Prevod
Nekega oktobrskega dne leta 1827 je častiti Charles Sharply prijezdil v Alfred v zvezni državi Maine in v molilnici opravil bogoslužje. Po pridigi je oznanil, da odhaja pridigat v Waterborough in da je na svojem obhodu zbral dvesto sedemdeset dolarjev za gradnjo cerkve v tej vasi. Ali bi tudi njegovi poslušalci kaj primaknili? Bili so pripravljeni in so tudi prispevali, tako da je župnik tisti večer odjezdil z več kot tristo dolarji v sedelnih torbah. V Waterboroughu se ni nikoli pojavil. Nekateri domačini so na glas izražali bojazen, da je zaradi denarja pozabil na svoj sveti poklic in pobegnil iz države.
Toda jutro po njegovem izginotju je v Alfred prijezdil diakon Dickerman na konju, za katerega so ljudje trdili, da je duhovnikov, dokler ni hlevar pri krčmi zatrdil, da je imel duhovnikov konj belo zvezdo na čelu in belo liso na prsih, ta pa je bil povsem črn. Diakon je povedal, da je konja ob svitu našel, kako se pase na njegovem dvorišču, in da ga bo izročil vsakomur, ki bo dokazal, da je njegov. Nihče ga ni prišel zahtevat in ljudje so kmalu pozabili, da konj ni bil diakonov. Približno v tistem času je razširil svoje posle in uspeval; za tako majhen kraj je postal bogat mož, a bolj ko je raslo njegovo premoženje, bolj je postajal čemeren in se izogibal družbi.
Nekega dne se je razširila govorica, da je popotnik, ki ga je zatekla noč, pod »sovjim drevesom« ob cestnem ovinku, kjer so skovikale sove, videl megličasto prikazen, ki je dobila nenavadno podobo pogrešanega duhovnika. Dickerman je ob tej zgodbi prebledel, vendar je zmajal z glavo in zamrmral, da je neumno poslušati fantovske izmišljotine. Minilo je deset let — ves ta čas so se fantje po temi izogibali sovjemu drevesu — ko so k gospodu Dickermanu naglo poklicali duhovnika iz soseščine, češ da je zbolel zaradi prehudega dela. Diakona je našel samega v hiši, kako hodi sem in tja, z razmršeno obleko in vročično pordelimi lici.
»Ne bom več dolgo živel,« je dejal, »in tudi če bi mogel, ne bi hotel živeti dlje. Preganja me noč in dan in zame na tem svetu ni ne miru ne počitka. Pravijo, da se je Sharplyjev duh prikazal pri sovjem drevesu. No, tam leži njegovo truplo. Obtožili so me, da sem mu vzel konja. Res je. Malo črnega barvila na glavi in prsih je bilo dovolj, da sem jih preslepil. Molite zame, saj se bojim, da je moja duša pogubljena. Ubil sem Sharplyja.« Duhovnik se je zgrožen umaknil. »Ubil sem ga,« je nadaljeval nesrečnik, »zaradi denarja, ki ga je imel. Hudič mi je z njim naklonil blaginjo. V oporoki zapuščam dva tisoč dolarjev njegovi vdovi in pet tisoč dolarjev cerkvi, za katero je zbiral prispevke. Ali bo na onem svetu zame kaj usmiljenja? Niti pomisliti si ne upam. Pojdite in molite zame.« Duhovnik je pohitel proč, a komaj je stopil skozi vrata, ga je pok pištole priklical nazaj. Dickerman je mrtev ležal na tleh. Sharplyjevo truplo so izkopali izpod sovjega drevesa in odtlej tam ni več strašilo.
