Prevod

V južnem delu Kalifornije, blizu meje z Arizono, leži znamenita Dolina smrti — sušna, alkalna ravnica, obdana s strmimi gorami in ležeča pod morsko gladino. Dolga leta so verjeli, da noben človek ne more prečkati te puščave in ostati živ, saj se konji do kolen pogrezajo v zamete sodnega prahu; vode ni, čeprav popotnik potrebuje obilo pijače; vročina pa je strašna. Živali, ki poginejo v okolici, se mumificirajo, a ne razpadejo, in domnevajo, da na ravnici ležijo obeljeni ostanki marsikaterega nepremišljenega ali nevednega iskalca rudnega bogastva. Na vzhodni strani Mrtve gore štrlijo obeljene skale, ki so od daleč videti kot postave, zavite v rjuhe, in Indijanci pravijo, da so to duhovi njihovih bratov.

V osrčju te puščave naj bi bile razvaline puebla oziroma vasi, čeprav njena oblika in velikost nakazujeta, da je bila zgrajena za nekaj posameznikov, ne pa za pleme ali družino. Pred davnimi časi, pripoveduje zgodba, je bil ta kraj groze lepo in rodovitno kraljestvo, ki mu je vladala lepa, a muhasta kraljica. Svojim podložnikom je ukazala, naj ji zgradijo palačo, ki bo prekašala palače njenih sosedov, Aztekov, in leta so se trudili, da bi ustvarili dom, vreden nje, ter od daleč vlekli kamenje in les. V strahu, da ji starost, nesreča ali bolezen ne bi preprečila dočakati uresničitve svojih sanj, je k delu prignala toliko podložnikov, da je bilo njeno pleme domala zasužnjeno.

V svoji neučakanosti in brezsrčnosti je ukazala celo lastni hčeri, naj se pridruži nosačem, in ko je delavcem v opoldanski vročini začel pešati korak, je stopala mednje in bičala njihove gole hrbte. Ker je bila kraljevska oblast sveta, se niso pritoževali, ko pa je udarila hčer, se je dekle obrnilo, odvrglo breme kamenja in slovesno preklelo mater in njeno kraljestvo; nato se je, premagano od vročine in utrujenosti, zgrudilo na tla in umrlo. Zaman sta bila kraljičino kesanje in žalovanje. Sonce je zasijalo s slepečo svetlobo in žgočo vročino, rastlinje je ovenelo, živali so izginile, potoki in vodnjaki so se posušili, nazadnje pa je nesrečnica izdihnila na vročični postelji, ne da bi ji kdo lajšal zadnje trenutke, saj je bilo tudi njeno ljudstvo mrtvo. Napol dokončana palača stoji sredi tega opustošenja in včasih se zdi, da se oddaljenim opazovalcem dvigne pred oči v spreminjajočem se prividu, ki se poigrava vzdolž obzorja.