Prevod

Nobenega dvoma ni, da je kmet Lovel bral o antični zgodovini, sicer se ne bi tako dobro znašel v nevarnosti, ki ga je doletela nekoč v prejšnjem stoletju. Naselil se je med griči New Hampshira, blizu kraja, kjer danes stoji vas Washington, in tam mu v družbi medvedov in Indijancev res ni bilo dolgčas. Ko je na gori Lovel — pozneje so jo poimenovali po njem — cepil les za ograjne letve, ga je obkolilo šest Indijancev in mu povedalo, da je njihov ujetnik. Priznal je, da imajo premoč, in dejal, da bo mirno šel z njimi, če mu dovolijo dokončati veliko kostanjevo deblo, ki ga je ravno cepil. Ker je bil krepak mož in je imel sekiro, ki je bila vredna vsaj dveh njihovih tomahavkov, in ker bi skoraj gotovo vzel življenje vsaj enemu izmed njih, če bi ga skušali priganjati, so privolili. Rekel je, da bo še toliko prej nared, če mu pomagajo razpreti veliko deblo, in pristali so, da mu bodo pomagali. V dolgo razpoko je zabil klin in jih prosil, naj primejo za les; ko so to storili, je z enim samim udarcem izbil klin in vseh dvanajst rok je ostalo trdno ukleščenih v lesu, ki se je stisnil skupaj. Naj so se divjaki še tako otepali, se niso mogli osvoboditi. Nekaj minut je mirno užival v nastalem položaju, nato pa je počasi stopal od enega do drugega in vsem šestim razklal glave. Potem se je spet lotil dela in cepil še druga kostanjeva debla.