Prevod

Nekoč je živel, kakor živi le v pravljicah, neki cesar. Imel je tri sinove. Ko je začutil, da se mu bliža smrtna ura, jih je poklical k sebi in jim dejal: »Sinovi moji, kakor vidite, mi duša že sili iz telesa. Le eno vas prosim: prve tri noči po mojem pogrebu stražite moj grob, vsako noč eden izmed vas.« Ko je iz ust svojih sinov slišal obljubo, je odprl usta in izdihnil dušo. Pripravili so vse za pogreb, kakor se za cesarja spodobi, in ga ob velikem spremstvu in bridkem žalovanju položili k večnemu počitku. Sinovi niso pozabili, kaj jim je oče naročil, preden je izdihnil, in prvo noč je šel stražit najstarejši cesarjevič. Stražil je in stražil, sredi trde noči, ko so spale celo vode, pa je nenadoma opazil nekoga, ki je prihajal izkopat mrliča. Niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi cesarjevič dopustil takšno brezbožnost, zato se je pri priči spopadel z njim. Ruvala sta se in ruvala, dokler niso začeli peti petelini; tedaj je neznanec izginil kakor prikazen. Drugo noč se je srednjemu cesarjeviču pripetilo prav tako kakor najstarejšemu. Ko sta se brata srečala, sta sklenila, da najmlajšemu povesta, kaj se jima je zgodilo, in ga pregovorita, naj si za svojo nočno stražo izbere enega od njiju za spremljevalca. Bala sta se namreč, da bi ga neznanec pogubil, ker je bil še tako mlad. Toda najmlajši cesarjevič o čem takem ni hotel niti slišati. Rekel je: »Sam pojdem, kajti oče je že vedel, kaj govori, ko nam je naročil, naj stražimo vsak zase.« In ko je prišel večer, se je odpravil na stražo. Ker je vedel, kaj ga čaka, je vzel s seboj orožje in se dobro pripravil na boj. Okoli polnoči je tudi on zagledal, da nekdo prihaja. Hotel je poseči po orožju, toda kje neki mu je prišlek dal čas za to! Prikazal se je kakor privid, kakor da bi zrasel iz tal, in že sta se zgrabila v križ. Boj je bil srdit, kajti nečisti duh — nečisti duh je namreč prihajal izkopavat cesarja — je napel vse svoje moči, da bi premagal najmlajšega cesarjevega sina. Vedel je namreč, da bo moral, če mu tudi tretjo noč ne uspe, opustiti svojo namero; cesarja potem nikoli več ne bi mogel izkopati. Toda tudi fant se mu ni pustil ugnati. Kakor sem že povedal, bojevala sta se na življenje in smrt; to ni bil boj za šalo. Pot je v potokih lil s cesarjeviča, a nečistemu ni popustil niti za las. Tako sta se ruvala vse do petelinjega petja. Ko se je oglasil petelin, je duh izginil kakor prikazen, fant pa se je od izčrpanosti zgrudil na tla. Ko bi boj trajal samo še toliko, da bi enkrat pihnil v ogenj, bi mu noge že klecnile, in kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo. Kakor je cesarjevič padel na očetov grob, tako je tam tudi zaspal. Tako strašno je bil izmučen. Ko se je zbudil, kaj mislite, kaj je zagledal? Sonce je že zdavnaj vzšlo in se dvignilo za tri sulice visoko. Kaj naj zdaj stori? Vrniti se domov sredi belega dne in korakati skozi mesto oborožen od glave do pet — tega ga je bilo sram; ostati tam pa tudi ni mogel. Tedaj mu je prišlo na misel, da bi jo počasi mahnil proti bližnjemu gozdu, prebil dan na lovu in se proti večeru vrnil domov. In tako je hodil po gozdu, ves zatopljen v misli. Premišljeval je, zakaj jim je oče naročil, naj tri noči zapored stražijo njegov grob. Hodil je, ne da bi sploh vedel, kam gre, in tako zatopljen se je nenadoma zavedel, da je izgubil stezo in ne ve več, kje je. Šel je navzgor, šel navzdol, a poti ni našel. Obrnil se je na desno, potem na levo, toda namesto da bi prišel iz gozda, je blodil čedalje globlje vanj. Tipaje si je utiral pot med drevjem in iskal stezo, dokler ni prišel na jaso. Sredi nje je gorel velik ogenj, na ognju pa je stal kotel, iz katerega se je oglašal nekakšen glas, le da ni mogel razbrati, kaj bi to bilo. Obstál je in prisluhnil. Slišalo se je, kakor da bi kdo lajal. Še enkrat se je ozrl, vendar ni videl nikogar. Kaj naj stori? Ni si upal bliže, saj ni vedel, kakšna hudičevščina tiči tam. Zato je napel lok, izpustil puščico in — tresk! — zadel pokrov kotla ter ga odbil. V istem hipu je po vsem gozdu tako zagrmelo, da bi človeku skoraj oglušela ušesa, in nenadoma je pred njim stalo sedem zmajev. Obkolili so ga, ga zgrabili in se začeli posvetovati, kako naj ga kaznujejo, ker je izpustil Zemeljskega urneža, ki so ga bili zaprli v tisti kotel. Eden je govoril, naj ga razsekajo. Drugi, naj ga obesijo. Tretji, naj ga živega oderejo. Spet drugi so si izmišljali vsakovrstne muke, s katerimi bi ga spravili ob življenje. Najstarejši med njimi pa je rekel, naj ga pustijo živeti, saj kdo ve, za kaj jim utegne še priti prav. Morda mu celo uspe ugrabiti hčer nekega cesarja, ki so jo že dolgo skušali odnesti, pa je nikakor niso mogli. Oče je dekle zaprl v hišo, katere vrata so bila vedno zaklenjena. Le enkrat na leto jih je pustil odklenjena; takrat je pri enih vratih stražil petelin, pri drugih pa zvonček. Nihče se ni mogel približati, kajti brž ko je kdo stopil na prag, je bodisi zazvonil zvonček bodisi zapel petelin. Cesarjevič je obljubil, da bo tudi sam poskusil. In tako so ga zmaji pustili pri življenju. Previdno se je odpravil tja in, še preden je stopil na prag, iztegnil roko, tako da ga ni zaznala niti čarovnija, zgrabil petelina za vrat in mu ga zavil, da ni niti pisnil. Nato je čisto narahlo odprl vrata, šel k drugim, snel zvonček in se vrnil k zmajem. Naročil jim je, naj vstopajo drug za drugim, on pa jih bo čakal pri vratih na notranji strani. Zmaji so ga ubogali, zaslepljeni od pohlepa, da bi se polastili dekleta. Zmaji so bili res zmaji in junaki res junaki, a očitno so bili tudi precej prismojeni, da so fantu verjeli na besedo in šli za njim lepo po eden. Najmlajši cesarjevič je namreč stal znotraj s sabljo v roki, ne da bi zmaji to vedeli, in brž ko je kateri vstopil, je zamahnil — švist! — mu odsekal glavo in ga celega potegnil v sobo. Tako je opravil s prvim, tako z drugim in tako vse do šestega. Sedmi zmajski zlodej pa očitno le ni bil tako neumen. Kakor da bi mu bil sam hudič prišepnil na uho, kakšen pogin jih čaka tam notri, ni hotel vstopiti, temveč je pobegnil. Fant je vse opravil tako tiho in neslišno, da dekle ni ničesar opazilo. Trdno je spalo v postelji in ni o ničemer nič vedelo. Tedaj se ji je približal še sam in, pri moji veri, takšne lepote dotlej še nikoli ni videl! Z njenega mezinca je snel prstan in ji z obraza vzel tenčico. S tema dvema predmetoma se je vrnil domov k bratoma, ne da bi jima povedal kar koli o svojih dogodivščinah. Dekletov oče, cesar, ki je vedel, da mu zmaji zalezujejo hčer, bi skoraj počil od veselja, ko jih je zagledal poklane. Ker je menil, da bo njegova hči odslej varna, je dal po vseh križiščih mest na svetu razglasiti, naj se junak, ki je zmaje presekal na dvoje, oglasi pri njem; dal mu bo svojo hčer za ženo in cesarstvo. Ni minilo dolgo, ko je prišel pred cesarja grd, debeloust in črn cigan, prava pošast, in povedal, da je on pobil zmaje. Da bi cesarja prepričal o resničnosti svojih besed, mu je ponosno pokazal okrvavljeno sekiro in s krvjo poškropljena oblačila. Sekiro in obleko si je bil namreč namazal s krvjo svojega konja, starega in nadušljivega kljuseta, s katerim si ni imel več kaj pomagati in ga je ubil, da bi mu odrl kožo. Cesarju nikakor ni bilo po volji, da bi imel cigana za zeta, toda ker je že dal besedo, jo je zdaj hotel držati. Pred zaroko ga je povabil k pojedini, ki jo je priredil v zahvalo za hčerino rešitev pred zmaji. Cigan je sedel na sedmih blazinah na cesarjevi desnici. Medtem ko so jedli in se gostili, je prišel tudi cesarjevič, ki je bil v resnici opravil junaško delo, in se le z veliko muko pririnil noter, da bi spregovoril s cesarjem. Ko je stopil k cesarski mizi, je začel hvaliti junaka, ki je premagal zmaje, in čestitati cesarju, ker je njegova hči ušla nesreči. »Jaz sem pobil zmaje,« je rekel cigan, ves napihnjen od ponosa. »Kaj pa misliš, fant, koliko sem se moral bojevati!« »Že mogoče, junak, toda meni nekako ne gre v glavo, da bi bil ti opravil takšno delo.« »Kaj še stojite in poslušate čenče tega neotesanca? Služabniki!« »Oho, junak, le počasi, le počasi! Preveč se ti mudi. Takšen zalogaj pač ni za tvoje zobe! Če naj verjamemo, da si res storil tako junaštvo, nam pokaži kakšno znamenje, ki bo razblinilo naše dvome.« »Kakšno večje znamenje pa še hočeš od moje sekire in mojih s krvjo poškropljenih oblačil?« »Ne verjamem, da bi bil človek, ki je opravil takšno junaško delo, tako kratke pameti, da ne bi vzel nobenega dokaza, s katerim bi lahko potrdil svoje dejanje.« »Kaj še čakate, služabniki? Vrzite ven tega norca, ki nam je prišel kvarit veselje!« »No, počakaj še malo, junak,« je tedaj rekel tudi cesar, ki je poslušal njun prepir. »Kolikor razumem tvoje besede, bi lahko bilo v njih kaj resnice.« »Mislim, presvetli cesar, da se tisti, ki je storil tako junaštvo, gotovo ni kar zadovoljno usedel in stal tam s prstom v ustih, potem ko je pobil zmaje in ostal sam v sobi, kjer je spala cesarična. Gotovo je vzel kakšno znamenje, s katerim bi lahko pokazal svoje junaštvo.« Medtem ko je cesarjevič govoril, so blazine druga

za drugo skakale izpod cigana. Očitno se je na stolu ves nemiren presedal od strahu zaradi podlosti, ki jo je zagrešil. Cesarjevič pa je še med govorjenjem pokazal tenčico in prstan, ki ga je snel dekletu s prsta. »Joj, saj to je moje!« je vzkliknilo dekle. »Izgubilo se mi je v zmešnjavi ob poboju zmajev!« »Nič se ni izgubilo, gospodična,« ji je odvrnil cesarjevič. »Jaz sem ti vzel oboje, potem ko sem ubil šest zmajev; žal mi je le, da mi je sedmi ušel.« Tedaj si je cesar ves vesel oddahnil, ker je hčer častno rešil zakona, ki mu nikakor ni bil po volji. Cigana je najprej oštel, kakor si je ta tudi zaslužil, nato pa ukazal privesti dva neukročena žrebca. Cigana so privezali konjema za repa, zraven njega pa še vrečo orehov. Potem so žrebca spustili, da sta zdirjala v širni svet, in kjer je padel oreh, je padel tudi košček cigana, dokler ni od njega ostalo niti za prah. Nato so začeli pripravljati svatbo junaškega cesarjeviča z dekletom, lepim kakor vila. Ko je bilo vse pripravljeno in je naposled prišel dolgo pričakovani dan, so se vsi skupaj odpravili v cerkev. Množice ljudi so se zgrinjale za njimi, da bi jih pospremile. Cesar in cesarica, ženin in nevesta ter njuni sorodniki so se vozili v kočijah, okovanih s samim zlatom. Ko so bili že blizu in jih je od cerkve ločilo le še nekaj korakov, se je nenadoma zaslišalo strašno bučanje in sedmi zmaj je planil mednje. Enkrat je počil z bičem in vse kočije so okamenele; le cesar ter ženin in nevesta so ušli uroku. Zmaj je nevesto zgrabil okrog pasu, jo iztrgal izmed njenih domačih, se vzdignil v zrak in izginil z dekletom vred. Vsi so od groze obstali kakor omamljeni. Ženin pa je bil bolj obupan kakor vsi drugi. Od žalosti si je grizel roke: kako da ni mogel ujeti še tega prekletega zmaja in ga ubiti! Glej, kakšno nesrečo mu je zdaj nakopal! Kaj naj stori? Brez svoje neveste ni mogel ostati; kaj naj bi bilo zdaj z njim?

Da bi jo šel iskat; toda kam? Revež se je mučil in ni vedel, kako naj se tega najbolje loti. Nazadnje je sklenil, da bo šel iskat svojo usojeno, pa naj se zgodi, kar hoče. Ubožni dekletov oče ga je skušal zadržati, da se ne bi še sam zaman pogubil, a vse je bilo zaman; ni ga bilo mogoče ustaviti. Kar si je vtepel v glavo, to je moral storiti. Vzel je torej nekaj živeža in se odpravil na pot. Ko je prišel na plan, je ubral dolgo cesto in hodil in hodil, čez gozdove in doline, čez pustinje in dobrave, čez gore in grape, dokler ni prispel v velikanski gozd, ki mu ni bilo ne konca ne kraja. Ko je taval po goščavi, je naletel na jaso. Tam je nekdo sedel ob ognju. Ker mu je prav tedaj pošel živež, je stopil naravnost k možu ob ognju. Ta ga je takoj prepoznal in se mu začel zahvaljevati, ker ga je rešil iz zmajevih krempljev. Bil je namreč Agerul pământului. Tam je prebival. Nekaj časa sta kramljala, se spraševala, kako se jima godi, in si pripovedovala o svojih tegobah, potem pa je cesarjevič rekel: »Zdaj grem iskat svojo nevesto, ki mi jo je ugrabil zmaj. Ali morda veš, bratranec, kje prebiva ta izrodek?« »Težke reči si se lotil. Svetoval bi ti, da se raje vrneš k svojim opravkom in pustiš zmaja in vse skupaj pri miru, sicer te utegne stati življenja.« »Očitno ne razumeš,« mu je odgovoril junak, »da brez svoje neveste ne morem več živeti. Odločen sem, da grem za njo tudi onkraj tega sveta. Bodisi jo rešim bodisi si pri tem zlomim vrat.« Ko je Agerul pământului videl, kako trdno je odločen, mu je povedal, da se ni treba toliko bati zmaja kakor njegove matere, saj je neprekosljiva čarovnica in mora najprej ubiti njo. Nato mu je pokazal pot do njenega doma in ga poučil, kaj naj stori, da dobi dragocenost, ki jo išče. Cesarjevič je hotel vedeti le to. Ko je od Agerula pământuluija dobil še nekaj živeža, se je poslovil in odšel. Hodil je in hodil, dokler ni prišel na mejo zmajeve dežele. Da pa ne bomo izgubljali časa z vsem, kar je ubogi cesarjevič prestal med potjo, naj vam kar povem, kako je prispel in kako je dosegel svoje. Ko je prišel tja, je ravnal natanko tako, kakor ga je naučil Agerul pământului. Zmajeva prekleta mati je spala samo opoldne, ko je bilo sonce najviše na nebu. Ko se je cesarjevič ustavil pred njenimi vrati, je ravno zadremala, medtem ko ji je služabnica iskala uši po glavi. Tudi ta služabnica je bila ugrabljena in je izvirala iz bojarske družine. Ko je stal tam in gledal staro veščo, ki ji je dekle brskalo po glavi, ga je služabnica opazila. Pomignil ji je. Dekle je starkino glavo previdno položilo na blazino in takoj prišlo k cesarjeviču pogledat, kaj želi. Ko sta se pogovorila in ji je obljubil, da bo tudi njo rešil čarovničine sužnosti, ga je odpeljala v sobo in ga poučila, kaj naj stori. »Zobata baba, zmajeva mati,« je rekla, »ne more umreti, dokler obstaja velika kad, ki stoji za vrati. V njej je polno duš. Če jo kdo tako premaga, da bi morala umreti, steče h kadi, posrka nekaj ujetih duš in si tako obnovi moč in življenje.« Še preden se je starka zbudila, je cesarjevič odnesel kad v klet in jo zakopal. Ko se je predramila in izvedela, da je nekdo prišel in želi govoriti z njo, je takoj odšla v sobo, kjer jo je čakal cesarjevič; tam je namreč sprejemala obiskovalce. Joj, skoraj bi vam pozabil povedati, da so bili okrog in okrog čarovničinega dvorišča v tla zabiti koli in je na vsakem tičala človeška glava koga izmed tistih, ki jih je smrt zvabila tja in so jih njihovi grehi prignali čez njene meje. Le en kol je bil še brez glave in ta je kričal starki: »Glavo! Glavo!« Ni kaj, cesarjeviča je stisnilo od strahu, toda opogumljen od starkine služabnice je zbral pogum in si dejal: »Še boš čakal na svojo glavo! Dobil jo boš ob svetem nikoli!« Ko je starka prišla k njemu, ga je začela ogovarjati s tako medenimi in zapeljivimi besedami, da bi z njimi premamila še tako velikega junaka. Toda cesarjevič je vedel, kaj ga čaka, in je bil pripravljen na boj. Med govorjenjem se je starka delala, kakor da nekaj išče po hiši, nato pa je vzela nekaj niti, ki so visele na žeblju, in si jih nadela. V hipu se je spremenila v vojaka z golo sabljo v roki. Cesarjevič pa ni pomišljal niti trenutek; hitreje od misli je potegnil meč, ji odsekal glavo in jo razsekal na devet kosov. Tako ga je namreč naučilo dekle. Prekleta baba je tudi z odsekano glavo še skakala sem ter tja po hiši in iskala kad z dušami, da bi jih posrkala. Ker je ni našla, je padla na tla in poginila. Nato je dekle cesarjeviču pokazalo pot do zmajevega doma in ga poučilo, kaj naj stori tam. Ko je prispel v zmajevo prebivališče, je brez strahu stopil naravnost v sobo, kjer je bila njegova nevesta, saj je zmaj podnevi hodil na lov in se vračal šele zvečer. Ko ga je cesarična zagledala, kar ni vedela, kaj bi od veselja. Prosil jo je, naj zmaja vpraša, v čem je njegova moč, sam pa se je vrnil na starkino dvorišče in tam prenočil. Ko je zmaj prišel domov, ga je dekle vprašalo, v čem je njegova moč. Primazal ji je zaušnico, da je zatulila. Delala se je, da joče in da ji je slabo, zato je zmaj obžaloval svojo naglost in ji natvezel laž: »Moja moč,« je rekel, »je v stebru pri vratih.« Naslednji dan je to povedala Făt-Frumosu, vendar ji ni verjel. Dekle se je spet delalo žalostno, ker ni vedelo, v čem je zmajeva moč, a jo je skupilo kakor prvič, zmaj pa ji je povedal še eno laž. Ko je videla, da cesarjevič tudi temu ne verjame — že moral je vedeti, zakaj —, se je naredila bolno. Ko se je zmaj tretji dan vrnil z lova, jo je našel v postelji. Stopil je k njej in jo vprašal, kaj ji je, ona pa mu je odgovorila: »Od žalosti sem obležala, ker mi prikrivaš, v čem je tvoja moč.« Tudi tokrat ji je zmaj prisolil tako klofuto, da so jo slišali še psi v Giurgiuju. Tedaj se je delala tako bolno, da je zmaj pomislil, da bo zdaj zdaj segla smrti v roko. Obžaloval je, kar je storil, in da bi jo potolažil, ji je povedal resnico. »Moja moč,« je dejal, »je v svinji, ki se ves dan valja v mlaki sladkega mleka. Ta mlaka ni prav daleč od tod. V svinji je zajec, v zajcu prepelica in v prepelici trije črvi. Ti so moja moč.« To je dekle hotelo izvedeti. Komaj se je zdanilo in je zmaj odšel na lov, že je prišel cesarjevič vprašat, kaj je dekle izvedelo, saj mu hrepenenje, da bi svojo nevesto čim prej videl doma, ni dalo miru. Povedala mu je vse, od prve do zadnje besede, on pa je nemudoma odšel. Za vsak primer je vzel s seboj še nekaj živeža, ki mu ga je dala, a do jedi mu ni bilo. Hodil je in hodil in spet hodil. Živeža mu je zmanjkalo. Junaško je vztrajal na poti, dokler ni proti večeru prišel v gozd, od lakote ves izčrpan in tako žejen, da Bog pomagaj. Tam je naletel na kočo. Stopil je vanjo in našel slepca, ki je jedel koruzno kašo s sladkim mlekom. Čisto tiho se mu je približal in, ne da bi slepec kaj opazil, jedel z njim, dokler si ni nekoliko utešil lakote. Slepec pa je opazil, da jed na mizi prehitro izginja. Čudil se je. Vedel je, da mu je je navadno zadoščalo, tokrat pa še ni bil sit. Razumel je, da mora biti vmes neka vražja zvijača. Zato je vprašal: »Kdo mi pomaga jesti? Če je dober človek, naj bo dobrodošel; če je hudoben, naj odide, sicer se mu ne bo dobro godilo.« »Dober človek sem, dedek. Popotnik sem in za nekaj časa bi si rad našel delo.« Slepi starček ga je rad vzel v službo in mu naročil, naj žene njegovo čredico ovac na pašo. Vendar ga je skrbno posvaril, naj nikar ne prestopi meja njegovega posestva in ne zaide na zemljo svinje iz mlake sladkega mleka, ker se mu bo sicer slabo pisalo, pa še ovce bo izgubil. Cesarjevič je obljubil, da bo ubogal, a je že prvi dan prestopil mejo in ovce so se do sitega napasle visoke trave, mehke kakor svila, ki je rasla na svinjinem posestvu. Ko se je zvečer vrnil domov, so ovce dale toliko mleka, da ga je bilo dovolj za oba in je še ostalo. Slepec se je začudil in naročil hčeri, naj gre naslednji dan za hlapcem in pogleda, kaj neki počne. Ko je hlapec drugo jutro odšel z ovcami, je dekle storilo, kakor ji je naročil oče. Mladenič je šel brez ovinkov naravnost na svinjino posest in tam pasel ovce. Dekle se je prestrašilo, vendar se je skrilo in molčalo, da bi videlo, kaj se bo zgodilo. In kaj je imelo videti! Prihrumela je svinja, z eno čeljustjo do neba in z drugo do zemlje, in planila na slepčevega hlapca, da bi ga raztrgala, pa še marsikaj hujšega. Cesarjevič jo je pokončno pričakal z mečem v roki in spopadla sta se. Bojevala sta se in bojevala, dokler nista bila oba tako utrujena, da sta se komaj še premikala. Tedaj je svinja rekla: »Ko bi mi kdo dal malo trstičnih poganjkov in črepinjo mleka iz moje mlake sladkega mleka, bi ti že pokazala, kaj pomeni predrzno stopiti na mojo zemljo!« »Ko bi tudi meni kdo dal kolač, da se najem, in vrč studenčnice, da se napijem, bi ti že pokazal, kdo sem!« je odvrnil cesarjevič. In glej, hči slepega starčka, ki je opazovala njun boj, je prišla in dala cesarjeviču kolač, ki ga je vzela s seboj, da bi imela kaj jesti med čakanjem, potem pa je hitro stekla še po vrč vode iz studenca. Mladenič je jedel in pil, in ko so se mu vrnile moči, je svinjo podrl, jo zajahal in ji odsekal glavo. Nato jo je razparal in pazil, da mu zajec ni ušel. Zgrabil ga je, razparal tudi njega in ujel prepelico. Iz njenih ledvic je vzel tri črve, jim nekoliko zavil vratove in jih spravil v nedrje. Ko se je vrnil k starčku, se je od njega in njegove hčere poslovil ter jima povedal, da bosta kmalu slišala o njem, nato pa v enem dihu odhitel nazaj na zmajevo dvorišče. Ko je prispel, se je preoblekel v zdravnika in začel klicati: »Zdravila naprodaj, zdravila!« Ko ga je zmaj zaslišal, je poslal ponj, kajti ni se počutil dobro. Že nekaj dni je bil ves slaboten. Ni bil več pravi, saj je bila njegova moč zdaj v cesarjevičevem nedrju. Zbolel je. Ko je cesarjevič prišel in ga je zmaj vprašal, ali ga lahko ozdravi, mu je lažni zdravnik povedal, da bo okreval, če se okopa v kobiljem mleku. Zmaj je nemudoma ukazal pomolsti svoje kobile in si pripraviti kopel iz njihovega mleka. Ko je stopil vanjo, je cesarjevič črvom še nekoliko zasukal vratove, zmaj pa je poskočil in rekel: »Zdaj mi je tako dobro, kakor da bi bil pri materi v naročju!« Zdravniku je podaril dragocena darila in ga povabil k mizi. Saj ni vedel, kdo je v resnici ta zdravnik. Ko sta jedla in se pogovarjala, ga je cesarjevič vprašal: »Čemu služijo tisti biči, ki visijo vsak na svojem žeblju na zadnji steni?« »Če s prvim enkrat počim,« je odgovoril zmaj, »se vse moje črede spremenijo v oreh. Če počim z drugim, se vse moje imetje spremeni v jabolko. Če pa s tretjim počim za hrbtom kake stvari, jo spremenim v kamen, in če počim pred njo, čarovnija popusti in okamenela stvar dobi svojo pravo podobo.« Ko je cesarjevič to izvedel, je stopil ven in črvom do kraja zavil vratove, zmaj pa je pri priči poginil. Nato je vzel biče, počil s prvim in vse zmajeve črede drobnice in goveda spremenil v oreh, ki ga je spravil v nedrje. Počil je še z drugim in vse zmajevo imetje se je spremenilo v jabolko, ki ga je prav tako spravil v nedrje. Potem je vzel svojo nevesto in odšel k slepcu, vendar ga ni več našel živega, saj je medtem umrl. Zato je vzel s seboj njegovo hčer, na starkinem dvorišču pobral še dekle, ki je služilo čarovnici, in se z vsemi vrnil domov k cesarju, svojemu tastu. Stopil je pred vozove in konje, ki so bili od takrat, ko je zmaj ugrabil cesarično, okameneli, trikrat počil pred njimi in spet so postali takšni kakor na dan, ko sta se peljala k poroki; prav tako tudi vsi ljudje na dvoru. Dekleti, ki ju je cesarjevič pripeljal s seboj, je dal za ženi svojima bratoma. In obhajali so silno svatbo, tako pravo cesarsko, kakršne še ni bilo na vsem širnem svetu, in pripravili veselje, ki so se ga prebivalci tistega cesarstva spominjali, dokler so živeli. Tudi jaz sem bil tam in videl vso gostijo, kajti če ne bi bil, kako bi vam znal vse to povedati? Kratka žlica po nosu tistemu, ki ne posluša.