Prevod

Nekoč je živel kralj, ki se mu je rodil sinček. Zvezde so mu napovedale, da ga bo pri šestnajstih letih ubil jelen. Ko je deček dorasel do te starosti, so ga lovci nekoč vzeli s seboj na lov. Toda v gozdu se je kraljevič ločil od drugih in nenadoma zagledal velikega jelena. Hotel ga je ustreliti, vendar ga ni mogel zadeti. Jelen je nazadnje tako dolgo tekel pred njim, da ga je zvabil povsem iz gozda. Tedaj je namesto jelena pred njim nenadoma stal velik, visok mož in mu rekel: »No, še dobro, da sem te dobil! Za teboj sem v gonji polomil že šest parov steklenih drsalk, pa te nisem mogel ujeti.« Odpeljal ga je s seboj in ga odvlekel čez veliko vodo pred mogočen kraljevi grad. Tam je moral sesti z njim za mizo in nekaj pojesti. Ko sta se najedla, je kralj rekel: »Imam tri hčere. Pri najstarejši moraš eno noč bedeti, od devetih zvečer do šestih zjutraj. Vsakič, ko bo ura odbila, bom sam prišel in te poklical. Če mi ne odgovoriš, te bodo jutri usmrtili; če pa mi odgovoriš, jo boš dobil za ženo.« Ko sta mlada prišla v spalnico, je tam stal kamnit kip svetega Krištofa. Kraljična mu je rekla: »Ob devetih pride moj oče, potem pa vsako uro, dokler ne odbije treh. Kadar kaj vpraša, mu odgovorite namesto kraljeviča.« Kamniti Krištof je začel naglo kimati, nato vse počasneje, dokler ni nazadnje spet obstal. Naslednje jutro je kralj rekel kraljeviču: »Dobro si opravil, vendar ti svoje hčere ne morem dati. Še eno noč boš moral bedeti pri drugi hčeri, potem pa bom še enkrat premislil, ali lahko dobiš najstarejšo za ženo. Toda vsako uro bom prišel sam, in ko te pokličem, mi odgovori. Če te pokličem, pa ne odgovoriš, bo zame tekla tvoja kri.« Nato sta kraljevič in druga kraljična odšla v spalnico. Tam je stal še večji kamniti Krištof in kraljična mu je rekla: »Ko moj oče kaj vpraša, mu odgovori ti.« Veliki kamniti Krištof je naglo pokimal, nato vse počasneje, dokler ni nazadnje spet obstal. Kraljevič pa je legel na prag, si položil roko pod glavo in zaspal. Naslednje jutro mu je kralj rekel: »Dobro si opravil, vendar ti svoje hčere še vedno ne morem dati. Še eno noč moraš bedeti tudi pri najmlajši kraljični. Potem bom premislil, ali lahko dobiš drugo hčer za ženo. Toda vsako uro bom prišel sam; če te pokličem, pa ne odgovoriš, bo zame tekla tvoja kri.« Nato sta kraljevič in najmlajša kraljična skupaj odšla v njeno spalnico. V njej je stal še večji in višji Krištof. Kraljična mu je rekla: »Ko moj oče pokliče, mu odgovori ti!« Veliki, visoki kamniti Krištof je dobre pol ure kimal z glavo, preden je spet obstal. Kraljevič pa je legel na prag in zaspal.

Naslednje jutro je kralj rekel: »Dobro si bedel, vendar ti svoje hčere še ne morem dati. Imam velik gozd, ki mi ga moraš danes od šestih zjutraj do šestih zvečer posekati; potem bom premislil o tem.« Dal mu je stekleno sekiro, steklen klin in stekleno sekirico za drva. Ko je kraljevič prišel v gozd, je enkrat zamahnil s sekiro in ta se je prelomila. Nato je vzel klin in enkrat udaril po njem s sekirico, pa se je razletel na drobne koščke. To ga je silno potrlo, saj je mislil, da bo zdaj moral umreti. Sedel je na tla in zajokal. Opoldne je kralj rekel: »Ena od vas deklet mu mora odnesti kaj za pod zob.« »Ne,« sta rekli starejši, »midve mu ne bova ničesar nesli. Tista, pri kateri je bedel zadnjo noč, mu lahko tudi kaj odnese.« Tako je morala najmlajša na pot, da mu prinese jesti. Ko je prišla v gozd, ga je vprašala, kako mu gre. Slabo, ji je odgovoril. Rekla mu je, naj pride k njej in malo poje. Ne, je rekel, tega ne more, saj bo tako ali tako moral umreti, zato noče več jesti. Z mnogimi prijaznimi besedami ga je prigovarjala, naj vendar vsaj poskusi. Nazadnje je prišel in nekaj pojedel. Ko je malo pojedel, je rekla: »Da boš prišel na druge misli, te bom malo počohala po glavi.« Čohala ga je, on pa je postal zaspan in zaspal. Tedaj je vzela svojo ruto, na njej zavezala vozel, z njo trikrat udarila ob tla in rekla: »Delavci, na plan!« Takoj je iz zemlje prišlo vse polno škratov in vprašalo, kaj jim kraljična ukazuje.

Rekla je: »V treh urah mora biti ves veliki gozd posekan, les pa zložen v skladovnice!« Škratje so šli naokrog in poklicali vse svoje sorodnike, naj jim pomagajo pri delu. Takoj so se lotili dela in v treh urah je bilo vse opravljeno. Vrnili so se h kraljični in ji to povedali. Dekle je vzelo svojo belo ruto in reklo: »Delavci, domov!« In že so vsi izginili.

Ko se je kraljevič zbudil, je bil iz srca vesel. Kraljična pa mu je rekla: »Ko odbije šest, se vrni domov!« Ubogal jo je in kralj ga je vprašal: »Si posekal gozd?« »Da,« je odgovoril kraljevič. Ko so sedeli pri mizi, je kralj rekel: »Še vedno ti ne morem dati svoje hčere za ženo. Še nekaj moraš storiti zanjo.« Kraljevič je vprašal, kaj naj bi to bilo. »Imam velik ribnik,« je rekel kralj, »jutri moraš iti tja in ga očistiti blata, da bo čist kakor ogledalo, v njem pa morajo biti tudi najrazličnejše ribe.« Naslednje jutro mu je kralj dal stekleno lopato in rekel: »Do šestih mora biti ribnik urejen.« Kraljevič je odšel, in ko je prišel do ribnika, je zasadil lopato v blato, pa se je odlomila. Zabodel je vanj še motiko in tudi ta se je razletela. Spet ga je prevzela velika žalost. Opoldne mu je kraljična prinesla kosilo in ga vprašala, kako mu gre. Kraljevič ji je rekel, da mu gre zelo slabo in da bo najbrž izgubil glavo. Oh, je rekla, naj le pride in nekaj poje, da bo spet prišel na druge misli. Ne, je odgovoril, jesti ne more, preveč je žalosten. Toda spet mu je prijazno prigovarjala, dokler ni prišel k njej in nekaj pojedel. Nato ga je spet čohala po glavi in zaspal je. Vzela je svojo ruto, na njej zavezala vozel, z njo trikrat potrkala ob tla in rekla: »Delavci, na plan!« Takoj je prišlo vse polno škratov in vsi so jo vprašali, kaj želi. Povedala jim je. Škratje so šli in poklicali svoje sorodnike, naj jim pomagajo. V dveh urah je bilo vse opravljeno. Vrnili so se h kraljični in rekli: »Storili smo, kar si nam ukazala.« Kraljična je vzela ruto, z njo spet trikrat udarila ob tla in rekla: »Delavci, domov!« In vsi so odšli.

Ko se je kraljevič prebudil, je bil ribnik urejen. Zdaj je odšla tudi kraljična in mu rekla, naj ob šestih pride domov. Ko se je vrnil, ga je kralj vprašal: »Si uredil ribnik?« »Da,« je odgovoril kraljevič. Ko so sedeli pri mizi, je kralj rekel: »Ribnik si sicer uredil, toda svoje hčere ti še ne morem dati, kajti prej moraš opraviti še eno nalogo.« »Kakšno pa?« je vprašal kraljevič. Kralj je rekel, da ima še veliko goro, na kateri raste mnogo trnovih grmov, in vse je treba posekati. Na vrhu gore pa mora kraljevič zgraditi velik grad, tako lep, kot si ga človek le more zamisliti, in v njem mora biti vsa oprema in vse drugo, kar sodi v grad.

Ko je kraljevič naslednje jutro vstal, mu je kralj dal stekleno sekiro in steklen sveder. Do šestih, je rekel kralj, mora biti vse narejeno. Ko je kraljevič s sekiro udaril po prvem trnovem grmu, se je razletela na drobne koščke, da so drobci leteli vse naokrog; tudi sveder se je prelomil. Spet je bil ves potrt in je čakal na svojo ljubo, ali bo nemara prišla in mu pomagala iz stiske. Proti poldnevu je res prišla in mu prinesla jesti. Šel ji je naproti, ji vse povedal in nekaj pojedel; nato se je pustil čohati po glavi in spet zaspal.

Tedaj je spet vzela zavozlano ruto, z njo udarila ob tla in rekla: »Delavci, na plan!« Spet je prišlo veliko škratov in jo vprašalo, kaj želi. Rekla je: »V treh urah morate posekati vse trnove grme, na vrhu gore pa mora stati grad, tako lep, da mu nikjer ni para.« Škratje so šli in poklicali svoje sorodnike, naj jim pomagajo. Ko je minil odmerjeni čas, je bilo tudi vse narejeno. Prišli so h kraljični in ji to povedali. Kraljična je vzela ruto, z njo trikrat udarila ob tla in rekla: »Delavci, domov!« Vsi so pri priči izginili, in ko se je kraljevič zbudil ter vse zagledal, je bil vesel kakor ptica v zraku.

Ko je odbilo šest, sta se skupaj vrnila domov in kralj je vprašal: »Je tudi grad dokončan?« »Da,« je odgovoril kraljevič. Ko so sedeli pri mizi, je kralj rekel: »Najmlajše hčere ne morem omožiti, dokler se ne poročita obe starejši.« Kraljevič in kraljična sta bila zelo žalostna in kraljevič ni več vedel, kaj naj stori. Ko je prišla noč, je s kraljično pobegnil. Bila sta že nekaj časa na poti, ko se je kraljična ozrla in za seboj zagledala očeta. »Oh,« je rekla, »kaj naj storiva? Moj oče je za nama in naju hoče dohiteti. Tebe bom spremenila v trnov grm, sebe pa v vrtnico. Sredi grma bom gotovo varna.« Ko je oče prišel do tistega kraja, je tam stal trnov grm, sredi njega pa vrtnica. Hotel jo je odtrgati, toda trnje ga je zbodlo v prste, tako da se je moral vrniti domov. Žena ga je vprašala, zakaj ju ni pripeljal s seboj. Rekel je, da je videl le trnov grm in vrtnico. Kraljica pa je rekla: »Ko bi le odtrgal vrtnico, bi grm že prišel za njo.« Kralj je spet odšel, da bi prinesel vrtnico. Toda mlada sta bila že daleč prek polj in kralj je ves čas tekel za njima. Hči se je znova ozrla in zagledala očeta. Rekla je: »Oh, kaj naj zdaj storiva? Tebe bom spremenila v cerkev, sebe pa v pastorja. Stala bom na prižnici in pridigala.« Ko je kralj prišel do tistega kraja, je tam stala cerkev, v njej pa pastor na prižnici in pridigal. Kralj je poslušal pridigo, nato pa šel domov in vse povedal ženi. »Pastorja bi moral pripeljati s seboj,« je rekla žena, »cerkev bi potem že sama prišla za njim. Takole je, če pošljem tebe! Očitno bom morala iti sama.«

Ko je bila že nekaj časa na poti in je mlada zagledala v daljavi, se je kraljična ozrla, videla prihajati mater in rekla: »Ojoj, zdaj prihaja mati sama. Tebe bom spremenila v ribnik, sebe pa v ribo.« Ko je mati prišla do tistega kraja, je bil tam velik ribnik, sredi njega pa je poskakovala riba, molela glavo iz vode in bila vsa vesela. Mati se je silno razjezila in izpila ves ribnik, da bi vendarle ujela ribo. Toda od tega ji je postalo tako slabo, da je morala vso vodo spet izbljuvati. Rekla je: »Vidim, da tu nič več ne pomaga!« Kraljica je dala hčeri tri orehe in rekla: »Ti ti lahko pomagajo v najhujši stiski.« Nato sta mlada spet skupaj odšla naprej. Hodila sta že kakih deset ur, ko sta prišla do gradu, iz katerega je bil kraljevič, v njegovi bližini pa je ležala vas. Ko sta prispela tja, je kraljevič rekel: »Ostani tu, moja ljuba. Najprej bom šel na grad, potem pa se bom vrnil s kočijo in služabniki ter te odpeljal.« Ko je prišel na grad, so se vsi silno razveselili, da je kraljevič spet doma. Povedal jim je, da ima nevesto in da je zdaj v vasi; naj se s kočijo odpeljejo ponjo. Takoj so vpregli konje in na kočijo je sedlo veliko služabnikov. Ko pa je hotel vstopiti še kraljevič, ga je mati poljubila in zaradi tega poljuba je pozabil vse, kar se je zgodilo, pa tudi to, kar je nameraval storiti. Mati je nato ukazala, naj konje spet izprežejo, in vsi so se vrnili v grad. Dekle pa je sedelo v vasi, čakalo in čakalo ter mislilo, da jo bo prišel iskat, vendar ni bilo nikogar. Kraljična se je zato udinjala v mlinu, ki je pripadal gradu. Vsako popoldne je morala sedeti ob vodi in pomivati posodo. Nekoč je z gradu prišla kraljica, da bi se sprehodila ob vodi. Zagledala je brhko dekle, ki je tam sedelo, in rekla: »Kako brhko dekle! Zelo mi je všeč!« Vsi so jo pogledali, a nihče je ni prepoznal.

Minilo je veliko časa in dekle je zvesto in pridno služilo mlinarju. Medtem je kraljica svojemu sinu poiskala ženo, ki je prišla od zelo daleč. Ko je nevesta prispela, naj bi se takoj poročila. Zbralo se je veliko ljudi, ki so hoteli vse to videti, zato je tudi dekle prosilo mlinarja, ali sme v cerkev. »Kar pojdi,« je rekel mlinar. Preden pa je odšla, je odprla enega od treh orehov; v njem je bila lepa obleka. Oblekla jo je in šla v cerkev, čisto blizu oltarja. Kmalu sta prišla nevesta in ženin ter sedla pred oltar. Ko ju je pastor hotel poročiti, je nevesta pogledala vstran in zagledala dekle. Takoj je vstala in rekla, da se ne bo vrnila k poroki, dokler ne bo imela tako lepe obleke kakor tista gospa. Vrnili so se domov in poslali vprašat gospo, ali bi obleko prodala. Ne, prodala je ne bi, nevesta pa si jo lahko prisluži. Dekle so vprašali, kaj s tem misli. Reklo je, da nevesta lahko dobi obleko, če sme samo ponoči spati pred kraljevičevimi vrati. Nevesta je privolila. Služabniki so morali kraljeviču pripraviti uspavalni napoj, dekle pa je leglo pred vrata, jokalo in vso noč pripovedovalo: kako je zanj dala posekati ves gozd, očistiti ribnik in zgraditi grad. Potem ga je spremenila v trnov grm, nato v cerkev in nazadnje v ribnik; on pa jo je tako hitro pozabil. Kraljevič ni ničesar slišal, le služabniki so se ob tem prebudili in vse slišali, vendar niso vedeli, kaj naj bi pomenilo.

Naslednje jutro, ko so vstali, je nevesta oblekla tisto obleko in se z ženinom odpeljala v cerkev. Medtem je dekle odprlo drugi oreh in v njem je bila še lepša obleka. Obleklo jo je, šlo v njej v cerkev in sedlo tik ob oltar; vse se je zgodilo prav tako kakor prejšnjič. Dekle je leglo pred vrata kraljevičeve sobe, služabniki pa naj bi mu spet dali uspavalni napoj. Toda tokrat v kraljevičevi pijači ni bilo uspavala in legel je v posteljo, ne da bi zaspal. Mlinarska dekla je spet jokala in pripovedovala, kaj vse je storila. Kraljevič je vse slišal in postal silno žalosten, nenadoma pa se je spomnil vsega, kar se je zgodilo v preteklosti. Hotel je iti k njej, toda mati je zaklenila vrata. Naslednje jutro pa je takoj odšel k svoji ljubi in ji povedal vse, kar se mu je pripetilo, ter jo prosil, naj se ne jezi, ker je tako dolgo ni pomnil. Kraljična je odprla tretji oreh in v njem je bila najlepša obleka, kar si jih je bilo mogoče zamisliti. Oblekla jo je in se z ženinom odpeljala v cerkev. Prišlo je veliko otrok, ki so jima podarili cvetje in jima pred noge položili pisane trakove. Dala sta se poročiti in priredila veselo svatbo; zahrbtna mati in druga nevesta pa sta morali oditi. In kdor je to nazadnje pripovedoval, ima usta še topla.