Waltey
Škrati iz Cuzca
Tradiciones peruanas
Tradiciones peruanas · Ricardo PalmaO besedilu
Škrati iz Cuzca
- Vir
- Tradiciones peruanas
- Avtor
- Ricardo Palma
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- 001 Los duendes del Cuzco
O izvirniku
Tradiciones peruanas
Šestindvajset Palmovih avtorskih zgodovinskih tradicij iz konkretnega Gutenbergovega zvezka. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tradiciones peruanas v jeziku Español.
Besedilo
Škrati iz Cuzca
KRONIKA O TEM, KAKO JE PODKRALJ PESNIK RAZUMEL PRAVICO Ta pripoved nima drugega verodostojnega vira kakor ljudsko izročilo. V Cuzcu jo vsi poznajo takšno, kakršno jo danes podajam. Noben kronist je ne omenja in le v rokopisu bežnih zapiskov, ki sega od časa podkralja markiza de Salinas do časa vojvode de la Palata, najdem naslednje vrstice:
»V tem času, ko je vladal knez de Squillace, je v Cuzcu po hudičevi roki nesrečno umrl admiral Kastilje, znan kot izobčenec.«
Kakor vidimo, te vrstice zadevo le slabo osvetljujejo; in zagotavljajo mi, da tudi neobjavljeni Anali Cuzca, ki jih hrani gospod škof de Ochoa, ne povedo nič več, le da skrivnostni dogodek postavljajo v drug čas, kakor mu ga pripisujem jaz.
Da sem dal prednost času don Francisca de Borja y Aragón, me ni napeljal le že navedeni zapis, temveč tudi prav posebna okoliščina: če poznamo značaj podkralja pesnika, mu duhovite besede, s katerimi se ta legenda konča, povsem pristajajo.
Po teh pridržkih, s katerimi sem razbremenil svojo kronistično vest, postavljam dokončno piko in prehajam k stvari. I Don Francisco de Borja y Aragón, knez de Esquilache in grof de Mayalde, rojen v Madridu in vitez redov Santiago in Montesa, je štel dvaintrideset let, ko ga je Filip III., ki ga je zelo cenil, imenoval za podkralja Peruja. Dvorjani so imenovanje grajali, saj se je don Francisco dotlej ukvarjal le s pisanjem verzov, dvorjenjem in dvoboji. Toda Filip III., čigar kraljevska ušesa je v nasprotju z navado doseglo godrnjanje, je dejal: — Res je najmlajši podkralj, kar jih je doslej odšlo v Indije; toda Esquilache ima glavo, še bolj kakor glavo pa krepko roko.
Vladar se ni zmotil. Peruju so grozile gusarske flote; in naj je bil don Juan de Mendoza y Luna, markiz de Montesclaros, še tako dober vladar, manjkalo mu je mladostnega poleta. Jorge Spitberg se je z nizozemskim ladjevjem, potem ko je opustošil čilsko obalo, napotil proti Callau. Špansko ladjevje mu je 22. julija 1615 izplulo naproti in po petih urah srdečega in okrutnega boja pred Cerro Azulom oziroma Cañetejem je poveljniška ladja zagorela, več ladij se je potopilo, zmagoviti pirati pa so ujetnike pobili z meči.
Podkralj markiz de Montesclaros je odšel v Callao, da bi vodil odpor, bolj zato, da bi izpolnil svojo dolžnost, kakor iz upanja, da bo s skromnimi in slabimi sredstvi, ki jih je imel na voljo, preprečil izkrcanje piratov in posledično plenjenje Lime. V mestu kraljev je zavladala prava panika; cerkva niso preplavile le šibke ženske, temveč tudi moški, ki niso niti pomislili, da bi junaško branili svoje domove, ampak so prosili za božje varstvo pred nizozemskimi krivoverci. Ostareli in srčni podkralj je imel v Callau na voljo komaj tisoč mož; pri tem velja omeniti, da je po popisu iz leta 1614 Lima štela 25.454 prebivalcev.
Toda Spitberg se je zadovoljil z nekaj topovskimi streli, na katere so mu le medlo odgovorili, in odplul proti Paiti. Peralta v svoji Ustanovitvi Lime in grof de la Granja v pesnitvi o sveti Rozi navajata podrobnosti o tistih žalostnih dneh. Krščanska vera pripisuje umik piratov čudežu, ki ga je storila limska devica; ta je umrla dve leti pozneje, 24. avgusta 1617.
Po nekaterih pričevanjih je knez de Esquilache vstopil v Limo 18., po drugih pa 23. decembra 1615, potem ko ga je previdnost med plovbo iz Paname v Callao obvarovala pred tem, da bi padel v roke piratom.
Sprejem tega podkralja je bil razkošen in mestni svet ni varčeval pri stroških, da bi mu dal sijaj. Njegova prva skrb je bila urediti in utrditi pristanišče, kar je krotilo predrznost gusarjev vse do vladavine njegovega naslednika, ko se je Nizozemec Jacobo L'Heremite lotil svojega strahovitega piratskega podviga. Knez de Esquilache, potomec papeža Aleksandra VI. (Rodriga Borgia) in svetega Francisca de Borja, vojvode Gandíe, je vladal Peruju pod vplivom jezuitov, kakor leta pozneje njegov naslednik in sorodnik, grof de Lemos.
Ko se je polegel nemir, ki so ga zbujale gusarske grožnje, se je don Francisco posvetil urejanju javnih financ, izdal modre predpise za rudnike v Potosíju in Huancavelici ter 20. decembra 1619 ustanovil sodišče trgovskega konzulata.
Kot mož peresa je ustanovil znameniti Knežji kolegij za šolanje sinov poglavarjev in ni dovoljeval uprizarjanja komedij ali verskih iger, ki jih ne bi prej sam pregledal. »Dolžnost vladarja,« je govoril, »je skrbeti, da se okus ne izpridi.«
Cenzura, ki jo je izvajal knez de Esquilache, je bila izključno literarna, in pri moji veri, bolj poklicanega sodnika bi težko našli. Med množico pesnikov sedemnajstega stoletja, stoletja, ki je rodilo Cervantesa, Calderóna, Lopeja, Queveda, Tirsa de Molina, Alarcóna in Moreta, je knez de Esquilache eden najodličnejših, če že ne zaradi veličine misli, pa zaradi svežine in dovršenosti oblike. Njegove posamezne pesmi in zgodovinska pesnitev Ponovno osvojeni Neapelj zadostujejo, da mu zagotovijo ugledno mesto na španskem Parnasu.
Nič manj imeniten ni kot pisec jezikovno čiste in elegantne proze. V enem izmed zvezkov dela Spomini podkraljev je njegovo Poročilo o času vladanja, spis, ki ga je izročil kraljevemu sodnemu svetu, da bi ga ta predal njegovemu nasledniku don Diegu Fernándezu de Córdova, markizu de Guadalcázar. V tem delu izstopata čistost izraza in jasnost misli; resnično si zasluži manj strnjeno presojo.
Da bi si ustvarili predstavo o Esquilachejevem čaščenju književnosti, bo dovolj omeniti, da je v Limi ustanovil akademijo ali literarni klub, kakor bi rekli danes; srečanja so potekala ob sobotah v eni izmed palačnih dvoran. Po besedah mojega prijatelja, pisatelja, ki se je posvečal kronikam, udeležencev ni bilo več kot dvanajst, bili pa so to najuglednejši možje iz pravniških, vojaških in cerkvenih krogov. »Tja so prihajali globokoumni teolog in humanist don Pedro de Yarpe Montenegro, vojaški polkovnik; don Baltasar de Laza y Rebolledo, sodnik kraljevega sodnega sveta; don Luis de la Puente, znameniti odvetnik; brat Baldomero Illescas, frančiškan in velik poznavalec grških in latinskih klasikov; don Baltasar Moreyra, pesnik, in drugi, katerih imena niso preživela dveh stoletij in pol, ki nas ločujeta od njihovega časa. Podkralj jih je sprejemal z izbrano vljudnostjo; žemljice, sladko pecivo, čokolada in sorbeti pa so prijetno prekinjali literarne pogovore njegovih gostov. Škoda, da o teh srečanjih niso pisali zapisnikov, ki bi bili zagotovo boljši od zapisnikov naših kongresov.«
Med duhovitostmi kneza de Esquilache pripovedujejo tudi, da je nekemu precej trdoglavemu možu, ki je veliko bral, vendar od branja ni imel nobenega sadu, dejal: — Pustite knjige, prijatelj, in si zapomnite: dlje ko jajce kuhate, trše postane.
Ko se je Esquilache leta 1622 vrnil v Španijo, ga je novi vladar Filip IV. zelo cenil; umrl je leta 1658 v kraljevskem mestu medveda in jagodičnice.
Grb rodbine Borja je predstavljal rdečega bika na zlatem polju, z zeleno obrobo in osmimi zlatimi vresami. Zdaj ko smo predstavili podkralja pesnika, preidimo k ljudskemu izročilu.
II V mestu Cuzco stoji veličastna hiša, znana kot Admiralova; in zdi se, da je imel ta admiral toliko pomorskih izkušenj kakor nekdo, ki ga poznam in je morje videl le na sliki. Resnica je, da je bil naslov deden in je prehajal z očetov na sinove.
Hiša je bila izredno imenitna stavba. Posebno pozornost zbujata vodovod in rezbarija stropov; na enem od njih je izdelano doprsje admirala, ki jo je dal zgraditi.
Da so v Cuzcu živeli štirje admirali, dokazuje rodovnik, ki ga je leta 1861 gospod don Sixto Laza predložil suverenemu kongresu Peruja, da bi ga razglasili za zakonitega in edinega predstavnika Inke Huáscarja, s pravico do deleža nahajališč gvana, do vojvodine Medina de Ríoseco, markizata Oropesa in raznih drugih sladkih ugodnosti. Kar drago bi nas stalo veselje, da bi imeli princa doma! A naj bo to zapisano za čas, ko se bomo naveličali republike, teoretične ali praktične, in bomo za spremembo jedilnika razglasili monarhijo, absolutno ali ustavno; kajti z božjo pomočjo in ob našem živahnem stopicanju sem ter tja se lahko zgodi prav vse.
Po tem rodovniku je bil prvi admiral don Manuel de Castilla, drugi don Cristóbal de Castilla Espinosa y Lugo, ki ga je nasledil sin don Gabriel de Castilla Vázquez de Vargas, četrti in zadnji pa don Juan de Castilla y González, čigar potomstvo se izgubi v ženski veji.
O rodbini Castilla pripovedujejo, v dokaz, kako prevzetni so bili zaradi svojega porekla, da so pri molitvi zdravamarije uporabljali te besede: Sveta Marija, mati božja, naša sorodnica in gospa, prosi za nas.
Grb rodbine Castilla je bil takšen: poševno razdeljen ščit; na prvem, rdečem polju zlat grad z modrimi odprtinami; na drugem, srebrnem polju rdeč vzpenjajoč se lev in zelen poševni pas z dvema prav tako zelenima zmajskima glavama.
Drzno bi bilo določiti, kateri od četverice je junak te pripovedi; v tej negotovosti lahko bralec krivdo naprti kateremu koli, saj se ta zagotovo ne bo vrnil z onega sveta, da bi vložil tožbo zaradi obrekovanja.
Ta admiral je bil mož, ki se je napihoval bolj kot dimnik kadi, silno ponosen na svoje plemiške listine in bolj tog od svojega poškrobljenega ovratnika. Na dvorišču hiše se je razkazoval veličasten kamnit vodnjak, h kateremu so sosedje hodili po vodo, dobesedno zvesti pregovoru, da se voda in ogenj nikomur ne odrečeta.
Toda nekega jutra je njegova milost vstala vražje slabe volje in svojim služabnikom ukazala, naj s palicami pošteno premlatijo vsako golazen iz drhali, ki bi si drznila prestopiti prag v iskanju osvežilne tekočine.
Med prvimi je kazen doletela ubogo starko, kar je med ljudmi povzročilo precej zgražanja. Naslednji dan je njen sin, mlad duhovnik, ki je služboval v župniji San Jerónimo nekaj milj od Cuzca, prišel v mesto in izvedel za žalitev, storjeno njegovi ostareli materi. Nemudoma se je odpravil v admiralovo hišo; mož plemiških listin pa ga je ozmerjal s kozjim sinom in zeleno svečo, iz svojih aristokratskih ust izbruhal vse mogoče psovke in zmerljivke ter nazadnje duhovnika še pošteno pretepel.
Razburjenje, ki ga je povzročil ta napad, je bilo neizmerno. Oblasti se niso upale odkrito postaviti proti velikašu in so pustile času čas, saj ta nazadnje vse pomiri. Toda cerkveni ljudje in ljudstvo so ošabnega admirala razglasili za izobčenca.
Razžaljeni duhovnik se je le nekaj ur po utrpljeni krivici napotil v stolnico in pokleknil k molitvi pred Kristusovo podobo, ki jo je mestu podaril Karel V. Ko je končal molitev, je k nogam vrhovnega Sodnika položil prošnjo, v kateri je opisal svojo pritožbo in zahteval božjo pravico, prepričan, da je pri ljudeh ne bo našel. Pravijo, da se je naslednji dan vrnil v cerkev in pobral pritožbo, na robu katere je bil pripisan sklep: Prošnji se ugodi; pravici bo zadoščeno. Tako so minili trije meseci, dokler ni nekega jutra pred hišo stalo vešalo, z njega pa viselo izobčenčevo truplo; nihče ni mogel odkriti storilcev zločina, čeprav je sum močno padal na duhovnika, ki pa je z mnogimi pričevanji dokazal svoj alibi.
V sodnem postopku, ki je sledil, sta dve sosedi izjavili, da sta videli skupino mož z velikimi glavami in drobcenimi telesi, po domače škratov, ki so pripravljali vešalo; ko je bilo to postavljeno, so trikrat potrkali na hišna vrata, ki so se odprla ob tretjem udarcu trkala. Kmalu zatem je admiral, svečano oblečen, stopil ven med škrati, ti pa so ga brez nadaljnjih ceremonij obesili kakor grozd.
Ob takih izjavah je pravosodje ostalo v temi in ker ni moglo ukrepati proti škratom, je presodilo, da bo najpametneje postopek ustaviti. Če ljudstvo verjame kakor v versko resnico, da so škrati pokončali izobčenega admirala, se kronist pač ne bo zapletal v težave, da bi ga prepričal o nasprotnem, četudi so neverniki tistega časa potihem mrmrali, da je bilo vse, kar se je zgodilo, delo jezuitov, ki so hoteli povečati pomen duhovniškega stanu in spoštovanje, ki mu pripada.
III Intendant in župani Cuzca so o vsem poročali podkralju, ta pa je, potem ko je poslušal branje podrobnega poročila, dejal svojemu tajniku:
— Tema za mavrsko romanco mi je prav po volji! Kaj meniš o tem, moj dobri Estúñiga? — Da bi morala vaša ekscelenca pošteno ošteti tiste neumne pravdarske ovratnike, ki niso znali najti sledi storilcev zločina.
— Potem pa bi dogodek izgubil svojo pesniško draž, je z nasmeškom odvrnil Esquilache. — Res je, gospod; toda pravici bi bilo zadoščeno. Podkralj je nekaj trenutkov ostal zamišljen; nato je vstal s svojega sedeža in položil roko tajniku na ramo:
— Prijatelj moj, kar je bilo storjeno, je bilo prav storjeno; in svet bi bil boljši, če bi v določenih primerih pravico delili škrati, ne pa spletkarski pravdarji in drugi Temidini krokarji. S tem pa lahko noč; naj nas Bog in sveta Marija vzameta v svoje sveto varstvo ter nas obvarujeta škratov in očitkov vesti.
Izvirnik
001 Los duendes del Cuzco
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
CRÓNICA QUE TRATA DE CÓMO EL VIRREY POETA ENTENDÍA LA JUSTICIA
Esta tradición no tiene otra fuente de autoridad que el relato del pueblo. Todos la conocen en el Cuzco tal como hoy la presento. Ningún cronista hace mención de ella, y sólo en un manuscrito de rápidas apuntaciones, que abarca desde la época del virrey marqués de Salinas hasta la del duque de la Palata, encuentro las siguientes líneas:
«En este tiempo del gobierno del príncipe de Squillace, murió malamente en el Cuzco, a manos del diablo, el almirante de Castilla, conocido por el descomulgado».
Como se ve, muy poca luz proporcionan estas líneas, y me afirman que en los Anales del Cuzco, que posee inéditos el señor obispo de Ochoa, tampoco se avanza más, sino que el misterioso suceso está colocado en época diversa a la que yo le asigno.
Y he tenido en cuenta para preferir los tiempos de don Francisco de Borja; y Aragón, no sólo la apuntación ya citada, sino la especialísima circunstancia de que, conocido el carácter del virrey poeta, son propias de él las espirituales palabras con que termina esta leyenda.
Hechas las salvedades anteriores, en descargo de mi conciencia de cronista, pongo punto redondo y entro en materia.
I
Don Francisco de Borja y Aragón, príncipe de Esquilache y conde de Mayalde, natural de Madrid y caballero de las Ordenes de Santiago y Montesa, contaba treinta y dos años cuando Felipe III, que lo estimaba, en mucho, le nombró virrey del Perú. Los cortesanos criticaron el nombramiento, porque don Francisco sólo se había ocupado hasta entonces en escribir versos, galanteos y desafíos. Pero Felipe III, a cuyo regio oído, y contra la costumbre, llegaron las murmuraciones, dijo:--En verdad que es el más joven de los virreyes que hasta hoy han ido a Indias; pero en Esquilache hay cabeza, y más que cabeza brazo fuerte.
El monarca no se equivocó. El Perú estaba amagado por flotas filibusteras: y por muy buen gobernante que hiciese don Juan de Mendoza y Luna, marqués de Montesclaros, faltábale los bríos de la juventud. Jorge Spitberg, con una escuadra holandesa, después de talar las costas de Chile, se dirigió al Callao. La escuadra española le salió al encuentro el 22 de julio de 1615, y después de cinco horas de reñido y feroz combate frente a Cerro Azul o Cañete, se incendió la capitana, se fueron a pique varias naves, y los piratas vencedores pasaron a cuchillo a los prisioneros.
El virrey marqués de Montesclaros se constituyó en el Callao para dirigir la resistencia, más por llenar el deber que porque tuviese la esperanza de impedir, con los pocos y malos elementos de que disponía, el desembarque de los piratas y el consiguiente saqueo de Lima. En la ciudad de los Reyes dominaba un verdadero pánico; y las iglesias no sólo se hallaban invadidas por débiles mujeres, sino por hombres que, lejos de pensar en defender como bravos sus hogares, invocaban la protección divina contra los herejes holandeses. El anciano y corajudo virrey disponía escasamente de mil hombres en el Callao, y nótese que, según el censo de 1614, el número de habitantes de Lima ascendía a 25.454.
Pero Spitberg se conformó con disparar algunos cañonazos que le fueron débilmente contestados, e hizo rumbo para Paita. Peralta en su Lima fundada, y el conde de la Granja, en su poema de Santa Rosa, traen detalles sobre esos luctuosos días. El sentimiento cristiano atribuye la retirada de los piratas a milagro que realizó la virgen limeña, que murió dos años después, el 24 de agosto de 1617.
Según unos el 18 y según otros el 23 de diciembre de 1615, entró en Lima el príncipe de Esquilache, habiendo salvado providencialmente, en la travesía de Panamá al Callao, de caer en manos de los piratas.
El recibimiento de este virrey fué suntuoso, y el Cabildo no se paró en gastos para darle esplendidez.
Su primera atención fué crear y fortificar el puerto, lo que mantuvo a raya la audacia de los filibusteros hasta el gobierno de su sucesor, en que el holandés Jacobo L'Heremite acometió su formidable empresa pirática Descendiente del Papa Alejandro VI (Rodrigo Borgia) y de San Francisco de Borja, duque de Gandía, el príncipe de Esquilache, como años más tarde su sucesor y pariente el conde de Lemos, gobernó el Perú bajo la influencia de los jesuítas.
Calmada la zozobra que inspiraban los amagos filibusteros, don Francisco se contrajo al arreglo de la hacienda pública, dictó sabias ordenanzas para los minerales de Potosí v Huancavelica, y en 20 de diciembre de 1619 erigió el tribunal del Consulado de Comercio.
Hombre de letras, creó el famoso colegio del Príncipe, para educación de los hijos de caciques, y no permitió la representación de comedias ni autos sacramentales que no hubieran pasado antes por su censura. «Deber del que gobierna--decía--es ser solícito por que no se pervierta el gusto».
La censura que ejercía el príncipe de Esquilache era puramente literaria, y a fe que el juez no podía ser más autorizado. En la plévade de poetas del siglo XVII, siglo que produjo a Cervantes, Calderón, Lope, Quevedo, Tirso de Molina, Alarcón y Moreto, el príncipe de Esquilache es uno de los más notables, si no por la grandeza de la idea, por la lozanía y corrección de la forma. Sus composiciones sueltas y su poema histórico Nápoles recuperada, bastan para darle lugar preeminente en el español Parnaso.
No es menos notable como prosador castizo y elegante. En uno de los volúmenes de la obra Memorias de los virreyes se encuentra la Relación de su época de mando, escrito que entregó a la Audiencia para que ésta lo pasase a su sucesor don Diego Fernández de Córdova, marqués de Guadalcázar. La pureza de dicción y la claridad del pensamiento resaltan en este trabajo, digno, en verdad, de juicio menos sintético.
Para dar una idea del culto que Esquilache rendía a las letras, nos será suficiente apuntar que, en Lima, estableció una academia o club literario, como hoy decimos, cuyas sesiones tenían lugar los sábados en una de las salas de palacio. Según un escritor amigo mío y que cultivó el ramo de crónicas, los asistentes no pasaban de doce, personajes los más caracterizados en el foro, la milicia o la iglesia. «Allí asistía el profundo teólogo y humanista don Pedro de Yarpe Montenegro, coronel de ejército; don Baltasar de Laza y Rebolledo, oidor de la Real Audiencia; don Luis de la Puente, abogado insigne; fray Baldomero Illescas, religioso franciscano, gran conocedor de los clásicos griegos y latinos; don Baltasar Moreyra, poeta, y otros cuyos nombres no han podido atravesar los dos siglos y medio que nos separan de su época. El virrey los recibía con exquisita urbanidad; y los bollos, bizcochos de garapiña chocolate y sorbetes distraían las conferencias literarias de sus convidados. Lástima que no se hubieran extendido actas de aquellas sesiones, que seguramente serían preferibles a las de nuestros Congresos».
Entre las agudezas del príncipe de Esquilache, cuentan que le dijo a un sujeto muy cerrado de mollera, que leía mucho y ningún fruto sacaba de la lectura:--Déjese de libros, amigo, y persuádase que el huevo mientras más cocido, más duro.
Esquilache, al regresar a España en 1622, fué muy considerado del nuevo monarca Felipe IV, y murió en 1658 en la coronada villa del oso y el madroño.
Las armas de la casa de Borja eran un toro de gules en campo de oro, bordura de sinople y ocho brezos de oro.
Presentado el virrey poeta, pasemos a la tradición popular.
II
Existe en la ciudad del Cuzco una soberbia casa conocida por la del Almirante; y parece que el tal almirante tuvo tanto de marino, como alguno que yo me sé y que sólo ha visto el mar en pintura. La verdad es que el título era hereditario y pasaba de padres a hijos.
La casa era obra notabilísima. El acueducto y el tallado de los techos, en uno de los cuales se halla modelado el busto del almirante que la fabricó, llaman preferentemente la atención.
Que vivieron en el Cuzco cuatro almirantes, lo comprueba el árbol genealógico que en 1861 presentó ante el Soberano Congreso del Perú el señor don Sixto Laza, para que se le declarase legítimo y único representante del Inca Huáscar, con derecho a una parte de las huaneras, al ducado de Medina de Ríoseco, al marquesado de Oropesa y varias otras gollerías. ¡Carillo iba a costarnos el gusto de tener príncipe en casa! Pero conste, para cuando nos cansemos de la república, teórica o práctica, y proclamemos, por variar de plato, la monarquía, absoluta o constitucional, que todo puede suceder, Dios mediante y el trotecito trajinero que llevamos.
Refiriéndose a ese árbol genealógico, el primer almirante fué don Manuel de Castilla, el segundo don Cristóbal de Castilla Espinosa y Lugo, al cual sucedió su hijo don Gabriel de Castilla Vázquez de Vargas, siendo el cuarto y último don Juan de Castilla y González, cuya descendencia se pierde en la rama femenina.
Cuéntase de los Castilla, para comprobar lo ensoberbecidos que vivían de su alcurnia, que cuando rezaban el Avemaría usaban esta frase: Santa María, madre de Dios, parienta y señora nuestra, ruega por nos.
Las armas de los Castilla eran: escudo tronchado; el primer cuartel en gules y castillo de oro aclarado de azur; el segundo en plata, con león rampante de gules y banda de sinople con dos dragantes también de sinople.
Aventurado sería determinar cuál de los cuatro es el héroe de la tradición, y en esta incertidumbre puede el lector aplicar el mochuelo a cualquiera, que de fijo no vendrá del otro barrio a querellarse de calumnia.
El tal almirante era hombre de más humos que una chimenea, muy pagado de sus pergaminos y más tieso que su almidonada gorguera. En el patio de la casa ostentábase una magnífica fuente de piedra, a la que el vecindario acudía para proveerse de agua, tomando al pie de la letra el refrán de que agua y candela a nadie se niegan.
Pero una mañana se levantó su señoría con un humor de todos los diablos, y dió orden a sus fámulos para que moliesen a palos a cualquier bicho de la canalla que fuese osado a atravesar los umbrales en busca del elemento refrigerador.
Una de las primeras que sufrió el castigo fué una pobre vieja, lo que produjo algún escándalo en el pueblo.
Al otro día el hijo de ésta, que era un joven clérigo que servía la parroquia de San Jerónimo, a pocas leguas del Cuzco, llegó a la ciudad y se impuso del ultraje inferido a su anciana madre. Dirigióse inmediatamente a casa del almirante; y el hombre de los pergaminos lo llamó hijo de cabra y vela verde, y echó verbos y gerundios, sapos y culebras por esa aristocrática boca, terminando por darle una soberana paliza al sacerdote.
La excitación que causó el atentado fué inmensa. Las autoridades no se atrevían a declararse abiertamente contra el magnate, y dieron tiempo al tiempo, que a la postre todo lo calma. Pero la gente de iglesia y el pueblo declararon excomulgado al orgulloso almirante.
El insultado clérigo, pocas horas después de recibido el agravio, se dirigió a la Catedral y se puso de rodillas a orar ante la imagen de Cristo, obsequiada a la ciudad por Carlos V. Terminada su oración, dejó a los pies del Juez Supremo un memorial exponiendo su queja y demandando la justicia de Dios, persuadido que no había de lograrla de los hombres. Diz que volvió al templo al siguiente día, y recogió la querella proveída con un decreto marginal de Como se pide: se hará justicia. Y así pasaron tres meses, hasta que un día amaneció frente a la casa una horca y pendiente de ella el cadáver del excomulgado, sin que nadie alcanzara a descubrir los autores del crimen, por mucho que las sospechas recayeran sobre el clérigo, quien supo, con numerosos testimonios, probar la coartada.
En el proceso que se siguió declararon dos mujeres de la vecindad que habían visto un grupo de hombres cabezones y chiquirriticos, vulgo duendes, preparando la horca; y que cuando ésta quedó alzada, llamaron por tres veces a la puerta de la casa, la que se abrió al tercer aldabonazo. Poco después el almirante, vestido de gala, salió en medio de los duendes, que sin más ceremonia lo suspendieron como un racimo.
Con tales declaraciones la justicia se quedó a obscuras y no pudiendo proceder contra los duendes, pensó que era cuerdo el sobreseimiento.
Si el pueblo cree como artículo de fe que los duendes dieron fin del excomulgado almirante, no es un cronista el que ha de meterse en atolladeros para convencerlo de lo contrario, por mucho que la gente descreída de aquel tiempo murmurara por lo bajo que todo lo acontecido era obra de los jesuítas, para acrecer la importancia y respeto debidos al estado sacerdotal.
III
El intendente y los alcaldes del Cuzco dieron cuenta de todo al virrey, quien después de oír leer el minucioso informe le dijo a su secretario:
--¡Pláceme el tema para un romance moruno! ¿Qué te parece de esto, mi buen Estúñiga?
--Que vuecelencia debe echar una mónita a esos sandios golillas que no han sabido hallar la pista de los fautores del crimen.
--Y entonces se pierde lo poético del sucedido--repuso el de Esquilache sonriéndose.
--Verdad, señor; pero se habrá hecho justicia.
El virrey se quedó algunos segundos pensativo; y luego, levantándose de su asiento, puso la mano sobre el hombro de su secretario:
--Amigo mío, lo hecho está bien hecho; y mejor andaría el mundo si, en casos dados, no fuesen leguleyos trapisondistas y demás cuervos de Temis, sino duendes, los que administrasen justicia. Y con esto, buenas noches y que Dios y Santa María nos tengan en su santa guarda y nos libren de duendes y remordimientos.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Nixov prvi častnik
Myths and Legends of Our Own Land · 2 min branja
3 skupnih tagov
Krsta s kačami
Myths and Legends of Our Own Land · 3 min branja
3 skupnih tagov
Epigoni in Alkmajonovo maščevanje
Apolodorjeva knjižnica · 5 min branja
2 skupnih tagov
Erehtej in njegovi potomci
Apolodorjeva knjižnica · 7 min branja
2 skupnih tagov