Prevod
Mackinack ni bil le rojstni kraj Hiawathe: bil je tudi dom samega boga — Gitchija Manitouja ali Mitchija Manitouja — ki je tja postavil indijanska Adama in Evo, da bi varovala in obdelovala njegove vrtove. Ustvaril je tudi bobra, da bi imeli njegovi otroci kaj jesti, ti pa so se mu za dobroto zahvaljevali z daritvami. Bogate žrtvene daritve so jim po smrti zagotavljale vstop v srečna lovišča onkraj Skalnega gorovja. Tisti, ki teh daritev niso opravili, so morali brez zavetja tavati okoli Velikih jezer pod nadzorom nikoli spečih velikanov, desetkrat višjih od smrtnikov.
Ti velikani še vedno obstajajo, vendar v obliki stožčastih skal; ena od njih, imenovana Sugar-Loaf ali Manitoujev vigvam, je visoka devetdeset čevljev. Jamo v tem obelisku kažejo kot Manitoujevo bivališče, nekoč pa so verjeli, da ima tudi vsak drug skalni stolp v tej skupini svojega duha; od tod ime otoka — Michillimackinack (kraj velikih plešočih duhov). Arch Rock je kraj, ki ga je Manitou zgradil, da bi iz Dežele sončnega vzhoda laže dosegel svoj dom. Na severu je bilo veliko takšnih spomenikov božanstev. Najdemo jih povsod okoli jezer in v gozdnati divjini; najosupljivejši med njimi je veličasten bazaltni stolp na območju Black Hills v Wyomingu. Znan je kot Devil's Tower ali Mateov tipi, Indijanci pa ga imajo za vigvam živalskega bitja, ki se lahko po mili volji spremeni v človeka. Ta nenavadna skala se dviga osemsto čevljev nad reko Belle Fourche.
Globoko pod Mackinackom je bila veličastna in prelepa jamska dvorana, kjer so duhovi prirejali veseljačenja. Indijanec, ki je dobil dovoljenje, da zapusti svoje telo, si jo je ogledal v družbi enega od duhov, in ko se je znova odel v meso, je navdušeno pripovedoval o njeni lepoti. Ko sta Adam in Eva umrla, sta tudi sama postala duhova in še naprej bdela nad Manitoujevim domom.
Obstaja pa še druga različica tega izročila, po kateri je bilo prvotno ime otoka Moschenemacenung, kar pomeni »velika želva«. Francoski misijonarji in trgovci, ki jim je bila ta beseda nekoliko pretrd oreh za izgovarjavo, so jo omilili v Michillimackinack; ko pa so prišli Angleži, so jim trije zlogi zadoščali prav tako dobro kot sto, in tako je še danes Mackinack. Manitou je iz kaplje lastnega znoja ustvaril želvo in jo poslal na dno Huronskega jezera, od koder je prinesla polna usta blata; iz tega je nastal Mackinack. Za nagrado za svojo službo je smela želva tam za vselej spati na soncu.
Še ena različica pravi, da je Veliki duh iz prvotnega oceana vzel zrno peska, ga položil na vodno gladino in skrbel zanj, dokler ni zraslo tako veliko, da je mlad volk, ki je nenehno tekel, umrl od starosti, še preden je dosegel njegove meje. Pesek je postal zemlja. Prerokba je ljudstvo Winnebago opozorila, da bo Manibozho (Michabo ali Hiawatha) ob koncu njihovega trinajstega rodu udaril s kugo. Deset rodov je že minilo. Vsi bodo pomrli razen enega čistega para, ki bo naselil na novo ustvarjeni svet. Manibozho ali Minnebojou velja za »kulturni mit«, toda Indijanci verujejo vanj. Pravijo, da spi na severni obali Gornjega jezera, pod »hribom s štirimi grbami«, znanim kot Speči velikan. Tam mu prinašajo daritve, in prav upanje, da bo kmalu vstal, je leta 1890 na Zahodu sprožilo mrzlico pričakovanja Mesije.
