tam se Minos obrne na levo in se napoti v Ojnopijo, Ajakovo kraljestvo: stari so jo imenovali Ojnopija, toda sam Ajak ji je po svoji materi dal ime Ajgina. Množica prihiti, željna spoznati moža, čigar sloves je tolikšen. Naproti mu pridejo Telamon, Pelej, mlajši od Telamona, in tretji sin Fokos.
Tudi sam Ajak stopi ven, počasen pod težo starosti, in povpraša, kaj ga je pripeljalo. Ob spominu na očetovsko žalost zavzdihne vladar stoterih ljudstev in mu takole odgovori: »Prosim te, podpri orožje, ki sem ga dvignil za sina, in pridruži se pravičnemu pohodu; njegovemu grobu iščem tolažbe.« Asopov vnuk mu reče: »Zaman prosiš za nekaj, česar moje mesto ne sme storiti: nobena dežela ni tesneje povezana s Kekropovimi potomci kakor ta; takšna je naša zaveza.« Žalosten odide in reče: »Drago te bo stala tvoja zaveza!« Meni pa, da je bolje z vojno groziti, kakor jo začeti in si že tam izčrpati moči.
Z ojnopijskega obzidja je bilo še videti liktoško ladjevje, ko je s polnimi jadri priplula atiška ladja in zaplula v prijateljsko pristanišče; prinašala je Kefala in z njim naročila njegove domovine. Mladi Ajakidi so Kefala, čeprav ga že dolgo niso videli, vendarle prepoznali, mu podali desnice in ga odvedli v očetovo hišo. Junak veličastne postave, ki je še vedno ohranjal sledove nekdanje lepote, vstopi z oljčno vejico svoje dežele v roki; na desni in levi ga, starejšega, spremljata mlajša moža, Klit in Butes, Palantova sinova.
Ko so si izmenjali prve pozdravne besede, Kefal izpolni naročila Kekropovih potomcev in zaprosi za pomoč; spomni na zavezo in dogovore prednikov ter doda, da je ogrožena oblast nad vso Ahajo. Ko tako z zgovornostjo podpre zaupano mu prošnjo, Ajak, z levico oprt na ročaj žezla, reče: »Atene, ne prosite za pomoč, temveč jo vzemite; brez pomisleka imejte vse sile tega otoka za svoje; vsega ima dovolj — takšno je stanje mojega kraljestva.
Moči ne manjka, vojakov imam več, kot jih potrebujem jaz ali sovražnik: hvala bogovom, živimo v srečnih časih, ko ni izgovora, da vam ne bi pomagali.« »Naj bo res tako,« reče Kefal, »želim si, da bi tvoje mesto raslo s številom prebivalcev! Že ob prihodu sem se razveselil, ko mi je naproti prišla tako lepa mladina, vsa skoraj enake starosti. Vendar med njimi pogrešam mnoge, ki sem jih videl nekoč, ko me je vaše mesto prvič sprejelo.« Ajak zastoka in z žalostnim glasom spregovori: »Žalostnemu začetku je sledila srečnejša usoda.
Ko bi vam le lahko pripovedoval o njej brez tistega! Zdaj bom povedal po vrsti. Da vas ne zadržujem z dolgim ovinkarjenjem: tisti, ki jih iščeš v spominu, ležijo kot kosti in pepel. In kako majhen del mojih izgub so bili! Strašna kuga je zaradi jeze neusmiljene Junone udarila ljudstvo; sovražila je deželo, poimenovano po svoji tekmici. Dokler se je zdelo, da je nesreča navadna bolezen, in je ostajal skrit pogubni vzrok tolikšnega razdejanja, smo se borili z zdravniško veščino: smrt je premagovala pomoč, ki je nemočna obležala.
Najprej je nebo s težko meglo pritisnilo na zemljo in zaprlo zadušljivo vročino v oblake; in medtem ko je luna štirikrat sklenila svoja krajca v polni krog in štirikrat spet razpletla polni krog v tanek srp, so vroči južni vetrovi pihali s smrtonosno sapo. Znano je tudi, da je strup zašel v izvire in jezera, da je mnogo tisoč kač tavalo po neobdelanih poljih in s svojim strupom okužilo reke.
Po poginu psov, ptic, ovac in goveda ter divjih živali se je najprej pokazala moč nenadne bolezni. Nesrečni orač osuplo gleda, kako mu močni biki med delom padajo in se zgrinjajo sredi brazde; čredam ovac, ki bolestno blejajo, volna sama odpada in telesa hirajo. Nekoč iskri konj, ki je zaslovel v prahu dirkališča, izgubi moč, pozabi na zmagovalne palme in nekdanje časti ter ječi ob jaslih, obsojen na bedno smrt.
Merjasec se ne spomni več svoje srditosti, košuta ne zaupa svojemu teku in medvedi ne napadajo več krepkih čred. Vse je zajela onemoglost; po gozdovih, poljih in poteh ležijo gnusna trupla, njihov smrad zastruplja zrak. Čudno stvar bom povedal: niti psi niti požrešne ptice niti sivi volkovi se jih niso dotaknili; razpadajo in se utekočinjajo, s svojim puhom škodujejo in daleč širijo okužbo.
Zdaj kuga s še hujšim razdejanjem doseže nesrečne kmete in zavlada tudi znotraj obzidja velikega mesta. Najprej žge drobovje; rdečica in težko, globoko sopihanje razkrivata skriti ogenj. Hrapavi jezik oteče, izsušena usta zevajo v topli sapi in hlastajo po težkem zraku. Ne prenesejo postelje niti kakršnega koli pokrivala, temveč polagajo prsi na trdo zemljo; vendar se telo od tal ne ohladi, ampak se tla razgrejejo od telesa.
Nikogar ni, ki bi znal ukrotiti bolezen; divja nesreča se loteva samih zdravnikov in njihova veščina jim škoduje: čim bliže je kdo bolniku in čim zvesteje mu streže, tem prej postane deležen njegove smrti. Ko izgine upanje na rešitev in vidijo konec bolezni le še v smrti, se prepustijo svojim željam in ne skrbijo več, kaj jim koristi: nič namreč ne koristi. Vsepovsod, brez vsakega sramu, se gnetejo ob izvirih, rekah in globokih vodnjakih; ob pitju ne ugasne žeja prej kakor življenje.
Mnogi, onemogli, ne morejo več vstati in umrejo kar v vodi; pa jo kdo vendarle še pije. Nesrečnežem je osovražena postelja tako neznosna, da skočijo iz nje, ali pa, če jim moč ne dopušča stati, zvalijo telo na tla; vsak beži od svojih domačih bogov, vsakomur se lastna hiša zdi pogubna, in ker je vzrok skrit, krivijo njen utesnjeni prostor. Videl bi napol mrtve ljudi tavati po cestah, dokler so še mogli stati, druge jokati in ležati na tleh ter še zadnjič obračati utrujene oči; roke stegujejo proti zvezdam visoko na nebu in izdihujejo tu in tam, kjer jih je zasačila smrt.
Kaj sem tedaj čutil? Mar ne tega, kar sem moral: da sem sovražil življenje in si želel deliti usodo svojih ljudi? Kamor koli sem obrnil pogled, so ljudje ležali po tleh kakor gnilo sadje, ki pada s stresenih vej, ali želod s pretresene črnike. Tam nasproti vidiš svetišče, visoko nad dolgim stopniščem: Jupitrovo je. Kdo na njegovih oltarjih ni zaman daroval kadila? Kolikokrat je mož za ženo, oče za sina izgovarjal proseče besede in izdihnil pred neizprošenim oltarjem, v roki pa so mu našli še neizgoreli kos kadila!
Kolikokrat so biki, privedeni pred svetišče, medtem ko je duhovnik izgovarjal molitve in jim med rogove izlival čisto vino, padli, še preden jih je zadela rana! Ko sem sam Jupitru daroval zase, za domovino in za svoje tri sinove, je žrtvena žival strašno zamukala, nenadoma padla, ne da bi jo kdo udaril, in z malo krvi obarvala nože, nastavljene pod njo. Tudi bolno drobovje ni več kazalo zanesljivih znamenj in božjih svaril: pogubna bolezen je prodrla do notranjih organov.
Videl sem trupla, odvržena pred svete vhode, pred same oltarje, da je bila smrt še bolj osovražena. Nekateri si z zanko vzamejo življenje in strah pred smrtjo preganjajo s smrtjo ter sami prikličejo bližajočo se usodo. Umrlih ne odnašajo več v običajnih pogrebnih sprevodih: mestna vrata jih ne bi mogla sprejeti. Ali nepokopani ležijo na zemlji ali jih brez darov položijo na visoke grmade. Nobenega spoštovanja ni več: za grmade se bojujejo in mrtvi gorijo na tujem ognju.
Ni več nikogar, ki bi jokal; neobjokane tavajo duše mater in mladih žena, mladeničev in starcev: ni prostora za grobove in ni dovolj drevja za grmade. Pretresen od tolikšnega vrtinca nesreč sem rekel: »O Jupiter! Če zgodbe ne lažejo, da si objel Ajgino, Asopovo hčer, in če te, veliki oče, ni sram, da si moj roditelj, mi bodisi vrni moje ljudi bodisi tudi mene položi v grob.« Dal mi je znamenje z bliskom in ugodnim gromom.
»Sprejemam ga,« sem rekel, »in prosim, naj bo to srečno znamenje tvoje volje. Tvoje znamenje jemljem za poroštvo.« Po naključju je v bližini stal hrast z redkimi, široko razprostrtimi vejami, posvečen Jupitru, zrasel iz dodonskega semena: tam sem zagledal dolg sprevod mravelj, nabiralk zrnja, ki so v drobnih ustih nosile velik tovor in se po nagubanem lubju držale svoje poti.
Ko sem občudoval njihovo število, sem rekel: »Predobri oče, daj mi prav toliko državljanov in napolni prazno mesto.« Visoki hrast je vztrepetal in zašumel z vejami, ki so se premikale brez vetra. Od strahu so mi udje zadrhteli in lasje so se mi naježili. Vendar sem poljubil zemljo in hrast; nisem si priznal, da upam, a vendar sem upal in v srcu gojil svoje želje. Prišla je noč in spanec je objel telo, izmučeno od skrbi: zdelo se mi je, da pred očmi stoji isti hrast, da ima prav toliko vej in na vejah prav toliko živalic, da ves trepeta in po poljih pod seboj raztresa sprevod nosilk zrnja;
te so nenadoma rasle, postajale vse večje, se dvigale od tal in se postavljale z zravnanim trupom, izgubljale vitkost, številne noge in črno barvo ter dobivale človeško podobo. Spanec mine: buden zavračam svoje sanje in tožim, da od bogov ni nobene pomoči. Toda po hiši se je razlegal glasen vrvež in zdelo se mi je, da slišim človeške glasove, ki sem se jih že odvadil. Medtem ko sumim, da so tudi ti le sanje, prihiti Telamon, odpre vrata in reče: »Oče, videl boš nekaj, kar presega upanje in vero: pridi ven!« Stopim ven in drugega za drugim vidim in prepoznam prav takšne može,
kakršne sem videl v sanjah. Pristopijo in me pozdravijo kot kralja. Izpolnim zaobljubo Jupitru in novemu ljudstvu razdelim mesto in polja, izpraznjena nekdanjih obdelovalcev; imenujem jih Mirmidonci, da jim ime ne prikriva izvora. Njihova telesa si videl; značaj, ki so ga imeli nekoč, imajo tudi zdaj: varčni so in vzdržljivi pri delu, trdno se oklepajo pridobljenega in skrbno hranijo, kar so si pridobili.
Ti ti bodo sledili v vojno, enaki po letih in pogumu, brž ko se vzhodnik, ki te je srečno prinesel sem« — res ga je namreč prinesel vzhodnik —, »obrne v južni veter.«
Izvirnik
The Plague of Aegina and the Myrmidons
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_050 Citation: Ovid, Metamorphoses 7.453-7.660 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 453: Nec tamen (usque adeo nulla est sincera voluptas, 454: sollicitumque aliquid laetis intervenit) Aegeus 455: gaudia percepit nato secura recepto.
456: Bella parat Minos. Qui quamquam milite, quamquam 457: classe valet, patria tamen est firmissimus ira 458: Androgeique necem iustis ulciscitur armis. 459: Ante tamen bello vires adquirit amicas, 460: quaque potens habitus, volucri freta classe pererrat. 461: Hinc Anaphen sibi iungit et Astypaleia regna, 462: promissis Anaphen, regna Astypaleia bello; 463: hinc humilem Myconum cretosaque rura Cimoli 464: florentemque thymo Cythnum parvamque Seriphon 465: marmoreamque Paron, quaque impia prodidit Arnen 466: Sithonis (accepto, quod avara poposcerat, auro 467: mutata est in avem, quae nunc quoque diligit aurum,
468: nigra pedes, nigris velata monedula pennis). 469: At non Oliaros Didymaeque et Tenos et Andros 470: et Gyaros nitidaeque ferax Peparethos olivae 471: Gnosiacas iuvere rates. Latere inde sinistro 472: Oenopiam Minos petit, Aeacideia regna: 473: Oenopiam veteres appellavere, sed ipse 474: Aeacus Aeginam genetricis nomine dixit. 475: Turba ruit tantaeque virum cognoscere famae 476: expetit. Occurrunt illi Telamonque, minorque 477: quam Telamon Peleus, et proles tertia Phocus.
478: Ipse quoque egreditur tardus gravitate senili 479: Aeacus, et quae sit veniendi causa requirit. 480: Admonitus patrii luctus suspirat et illi 481: dicta refert rector populorum talia centum: 482: “Arma iuves oro pro gnato sumpta piaeque 483: pars sis militiae; tumulo solacia posco.” 484: Huic Asopiades “petis inrita” dixit “et urbi 485: non facienda meae: neque enim coniunctior ulla 486: Cecropidis hac est tellus: ea foedera nobis.”
487: Tristis abit “stabunt” que “tibi tua foedera magno” 488: dixit et utilius bellum putat esse minari 489: quam gerere atque suas ibi praeconsumere vires. 490: Classis ab Oenopiis etiamnum Lyctia muris 491: spectari poterat, cum pleno concita velo 492: Attica puppis adest in portusque intrat amicos, 493: quae Cephalum patriaeque simul mandata ferebat. 494: Aeacidae longo iuvenes post tempore visum 495: agnovere tamen Cephalum dextrasque dedere 496: inque patris duxere domum. Spectabilis heros 497: et veteris retinens etiamnum pignera formae 498: ingreditur ramumque tenens popularis olivae
499: a dextra laevaque duos aetate minores 500: maior habet, Clyton et Buten, Pallante creatos. 501: Postquam congressus primi sua verba tulerunt, 502: Cecropidae Cephalus peragit mandata rogatque 503: auxilium foedusque refert et iura parentum 504: imperiumque peti totius Achaidos addit. 505: Sic ubi mandatam iuvit facundia causam, 506: Aeacus, in capulo sceptri nitente sinistra, 507: “ne petite auxilium, sed sumite”, dixit “Athenae; 508: nec dubie vires, quas haec habet insula, vestras 509: ducite; et omnia habet (rerum status iste mearum).
510: Robora non desunt, superat mihi miles et hosti: 511: gratia dis, felix et inexcusabile tempus.” 512: “Immo ita sit,” Cephalus, ”crescat tua civibus opto 513: urbs!” ait. “Adveniens equidem modo gaudia cepi, 514: cum tam pulchra mihi, tam par aetate iuventus 515: obvia processit. Multos tamen inde requiro, 516: quos quondam vidi vestra prius urbe receptus.” 517: Aeacus ingemuit tristique ita voce locutus: 518: ”Flebile principium melior fortuna secuta est.
519: Hanc utinam possem vobis memorare sine illo! 520: Ordine nunc repetam. Neu longa ambage morer vos: 521: ossa cinisque iacent, memori quos mente requiris. 522: Et quota pars illi rerum periere mearum! 523: Dira lues ira populis Iunonis iniquae 524: incidit exosae dictas a paelice terras. 525: Dum visum mortale malum tantaeque latebat 526: causa nocens cladis, pugnatum est arte medendi: 527: exitium superabat opem, quae victa iacebat.
528: Principio caelum spissa caligine terras 529: pressit et ignavos inclusit nubibus aestus; 530: dumque quater iunctis explevit cornibus orbem 531: luna, quater plenum tenuata retexuit orbem, 532: letiferis calidi spirarunt aestibus austri. 533: Constat et in fontes vitium venisse lacusque, 534: miliaque incultos serpentum multa per agros 535: errasse atque suis fluvios temerasse venenis.
536: Strage canum primo volucrumque oviumque boumque, 537: inque feris subiti deprensa potentia morbi. 538: Concidere infelix validos miratur arator 539: inter opus tauros medioque recumbere sulco; 540: lanigeris gregibus balatus dantibus aegros 541: sponte sua lanaeque cadunt et corpora tabent. 542: Acer equus quondam magnaeque in pulvere famae 543: degenerat palmas veterumque oblitus honorum 544: ad praesepe gemit leto moriturus inerti.
545: Non aper irasci meminit, non fidere cursu 546: cerva, nec armentis incurrere fortibus ursi. 547: Omnia languor habet; silvisque agrisque viisque 548: corpora foeda iacent, vitiantur odoribus aurae. 549: Mira loquar: non illa canes avidaeque volucres, 550: non cani tetigere lupi; dilapsa liquescunt 551: adflatuque nocent et agunt contagia late. 552: Pervenit ad miseros damno graviore colonos 553: pestis et in magnae dominatur moenibus urbis.
554: Viscera torrentur primo, flammaeque latentis 555: indicium rubor est et ductus anhelitus ingens. 556: Aspera lingua tumet, tepidisque arentia ventis 557: ora patent, auraeque graves captantur hiatu. 558: Non stratum, non ulla pati velamina possunt, 559: dura sed in terra ponunt praecordia; nec fit 560: corpus humo gelidum, sed humus de corpore fervet. 561: Nec moderator adest, inque ipsos saeva medentes 562: erumpit clades, obsuntque auctoribus artes: 563: quo propior quisque est servitque fidelius aegro, 564: in partem leti citius venit. Utque salutis 565: spes abiit finemque vident in funere morbi,
566: indulgent animis et nulla, quid utile, cura est: 567: utile enim nihil est. Passim positoque pudore 568: fontibus et fluviis puteisque capacibus haerent, 569: nec sitis est exstincta prius quam vita bibendo. 570: Inde graves multi nequeunt consurgere et ipsis 571: inmoriuntur aquis: aliquis tamen haurit et illas. 572: Tantaque sunt miseris invisi taedia lecti: 573: prosiliunt, aut si prohibent consistere vires, 574: corpora devolvunt in humum: fugiuntque penates 575: quisque suos, sua cuique domus funesta videtur, 576: et quia causa latet, locus est in crimine parvus 577: Semianimes errare viis, dum stare valebant,
578: adspiceres, flentes alios terraque iacentes 579: lassaque versantes supremo lumina motu: 580: membraque pendentis tendunt ad sidera caeli, 581: hic illic, ubi mors deprenderat, exhalantes. 582: Quid mihi tunc animi fuit? an quod debuit esse, 583: ut vitam odissem et cuperem pars esse meorum? 584: Quo se cumque acies oculorum flexerat, illic 585: vulgus erat stratum, veluti cum putria motis 586: poma cadunt ramis agitataque ilice glandes.
587: Templa vides contra gradibus sublimia longis: 588: Iuppiter illa tenet. Quis non altaribus illis 589: inrita tura dedit? Quotiens pro coniuge coniunx, 590: pro gnato genitor dum verba precantia dicit, 591: non exoratis animam finivit in aris, 592: inque manu turis pars inconsumpta reperta est! 593: Admoti quotiens templis, dum vota sacerdos 594: concipit et fundit purum inter cornua vinum, 595: haud exspectato ceciderunt vulnere tauri!
596: Ipse ego sacra Iovi pro me patriaque tribusque 597: cum facerem natis, mugitus victima diros 598: edidit et subito conlapsa sine ictibus ullis 599: exiguo tinxit subiectos sanguine cultros. 600: Exta quoque aegra notas veri monitusque deorum 601: perdiderant: tristes penetrant ad viscera morbi. 602: Ante sacros vidi proiecta cadavera postes, 603: ante ipsas, quo mors foret invidiosior, aras.
604: Pars animam laqueo claudunt mortisque timorem 605: morte fugant ultroque vocant venientia fata. 606: Corpora missa neci nullis de more feruntur 607: funeribus: neque enim capiebant funera portae. 608: Aut inhumata premunt terras aut dantur in altos 609: indotata rogos. Et iam reverentia nulla est, 610: deque rogis pugnant alienisque ignibus ardent. 611: Qui lacriment, desunt; indefletaeque vagantur 612: matrumque nuruumque animae iuvenumque senumque: 613: nec locus in tumulos, nec sufficit arbor in ignes.
614: Attonitus tanto miserarum turbine rerum, 615: “Iuppiter o!” dixi “si te non falsa loquuntur 616: dicta sub amplexus Aeginae Asopidos isse, 617: nec te, magne pater, nostri pudet esse parentem, 618: aut mihi redde meos aut me quoque conde sepulcro.” 619: Ille notam fulgore dedit tonitruque secundo. 620: “Accipio, sintque ista, precor, felicia mentis 621: signa tuae” dixi. “Quod das mihi, pigneror omen.”
622: Forte fuit iuxta patulis rarissima ramis 623: sacra Iovi quercus de semine Dodonaeo: 624: hic nos frugilegas adspeximus agmine longo 625: grande onus exiguo formicas ore gerentes 626: rugosoque suum servantes cortice callem. 627: Dum numerum miror, “totidem, pater optime” dixi, 628: “tu mihi da cives et inania moenia supple.” 629: Intremuit ramisque sonum sine flamine motis 630: alta dedit quercus. Pavido mihi membra timore 631: horruerant, stabantque comae. Tamen oscula terrae 632: roboribusque dedi; nec me sperare fatebar: 633: sperabam tamen atque animo mea vota fovebam.
634: Nox subit, et curis exercita corpora somnus 635: occupat: ante oculos eadem mihi quercus adesse 636: et ramos totidem totidemque animalia ramis 637: ferre suis visa est pariterque tremiscere motu 638: graniferumque agmen subiectis spargere in arvis; 639: crescere quod subito et maius maiusque videri 640: ac se tollere humo rectoque adsistere trunco 641: et maciem numerumque pedum nigrumque colorem 642: ponere et humanam membris inducere formam.
643: Somnus abit: damno vigilans mea visa querorque 644: in superis opis esse nihil. At in aedibus ingens 645: murmur erat, vocesque hominum exaudire videbar 646: iam mihi desuetas. Dum suspicor has quoque somni 647: esse, venit Telamon properus, foribusque reclusis 648: “speque fideque, pater” dixit, “maiora videbis: 649: egredere!” Egredior, qualesque in imagine somni 650: visus eram vidisse viros, ex ordine tales 651: adspicio noscoque. Adeunt regemque salutant.
652: Vota Iovi solvo populisque recentibus urbem 653: partior et vacuos priscis cultoribus agros, 654: Myrmidonasque voco, nec origine nomina fraudo. 655: Corpora vidisti; mores quos ante gerebant, 656: nunc quoque habent: parcum genus est patiensque laborum 657: quaesitique tenax et quod quaesita reservet. 658: Hi te ad bella pares annis animisque sequentur, 659: cum primum qui te feliciter attulit, eurus” 660: (eurus enim attulerat) “fuerit mutatus in austros.”
Nadaljuj z branjem
