Prevod

Neka mačka se je spoprijateljila z mišjo in ji toliko govorila o svoji veliki ljubezni in prijateljstvu, da je miš naposled privolila, da bosta živeli v isti hiši in imeli skupno gospodinjstvo. »Toda za zimo si morava pripraviti zalogo, sicer bova lačni,« je rekla mačka. »Ti, miška, si ne moreš upati povsod, pa še v kakšno past bi se mi nazadnje ujela.« Upoštevali sta torej dobri nasvet in kupili lonček masti. Nista pa vedeli, kam naj ga spravita. Naposled je mačka po dolgem premišljevanju rekla: »Ne vem za kraj, kjer bi bil varneje spravljen kakor v cerkvi; tam si nihče ne upa ničesar vzeti. Postavili ga bova pod oltar in se ga ne bova dotaknili, dokler ga ne bova potrebovali.« Tako sta lonček spravili na varno. Toda ni minilo dolgo, ko se je mački zahotelo masti in je rekla miši: »Nekaj sem ti hotela povedati, miška: sestrična me je prosila za botro. Rodila je sinčka, belega z rjavimi lisami, in jaz naj bi ga držala pri krstu. Pusti me danes od doma, ti pa sama poskrbi za hišo!« – »Seveda, seveda,« je odgovorila miš, »le pojdi v božjem imenu! Če boš jedla kaj dobrega, se spomni name! Tudi jaz bi rada popila kapljico tistega sladkega rdečega vina za slavje!« Toda nič od tega ni bilo res. Mačka ni imela sestrične in nihče je ni prosil za botro. Šla je naravnost v cerkev, se prikradla do lončka z mastjo in polizala mastno kožico na vrhu. Nato se je sprehodila po mestnih strehah, se zatem raztegnila na soncu in si oblizovala brke, kadar koli se je spomnila na lonček masti. Šele zvečer se je vrnila domov. »No, pa si spet doma!« je rekla miš. »Gotovo si preživela vesel dan.« – »Kar šlo je,« je odgovorila mačka. »Kako pa so otroku dali ime?« je vprašala miš. »Kožicaproč,« je čisto hladno rekla mačka. »Kožicaproč,« je vzkliknila miš, »to je pa res čudno ime! Je v vaši družini običajno?« – »Kaj pa je s tem narobe!« je rekla mačka. »Nič slabše ni od Drobtinokradca, kakor je ime tvojim krščencem.«

Kmalu zatem se je mački spet zahotelo masti. Rekla je miši: »Narediti mi moraš uslugo in še enkrat sama poskrbeti za gospodinjstvo; že drugič so me prosili za botro, in ker ima otrok bel obroč okoli vratu, ne morem odkloniti.« Dobra miš je privolila, mačka pa se je za mestnim obzidjem prikradla do cerkve in pojedla polovico masti v lončku. »Nič ni slajše,« je rekla, »od tistega, kar človek sam poje,« in bila nad svojim dnevnim opravilom nadvse zadovoljna. Ko se je vrnila domov, jo je miš vprašala: »Kako pa so krstili tega otroka?« – »Polovicaproč,« je odgovorila mačka. »Polovicaproč! Kaj ne poveš! Tega imena še svoj živi dan nisem slišala. Stavim, da ga ni v koledarju.«

Mački so se kmalu spet pocedile sline po poslastici. »V tretje gre rado,« je rekla miši. »Spet naj bi bila za botro. Otrok je ves črn, le tačke ima bele, sicer pa po vsem telesu niti ene bele dlake. Kaj takega se zgodi le enkrat na nekaj let. Saj me boš pustila od doma?« – »Kožicaproč, Polovicaproč,« je odgovorila miš, »to so čudna imena, ob njih se kar zamislim.« – »Doma čepiš v svoji temnosivi kosmati suknji in z dolgo kito,« je rekla mačka, »pa si beliš glavo s praznimi domislicami. Tako je, če človek podnevi ne gre nič ven!« Med mačkino odsotnostjo je miš pospravljala in urejala hišo, sladkosneda mačka pa je pojedla prav vso mast iz lončka. »Ko je vse pojedeno, ima človek mir,« si je rekla in se šele ponoči, sita in z debelim trebuhom, vrnila domov. Miš jo je takoj vprašala, kakšno ime je dobil tretji otrok. »Najbrž ti tudi to ne bo všeč,« je rekla mačka; »ime mu je Vseproč.« – »Vseproč!« je vzkliknila miš. »To je pa najbolj sumljivo ime od vseh; še nikoli ga nisem videla natisnjenega. Vseproč! Kaj naj bi to pomenilo?« Zmajala je z glavo, se zvila v klobčič in legla spat.

Od takrat mačke nihče več ni prosil za botro. Ko pa je prišla zima in zunaj ni bilo več mogoče ničesar najti, se je miš spomnila njune zaloge in rekla: »Pridi, mačka, pojdiva po najin lonček masti, ki sva si ga prihranili! Kako nama bo teknila!« – »Seveda,« je odvrnila mačka, »teknila ti bo, kakor če bi svoj nežni jeziček pomolila skozi okno.« Odpravili sta se na pot, in ko sta prispeli, je lonček sicer še stal na svojem mestu, vendar je bil prazen. »Oh,« je rekla miš, »zdaj vidim, kaj se je zgodilo! Zdaj je vse prišlo na dan. Ti si mi pa res prava prijateljica! Vse si požrla, medtem ko si trdila, da hodiš za botro: najprej kožica proč, potem polovica proč, potem ...« – »Boš tiho!« je zavpila mačka. »Še besedo, pa te požrem!«

»Vse proč,« je imela uboga miš že na jeziku. Komaj je izgovorila, je mačka skočila nanjo, jo zgrabila in pogoltnila. Vidiš, tako gre na svetu.