Waltey

Prevod

Noč je. Temperatura dvajset stopinj pod ničlo. Zunaj ni slišati niti najmanjšega šuma: sneg, ki pada v drobnih, nadvse rahlih kosmih in mehča ozračje, pomaga ohranjati popolno, zadušeno tišino, ki leži nad vrtovi, belimi v pravljični belini. Sneg je tenkočutno očrtal drevorede, cvetlične grede, gozdiče in zamrznjene ribnike, katerih gladko površino so razile drsalke med zadnjim drsanjem, ki je dvor tako zabavalo, saj je knez iz Čerkezije nekajkrat prav pošteno telebnil na zadnjo plat. Kipi kakor da drgetajo, okrašeni z ledenimi svečami. Iglavci so izvezene in izklesane ledene gmote. Na palači se zidni venci, balkoni, stolpiči, veličastno pročelno okrasje in ura, ki jo podpirajo geniji, upodabljajoči usodo cesarske hiše, ki premaguje Čas, počasi izgubljajo pod mehko belo odejo. Stražarji v stražarnicah drgetajo in čutijo, kako jim sapa v visokih ovratnikih vojaških plaščev najprej zmrzuje, nato pa se spet utekočinja; udarjajo z nogami ob tla, mislijo na stražnico, kjer gori peč in je mogoče zvrniti požirek žganega, ter od časa do časa skozi sneženje zakličejo svoj grleni »Na straži!« Okrasna ura počasi odbije dvanajst, kakor da bi bila ura, ki jo oznanja, slovesnejša od drugih. Zunanji uri odgovarjajo notranje, s konzolnih mizic; njihovi glasovi so tenki, piščalkasti in ubrani kakor glasovi dvorjanov.

Cesar se zdrzne in se privzdigne v veliki postelji, intarzirani s slonovino, pod nadvse redkimi kožuhi, ki jo mehko postiljajo. Zdi se mu, da mu je pravkar nekdo položil roko na ramo; in res v svetlobi alabastrne svetilke, zastrte s čipko, zagleda častitljivo postavo, starca, ki ga kakor svetniški sij obdajajo dolga brada in lasje, v katere je sneg, bi dejal človek, zapletel svoje kosme. Starčeva obleka slepi oči: tunika iz zlatega brokata, plašč iz vijoličastega žameta, obrobljen s hermelinom. Nekakšna mitra, na kateri se nad filigranom gnetejo biseri, mu objema sence, stiska bujne snežnobele lase in jih sili, da se napihujejo ter v bogatih valovih razlivajo po ramenih. V roki drži odprto, s cizeliranjem okrašeno skrinjico, polno neotipljivega zlatega prahu.

--Kaj hočeš od mene in kdo si?--vpraša cesar starca. --Domač človek. Baltasar, kralj vzhodnih dežel--odvrne očak s tresočim se glasom.

--Dobrodošli, bratranec in gospod! Zakaj Vaše Veličanstvo potuje v tako ostri noči? Kronanim glavam se spodobi, da se nikoli ne izpostavljajo nevšečnostim, ki jih trpijo drugi smrtniki. Blagovolite si odpočiti pod mojo gostoljubno streho.

--Le za nekaj kratkih trenutkov, čeprav sem ves izčrpan od poti čez dežele Vašega Veličanstva, ki jim ni videti konca: gotovo pokrivajo dobršen del zemeljske oble.

--Ah!--zadovoljno izusti cesar.--Jih je Vaše Veličanstvo prepotovalo? Ste spoznali njihovo prostranost in bogastvo? Vsa podnebja, vsi pridelki, vse rase priznavajo mojo vrhovno oblast. Ko pregledujem svojo vojsko, vidim v njej belopolte, plavolase vojake modrih oči; vojake temne polti; vojake rumene kože in sploščenih nosov; vzhodna oblačila in ogrinjala, ki varujejo pred ostrino letnih časov v daljnih severnih deželah. Moje cesarstvo daje žito in safirje, rude, kožuhe in dišeč les; velikan je, čigar glava se kakor glava Vašega Veličanstva koplje v arktičnem snegu, roke pa izteza proti jugu, da bi ga objel. In v tem cesarstvu sem jaz Bog. Ob mojem glasu se glave sklanjajo, množice padajo na kolena, molitev zame stresa ikonostase. Medtem ko se vihar poigrava z zahodnimi vladarji, našimi nespametnimi bratranci, se jaz kakor božanstvo skrivam v nedostopnem svetišču.

--Poznam mogočnost Vašega Veličanstva. Prav zato se sprašujem, ali bo naloga, ki mi je bila zaupana, ostala brez sadu; vendar jo v poslušnosti izpolnjujem.

--Kakšna naloga je to, bratranec in gospod? --Tista, ki mi jo je naložilo Dete. Vračam se iz Palestine; po neskončnem vsakoletnem potovanju sem spet na poti v domovino ... Čudež je, kako ljubko je Dete in kako mila in krepostna je Mati! Njuna nesmrtna lepota v tisoč devetsto dveh letih, odkar sem se jima prvič poklonil, ni prav nič zbledela. Kakor vselej sem jima prinesel svoj dar: zlati prah iz Ofirja. In Dete je iztegnilo ročici, ki sem ju poljubil, blagoslovilo zlato ter mi reklo, naj ga posipam po tleh povsod, kjer vidim, da človek krati svobodo človeku.

--Torej se Dete navzema takih muh?--zajeclja cesar.--Res ga prav slabo vzgajata njegova Mati in tesar, navsezadnje človeka nizkega rodu, četudi izhajata iz rodu naših presvetlih bratrancev, judovskih kraljev! Vaše Veličanstvo je ob izkušnjah, ki mu jih dajejo leta, gotovo sprevidelo, da se Detetu te kaprice ne sme izpolniti.

--Ni ga mogoče ne ubogati, bratranec in gospod--resno izjavi modri kralj.--Posul sem neizmerno prostranstvo, ki mu vlada Vaše Veličanstvo, čeprav priznam, da dvomim, da bo kaj vzklilo na trdi ledeni skorji, ki ga prekriva. Brez upanja trosim zlati prah; in vendar se mi je pred trenutkom na vrtovih te palače ob padanju zlatega prahu zazdelo, da so se tla stresla in je snežna odeja razpokala. Zemlja je vztrepetala; zdelo se mi je, da iz njenih globin prihaja votlo bobnenje. Je Vaše Veličanstvo prepričano, da njegova palača ni spodkopana?

--Vaše Veličanstvo jo spodkopava, in to bo treba preprečiti;--odločno odvrne cesar in pritisne na zvonec. Prikaže se straža. Starec vzame ščepec prahu, ga vrže vojakom v oči ter svoboden in veličasten stopi med njimi.

Spet snežni prizor nad vrtovi in kraljevo palačo, le da je sneg zdaj že zbit in se začenja tajati v umazano, črnikasto brozgo. V palači še gorijo luči: v vsakdanji jedilnici je bila sijajna družinska večerja z veselimi in prisrčnimi zdravicami, cesar pa, utrujen od čestitk, ki jih je sprejemal vse popoldne, blagoslovi otroke, ki mu drug za drugim spoštljivo poljubijo roko, ljubeče objame rodovitno cesarico in leže na svojo ozko in trdo poljsko posteljo, edino, na kateri iz navade more zaspati.

Komaj začenja dremati, že ga nekdo prav potiho pokliče s »Psst!« in v soju svetilke razloči moža v najlepših letih, zavitega v škrlatno haljo, izpod katere se kaže čudovito izdelan oklep. Sence mu obdaja koničasta krona; v desnici dviga dragoceno posodico mire z močnim, ostrim in omamnim vonjem.

--Kaj želi Vaše Veličanstvo, gospod kralj Gaspar?--vpraša cesar, ki popotnika prepozna, skoči iz postelje in ga vojaško pozdravi. --Voščiti Vašemu Veličanstvu vesele božične praznike in mu zaupati skrivnost.--Takole je: Dete, saj Vaše Veličanstvo ve? Dete, ki ga vsako leto obiskujem v njegovem hlevčku, da bi iz njegovih vijoličastih oči pil modrost! Potem ko se je poigralo s to miro, ki sem mu jo daroval, in jo ovélo s svojo nebeško sapo, mi je naročilo, naj jo po kapljicah trosim po tleh dežel, kjer je človek žejen človekove krvi. In ko kapljice te mire padajo na tla, bratranec in gospod, opažam, kako se razmočena, lepljiva zemlja rahlja in razpira ter iz nje poganjajo, vznikajo in rastejo oljke, vrtnice, mirte, rž, hmelj in trte, obložene z grozdjem. Ah! Velik čudež je ta mira. Mene pa, gospod in bratranec, oklep duši, srce se mi ne more več stiskati v njem. Naj mi Vaše Veličanstvo dovoli, da z miro poškropim njegovo presvetlo glavo.

--Kaj za vraga! Otroške muhe!--zagodrnja cesar.--Ko Dete odraste in se odmakne od materinih kril in naročja, bodo njegove kaprice drugačne. Nič ni bolj svetega od vojne. Bog sam vodi vojske in vliva vojskovodjem pogum in razsodnost, da jim zagotovi zmago. Nad bojnim poljem lebdi nadangel s krili, oškropljenimi z rubini, in plamenečim mečem. Božji dih mi napne prsi, brž ko jih prekrije bleščeči oklep. Otroci in ženske tega ne doumejo; prav. Mi, pastirji ljudstev, poglavarji ras, se nekaterim vzgibom ljubke slabosti le nasmihamo.

--Storiti moram, kar mi je naročeno--vztraja Gaspar. Vzame nekaj kapljic mire in jih brizgne cesarju v čelo. Ta vzdihne, se zgrudi na poljsko posteljo in v sanjah zagleda piramido človeških kosti, belo, gladko in neznansko visoko. Na njenem vrhu tožeče kraka krokar, lačen, z nasršenim perjem; ob njenem vznožju pa se na vejah mlade oljke poljubljata goloba in stikata kljuna.

Na dvorišču palače se v veliki porfirni bazen, ki ga podpirajo levi, z melodičnim žuborenjem in sladko vztrajnostjo zliva voda. Mesec osvetljuje filigranske arkade, se poigrava na lakasto bleščečih listih pomarančevcev in razkriva bledi odsev njihovih zlatih jabolk. Dva sužnja čuvata emirjev spanec; oblečen počiva na divanu, pokrit z odejo iz nežnega nojevega perja--noč je namreč nekoliko hladna in slana je utrdila puščavske poti--in opira stopalo na grlo gole ženske, ki mu služi za blazino ter ga greje prijetneje kakor odeja.

Med sužnjema nevidno zdrsne elegantna postava. Mlad črnec je, vitek, močnih, jeklenih mišic, z žilavimi nogami v tesnih, z bleščicami posutih hlačnih nogavicah, kakršne nosijo mladeniči na Carpacciovih slikah; nadoblačilo iz srebrnega brokata poudarja njegove oblike; z dragimi kamni posut pas mu nad ploskim trebuhom drži veličastno bodalo; na kodrastih laseh mu postrani sedi čepica iz škrlatnega žameta, pod njenim robom pa se blešči diadem z briljanti. Postavni črnec se skloni k emirju in mu obraz ovije v oblak kadila, ki se kadi iz preluknjane kadilnice, viseče na verižicah iz biserov. Emir se prestrašen prebudi in seže po ukrivljenem bodalu.

--Ne boj se, Melchor sem, ki kakor ti vladam puščavskim plemenom in imam skrivnostne palače, kakor bi jih izklesali zračni duhovi. Prihajam izpolnit naročilo Deteta Yesuája, sina Leile Mariem.

--In kaj ti ukazuje ta neverni prerok?--prezirljivo vzklikne emir. --Naj zaniham s to kadilnico v vseh deželah, kjer človek ravna z žensko kot s sužnjo in ne kot z družico.

Emir se zasmeje in med črno, svilnato brado pokaže bele šakalje zobe. --Potem se vrni v deželo rumijev, Melchor. Tudi tam potrebujejo dišavo iz tvoje kadilnice. A najprej si odpočij. Moj gost si; ukazal bom dvema lepima ujetnicama, naj ti pripravita kopel z rožno vodo.

In emir se privzdigne ter z nogo brcne žensko, na katere grlu jo je imel naslonjeno.

Izvirnik

Es de noche. Temperatura, veinte bajo cero. Fuera no se escucha el menor ruido: la nevada, cayendo en finos copos delicadísimos que mullen la atmósfera, contribuye á sostener el silencio absoluto, ahogado, que pesa sobre los jardines blancos con blancura fantástica. La nieve ha perfilado primorosamente la traza de las calles de árboles, de los macizos, de los bosquetes, de los estanques cuajados por el hielo, y cuya superficie lisa rayaron los patines en la última sesión de patinaje que tanto divirtió á la corte, porque el príncipe de Circasia se dió unas costaladas regulares. Las estatuas parecen temblar y lucen aderezos de carámbanos. Las coníferas son témpanos bordados y esculpidos. En el alcázar, las cornisas, las balconadas, las torrecillas, la monumental ornamentación de la fachada, el reloj, sostenido por Genios que representan los destinos de la casa imperial venciendo al Tiempo, van desapareciendo bajo la suave acolchadura blanca. Los centinelas, en su garita, tiritando, sintiendo que el aliento se les cristaliza primero y se les liquida después dentro del alto cuello de sus capotes militares, hieren el suelo con el pie, se acuerdan del cuerpo de guardia donde arde la estufa y se puede echar un trago de lo fermentado, y de tiempo en tiempo lanzan, al través de la nieve, su «¡Alerta!» gutural. El decorativo reloj da las doce, pausadamente, como si la hora contada por él fuese más solemne que las otras. Al reloj de fuera contestan los de dentro, desde las consolas; tienen vocecillas aflautadas y bien moduladas de palaciegos.

El emperador se estremece y se incorpora en el gran lecho incrustado de marfil, bajo las pieles rarísimas que lo mullen. Se le figura que una mano acaba de posarse en su hombro; y en efecto, á la luz de la lámpara de alabastro velada de encaje, ve una figura venerable, un viejo aureolado por larguísima barba y melenas, donde la nieve se diría que enredó sus vellones. La vestidura del viejo deslumbra; túnica de brocado de oro, manto de terciopelo violeta orlado de armiño. Una especie de mitra en que las perlas se apiñan sobre la filigrana, rodea sus sienes y comprime y hace bufar su gran cabellera nevada, que se extiende caudalosa por los hombros. En la mano lleva cincelado cofrecillo abierto, lleno de polvo aurífero impalpable.

--¿Qué me quieres y quién eres?--pregunta el emperador al anciano.

--Como de casa. Baltasar, rey de los países de Oriente--contesta el patriarca en voz temblona.

--¡Bienvenido, primo y señor! ¿Por qué viaja Vuestra Majestad en tan cruda noche? Conviene á las testas coronadas no ponerse nunca en el caso de sufrir las molestias que padecen los demás mortales. Dígnese Vuestra Majestad descansar bajo mi hospitalario techo.

--No acepto sino breves instantes, aunque vengo rendido de atravesar los dominios de Vuestra Majestad, á los cuales no se les ve el fin: deben de cubrir buena parte de la superficie del planeta.

--¡Ah!--articula el emperador, satisfecho.--¿Los ha recorrido Vuestra Majestad? ¿Se ha enterado de su extensión y riqueza? Todos los climas, todas las producciones, todas las razas, reconocen mi soberanía. Cuando paso revista á mi ejército, en él veo soldados blancos y rubios, de ojos azules; soldados de morena tez; soldados de cutis amarillo y nariz achatada; ropajes orientales y envolturas que preservan del rigor de las estaciones en los países hiperbóreos. Mi imperio produce el trigo y el zafiro, los minerales, las pieles y las maderas odoríferas; es un gigante cuya cabeza, como la de Vuestra Majestad, se baña en las nieves árticas, y cuyas manos se tienden hacia el Mediodía para abarcarlo. Y en este Imperio yo soy Dios. A mi voz las frentes se inclinan, las muchedumbres se prosternan, la plegaria por mí hace retemblar los iconostasios. Mientras el soplo del huracán juega con los monarcas occidentales, nuestros necios primos, yo, como un numen, me oculto en santuario inaccesible.

--Conozco el poderío de Vuestra Majestad. Por eso sospecho si la tarea que me ha sido encomendada resultará estéril; pero, obedeciendo, la cumplo.

--¿Qué tarea es esa, primo y señor?

--La que me ordenó realizar el Niño. Vuelvo de Palestina; regreso á mi patria, después del interminable viaje anual... ¡Es una maravilla lo lindo que está el Niño y lo dulce y honesta que es la Madre! Nada perdió su inmortal hermosura en los mil novecientos dos años transcurridos desde que por vez primera les adoré. Como siempre, les he llevado mi ofrenda: polvo de oro del Ofir. Y el Niño, después de extender sus manitas, que besé, y bendecir el oro, me ha dicho que lo espolvoree por el suelo, allí donde vea que el hombre atenta á la libertad del hombre.

--¿Conque esas mañas saca el Niño?--tartamudeó el emperador.--¡Por cierto que lo educan bien mal su Madre y el carpintero, gente baja al fin, aunque descienda de la casta de nuestros augustos primos los reyes de Judá! Vuestra Majestad, con la experiencia que le dan los años, habrá comprendido que no debe cumplírsele al Niño ese antojo.

--No es posible desobedecerle, primo y señor--declaró gravemente el Mago.--He espolvoreado la enorme porción de tierra donde reina Vuestra Majestad, aunque confieso que dudo de ver germinar cosa alguna sobre la dura capa de hielo que la reviste. Sin esperanzas voy derramando polvillo de oro; y la verdad, hace un instante, en los jardines de este palacio, al caer el dorado polvillo, creí que el suelo se estremecía y se agrietaba la capa de nieve. Tembló la tierra; me pareció que un ruido cavernoso resonaba allá dentro. ¿Está seguro Vuestra Majestad de que no se halla minado su palacio?

--Vuestra Majestad es quien lo mina, y será preciso impedirlo;--contesta enérgicamente el emperador, hiriendo un timbre.

Aparece la guardia. El viejo toma una pulgarada de polvillo, lo arroja á los ojos de los soldados y pasa por entre ellos libre y majestuoso.

Otro efecto de nieve sobre jardines y palacio real, pero nieve ya cuajada y que empieza á derretirse formando un barro sucio y negruzco. En el alcázar se ven todavía luces: ha habido en el comedor de diario espléndida cena de familia, alegres y cariñosos brindis, y el emperador, rendido de recibir toda la tarde felicitaciones, después de bendecir á sus hijos, que uno por uno le han besado la mano respetuosamente, y de abrazar con afecto á la fecunda emperatriz, se tiende en su estrecha y dura cama de campaña, única donde concilia el sueño, á causa de la costumbre.

Apenas empieza á aletargarse, le llaman con un ¡Pssit! muy bajo, y á la claridad de la lamparilla divisa á un hombre en la fuerza de la edad, envuelto en ropón de púrpura, bajo el cual se parece una armadura de admirable trabajo. Rodea sus sienes una corona de picos; en su diestra alza rico pomo de mirra de fuerte aroma, acre y embriagador.

--¿Qué desea Vuestra Majestad, señor rey Gaspar?--pregunta el emperador que, conociendo al viajero, salta de la cama y saluda militarmente.

--Felicitar las Pascuas á Vuestra Majestad y confiarle un secreto.--Es el caso que el Niño, ¿no sabe Vuestra Majestad? ¡el Niño, á quien todos los años voy á visitar en su establo, para beber en sus ojos de violeta la sabiduría! después de jugar con esta mirra que le ofrecí y de arrojar sobre ella su aliento celestial, me manda que gota á gota la esparza por el suelo de los países donde el hombre tenga sed de la sangre del hombre. Y al caer gotitas de esta mirra, primo y señor, observo que la tierra, encharcada y pegajosa, se esponja, se entreabre, y nacen y surgen y crecen olivos, rosas, mirtos, centeno, lúpulo, viñas cargadas de racimos. ¡Ah! Es un gran portento la tal mirra. Y á mí, señor y primo, la armadura me asfixia, el corazón no me cabe en ella. Permítame Vuestra Majestad que salpique de mirra su cabeza augusta.

--¡Qué diantre! ¡Cosas de chiquillos!--gruñó el emperador.--Cuando el Niño crezca y se aparte de las faldas y del regazo materno, diferentes serán sus caprichos. No hay nada más santo que la guerra. Dios mismo guía á los ejércitos é infunde á los caudillos arrojo y tino para asegurar la victoria. Sobre el campo de batalla se cierne el Arcángel con sus alas salpicadas de rubíes y su gladio flamígero. El soplo divino hincha mi pecho apenas lo cubre la coraza rutilante. Esto no se les alcanza á los niños ni á las mujeres; convenido. Nosotros, pastores de pueblos, jefes de razas, sonreímos ante ciertos arranques de debilidad graciosa.

--Debo hacer lo que me mandan--insiste Gaspar.

Y tomando unas gotas de mirra, las dispara á la frente del emperador. Este exhala un suspiro; se deja caer en el lecho de campaña, y ve en sueños una pirámide de huesos humanos, blanca y pulida, altísima. Sobre la cúspide, un cuervo grazna plañideramente, hambriento, erizado el plumaje; y al pie, en las ramas de un olivo nuevo, dos palomas se besan, juntando los picos.

En el patio del alcázar, sobre el gran pilón de pórfido sostenido por leones, recae el agua, melodiosa, con dulce porfía. La luna ilumina las arcadas afiligranadas, juega en las charoladas hojas de los naranjos, descubre el reflejo pálido de sus pomas de oro. Dos esclavos velan el sueño del emir, que reposa vestido sobre un diván, cubierto con una manta de fina pluma de avestruz--porque la noche está algo fría y la helada ha endurecido los caminos del desierto--y apoyando el pie en la garganta de una mujer desnuda, que hace de cogín y presta calor más grato que el de la manta.

Elegante figura se desliza por entre los esclavos, invisible. Es un negro joven, esbelto, de robusta y acerada musculatura, de piernas nerviosas encerradas en calzas prietas y salpicadas de lentejuelas como las que ostentan los donceles en los cuadros de Carpaccio; una sobrevesta de tisú de plata acusa sus formas; un cinturón de pedrería sostiene sobre su vientre enjuto soberbio puñal; encima de sus cabellos crespos se ladea un gorro de velludo carmesí, y bajo el ala luce diadema de brillantes. El gallardo negro se inclina hacia el emir y le baña el rostro con una bocanada del incienso que humea en un incensario calado, pendiente de cadenillas de perlas. Sobresaltado, el emir despierta, echando mano á su gumía.

--No temas, soy Melchor, que como tú ejerce el mando en tribus del desierto y posee palacios misteriosos, que parecen labrados por los genios del aire. Vengo á cumplir órdenes del Niño Yesuá, hijo de Leila Mariem.

--¿Y qué te ordena ese profeta infiel?--exclama el emir con desprecio.

--Columpiar este incensario en todos los países donde el hombre trate á la mujer como esclava y no como compañera.

Ríese el emir, mostrando sus blancos dientes de chacal entre la negra y sedosa barba.

--Pues vuélvete á tierra de rumíes, Melchor. También allí necesitan el perfume de tu incensario. Pero antes, reposa. Eres mi huésped; voy á ordenar que te preparen un baño con agua de rosas dos bellas cautivas.

Y el Emir se incorpora, dando con el pie á la mujer en cuya garganta lo tenía apoyado.

Nalagam bralnik