Prevod

Nekoč je bilo, ko še ničesar ni bilo … Živela sta cesar in cesarica. Oba sta bila dobra in lepa človeka in neizmerno sta se ljubila. A vendar sta bila ves čas žalostna in potrta, ker nista imela otrok. Nobeno zdravilo, ki ga je cesarica dobila od zdravilcev in čarovnic, ji ni pomagalo. Cesar in cesarica sta se začela postiti in moliti v upanju, da ju bo Bog vendarle uslišal in tudi njima naklonil otroka. Ko je preteklo nekaj dni, sta nekega večera še dolgo v noč goreče molila in legla pozneje kakor navadno. Komaj sta položila glavi na blazini, sta že zaspala, kot bi ju kdo udaril po glavi s topim delom sekire. Ni minilo dolgo, ko je cesarica kriknila in se prebudila iz sna. »Kaj ti je, draga moja cesarica, da tako strašno kričiš?« je vprašal cesar. »Kaj naj bi mi bilo, presvetli cesar! Sanjala sem nekaj tako lepega in čudovitega. Poslušaj, da ti povem. Zdelo se mi je, da sem na vrtu, tako lepem, tako lepem, kakršnega še nikoli nisem videla. Ob poti, po kateri sem hodila, so rasla visoka, košata drevesa, tako pravilno razvrščena, kakor da bi bila narisana in postavljena v vrsto. Desno in levo se je razprostiral gozdiček samih takšnih dreves, da jih je bilo veselje gledati. Hodila sem in se čudila, dokler se nisem znašla sredi vrta. Tam pa je bila, kako naj ti povem, vsa lepota tega sveta. Vijugaste, zavite stezice je prekrivala drobna travica, kakor da bi bile po njih razgrnjene preproge. Tu in tam, prav na vsakem koraku, so bili tako prikupno razporejeni grmiči: eni okrogli in cvetoči, drugi podolgovati, z drevesci, spet drugi oblikovani kakor skrivališča. Cvetlice vseh mogočih barv so tako dišale, da te je kar opijalo. Tavala sem naokrog in povsod zijala od začudenja, gledala sadeže, ki so se šibili na drevju, in poslušala na tisoče ptičic, ki so prepevale na vejah, ne da bi se me prav nič bale. Bliže sredini vrta je stal vodnjak iz marmorja, belega kakor mleko, iz njega pa je skozi sto ustij tekla voda, bistra kot solza in mrzla kot led. Hodila sem sem ter tja in se nisem mogla nagledati cvetja ne naužiti njegovega vonja, ko sem zaslišala glas, podoben slavčjemu, ki je kar naprej ponavljal: Katera me poje, bo zanosila! Obstala sem in pogledala, od kod prihaja glas. Zdelo se mi je, da se oglaša sredi gruče drevesc, lepših od vseh, kar sem jih dotlej videla. Šla sem za glasom in se napotila tja. In kaj zagledam? Drevesca je obdajala zelena, tenka trava, ki mi je segala visoko čez kolena, sama bilka pri bilki in cvetka pri cvetki, da jih človek ne bi imel srca pohoditi. Ko je zapihljala sapica, so se sklanjale in dvigale, kakor bi valovala voda. Počasi in previdno sem stopala, da ne bi poškodovala te prelepe trave in cvetlic, in tako prišla do drevesc. Sredi njih je raslo eno, nekoliko višje od drugih, kakor bi bilo nalašč takšno, da bi ga opazil vsakdo, ki bi šel mimo. Na vejah je imelo drobcena jabolčka, na eni strani tako rdeča, kakor bi bila pečena. Obstala sem in prisluhnila. Zdelo se mi je, da govorijo prav jabolčka, saj niso nehala ponavljati: Katera me poje, bo zanosila. Nisem se več mogla zadržati. Stegnila sem se čez druga drevesca, utrgala eno tistih jabolčk, ga vtaknila v usta in pojedla. Ko pa sem se hotela obrniti, sem zadela ob trn. Ta presneti trn me je tako zbodel, da sem zavpila in se prebudila.« »Lepe sanje si sanjala,« je rekel cesar, »a tudi zavpila si tako na glas, da si me pošteno prestrašila.« Ni minilo dolgo in cesarica je začutila, da so se ji sanje uresničile: zanosila je. Čez devet mesecev je rodila deklico, lepo kakor vila. Veselje in slavje na cesarskem dvoru sta trajala več dni. Bolj ko je deklica rasla, lepša je postajala. Cesar in cesarica sta jo gledala kakor sonce. Ko je nekoliko odrasla, se je pokazalo, da je tudi bistra in razumna. Rada je hodila na polje, se igrala, nabirala cvetlice, tekala za metulji in se kopala v potočku, ki je tekel za cesarskim vrtom in je bil bister kot solza. Pestunja je opazila, da deklica poleg vsega tega rada posluša tudi napeve, ki jih je na piščal igral mlad pastir. Imel je nekaj jagnjet in jih je pasel onstran potočka. Nekega dne je cesarična šla s pestunjo na polje. Ker nista slišali piščali, sta mislili, da sta sami, zato sta se slekli in se šli kopat. Pastir je spal pod drevesom, njegova jagnjeta pa so se razkropila po travniku. Tedaj ga je komar tako močno pičil, da ga je prebudil. Ko je odprl oči, je cesarična ravno stopala iz vode. Ob prizoru, ki ga je zagledal, je obstal ves prevzet. Ko je cesarična s pestunjo odšla, je tudi on poiskal jagnjeta in se vrnil k svojim opravilom. Če je dotlej igral, kakor je pač igral, se je poslej potrudil z vsemi močmi in iz piščali izvabljal tako mile napeve, da bi te zazibali v sen. Pestunja je videla, da deklica vse prerada posluša piščal. Nikomur ni ničesar rekla, pazila pa je, da je z njo ni več zaneslo tja. Ko je pastir, postaven mladenič, vitek, kakor bi ga potegnil skozi prstan, videl, da deklice ni več, se je odpravil po svetu. Šel je drugam, v neko mesto, in se tam udinjal za hlapca pri živini. Cesar in cesarica sta se kar topila od ljubezni do svoje hčere, ko sta videla, kako iz dneva v dan postaja lepša in pametnejša. Ko je bila godna za možitev, je cesar rekel cesarici: »Ljuba moja cesarica, najina hči je odrasla. Zdaj ji poiščiva moža med cesarskimi sinovi, ki bo prav tako lep in pameten kakor ona.« »Najina hči bo vzela tistega,« je odvrnila cesarica, »ki bo uganil, kakšna znamenja ima po telesu. Drugače je ne omožim, Bog ne daj!« Cesar je poslušal cesaričine besede in razglasil po deželi in po vseh cesarstvih, naj se ve: kdor ugane, kakšna znamenja ima cesarična na telesu, jo dobi za ženo. Ko se je razvedelo za cesarski sklep, je med princi in domačini završalo in vsi po vrsti so se odpravljali na cesarski dvor, da bi poskusili srečo. Ko je novico slišal tudi pastir, je od gospodarja zahteval plačilo, prodal še tisto malo reči, ki jih je imel, ter si za denar, kolikor ga je premogel, kupil konja in čista oblačila. Vzel si je nekaj živeža in se odpravil tudi sam. Ko je prišel na plano, je razjahal in s solznimi očmi prosil Boga, naj mu pomaga na poti in mu nakloni uspeh. Nato je spet zajahal in veselo odrinil. Tako je šel in šel, dokler se ni zvečerilo in se je ustavil, da bi se odpočil. Tedaj pa, kaj mislite, je prijahala cela truma cesarskih in bojarskih sinov, samih imenitnih gospodov v bleščečih oblačilih, na žrebcih, ki so kar požirali pot. Videti je bilo, kakor da je zanje ves svet pretesen. Revež se je umaknil bolj na stran. Saj je že videl dobre konje z lepimi sedli in uzdami; tudi mlade bojarske sinove v dragih oblekah je že videl in slišal je, da so nekateri med njimi gobezdavi, razvajeni, posmehljivi in tako ošabni, da jim niti z ostnom ne bi segel do nosu, a takšnih, kot so bili tile — ne, ne, takšnih pa še ne! Tudi oni so se ustavili tam, da bi prenočili. Ukazali so zakuriti tako velik ogenj, kakor da bodo na njem pekli vola, posedli okrog njega in po večerji začeli govoriti o vsem mogočem, več slabega kakor dobrega. Ničesar na svetu ni bilo, ob kar se ne bi obregnili. Ležali so raztegnjeni na rogoznicah, pogrnjenih z umetelno tkanimi odejami. Noč je bila lepa. Na nebu ni bilo niti oblačka. Tu in tam so se oglasili črički in ptiči ter človeka spomnili, da še živi na svetu. Pihljal je vetrič, tako rahel, da si komaj čutil, kako ti boža lica. Pastir se je stisnil k cvetočemu trnovemu grmu, ob katerem se je pasel njegov konj, in se zatopil v misli. Gledal je na nebo, v Rimsko cesto, opazoval, kako se premika Voz, in iskal deklico, ki nosi vodo v vedrih na drogu čez rame. Čudil se je žarkom svetlih zvezd in si srčno želel spoznati, katera od nebeških svetilk pripada cesarični, da bi se ji poklonil. Medtem ko je bil zatopljen v misli, so cesarski in bojarski sinovi opazili, da je v bližini še nekdo. Izprašali so ga in izvedeli, da gre tudi on v cesarsko mesto, kamor so bili namenjeni sami. Ker pa so videli, da jim ne daje povoda za pogovor, so se začeli sami obregati obenj in se norčevati iz njega. »Glejte ga,« je rekel eden, »še en snubec za lepo cesarično!« »Ta bo prav gotovo uganil njena znamenja,« je rekel drugi. »Prav lepo bo pristajal cesarični tale naš lepotec,« se je oglasil tretji. Pastir je molčal in požiral žalitve; poslušal je njihove neslane in nepremišljene besede. Ko so videli, da jim prav nič ne odgovarja, so šli k njemu in mu med drugim rekli: »Toliko knežjih in cesarskih sinov je že poskušalo, pa nihče ni mogel uganiti cesaričninih znamenj. Mar boš prav ti, prijatelj, pametnejši od vseh?« »Človek mora poskusiti srečo enkrat, dvakrat, največ trikrat,« je odvrnil pastir, »in kdor tako ravna, je pameten. Kdor pa venomer poskuša, je bedak, ki mu gotovo manjka kakšna deska v glavi. Jaz nikogar ne nadlegujem. Tudi ne domišljam si, da bom kaj uganil. Bog pa daj, da bi komu izmed vas pripadel tako slasten grižljaj, saj si ga zaslužite.« Bojarski sinovi pastirjevih besed niso mogli prebaviti. Sklenili so, da mu jo zagodejo, nato pa legli spat. Naslednjega dne je pastir vstal zgodaj, si pri studencu umil obraz, zmolil, zajahal svojo kljuso in se sam, počasi, korak za korakom, odpravil naprej. Bojarski in cesarski sinovi so vstali pozno, še malo uganjali norčije, nato pa se tudi sami odpravili. Dohiteli so ga in ga prehiteli. Tudi tokrat so se spravili nadenj in na vse pretege iskali prepir. Pastir pa je molčal in šel svojo pot. Vedel je, da kdor molči, v miru hodi. Zvečer so cesarski in knežji sinovi prenočili na robu gozda. Nazadnje je prišel še pastir, utrujen, da je bilo joj. Tudi on se je umaknil nekoliko na stran, zakuril majhen ogenj, oskrbel konja, nato večerjal in legel. Bojarski sinovi pa, nemirni, kakor so bili, so se hoteli pošaliti na njegov račun. Počakali so, da je zaspal, še podkurili ogenj, mu vzeli klobuk in ga vrgli vanj. Potem ga je eden izmed njih prebudil in mu rekel: »Hej, prijatelj, klobuk ti je padel v ogenj! Vstani in ga vzemi ven, sicer ti bo zgorel!« »Naj gori,« je zaspan odvrnil. Ko so se bojarji nasmejali, da so se držali za trebuhe, so legli in tudi sami zaspali. Tedaj je vstal pastir, jim pobral vse orožje, sulice, puščice, loke in meče, ter vse skupaj zmetal v ogenj. Ko je zgorelo vse razen železja in je tudi to že rdeče žarelo, jih je prebudil. Z leseno trsko je grebel po žerjavici in jim govoril: »Kar vstanite, gospodje, in poglejte, kaj je ostalo od mojega klobuka!« Ko so bojarji vstali in zagledali toliko ožganega železja, niso mogli verjeti svojim očem. Šli so po orožje tja, kjer so ga obesili, a zaman so ga iskali. Nazadnje so spoznali, da jih je potegnil za nos. Kar počrneli so od jeze, vendar so morali pogoltniti grenki grižljaj. Pastir je bil že pripravljen na pot, saj se je prav tedaj danilo. Zajahal je in jo hitro pobral; saj veste, nekoliko se je tudi bal, da mu ne bi kaj storili. Bojarji so ga spet dohiteli in prehiteli ter se mu med ježo mimo njega posmehovali. Pozno zvečer je tudi pastir prišel do kraja, kjer so se utaborili. Kakor prejšnji dan se je umaknil na stran, oskrbel konja, večerjal in legel. Bojarji so zaspali šele precej pozneje. Tisto noč so se ustavili blizu blatnega močvirja. Ko so videli, da je pastir zaspal, so mu odpeljali konja in ga spravili v močvirno blato. Nato so ga prebudili in mu rekli: »Hej, prijatelj, vstani! Tvoja kljusa je obtičala v blatu in ne more ven.« Pastir je vedel, da je konja dobro privezal. Razumel je, da mora biti spet na delu kakšna hudobija, zato je odgovoril: »Kateri vrag pa jo je silil, da se gre valjat v blato? Pustite jo, bo že prišla ven, če bo hotela.« Bojarji so se spet smejali do solz, nato pa legli. Ko so zaspali, je vstal tudi pastir, vzel njihove žrebce, jim od kopit navzgor odrl kožo na nogah in jo z lipovim ličjem privezal malo nad koleni. V gobce jim je vstavil lesene zagozde, da so kazali zobe, in jih spravil v blato poleg svojega konja. Nato je šel budit bojarske sinove: »Vstanite, gospodje, in poglejte čudo! Vaši žrebci so videli mojo kljuso, kako je obtičala v močvirju, pa so si zavihali hlače in jo šli vleč iz blata. Ob tem pa se tako smejijo, da bodo še počili!« Ko so bojarji to slišali, so se ustrašili, da jim ni spet kakšne zagodel. In res je bilo tako! Ko so videli, kako jih je pastir ukanil, so se prijeli za lase. Niso imeli kaj reči. Vendar se je eden med njimi, ki je bil še posebno ošaben, zaklel, da se bo pastirju obesil za vrat in ga ne bo pustil pri miru. Pastir pa je izvlekel svojega konja iz blata in se v vsesplošni zmedi izmuznil na pot. Odšel je, njih pa pustil dolgih nosov, prekrižanih rok in praznih žepov. Ošabni in nesramni bojar se je pognal za njim, ga dohitel in se ga poslej držal z dobrikanjem in sladkimi besedami. Ko sta prišla v cesarsko mesto, se je pastir tudi sam zglasil pri cesarju, da bi uganil dekletova znamenja; bojar pa se ni ločil od njega niti za toliko, da bi ukresal iskro.

Ko je cesar zagledal pastirja, lepo urejenega, umitega, v čistih oblačilih in s komaj poganjajočimi brčicami, mu je bil všeč, še posebno zato, ker je bil postaven in je stal pred njim vzravnano in pogumno. Dovolil mu je torej, da poskusi uganiti. Pastir je stopil pred cesarski svet, kjer so sedeli tudi cesar, cesarica in njuna hči. Deklico je ošinil s hitrim, kačjim pogledom, nato pa dejal: »Presvetla cesar in cesarica, vajina hči ima na prsih sonce, na hrbtu mesec in na vsaki rami po eno zvezdo danico.« »Prav to sem hotel reči tudi jaz,« se je izza pastirjevega hrbta oglasil nesramni bojar. Vsi so osupnili, ko so slišali, kakšna znamenja je naštel pastir in kako je cesar potrdil, da je res tako. Doslej so namreč poslušali vse drugačne odgovore. Eden je rekel, da je deklica grbasta. Drugi, da šepa. Tretji, da ima znamenje v obliki olive, češnje, drnulje ali kakega drugega sadeža, ki si ga je cesarica zaželela med nosečnostjo in ga ukradla, da bi potešila skomino. Ko je sadež pojedla, naj bi se na tistem mestu dekličinega telesa, kjer se je cesarica najprej dotaknila sebe, naredilo znamenje tega sadeža. In da ima to znamenje tu ali tam. Eden je trdil eno, drugi drugo. Cesar in cesarica sta se znašla v veliki zadregi. Nista vedela, katerega izmed obeh naj izbereta. Nekateri iz cesarskega sveta so govorili, naj izbereta sina velikega bojarja, saj je rekel, da je hotel prav to povedati tudi sam. Drugi so govorili, naj izbereta pastirja, saj je prvi uganil dekletova znamenja. Cesar je odločil, naj si deklica naslednje jutro sama izbere tistega, ki ga bo hotela, vpričo njega in vsega sveta. Tako ji je dal čas do naslednjega dne, da premisli. Do tedaj pa je ukazal, naj oba pogostijo kakor velika gosta in ju nastanijo v cesarskem dvorcu. Pripravili so jima sobo z dvema posteljama, v kateri naj bi prenočila.

Še preden se je zvečerilo, se je pastir izmuznil bojarskemu sinu in si šel kupit nekaj pokovke. Ko se je vrnil, ga je bojarski sin vprašal: »Kje pa si bil, prijatelj?« »Šel sem si kupit nožek,« je odgovoril. »Kaj pa boš z njim?« »Potrebujem ga.« Ko je bojarski sin to slišal, si je tudi sam šel kupit nožek. Ko se je vrnil, je bila večerja že pripravljena. Sedla sta in povečerjala, nato pa odšla spat. Soba, v katero sta stopila, je bila tako razkošno opremljena, da se je ubogi pastir spraševal, kako bo sploh stopil na vse tiste drage preproge in tkane odeje, razgrnjene po tleh. Še bolj se je čudil, ko je videl, kako je sin velikega bojarja vstopil in brez vsakega obzira stopal po njih, kakor da bi bile navadne cunje. Stene so bile bele kakor mleko, okrašene z zlatimi progami. Na oknih so visele zavese iz najboljše, težke svile, razgrnjene na zlatih drogovih. Ob stenah so stale klopi in miza iz dišečega lesa, vse umetelno izdelano. Na vsaki strani sobe je stala postelja; nad njima sta se na štirih spiralasto izrezljanih stebrih z zlatimi črtami dvigovala baldahina iz same najžlahtnejše svile, potegnjene skozi zlato nit. Posteljnina je bila iz platna, belega kakor sneg in tako tankega, da bi ga pretrgal z jezikom. Vzglavnik je bil oblečen v najfinejšo svileno tkanino. Pastir je vstopil plaho. Komaj si je upal stopati, da ne bi poškodoval preprog. Previdno je legel v posteljo, da ne bi zmečkal belega perila. Bojarski sin pa se je takoj ob vstopu vrgel na posteljo, kakor da je doma, in se raztegnil po njej. Ko je sveča ugasnila, je pastir v temi začel hrustati pokovko. Ko ga je bojarski sin zaslišal, je iz svoje postelje vprašal: »Kaj pa počneš tam, prijatelj?« »Kaj naj bi? Nos sem si odrezal in ga jem. Zato sem si kupil nožek.« Bojarski sin je pri priči segel po svojem nožku, si odrezal nos in tudi sam začel žvečiti, prepričan, da mora to že nekaj pomeniti. Ni mu šlo v glavo, da mu takšno dejanje ne bi pomagalo do sreče, ki se je je nadejal polastiti. Bolelo ga je, seveda ga je bolelo, a je potrpel kakor junak, češ, bo že videl, kako bo zjutraj dosegel svoje. Čez nekaj časa je spet zaslišal pastirja hrustati. »Kaj pa zdaj počneš tam, prijatelj?« »Kaj naj bi? Ušesa sem si odrezal in jih jem.« Bojarski sin si je nemudoma odrezal še ušesa in jih začel žvečiti, da ne bi zaostal za pastirjem. Vso noč si od bolečin ni mogel odpočiti. Zvijal se je kakor pijavka, ki jo posuješ s soljo, a sram ga je bilo zavpiti ali zastokati. Pastir pa je zaspal in do jutra tako krepko spal, da bi bilo vredno pripovedovati. Ko sta vstala, so ju povabili pred cesarski svet, da bi si deklica izbrala ženina. A ko sta prišla tja, kaj so imeli videti! Bojarski sin je bil izmaličen, okrnjen in ves krvav kakor mrhovina. Napodili so ga kakor potepuha. Nato je cesar ukazal, naj pastirju zamenjajo oblačila, in ga dal odpeljati v cerkev, kjer so ga poročili s cesarično. Pustimo ob strani, kako dolgo je trajalo svatovanje. Cesar je opazil, da njegov zet ni neumen, temveč da mu razum postaja vse ostrejši, zato mu je zaupal razsojanje v nekaj najtežjih pravdah. Cesarjev zet pa je bil po naravi pravičen, dobrosrčen in bogaboječ človek. Cesarski svet je ostal odprtih ust, ko je slišal njegove pravične razsodbe. Cesar je bil ponosen, da mu je Bog poslal tako bistrega zeta, in ker je bil že star, je stopil s prestola ter namesto sebe postavil njega za cesarja. In če je še živ, cesaruje še danes. Jaz pa sem trnov grm zajahal, da bi me vsakdo poslušal.