Prevod
_Jennariello se odpravi na dolgo pot, da bi ustregel svojemu bratu Millucciu, kralju Fratte ombrose; ko mu prinese, kar si je želel, in ga reši smrti, je sam obsojen na smrt. Da bi dokazal svojo nedolžnost, se spremeni v marmornat kip, nato pa po nenavadnem spletu dogodkov spet dobi svojo prvotno podobo in srečno živi naprej._ _Četudi bi imela sto sežnjev dolgo sapnico, bronaste prsi in tisoč jeklenih jezikov, ne bi mogla povedati, kako zelo je ugajala Paolina pripoved, saj v njej nobeno dobro delo ni ostalo brez plačila. Zato so morale Ciommetello zasuti s prošnjami, naj pove svojo zgodbo, ker se je bala, da ne bo zmogla vleči voza prinčevega ukaza tako dobro kakor
nekatere druge. Ker pa ni mogla drugače, kakor da uboga, če ni hotela pokvariti igre, je spregovorila takole._ Resnično imeniten je pregovor: _Gledamo postrani, sodimo pa naravnost_; toda tako težko se ga je držati, da le malokatera človeška sodba zadene žebljico na glavico. V morju človeških zadev je večina le sladkovodnih ribičev, ki lovijo rake, in kdor misli, da bo najnatančneje odmeril tisto, kar mu hodi po glavi, se najprej ušteje. Zato vsi dirjajo kakor ovce, vsi delajo na slepo, vsi mislijo po svoje, vsi ravnajo tjavendan, vsi sodijo na vrat na nos in si največkrat z nesrečnim spodrsljajem nepremišljene odločitve kupijo prav pošteno kesanje. Tako je storil tudi kralj Fratte ombrose, čigar zgodbo boste slišale, če me v krogu svoje skromnosti s zvončkom vljudnosti povabite, naj mi naklonite malo pozornosti.
Pravijo torej, da je nekoč živel Milluccio, kralj Fratte-ombrose, ki je bil tako zaljubljen v lov, da je zanemarjal najnujnejše državne in domače opravke, samo da je lahko sledil zajčevim stopinjam ali letu drozga. Tako dolgo je hodil po tej poti, da ga je nekega dne sreča pripeljala v gozd, kjer so zemlja in drevesa strnila vrste tako tesno, da jih niti Sončevi konji ne bi mogli prebiti. Tam je na prelepem marmornatem kamnu našel krokarja, ki je bil pravkar ubit. Ko je kralj zagledal živo rdečo kri, razškropljeno po snežno belem kamnu, je globoko vzdihnil in rekel: »O nebo, ali ne bi mogel dobiti žene, ki bi bila tako bela in rdeča kakor ta kamen ter bi imela lase in obrvi tako črne, kakor je perje tega krokarja?« Tako globoko se je zatopil v to misel, da je bil nekaj časa sam prav takšen kakor tisti kamen: zdel se je marmornat kip, ki dvori drugemu marmorju. In ker si je to nesrečno muho zabil v glavo ter jo neprestano pital s kašo hrepenenja, se je v hipu iz paličice razpotegnil v drog, iz drobnega jabolka v indijsko bučo, iz brivske pečice v steklarsko peč in iz pritlikavca v velikana. Mislil ni na nič drugega kakor na podobo, ki se mu je zarasla v srce kakor kamen v kamen. Kamor koli je obrnil oči, je povsod videl isto postavo, ki jo je nosil v prsih, in ker je pozabil na vse druge opravke, je imel v glavi samo tisti marmor. Zaradi tega kamna se je tako izčrpal, da mu je življenje viselo na nitki: bil mu je mlinski kamen, ki mu je mlel življenje, porfir, na katerem so se drobile barve njegovih dni,
kremen, ki je zanetil ogenj na žvepleni vžigalici njegove duše, magnet, ki ga je vlekel k sebi, in navsezadnje kamen, ob katerem ni mogel najti miru. Ko ga je brat Jennariello videl tako napol mrtvega in slamnato bledega, mu je rekel: »Brat moj, kaj te je zadelo, da nosiš bolečino nastanjeno v očeh in obup pod raztrganim praporom svojega obraza? Kaj se ti je zgodilo? Govori, odpri srce svojemu bratu!
Smrad oglja, zaprt v sobi, zastrupi ljudi; smodnik, stisnjen v gori, raznese njene kose po zraku; garje, zaprte v žilah, spridijo kri; vetrovi, zadržani v telesu, povzročajo napenjanje in črevesne krče. Zato odpri usta in povej, kaj čutiš. Lahko si prepričan, da bom, kolikor bo v moji moči, zastavil nešteto življenj, da ti pomagam.« Milluccio je med besedami in vzdihi žvečil odgovor ter se mu zahvalil za ljubezen, rekoč, da ne dvomi o njegovi naklonjenosti, vendar njegovi bolezni ni zdravila, saj izvira iz kamna, v katerega je posejal želje brez upanja na sad; iz kamna, od katerega ne pričakuje niti gobice zadovoljstva; iz Sizifovega kamna, ki ga vali na goro svojih načrtov, a se mu, komaj pride na vrh, z ropotom skotali nazaj dol.
Naposled mu je po neštetih prošnjah razkril vso zgodbo svoje ljubezni. Ko je Jennariello to slišal, ga je potolažil, kakor je najbolje znal, in mu rekel, naj bo dobre volje ter naj se ne pusti vleči za nos otožni ljubezni: odločen je namreč prehoditi ves svet, dokler ne najde ženske, ki bo živa podoba tistega kamna, in mu tako vsaj malo ustreči. Takoj je dal opremiti veliko ladjo, polno trgovskega blaga, se oblekel v trgovca in odplul proti Benetkam, ogledalu Italije, zavetju nadarjenih ljudi in veliki knjigi čudes umetnosti in narave. Tam si je pridobil dovoljenje za varno potovanje na Vzhod in odjadral proti Kairu. Ko je vstopil v mesto, je zagledal moža s prelepim sokolom in ga takoj kupil, da bi ga prinesel bratu, ki je bil lovec. Malo zatem je srečal drugega moža s konjem, vrednim občudovanja, in kupil še tega. Nato je stopil v gostilno, da bi se okrepčal po napornem potovanju po morju. Naslednje jutro, ko zvezdna vojska pred naskokom poveljnika svetlobe pospravi šotore z nebesnega bojišča in zapusti svoje položaje, se je Jennariello odpravil po mestu. Z risjimi očmi je oprezal na vse strani ter si ogledoval zdaj to, zdaj ono žensko, da bi morda na kakem živem obrazu našel podobo kamna. Medtem ko je blodil sem in tja in se ves čas oziral kakor tat, ki se boji biriških palic, je srečal berača, ki je nosil na sebi celo bolnišnico obližev in pravo množico cunj. Ta mu je rekel: »Dobri mož, kaj ti je, da si videti tako zmeden?« »Mar bom tebi pripovedoval o svojih zadevah?« je odvrnil Jennariello. »Lepo bi si pomagal, če bi svoje račune razlagal biričem!« »Počasi, lepi mladenič,« je odgovoril berač, »človekovo meso se ne prodaja na tehtnico. Če Darij ne bi potožil svojih težav hlevskemu hlapcu, ne bi postal gospodar Perzije. Zato ne bo nič hudega, če ubogemu beraču poveš, kaj te teži: nobena trska ni tako tanka, da ne bi mogla služiti za zobotrebec.« Ko je Jennariello slišal, kako urejeno in razumno govori ta siromak, mu je povedal, kaj ga je pripeljalo v te kraje. Berač mu je odgovoril: »No, sin moj, zdaj vidiš, da je treba upoštevati vsakega človeka. Čeprav sem smet, bom vendarle dober za pognojiti vrt tvojih upov. Poslušaj: pod pretvezo, da prosim miloščino, bom potrkal na vrata lepe mladenke, hčere nekega čarodeja. Dobro odpri oči, poglej jo, oglej si jo, premeri jo in presodi: v njej boš našel podobo tiste, ki si jo želi tvoj brat.« S temi besedami je potrkal na vrata bližnje hiše. Prikazala se je Liviella in mu vrgla kos kruha. Jennariello jo je komaj zagledal, že se mu je zdelo, da je narejena natanko po načrtu, ki mu ga je dal Milluccio. Beraču je dal lepo miloščino in ga odslovil, sam pa se vrnil v gostilno ter se preoblekel v prodajalca trakov in bucik. V dve skrinjici je naložil vse mogoče dragocenosti in tako dolgo hodil mimo Livielline hiše ter klical, kaj prodaja, da ga je povabila noter. Ogledala si je lepe mrežice za lase, čepice, trakove, predivo, čipke, obrobe, platno, okraske, bucike, lončke rdečila in kraljevske naglavne okrase, ki jih je prinesel. Ko je vse blago pregledala in ga še enkrat prebrskala, mu je nazadnje rekla, naj ji pokaže še kaj lepega. Odgovoril ji je: »Gospa moja, v teh skrinjicah nosim samo preproste in poceni reči. Če pa bi se hoteli potruditi do moje ladje, bi vam pokazal čudesa z drugega sveta: tam imam zaklad lepih stvari, vrednih velikih gospodov.« Liviella, ki ji radovednosti ni manjkalo, saj ni hotela osramotiti ženske narave, je rekla: »Prisežem, če očeta ne bi bilo zdoma, bi res rada stopila tja.« »Tem bolje,« je odvrnil Jennariello, »zdaj lahko prideš, saj ti on nemara ne bi dovolil tega veselja. Obljubim ti, da ti pokažem razkošje, ob katerem se ti bo zmešalo: kakšne ogrlice in uhani, kakšne zaponke in priponke, kakšne filigranske umetnine! Skratka, ostala boš brez besed.« Ko je Liviella slišala za tolikšno množico lepih stvari, je poklicala svojo botro, naj jo spremlja, in se odpravila na ladjo. Ko je bila na krovu in jo je Jennariello zamotil s kazáním vseh tistih lepih reči, je skrivaj ukazal dvigniti sidro in razpeti jadra. Preden je Liviella dvignila oči od blaga in opazila, da so se oddaljili od kopnega, so prepluli že kar nekaj milj. Ko je prepozno spoznala prevaro, je začela igrati Olimpijo, le da narobe obrnjeno: če je ona tožila, ker so jo pustili na skali, je ta tožila, ker je skale zapuščala.
Toda Jennariello ji je povedal, kdo je, kam jo pelje in kakšna sreča jo čaka. Povrhu ji je naslikal Milluccievo lepoto, pogum, vrline in nazadnje še ljubezen, s katero jo bo sprejel. Toliko je govoril in jo prepričeval, da se je pomirila; še več, prosila je veter, naj jo čim prej ponese tja, da bi videla v živih barvah podobo, ki ji jo je orisal Jennariello. Tako so veselo pluli, ko so pod ladjo zaslišali mrmranje valov. Čeprav so ti govorili le pod nos, je ladijski kapitan, ki je razumel njihove namige, zavpil: »Vsi na noge! Bliža se vihar, Bog nam pomagaj!« Njegove besede je potrdil žvižg vetra; v hipu so nebo prekrili oblaki, morje pa se je napolnilo z belimi penastimi hrbti. Ker so valovi, radovedni, kaj počnejo drugi, plezali na ladjo, čeprav jih nihče ni povabil na svatbo, jih je eden zajemal z zajemalko v čeber, drugi pa jih izganjal s črpalko. Medtem ko je vsak mornar, ker je šlo za njegovo lastno kožo, skrbel bodisi za krmilo bodisi za jadro ali vrv, je Jennariello splezal v koš na jamboru, da bi skozi daljnogled poiskal kopno, kjer bi lahko vrgli sidro. Ko je z za dve pedi dolgo cevjo meril sto milj daljave, je zagledal goloba in golobico, ki sta priletela mimo ter sedla na prečko. Samec je dejal: _»Grulu, grulu.«_ Samica mu je odgovorila: »Kaj ti je, mož moj, da se pritožuješ?« Golob je rekel: »Ta nesrečni princ je kupil sokola, ki bo njegovemu bratu izkljuval oči, brž ko mu pride v roke. Kdor pa mu ga ne prinese ali ga posvari, se bo spremenil v marmornat kamen.« Nato je spet zaklical: _»Grulu, grulu.«_ Golobica ga je znova vprašala: »Še vedno tožiš? Je še kaj novega?« In golob je odgovoril: »Še ena nesreča ga čaka: kupil je tudi konja, in ko ga bo njegov brat prvič zajahal, si bo zlomil vrat. Kdor pa mu ga ne prinese ali ga posvari, se bo spremenil v marmornat kamen. _Grulu, grulu!_
»Joj, toliko grulu, grulu!« je nadaljevala golobica. »Kaj je še na pladnju?« Golob je rekel: »Bratu pelje lepo ženo, toda prvo noč, ko bo legel z njo, bo oba požrl strašen zmaj. Kdor pa mu je ne pripelje ali ga posvari, se bo spremenil v marmornat kamen.« Ko je to izrekel, je vihar ponehal, morju je minila jeza in vetru bes;
v Jennariellovih prsih pa je zaradi tega, kar je slišal, vzniknil še veliko hujši vihar. Več kot štirikrat je hotel vse te reči vreči v morje, da bratu ne bi prinesel pogube. Po drugi strani pa je mislil nase, saj se vsaka pravda začne pri lastni koži. Ker se je bal, da bo postal marmor, če bratu teh reči ne prinese ali če ga posvari, je sklenil, da bo najprej poskrbel za svojo zadevo, šele potem za pritožbo drugega: srajca mu je bila pač bližja od suknje. Ko je prispel v pristanišče Fratte-ombrose, je našel brata na obali; ta je videl vračajočo se ladjo in ga čakal poln veselja. Ko je opazil, da mu je pripeljal tisto, ki jo je nosil v srcu, je primerjal živi obraz s podobo v svojih mislih in ugotovil, da med njima ni niti za las razlike. Tako se je razveselil, da bi ga preobilno breme sreče skoraj zdrobilo pod svojo težo. Z velikim veseljem je objel brata in ga vprašal: »Kakšen sokol je to, ki ga nosiš na pesti?« Jennariello mu je rekel: »Kupil sem ga, da ti ga podarim.« Milluccio je odgovoril: »Res se vidi, da me imaš rad, saj si prizadevaš ustreči mojim željam. Prav zares, tudi če bi mi prinesel zaklad, me ne bi mogel bolj razveseliti kakor s tem sokolom.« Ko pa ga je hotel vzeti na roko, je Jennariello hitro izvlekel velik nož, ki ga je nosil ob strani, in sokolu odsekal glavo. Kralj je ob tem osupnil in brata imel za norega, da je storil takšno neumnost, vendar ni rekel ničesar, da ne bi skalil veselja ob prihodu. Ko je nato zagledal konja in vprašal, čigav je, je izvedel, da je njegov. Zaželel si ga je zajahati, toda ko so mu pridržali streme, je Jennariello v hipu z mečem konju presekal noge. To je kralja pošteno zbodlo: zdelo se mu je, da brat ravna tako, da bi mu kljuboval, in drobovje se mu je začelo obračati od jeze. Vendar se mu ni zdelo primerno, da bi se takoj razburil, saj ni hotel že ob prvem srečanju zagreniti veselja nevesti, ki se je ni mogel nagledati in je ni izpustil iz rok. Ko so prispeli v kraljevo palačo, je povabil vse mestne gospe na veliko slavje. Dvorana je bila kakor prava jahalna šola, kjer je cela čreda kobilic v ženski podobi izvajala poskoke in vijugave obrate. Ko pa je bil ples končan in so si ob obilni gostiji napolnili trebuhe, so odšli spat. Jennariello, ki ni imel v glavi druge misli kakor rešiti bratu življenje, se je skril za posteljo mladoporočencev in budno čakal, kdaj se bo prikazal zmaj. Ob polnoči je v sobo res stopil strašen zmaj, ki mu je iz oči švigal ogenj, iz gobca pa se je valil dim. S svojim grozljivim videzom bi bil odličen posrednik pri prodaji vseh semen proti glistam iz lekarniških zalog. Ko ga je Jennariello zagledal, je z damaščanskim mečem, ki ga je skril podse, začel mahati na vse strani, v desno in v levo. Med drugimi udarci je zadal tudi tako silovit zamah, da je presekal steber kraljeve postelje. Ob tem hrupu se je brat zbudil, zmaj pa je izginil. Ko je Milluccio zagledal meč v Jennariellovi roki in presekani steber, je začel kričati: »Moji ljudje! Hej, sem! Na pomoč, na pomoč! Moj izdajalski brat me je prišel umorit!« Na njegove klice je pritekla množica služabnikov, ki so spali v predsobi. Kralj jim je ukazal, naj brata zvežejo, in ga še isto uro poslal v ječo. Brž ko je Sonce zjutraj odprlo svojo banko, da bi upnikom dneva izplačalo shranjeno svetlobo, je sklical svet in povedal, kaj se je zgodilo. Ker se je to ujemalo z zlonamernostjo, ki jo je brat pokazal, ko je njemu v kljubovanje ubil sokola in konja, so ga obsodili na smrt. Niti Livielline prošnje niso mogle omehčati kraljevega srca. Govoril ji je: »Ne ljubiš me, žena moja, če ti je svak dražji od mojega življenja! Na lastne oči si videla tega pasjega morilca, ki me je prišel razsekati z mečem, tako ostrim, da bi prerezal las v zraku. Če me ne bi obvaroval tisti posteljni steber, opora mojega življenja, bi bila ta hip že ostrižena vdova!« S temi besedami je ukazal izvršiti obsodbo. Ko je Jennariello izvedel zanjo in videl, da ga je dobrota pripeljala v takšno nesrečo, ni vedel, kaj naj stori: če molči, je slabo, če spregovori, še slabše; garje so hude, favus pa še hujši. Kar koli bi storil, bi bilo, kakor da bi z drevesa padel naravnost volku v gobec. Če ostane tiho, izgubi glavo pod rezilom; če spregovori, konča svoje dni v kamnu. Naposled je po mnogih viharjih premišljevanja sklenil, da bo bratu razkril resnico. Ker mora v vsakem primeru umreti, je menil, da je bolje brata poučiti o resnici in svoje dni končati kot nedolžen človek, kakor obdržati resnico v sebi in biti izgnan s sveta kot izdajalec. Zato je kralju sporočil, da želi z njim govoriti o nečem, kar je pomembno za državo. Privedli so ga predenj in Jennariello je začel z dolgim uvodom o ljubezni, ki jo je vedno čutil do njega. Nato je povedal, kako je prevaral Liviello, da bi mu ustregel; kaj je slišal od golobov o sokolu in kako mu ga je zato prinesel, da se ne bi spremenil v marmor, potem pa ga brez razkritja skrivnosti ubil, da brata ne bi videl oslepelega. Med temi besedami je začutil, da mu noge otrdevajo in se spreminjajo v marmor. Ko je nadaljeval še z zgodbo o konju, se je pred očmi vseh spremenil v kamen do pasu ter nesrečno otrdel: za takšno trdoto bi bil kdaj drugič plačal z gotovino, zdaj pa mu je ob njej jokalo srce. Ko je nazadnje povedal še zgodbo o zmaju, je ves postal kamen in obstal kakor kip sredi dvorane. Ko je kralj to videl, je obtožil svojo zmoto in prenagljeno sodbo o tako dobrem, tako ljubečem bratu. Več kot leto dni je žaloval za njim in vsakokrat, ko se je spomnil nanj, potočil reko solz. Medtem je Liviella rodila dva sinova, najlepši bitji na svetu. Nekaj mesecev zatem, ko se je kraljica odpravila na sprehod na podeželje, je oče z otrokoma stal sredi dvorane in z očmi, iz katerih so curljale solze, gledal kip, spomin na svojo neumnost, ki mu je vzela cvet med ljudmi. Tedaj je vstopil zelo star mož, ki so mu lasje prekrivali ramena, brada pa prsi. Priklonil se je kralju in mu rekel: »Koliko bi vaše veličanstvo plačalo, da bi ta lepi brat spet postal takšen, kakršen je bil?« Kralj je odgovoril: »Dal bi vse svoje kraljestvo.« »To ni stvar, ki bi zahtevala plačilo v bogastvu,« je odvrnil starec. »Ker gre za življenje, jo je treba plačati z življenjem.« Kralj je, deloma iz ljubezni do Jennariella, deloma zato, ker se je čutil krivega njegove nesreče, odgovoril:
»Verjemite mi, gospod, svoje življenje bi dal za njegovo. Samo da bi on prišel iz tega kamna, bi se z veseljem pustil zapreti vanj.« Ko je starec to slišal, je rekel: »Ni treba izpostavljati vašega življenja takšni nevarnosti, saj je toliko truda potrebno, da človek odraste. Dovolj bi bilo, da bi ta marmor namazali s krvjo teh dveh vaših otročičev, in brat bi takoj oživel.« Kralj je na te besede odgovoril: »Otroke lahko naredimo še druge, samo da nam ostane kalup za te lončene vrčke. Brat pa je en sam in ne morem upati, da bom kdaj dobil drugega.« S temi besedami je pred kamnitim malikom opravil žalostno žrtvovanje dveh nedolžnih kozličkov. Kip je namazal z njuno krvjo in ta je nemudoma oživel. Kralj ga je objel in njunega veselja ni mogoče opisati. Uboga otročiča je dal položiti v skrinjo, da bi ju potem pokopali s častmi, ki so jima pripadale. Prav tedaj se je kraljica vrnila domov. Kralj je dal brata skriti in vprašal ženo: »Kaj bi dala, srce moje, da bi moj brat spet oživel?« »Dala bi vse to kraljestvo,« je odgovorila Liviella. Kralj je nadaljeval: »Bi dala kri svojih otrok?« »Tega pa ne,« je odvrnila kraljica. »Ne bi bila tako kruta, da bi si z lastnimi rokami izpulila zenici svojih oči.« »Gorje,« je spet rekel kralj, »da bi videl brata živega, sem zaklal sinova. To je cena Jennariellovega življenja.« S temi besedami ji je pokazal otroka v skrinji. Ko je zagledala ta bridki prizor, je zavpila kakor blazna: »O moja sinova, opori mojega življenja, zenici mojega srca, izvira moje krvi! Kdo je tako razbil okna Sonca? Kdo je brez zdravnikovega dovoljenja prerezal glavno žilo mojega življenja? Gorje, moja sinova, sinova moja, moje presekano upanje, zatemnjena luč, zastrupljena sladkost, izgubljena opora! Vaju je prebodlo železo, mene je prebodla bolečina!
Vidva sta se utopila v krvi, jaz se utapljam v solzah. Gorje, da bi dala življenje stricu, sta ubila mater! Brez vaju ne morem več tkati platna svojih dni, vidva, lepi uteži na statvah mojega nesrečnega življenja! Orgle mojega glasu morajo umolkniti, zdaj ko so jim odvzeli mehove. O sinova, sinova! Zakaj ne odgovorita svoji mamici, ki vama je nekoč dajala kri v svojem telesu, zdaj pa vama jo daje iz oči? Ker mi je usoda naklonila pogled na usahli izvir mojega veselja, nočem več živeti in biti v napoto temu svetu. Že prihajam, po vajinih stopinjah prihajam za vama!« S temi besedami je stekla k oknu, da bi se vrgla skozi, toda prav v tistem trenutku je skozi isto okno na oblaku vstopil njen oče in ji rekel: »Ustavi se, Liviella! Z eno samo potjo sem opravil tri opravila. Maščeval sem se Jennariellu, ki je prišel v mojo hišo in mi ugrabil hčer, tako da sem ga za toliko mesecev zaprl v kamen kot marmornat kip. Tebi sem povrnil za grdo ravnanje, ker si se brez spoštovanja do mene pustila zvabiti na ladjo, tako da sem ti dal videti sinova, tvoja dva dragulja, zaklana po roki lastnega očeta. Kralja pa sem kaznoval za muho, kakršne imajo nosečnice, ki si jo je vtepel v glavo, tako da sem ga najprej napravil za kazenskega sodnika lastnemu bratu, nato pa za rablja lastnima otrokoma. Toda ker sem vas hotel obriti, ne pa odreti, hočem, da se vam ves strup spremeni v marcipan. Zato pojdi po svoja otroka, moja vnuka: lepša sta kot kdaj koli prej. Ti pa, Milluccio, me objemi, saj te sprejemam za zeta in sina. Tudi Jennariellu odpuščam žalitev, ker je vse, kar je storil, storil v dobro tako zaslužnega brata.« Ko je to izrekel, sta prišla otroka, ki se ju ded ni mogel naveličati objemati in poljubljati. Njihovemu veselju se je pridružil še Jennariello: prestal je hudo preizkušnjo, zdaj pa se je kopal v sreči kakor makaroni v juhi. Toda kljub vsemu veselju, ki ga je užil v življenju, ni nikoli pozabil prestanih nevarnosti. Spominjal se je bratove zmote in premišljeval, kako previden mora biti človek, da ne pade v jamo, kajti _Vsaka človeška sodba je zmotna in kriva._
Izvirnik
_Jennariello pe ddare gusto a Milluccio Rrè de Fratta ombrosa, fratiello sujo, fa luongo viaggio, e portatole chello che desederava pe lliberarelo da la morte, è connannato a la morte; ma pe mmostrare la ’nnocenzia soja, deventanno statua de preta marmora pe strano socciesso, torna a lo stato de primmo, e gaude contente._ _S’io avesse ciento canne de canna, no pietto d’abbrunzo, e mille lengue d’acciaro, non porria spalifecare quanto piacquette lo cunto de Paola, sentenno comme non restaje nesciuna dell’opere bone ch’aveva fatto senza remonerazzione, tanto, che besognaje carrecare la dosa de li prieghe a Ciommetella, che decesse lo sujo, essennose sconfedata de tirare lo carro de lo commannamiento de lo Prencepe: paricchie dell’autre, puro non potenno fare de manco de n’obedire
pe non guastare lo juoco, accossì decette._ È no gran proverbio veramente chillo: _vedimmo stuorto, e ghiodequammo deritto_; ma è accossì defficele serviresenne, che poche jodizie dell’uommene danno a lo chiuovo, anze drinto a lo maro de le ccose umane la magiore parte sò pescature d’acqua doce, che pigliano grance, e chi se crede pigliare chiù ghiusta la mesura de chello, che le vace ’n pensiero, cchiù ppriesto la sgarra; da la quale cosa nne nasce, che tutte correno a la mmorrune, tutte faticano a la cecata, tutte penzano a la storza, tutte operano a la babalà, tutte jodecano a spaccastrommola, e lo cchiù de le bote co na trista vrocciolata de na resoluzione a lo sproposeto, se accattano no pentemiento a buono sinno, comme fece lo Rrè de Fratta ombrosa, de lo quale sentarrite
lo socciesso, se drinto la rota de la modestia mme chiammarrite co lo campaniello de la cortesia, a dareme no poco d’audienzia. Ora dice, ch’era na vota Milluccio lo Rrè de Fratta-ombrosa, lo quale era accossì perduto pe la caccia, che mmetteva a mmonte le ccose cchiù necessarie de lo stato, e de la casa soja pe ghire dereto a le ppedate de no leparo, o appriesso lo vuolo de no marvizzo; e tanto secotaje sta strata, che no juorno lo portaje la Fortuna a no vosco, che aveva fatto squatrone de terreno, e d’arvole serrato serrato, pe non essere rutto da li Cavalle de lo Sole; dove ’ncoppa na bellissema preta marmora trovaje no Cuorvo, che frisco frisco era stato acciso; lo Rrè vedenno chillo sango vivo vivo sghizziato sopra chella preta janca
janca, jettanno no gran sospiro, disse: O cielo, e non porria avere na mogliere accossì ghianca, e rrossa, comme a chella preta, e che avesse li capille, e le cciglia accossì negre, comme so le penne de chisto Cuorvo? e sopra sto penziero se sprofonnaje de manera, che pe no piezzo fece li duje simmele co chella preta; tanto, che pareva na statola de marmora, che facesse l’ammore coss’autra marmora: e chiavatose sto nigro capriccio drinto a le cchiocche, e ccercannolo tutta via co la pappola de lo desederio, se fece ’n quatto pizzeche de palicco perteca, da milo sciuoccolo cocozza d’Innia, da focone de varviero, fornace de vritaro, e da naimuozzo, gegante, de manera, che non penzava ad autre, che a la ’mmagene de chella cosa ncrastata drinto a lo core sujo,
comme preta a preta: dovonca votava l’uocchie sempre se trovava chella stessa forma dereto, che portava drinto a lo pietto, e scordatose d’ogne autra facenna, autro non avea, che chella marmora ’n capo, tanto che s’era assottegliato de manera sopra sta preta, che se nne jeva de pilo ’n pilo: essennole sta preta de molino, che le mmacenava la vita, porfeto, dove se stemperavano li colure de li juorne suoje; focile, che le metteva fuoco a lo zorfariello de ll’arma, calamita, che lo terava, e finalmente preta, che non poteva arrequiare; tanto che Jennariello lo frate vedennolo accossì mortacino, ed appagliaruto, le disse: Frate mio, che cosa t’è pigliato, che puorte lo dolore alloggiato nell’uocchie, e la desperazione assentata sotto la ’nsegna
spalleta de ssa facce? che t’è socciesso? parla, spapura co ffrateto; lo fieto de li craùne nchiuso a na cammara mpesta le pperzune, la porvere stretta drinto na montagna, nne fa ire l’asche pe l’ajero; la rogna serrata drinto le bene ’nfraceta lo sango: la ventosetà retenuta drinto a lo cuorpo genera flate, e ccolacapasse: perzò apre ssa vocca, e dimme chello che te siente: all’utemo puoje assecurarete, ca dove pozzo, mettarraggio millanta vite pe soggiovarete. Milluccio mazzecanno parole, e ssospire, lo rengraziaje de lo buono ammore decenno, che non era ’n dubbio de l’affrezzione soja, ma che lo mmale sujo non aveva remmedio, pocca nasceva da na preta, dove aveva semmenato li desiderie senza speranza de frutto: da na preta, da la quale no sperava manco
no funcio de contentezza; da na preta de Sisefo, che portava a lo monte de li designe, e com’era ncoppa, se vrociolava tuppete a bascio: all’utemo dopò mille pregarie, le disse tutto chello, che passava de l’ammore sujo. Jennariello, sentuto sta cosa, conzolannolo comme meglio potte, le disse, che stesse de buon armo, e non se lassasse strascenare da l’amore malanconeco, ca isso pe ddarele quarche sfazione, era deliberato de cammenare tanto lo munno, nfi che trovasse na femmena, che fosse l’originale de chella preta; e fatto subeto armare na grossa nave chiena de mercanzie, e bestutose da mercante, tiraje a la vota de Venezia, schiecco de la Talia, recietto de vertoluse, livro maggiore de le mmaraviglie dell’arte, e de la natura: dove fattose dare sarvo
connutto pe passare a llevante, fece vela a la vota pe lo Cairo, e ttrasuto a la Cetate, vedenno uno, che portava no bellissimo farcone, subeto se lo compraje pe portarelo a lo frate, ch’era cacciatore; e n’autro poco nnante, scontrato n’autro co no cavallo de spanto pure se l’accattaje; e trasuto a na taverna se voze restorare de li travaglie passate pe lo maro; ma la matina seguente, quanno l’asserzeto de le stelle pe la carreca de Generale de la luce, leva le ttenne da lo steccato de lo cielo, ed abbannona lo puosto, Jennariello commenzaje a cammenare pe la Cetà, mettenno pe tutto comm’a lupo cerviero l’uocchie, vedenno chesta femmena, e chella, si pe sciorte trovasse a na facce de carne la semmeletudene de na preta; mentre jeva sbalestrato pa
ccà e da llà votannose sempre ’ntuorno, comm’a mariuolo, che ha paura de li tammare, scontrato no pezzente, lo quale portava no spetale de ’nchiastre e na jodeca de pezze, che le decette: Galant’ommo mio, che d’aje, che te veo accossì sbagottuto? Aggio da dicere a te li fatte meje, respose Jennariello: mo si ch’aggio fatto lo ppane a contare la ragione mia a li sbirre. Chiano, bello giovane mio, leprecaje lo pezzente, ca la carne d’ommo non se venne a piso; si Dario non contava li guaje a no muzzo de stalla, non sarria deventato patrone de la Perzia; perrò non sarrà gran cosa, che decisse a no povero pezzente li fatte tuoje, ca non c’è spruoccolo accossì sottile, che non pozza servire pe annetta diente. Jennariello, che intese sto poveriello
parlare assestato, e co sinno, le disse la causa, che l’aveva portato a chille paise; la quale cosa sentuta lo pezzente, le respose: Ora vide, figlio mio, comme besogna fare cunto d’ogn’uno; ca si be so mmonnezza, puro sarraggio buono a ’ngrassare l’uorto de le speranze toje. Ora siente, io co scusa de cercare lemmosena tozzoliarraggio na porta de na bella giovane figlia de no nigromante, aprece buono l’uocchie, videla, contemprala, squatrala, considerala, mesurala, ca trovarraje la ’mmagene de chella, che desidera frateto. E cossì decenno, tozzolaje la porta de na casa poco lontana, dove affacciatase Liviella, e ttiratole no tuozzo de pane, Jennariello subeto che la vedde, le parze fraveca secunno lo modiello datole da Milluccio; e dato na bona lemmosena a
lo pezzente, nne lo mannaje; e ghiuto a la taverna se stravestette de lazze, e spingole, portanno drinto a doje cascette tutto lo bene de lo munno: e tanto passaje gridanno de nante la casa de Liviella, che lo chiammaje, e pigliatose na vista de le belle rizzole, coperchiere, zagarelle, filonnente, pontille, e pezzille, pannecielle, vroghere, spingole, scotelle de russo, e tocche de regina, che portava, e bisto, e revisto tutta la mercanzia, all’utemo le disse, che le mostrasse quarc’auta cosa bella, e isso respose: Segnora mia, drinto a ste ccascette io porto cose zaffie, e de poca spesa: ma si ve degnassevo de venire a la nave mia, ve farria vedere cose dell’autro munno; pocca aggio tresoro de cose belle, e degne de gran Signore. Liviella, che
n’era scarza de curiositate, pe non pregiudicare a la natura de le ffemmene, le disse: affè, ca si patremo non fosse fore, nce vorria dare na passata. Tanto meglio, leprecaje Jennariello, ce porrisse venire, ca fuorze isso non te concedarria sto gusto, e io te ’mprometto de farete vedere sfuorgie da pazziare, che cannacchie, e scioccaglie? che prattiglie, e apprettatore? che lavure de cartiglia? nsomma voglio farete strasecolare. Liviella, che sentette sto granne apparato de cose, chiammatose na commare soja, che l’accompagnasse, s’abbiaje a la nave, dove sagliuta ’ncoppa, mentre Jennariello la teneva ncantata a ffarele vedere tante belle cose, ch’aveva portate, fece destramente auzare lo fierro, e stennere vela, che ’nnante, che Liviella auzasse
l’uocchie da le mercanzie, e se vedesse allargata da terra, aveva fatto na mano de miglia; la quale addonatase tardo de lo corrivo, commenzaje a fare l’Alimpia a la reverza, perchè se chella se lamentaje lassata ’ncoppa a no scuoglio, chesta se lamentaje, che lassava li scuoglie. Ma Jennariello decennole chi era, dove la portava, e la fortuna, che l’aspettava, e otra a chesto, depegnennole la bellezza de Milluccio, lo valore, la vertute, e finalmente l’ammore, co la quale l’averria recevuta, tanto fece, e tanto disse, che s’acquetaje, anze pregava lo viento, che l’avesse portata subeto a bedere lo colorito de lo designo, che l’aveva fatto Jennariello. E cossì navecanno allegramente, ecco sentettero sotto la nave vervesiare l’onna, che si bè parlava
sotta lengua, lo patrone de la nave, che era comprennuoteco, gridaje ogne ommo allerta, ca mò se ne vene no temporale, che Ddio nce la manne bona. A le quale parole se nce agghionze lo testemmonio de na fiscata de viento; ed eccote commogliato lo cielo de nuvole, e lo maro chino de porcelluzze. E perchè l’onne curiose de sapere li fatte d’autre, senz’essere ’nvetate a nnozze, saglievano ncoppa a la nave, chi l’aggottava co na navetta drinto na tinella, chi le deva lo sfratto co na tromma; e mmentre ogne mmarenaro, perchè se trattava de causa propria, attenneva chi a lo temmone, chi a la vela, chi a la scotta; Jennariello sagliette sopra la gaggia per bedere co n’acchiale de vista longa, si poteva scoprire pajese, dove potessero
dare funno, ed ecco mentre mesurava ciento miglia de destanzia co duje parme de cannuolo, vedde passare no palummo, e na palomma, che fermatose ’ncoppa la ’ntenna, deceva lo mascolo: _rucche rucche_: e la femmena le respose: che d’aje marito mio, che te lamiente? e lo palummo deceva: sto nigro Prencepe ave accattato no Farcone, lo quale subeto che jarrà ’nmano a lo frate, le cacciarrà l’uocchie; e chi non nce lo portarrà, o chi l’avisarrà, preta marmora tornarrà. E ditto chello, tornaje a gridare, _rucche rucche_; e la palomma de nuovo le decette, e puro te lamiente? ence autro de nuovo: e lo palummo; nc’è n’autro chiajeto, ca ave accattato perzì no cavallo, e lo frate la primma vota che lo cavarcarrà, lo cuollo se romparrà, e chi non ce lo
portarrà, o nce l’avisarrà, preta marmora tornarrà: e _rucche rucche_: oimè tante rucche rucche, secotaje a dicere la palomma, che autra cosa và pe lo tagliero? e lo palummo decette, chisso porta na bella mogliere a lo frate, ma la primma notte, che se nce corca, sarranno manciate, l’uno, e l’autra da no brutto Dragone; ma chi non nce la portarrà, o l’avisarrà, preta marmora tornarrà; e ditto chesto cessaje la borrasca, e passaje la zirria a lo maro, e l’arraggia a lo viento; ma se moppe assaje chiù granne tempesta a lo pietto de Jennariello pe chello, che aveva sentuto, e chiù de quatto vote voze jettare tutte ste cose a mmaro, pe non portare la causa de la roina de lo frate. Ma dall’autra banna penzava a se stisso, e la primma causa commenzava
da se medesimo dubetanno, si non portava ste ccose a lo Frate, o si l’avesse avisato, de deventare marmora, se resorvette de mirare chiù priesto a lo pproprio, ca a l’appellazione, perchè le stregneva chiù la cammisa, che lo jeppone; e arrivato a lo puorto de Fratta-ombrosa, trovaje lo frate a la marina, che avenno visto retornare la nave, l’aspettava co no gusto granne. E bisto, che portava chella, che teneva drinto a lo core, confrontata una facce co l’autra, e bisto ca non c’era no pilo de defferenzia, appe tanta allegrezza, che la troppo careca de lo contiento l’appe a schiattare sotta la sarma; ed abbraccianno lo frate co gran piacere le disse: Che Farcone è chisto, che puorte ’n pugno? e Jennariello le disse, l’aggio comprato pe
daretillo. E Milluccio respose, ben se pare ca mme vuoje bene, pocca vaje cercanno de dareme a l’ommore; e cierto, ca si mme portave no tresoro non mme potive dare chiù gusto, che sto Farcone; e bolenno pigliarelo ’n mano, Jennariello lesto co no cortiello gruosso che portava a lato, le fece sautare lo cuollo. A la quale azzione restaje stopafatto lo Rrè, e tenne pe pazzo lo frate, ch’avesse fatto sto sproposeto; ma pe non ’ntrovolare l’allegrezza de la venuta, non ne fece parola. Ma vedenno lo cavallo, e demannatole de chi era, ’ntese ch’era lo sujo: pe la quale cosa le venne desederio de cravaccarelo, e mentre se faceva tenere la staffa, Jennariello subeto co na cortella le tagliaje le gamme: la quale cosa dette a lo naso de lo Rrè, e
le parze, che lo ffacesse pe despietto sujo, e se le commenzaro a rrevotare li stentine: ma non le parze tiempo de farene resentemiento, pe no ’ntossecare a primma vista la zita, la quale non se saziava de merare, e stregnere pe la mano; e arrivate a lo palazzo Riale commetaje tutte le Signore de la Cetate a na bella festa, dove se vedde a la Sala na scola spiccecata de cravaccature a fare corvette, e bisce, co na mano de polletre ’nforma de femmene, ma fornuto lo ballo, e dato ’mmasto a no gruosso banchetto, se jezero a corcare. Jennariello, che n’aveva autro penziero ’n chiocca, che de sarvare la vita a lo frate, se nascose dereto lo lietto de li zite, e stanno lesto a bedere quanno venesse lo Drago, eccote a mmeza notte no bruttissemo Dragone trasire
drinto a chella cammara, che ghiettava sciamma dall’uocchie, e fummo da la vocca, lo quale sarria stato buono pe ssanzaro a fare vennere tutta la semmentella de li speziale pe lo terrore, che portava a la vista: la quale cosa visto Jennariello, co na cortella damaschina, che s’aveva puosto sotta, commenzaje a tterare lo sbaraglio a deritto, ed a rrevierso, e tra l’autre cuorpe nne tiraje uno accossì spotestato, che tagliaje pe mmiezo na colonna de lo lietto de lo Rrè, a lo quale remmore se scetaje lo frate, e lo Dragone squagliaje. Ma visto Milluccio la cortella ’n mano a Jennariello, e la colonna tagliata pe miezo, commenzaje a gridare, o quattro de’ miei, o gente, olà ajuto ajuto, ca sto tradetore de fratemo è benuto pe m’accidere. A le quale
vuce corzero na mano d’ajutante, che dormevano all’antecammera, e fattolo legare, lo Rrè lo mannaje a la stessa ora presone, e ssubeto, che la matina aperze banco lo Sole pe liberare lo deposeto de la luce a li credeture de lo juorno, chiammaje lo conziglio, e contato lo fatto, lo quale s’accordava lo mal’anemo mostrato ad accidere a despietto sujo lo Farcone, e lo Cavallo, sentenziaro, che dovesse morire; e non foro possienti li prieghe de Liviella a nnammollare lo core de lo Rrè, lo quale deceva: tu non me vuoje bene, mogliere mia, mentre stimme chiù lo cainato, che la vita mia; tu l’aje visto coll’uocchie proprie sto cane assassino co na cortella, che tagliava no pilo n’ajero venuto a tritolareme, che si non me reparava chella colonna de lietto (colonna
de la vita mia) a st’ora de mò sarrisse carosa. Cossì decenno, dette ordene, che s’esequesse la jostizia. Jennariello, che se ’ntese ntimare sto decreto, e pe ffare bene, se vedde redutto a tanto male, non sapeva, che se penzare de lo fatto sujo, perchè si non parlava, male, si parlava, peo; tristo rogna, e peo tegna, e zò che avesse fatto era no cadere da l’arvolo ’n canna a lo Lupo; si steva zitto perdeva lo cuollo sotto a no fierro, se isso parlava, forneva li juorne drinto na preta, all’utemo dopò varie tropeje de consiglie, fece pensiero de scoprire lo negozio a lo frate, e mmentre ad ogne cunto doveva morire, stemava meglio risoluzione, sacredere lo frate de lo vero, e scompire li juorne co titolo de ’nnozente, che tenerse ncuorpo la
veretà, ed essere cacciato da lo munno, comm’a ttradetore: e perzò fatto ’ntennere a lo Rrè, ca voleva parlare de cosa mportante a lo stato, fu fatto venire a la presenzia soja, dove le facette no granne preammolo de l’ammore, che l’aveva sempre portato, po trasette a lo ’nganno fatto a Liviella, pe darele sfazione; a chello, che sentette da li palumme ntuorno a lo Farcone, e perzò pe non tornare preta marmora nce lo portaje, e senza revelare lo secreto l’accise, pe non lo vedere senz’uocchie: cossì dicenno se sentette ’ndorare le gamme, e farese de marmora, e secotanno la cosa de lo cavallo de la stessa manera, se fece vedentemente de preta fi a la centura ntostanno miseramente, cosa che ad autro tiempo averria pagato a denare contante, e mo le chiagneva
lo core. All’utemo venenno a lo fatto de lo Dragone, restaje tutto de preta comme na statola ’nmiezo a chella sala, la quale cosa visto lo Rrè, ’ncorpanno l’arrore sujo, e lo jodizio temmerario, ch’aveva fatto de no frate accossì buono, e cossì ammoruso, nne tenne viseto chiù de n’anno, e sempre che ’nce pensava, faceva no sciummo de lagreme. Fra chisto tiempo, figliata Liviella, fece duje figlie mascole, ch’erano doje bellezzetuddene cose de lo munno, e dapò cierte poche mise, essenno juta la Regina a spasso ’n campagna, stanno lo patre co li piccerille ’n miezo la sala meranno co l’uocchie a pisciarielle chella statola, memoria de la sciocchezza soja, che l’aveva levato lo sciore de l’uommene; eccote trasire llà drinto no gran vecchione, che co la
zazzara copreva le spalle, e co la varva commogliava lo pietto, lo quale fatto lleverenzia a lo Rrè, le disse: Quanto pagarria la Corona vostra, e sto bello fratiello tornasse comm’era? e lo Rrè respose: io pagarria lo Regno mio. Non è cosa chesta, leprecaje lo viecchio, che nce voglia premmio de recchezza; ma trattannose de vita co autrottanto de vita se deve pagare: lo Rrè, parte pe l’ammore, che portava a Jennariello, parte perchè se vedeva corpato a lo danno sujo, respose: Crideme, messere mio, ca io mettarria la vita mia pe la vita soja, e puro che chisto scesse da drinto sta preta, mme contentarria essere schiaffato drinto na preta. Sentuto chesto disse lo viecchio: senza mettere la vita vostra a sti cemiente, pocca se stenta tanto a crescere
n’ommo, vastarria lo sango de sti peccerille vuoste, ontato a sta marmora, che lo farriano subeto sorzetare. Lo Rrè a ste parole respose, de li figlie se ne fanno, siace la stampa de ste ccretelle, ca se ne ponno fare dell’autre, e aggio no frate, che no spero maje d’averne n’autro. Accossì decenno, fece nnanze a n’Idolo de preta, meserabele sacrificio de duje crapettielle ’nnoziente, e ontato de lo sango loro la statola, deventaje subeto viva; che abbracciata da lo Rrè, fecero na prejezza, che non se po dire; e fatto mettere chelle povere criature drinto na cascia, pe darele po sepotura co lo nore, che se deveva, nne lo stisso punto tornaje la Regina da fore, e lo Rrè fatto annasconnere lo frate, disse a la mogliere, che ppagarrisse, core mio, e fratemo
tornasse vivo? Io pagarria, respose Liviella, tutto sto Regno: e lo Rrè leprecaje, darrisse lo sango de li figlie tuoje? chesso nò, respose la Regina, che non sarria così crodele a cacciareme co le mmano stesse le bisole dell’uocchie mieje: oimè, tornaje a dicere lo Rrè, ca pe bedere vivo no frate, aggio scannarozzolato li figlie, ed ecco appunto lo priezzo de la vita de Jennariello. Accossì decenno, le mostraje li figliule drinto la cascia, la quale vedenno sto ammaro spettacolo, gridanno comm’a pazza, decette: O figlie mieje, o pontelle de sta vita, o popelle de sto core, o fontane de lo sango mio, chi ha fatto sta magriata a le ffenestre de lo Sole? chi ha nsagnato senza licienzia de miedeco la vena prencepale de la vita mia? oimè, figlie mieje, figlie
speranza seseta mia, luce ’ntrovolata, docezza ntossecata, stanfella perduta. Vuje site spertosate da lo fierro, io smafarata da lo dolore? vuje affocate drinto lo sango, io annegata drinto a le lagreme; oimè, che pe dare vita a no zio, avite acciso la mamma, ch’io non pozzo tessere cchiù la tela de li juorne mieje senza vuje contrapise belle de lo telaro de sta negra vita: besogna che sfiate l’organo de le buce meje, mo che ne so levate li mantece. O figlie, o figlie. Comme non responnite a la mammarella vostra, che già ve dette lo sango drinto lo cuorpo? mo ve lo dà fore dall’uocchie? ma pocca la sciorte mia mme fa vedere seccata la fontana de li spassatiempe mieje, non boglio chiù ccampare pe sfunnolo a sto munno? mo mme ne vengo pedata pedata
a rretrovareve. Accossì decenno, corze a na fenestra pe derroparese, ma a lo stisso tiempo pe la stessa fenestra trasette lo patre sujo drinto na nugola, lo quale le disse, fermate Liviella, ca io dapò avere fatto no viaggio e ttre servizie, me so bennecato de Jennariello, che benette a la casa mia a foiremenne la figlia, co farela stare tanta mise comm’a statola de marmora dinto na preta, mme so pagato de lo mmale termene tujo a farete sbiare senza respetto mio ’ncoppa na nave, co farete vedere duje figlie, anze doje gioje scannate da lo patre stesso, ed aggio mortefecato lo Rrè de lo crapriccio de femmena prena, che s’aveva fatto venire, co ffarelo ’n primma Jodece crimmenale de lo frate, po Boja de li figlie. Ma perchè v’aggio voluto radere, e no
scortecare, voglio, che tutto lo tuosseco ve torna pasta riale, e perrò va te piglia li figliule tuoje, e nnepute mieje, ca so chiù belle che maje; e tu Milluccio, abbracciame, ca t’azzetto pe ghiennero, e pe ffiglio, e perdono a Jennariello l’affese, avenno fatto quanto ha fatto pe servizio de no fratiello tanto meretevole. Cossì ditto, vennero li figliule, che lo Vavo non fu maje sazio d’abbracciare, e basare, a le quale allegrezze trasette pe tierzo Jennariello, ch’essenno passato pe la trafila, mo se ne jeva ’mbruodo de maccarune, si bè ca co ttutte li guste, che sentette a la vita soja, no le scettero maje da mente li pericole passate, pensanno a l’arrore de lo frate, e quanto deve essere accuorto l’ommo pe non cadere ’n fuosso, essenno che
_Ogne ghiodizio omano è fauzo, e stuorto._
