Prevod

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli, in tako dalje. Živel je reven, silno reven človek. Imel je ženo in tri otročiče. Revež je delal, da so mu roke skoraj odpadle, podnevi in ponoči, kjer koli je le našel kaj dela, pa vendar ni mogel povezati konca s koncem. Večkrat so bili lačni kakor siti. Nekega jutra se je odpravil v gozd, da bi nabral nekaj suhljadi za dom, in na drevesu zagledal ptičje gnezdo, kakršnega še nikoli ni videl. Malo se je začudil, potem pa ga je, kakor bi mu kdo prigovarjal, zamikalo izvedeti, kakšna ptica neki prebiva v takem gnezdu. Sezul je opanke, pljunil v dlani in se oprijel debla, da bi splezal nanj. Počasi, prav počasi je priplezal do gnezda in pokukal vanj. Ptice ni bilo, kaj pa je zagledal? Jajce, veliko kakor dlan. Tako lepo je bilo in tako bleščeče, tako bleščeče, da se ga je skoraj bal dotakniti. Nazadnje ga je le vzel in spravil v nedrje. Ko je splezal na tla, je nabral nekaj suhljadi, jo povezal v majhen sveženj, si ga zadel na hrbet in odnesel domov. Otroci so ob pogledu na jajce poskakovali od veselja. Tudi žena se je čudila, saj še nikoli ni videla takega jajca. Niso vedeli, kako bi z njim ravnali čim bolj previdno, da jim ne bi padlo na tla in se razbilo. Eden je dejal, naj ga spečejo v žerjavici, da ga bodo vsi jedli, drugi, naj ga skuhajo, tretji pa, naj ga shranijo. Delavec je menil, da bi bilo najbolje, če bi ga odnesel na trg in prodal; saj je tako ali tako že izgubil delovni dan, z izkupičkom pa bi kupil malo koruzne moke. Vsi so se strinjali, da bo tako še najbolje. Odšel je torej z jajcem na trg. Tudi ubogi delavec je sedel v vrsto k ženskam, ki so prodajale jajca. Ljudje so hodili sem ter tja in jih kar naprej kupovali, k njemu pa ni pristopil nihče. Čudil se je, kako da ga prav nihče ne povpraša po njegovem jajcu. Nazadnje pa je vendarle prišel k njemu bogat trgovec. »Ali prodajaš to jajce, prijatelj?« ga je vprašal. »Prodajam, gospod.« »Koliko hočeš zanj?« »Kolikor mi boste hoteli dati, gospod.« »Kaj, če ti dam mošnjo denarja?« »Dajte no, gospod, nikar se ne norčujte iz mene,« je rekel in pogledal proč, ker je mislil, da se mu posmehuje, saj je prišel na trg z enim samim jajcem. »Prav nič se ne šalim,« je odvrnil bogati trgovec. »Tu imaš dve mošnji; ne verjamem, da ti bo kdo dal več.« Izvlekel je mošnji denarja, mu ju položil v roke, vzel jajce in odšel. Revež je stal kakor vkopan in gledal za trgovcem, ki se je oddaljeval. Še svojim očem ni mogel verjeti. Kdo je že slišal, da bi se jajce prodalo za dve mošnji denarja! Ko se je zdramil iz osuplosti, je potipal mošnji, da bi se prepričal, ali ne sanja, potem pa hotel steči za trgovcem in ga vprašati, ali se ni nemara zmotil. A kje naj bi ga še našel! Trgovec je že veselo nadaljeval svojo pot, zadovoljen, da je kupil tako jajce. Ko je revež videl, da ne bo nič, je odprl mošnji in pokukal vanju; denar v njiju ga je kar zaslepil. Nato ju je spet zavezal, spravil v nedrje in šel kupovat živež. Vrečo je napolnil s potrebščinami in se odpravil proti domu. Ves čas ga je bilo strah in kar naprej se je oziral na vse strani, da ne bi kdo prišel in mu vzel mošenj. Ko je prišel domov, je treščil vrečo na tla in rekel: »Poglej, žena, kakšen čudež sem napravil s tistim nenavadnim jajcem! Ali vidiš?« »Vidim. Kaj pa je v tisti veliki vreči?« »Oho, raje me vprašaj, česa ni! Koruzna moka, fižol, sušeno meso, slane ribe, čebula, paprika, česen.« »In kam to neseš?« »Slišiš jo, kam to nesem! Domov vendar, tebi in otrokom! Kam pa naj bi nesel?« »Kaj govoriš, mož? Ali ti je danes kdo kaj podaril? Pazi, morda ti je kdo dal vse to, da bi odnesel drugam, pa si ti, ki veš, kakšno pomanjkanje je pri nas, zavil semkaj. Kdaj pa si že kdaj prišel domov s toliko živeža, kolikor ga zaslužiš v desetih dneh?« »Ljuba žena, saj sem ti povedal, da je za vse to poskrbelo tisto čudno jajce, ki sem ga danes našel v gozdu!« »Kaj praviš, mož? Toliko je bilo vredno tisto jajce, kolikor si dal za vse to?« »He, kaj boš šele rekla, ko boš videla še tole!« Tedaj je izvlekel mošnji in stresel denar na posteljo. Žena je obstala kakor okamenela, z očmi, uprtimi v denar. Otroci, ki so dotlej brskali po vreči in pohlepno grabili zdaj to, zdaj ono, so ob žvenketu denarja začeli tekati od vreče k denarju in od denarja spet k vreči. Niso se mogli nagledati tolikšnega obilja v svojem domu. »Mož,« je naposled spet rekla žena, »to pa že ni čisto poštena reč. Toliko denarja za eno kokošje jajce!« Tipala je po novcih, da bi videla, ali niso morda kakšna čarovnija ali kaj podobnega. »Kokošje ali nekokošje, jaz sem ga prodal za dve mošnji denarja, kakor vidiš na lastne oči. Ali je bilo res toliko vredno ali pa trgovec, ki sem mu ga prodal, ni bil navaden človek, tega ne vem. Vem samo to, da se moramo zahvaliti Bogu, ker nam je naklonil, da smo tudi mi enkrat na lastne oči videli, kaj je obilje v naši hiši. Zdaj pa pripravi mizo, da bomo jedli in se veselili.« Tako so tudi storili. Ves dan so preživeli v veselju. Naslednje jutro je mož zgodaj vstal, se pripravil in odšel na delo. A še sam ni vedel, kako se je zgodilo in kako je naneslo, da se je spet znašel v gozdu. Ni vedel, kako je prišel tja; vedel je le, da se je bil odpravil na delo.

Ko je že bil tam, je poiskal drevo, splezal nanj in našel še eno jajce. Odnesel ga je na trg in od istega trgovca spet dobil dve mošnji denarja. Ta jajca so bila namreč diamantna in vredna desetkrat toliko, kolikor mu je trgovec plačeval zanje. On pa je bil več kot zadovoljen že s tem, kar je dobival, saj je sebe in vse svoje rešil revščine. Tokrat je otrokom kupil obleko, ker so bili goli. Nabavil je tudi nekaj orodja in drugih potrebščin za svoje delo in za dom, saj ni verjel, da bo vsak dan praznik in da bo kar naprej našel tako dragocena jajca. Še nekajkrat zapored je šel v gozd in vselej našel po eno jajce. Pri prodaji pa je postal zahtevnejši, bolj je vztrajal pri ceni in na svoje začudenje namesto dveh mošenj iztržil štiri. Ko je videl, kako dobro mu gre, si je postavil hišico, si nekoliko olajšal življenje in dal otroke k učitelju, da bi se naučili brati in pisati. Nekega dne se je odpravil po svoj delež prej kakor po navadi in zalotil ptico, katere jajca je jemal. Sedela je na gnezdu. Tako lepe ptice ni še nikoli videl niti slišal zanjo. Pri priči mu je šinilo v glavo, da bi jo bilo dobro odnesti domov. Previdno jo je prijel in gospodarico jajc z velikim veseljem odnesel v svoje skromno domovanje. Nato je šel na trg in naročil zelo lepo, zelo veliko kletko. Vanjo je namestil kokoš in skrbel zanjo kakor za svoje otroke. Tako mu ni bilo treba vsak dan hoditi v gozd in plezati na drevo. Kokoš mu je v kletki vsak dan znesla po eno jajce. Ko je obogatel, je pregnal revščino tudi iz svoje vasi. Vsej vasi je delal dobro. Pomagal je vsakomur, ki je bil v stiski, vsem vdovam je kupil krave in varoval vse sirote. A človek je nenasiten. Več ko ima, več bi še hotel imeti. Ko je delavec videl, da ima dovolj, je začel trgovati.

In ker se trgovina, kadar dobro uspeva, po svoji naravi širi kakor lišaj, ga je gnala, da je zaradi kupčij začel potovati v tuje dežele. Odpravil se je torej na zelo dolgo pot čez morja in kopno. Nekega dne, ko tudi njegove žene ni bilo doma, so otroci stopili v kletko, da bi se igrali s kokošjo. Med igro je eden privzdignil kokošjo perut in zagledal pod njo nekakšen napis. »No, bratec,« je srednji rekel najstarejšemu, »ali znaš prebrati, kaj tu piše?« »Niti besedice,« je odgovoril. »To najbrž niso take črke, kakršne nam kaže učitelj.« »Pojdimo po učitelja, naj nam pove, kaj pomenijo te črke,« je rekel najmlajši. »Prav praviš,« sta odvrnila starejša brata. »Pojdimo, pojdimo!« In v eni sapi so pritekli k učitelju, mu vse povedali in ga prosili, naj jih obišče, da bo tudi sam videl, kaj piše pod perutjo kokoši, ki jo njihov oče hrani v kletki. Učitelj sprva ni hotel verjeti njihovim besedam, ko pa so mu zagotovili, da je vse res, se je odločil, da pride za hip, bolj njim na ljubo kakor zato, ker bi pričakoval kaj posebnega. Ko je zagledal napis in ga prebral, je obnemel; v glavi so se mu začele porajati čudne misli in s kokošjo je skoval zle naklepe. Otrokom pa je rekel, da so tisto, kar se jim zdi kakor črke, le nekakšne čačke, ki ne pomenijo ničesar. Kaj je storil in kako je ravnal, da se je začel dobrikati materi otrok ter ji s prilizovanjem in zapeljevanjem zlezel pod kožo in si z njo začel ljubezensko razmerje. Uboga žena, šibka kakor vse ženske, se je dala učitelju premamiti. Nekega dne, ko sta si že izpovedala vse srčne skrivnosti, jo je učitelj nežno pogledal in ji med ljubkovanjem dejal: »Kako rad bi s teboj pri mizi pojedel kakšno perutnino!« »Jutri je praznik,« je odgovorila žena. »Poslala bom po dobro, rejeno ptico in jo pripravila, kakor si bo zaželelo tvoje srčece.« »Če bi šlo za ptice, kakršne ima vsakdo, ti tega ne bi niti omenjal, saj jih imam, hvala Bogu, tudi sam dovolj na dvorišču.« Učitelj je meril na eno, da bi žena razumela drugo. Ženo pa je ob tem nekaj pekoče zbodlo v srce. »Kakšno ptico pa bi rad?« ga je vprašala. »Nekaj posebnega,« je odvrnil učitelj. »In da ne bova več ovinkarila, ti povem naravnost in po domače: rad bi pojedel pečeno kokoš, tisto tvojo iz kletke.« »Gorje meni, učitelj! Kako naj bi storila kaj takega? Kaj bo rekel mož, ko se vrne?« »Kar koli že bo rekel, mu povej, da je poginila. Sploh pa ne razumem, čemu bi še redili kokoš, ki je že tako precej stara in bo prav gotovo kmalu poginila.« »Kakor koli že, učitelj, še vedno mi ni do tega, da bi storila kaj takega in užalostila moža.« »Ali pri tebi še toliko ne veljam?« je spet rekel učitelj. »To mi dokazuje, da me nimaš rada. Žal mi je, da sem tako goreče vzljubil brezsrčno žensko. Jaz bi šel zate skozi ogenj in vodo, samo da bi ti izpolnil želje, ti pa še te malenkosti nočeš storiti zame. Vedi torej, da me od danes ne boš več videla; grem se utopit.« Uboga ženska se je bila tudi sama že navezala nanj; ker se je bala, da bi si zaradi ljubezni do nje kaj storil, je popustila in mu obljubila, da mu bo dala kokoš, da jo bo pojedel pečeno, čisto sam, prav kakor si je želel. Ko je učitelj to slišal, je rekel, da je zdaj prepričan, da ga ljubi. Nato je uredil, da bo kokoš pripravila njegova kuharica. Naslednjega dne je kuharici naročil, naj od kokoši ničesar ne zavrže, niti drobovine, temveč naj jo speče čisto celo, nato pa odšel v cerkev, kamor je prišla tudi žena z otroki. Kuharica je storila natanko tako, kakor ji je ukazal gospodar. Ko pa je bila kokoš že skoraj pečena, so se otroci vrnili iz cerkve, čeprav bogoslužja še ni bilo konec, saj so postali lačni, in jo prosili, naj jim da kaj jesti. Tako ljubko so jo prosili, da so se ji zasmilili; vsakemu je dala kos kruha, zraven pa najstarejšemu kokošjo glavo, srednjemu želodček in najmlajšemu srce, ker je menila, da je to manjvredna hrana. Otroci so naglo pojedli in se spet vrnili v cerkev. Učitelj, ki je med bogoslužjem sedel kakor na trnju, je takoj po prihodu domov zahteval, naj pogrnejo mizo. Že ob sami misli na kokoš so se mu cedile sline. A silno se je razjezil, ko je videl, da so mu prinesli kokoš brez glave, brez želodčka in brez srca. Od togote in jeze se mu je skoraj zmešalo. Zarjovel je na kuharico kakor lev in jo vprašal, kako si je drznila prekršiti njegov ukaz. Uboga kuharica mu je povedala, kaj se je zgodilo, in dodala, da ni mislila, da bo zaradi tiste malenkosti drobovine takšen vik in krik. Ko je videl, da ne more ničesar več storiti, se je obvladal, nekaj malega pokusil, zelo potrt vstal od mize in sklenil, da se bo otrokom maščeval. Žena, ki je pričakovala, da bo učitelj zadovoljen, ker se je žrtvovala in mu ustregla, je osupnila, ko ga je videla tako potrtega. Pristopila je k njemu in ga hotela razvedriti z vsemi mogočimi sladkimi besedami. On pa, ki mu kokoš ni šla iz glave, ji je rekel: »Hotela si mi dokazati, da me imaš rada, ko si privolila, da kokoš zakoljejo in spečejo. Da bom povsem prepričan o tvoji ljubezni, pa te moram postaviti še na eno preizkušnjo. Še nekaj bom zahteval od tebe.« »Povej, brž povej, duša moja, samo da bo mogoče! Sicer pa sem zate pripravljena iti tudi v smrt,« mu je odgovorila žena. »Izbrati moraš eno od dvojega: ali boš s svojimi otroki ali z menoj. In povedal ti bom, zakaj. Toliko let sem že učitelj, pa mi doslej še noben učenec ni nakopal take sramote kakor tvoji otroci. Vsi vedo, da se tvojim otrokom posvečam bolj kakor drugim; trudim se z njimi in jih učim vsega, kar je pod soncem in luno, iz njih sem hotel napraviti svoje prave učence, oni pa, kaj misliš! Ne samo da uganjajo hudobije in se kakor brezglavi podijo po ulicah, da so ljudje zaradi njih že v skrbeh, danes so šli celo iz cerkve, prišli jest in se nato vrnili k bogoslužju z usti, ki so se jim še premikala od žvečenja! Kako naj se še pokažem ljudem? Kdo bo še dajal otroke v mojo šolo? Bolje mi je umreti, kakor priti na slab glas, saj pravi pregovor: bolje izgubiti oči iz glave kakor dobro ime.« »Kaj govoriš, učitelj? Ali name nič več ne misliš? Ali ne bi bil greh pred Bogom, če bi pogubila tako ljubke otroke, čiste kakor biseri? Kako naj bi jaz pogubila svoje otročiče? Pomisli, ljubi moj, da so moji otroci!« »Ali oni ali jaz,« je odgovoril. »Prav, a kaj bo rekel moj mož, ko se vrne? Ljudje me bodo pobili s kamenjem, ko bodo izvedeli kaj takega.« Učitelj je videl, da ga je nekoliko polomil, pa je obrnil ploščo. »Saj ne pravim, da jih ubijva, temveč da jih za zdaj pošljeva v drugo mesto. Rekla boš, da si jih poslala tja v šolo. Ne morem več, razumeš, ne morem jih več imeti tukaj pri sebi, saj nočem, da bi ljudje govorili, da sem kakšen zanikrn učitelj, trije za groš!« Z usti je govoril tako, v glavi pa je koval drugačne, podle načrte. »No, če je tako, privolim. A kako naj to storiva?« je vprašala žena. »Prav lahko,« je odvrnil učitelj. »Nocoj jih zapreva v shrambo, jutri ob svitu pa jih naložim na voz in odpeljem k svojemu prijatelju.« Učiteljev namen je bil, da otroke odpelje v gozd, jih tam enega za drugim razpara ter jim iz trebuha pobere kokošjo glavo, želodček in srce in jih sam pogoltne. A sreča mu tudi tokrat ni bila naklonjena. Otroke je prevzel strah, ko so se znašli zaprti v shrambi. Začeli so jokati. Srednji pa je rekel: »Brata, poslušajta me, pa bo za vse dobro. Ali vesta, zakaj nas je učitelj z materinim dovoljenjem zaprl sem?« »Zakaj?« sta vprašala druga dva. »Učitelj se je zlagal, da napis pod kokošjo perutjo ničesar ne pomeni. Prav zato je silil v mater, naj kokoš zakolje, da bi jo pojedel on in bi se na njem izpolnila prerokba iz napisa. A Bog mu tega ni dovolil.« »Ali je res,« sta spet vprašala brata, »da so tiste črke nekaj pomenile?« »Seveda,« je odgovoril. »Zdaj vama bom povedal. V napisu je pisalo: Kdor bo pojedel kokošjo glavo, bo postal cesar.« »Jaz cesar?!« je vzkliknil najstarejši, ki je pojedel glavo. »Da,« je odvrnil srednji brat. »Kdor bo pojedel kokošje srce, mu bo vsakič, ko bo legel spat, nekdo položil pod vzglavje mošnjo denarja, ki jo bo našel, ko se prebudi.« »Meni se bo to zgodilo?« je vprašal najmlajši, ki je pojedel srce. »Tebi,« mu je odgovoril srednji brat. »Kdor pa bo pojedel kokošji želodček, bo postal jasnovidec.« »Zato torej veš vse te čudne reči!« sta hkrati vzkliknila starejši in mlajši brat. »Zato, brata,« jima je odgovoril srednji. »Zdaj pa moramo, da se rešimo od tod, zbrati vse moči, razbiti okno te shrambe in zbežati, kajti tisti hudičev učitelj nas namerava ob svitu odpeljati v gozd in ubiti.« Vsi skupaj so se lotili dela, razbili okno in pobegnili. Hodili so in hodili vso noč. Ko se je zdanilo, so prišli do kraja, kjer so se razhajale tri poti. Tam so se ustavili, da bi si odpočili.

Sklenili so, da bo vsak ubral svojo pot in šel, kamor ga bo vodil Bog. Objeli so se, poljubili, se s solzami v očeh poslovili drug od drugega in se razšli. Hodili so ves dan, proti večeru pa sta se starejša brata spet srečala. Poti, po katerih sta bila krenila, sta se tam namreč združili. Tedaj je jasnovidec dejal: »Očitno Bog želi, da ostaneva skupaj, ko naju je pripeljal sem. Nikoli več se torej ne ločiva. Malo naprej je veliko mesto. Tam je umrl cesar in jutri bodo izbrali novega; izbran boš ti.« »Daj, pusti že te besede, brat, in nikar mi ne vtepaj muh v glavo. Raje povej: ali bova šla iskat kakšno delo? Želodec se oglaša, saj od včeraj nisva nič jedla, in zdaj, revež, zahteva svoje.« Šla sta dalje in prišla do mesta pred seboj. Tam sta srečala starca in ga prosila, naj ju napoti v kakšno krčmo, kjer bi lahko prenočila. Starec jima je povedal, da so vsa gostišča nabito polna ljudi, ki so prišli gledat jutrišnjo izvolitev cesarja, in da ne bosta nikjer našla prenočišča. Povabil ju je k sebi domov, jima dal jesti in pripravil ležišče, da sta si odpočila. Naslednje jutro so vsi zgodaj vstali, se umili, si očistili oblačila in s starcem odšli iz mesta na prostrano poljano, da bi tudi sama videla, kako v tistem mestu izbirajo cesarje. Starec jima je povedal, da volitev poteka takole: veliki dostojanstveniki vzamejo belega, nedolžnega goloba, ga okrasijo s prelepimi trakovi vseh barv in ga vržejo v zrak; na kogar golob sede, tistega postavijo za svojega cesarja. Na določenem kraju se je že pred svitom zbralo toliko ljudi, kolikor je listja in trave, da se ni bilo mogoče niti premakniti. Starec in dečka so komaj našli kotiček ob strani, od koder so lahko tudi sami gledali. Niso se še dobro namestili, ko so zaslišali glas roga. Nastala je taka tišina, da bi slišal muho brenčati. Vsi so zrli navzgor. Ko so goloba spustili v zrak, je zaokrožil nad množico in sedel naravnost na glavo starejšega dečka. Sinovi cesarjev in velikašev, ki so prišli v upanju, da bodo izbrani, so začeli vpiti, da to ni mogoče, da gre za pomoto, da ta ni primeren za cesarja in še marsikaj, ter zahtevali, naj poskusijo še enkrat. Goloba so torej drugič spustili v zrak; tokrat se ni prav nič obotavljal, temveč je priletel naravnost k dečku in mu spet sedel na glavo. Sinovi velikašev so znova zavpili, da to ni mogoče, ni mogoče, in zahtevali še tretji poskus. Dečka pa so vtaknili v vrečo in ga odnesli daleč proč od množice. Ko so goloba tretjič izpustili, je malo zaplahutal nad krajem, kjer je deček prej stal, potem pa odletel in sedel naravnost na vrečo. Tedaj je vsa množica v en glas zavpila, da je to njihov cesar. Vzeli so ga iz vreče in ga odpeljali ter posadili na prestol ob zvokih rogov in piščali ter radostnih vzklikih zbrane množice. Ko se je novi cesar znašel na prestolu, je najprej odredil, da morata biti njegov jasnovidni brat in starec, ki ju je gostil, vselej ob njem. Z bratovo pomočjo je začel modro in pravično vladati cesarstvu. Ni minilo dolgo, ko se je njun sloves razširil po vseh deželah in sosednjih cesarstvih; podložniki pa so jima začeli praviti: modra in pravična cesarska brata. Ko je učitelj izvedel, da so otroci pobegnili, je pobesnel od jeze; pošast, kakršna je bil, ni poznala meja. Hotel si je vzeti življenje, vendar za to ni imel poguma. Ko je videl, da mu sreča nasprotuje, se je nekoliko pomiril in se spet lotil poučevanja. Po precej dolgem času se je s svojega dolgega potovanja vrnil tudi oče otrok. S seboj je pripeljal bogastvo za bogastvom. Ko je izvedel za beg svojih otrok, ga je skoraj obšla slabost, a se je obvladal. Poizvedoval je na vse strani in izvedel, kako se je vse zgodilo. Tedaj je sklenil poiskati pravico zaradi sramote, ki mu jo je nakopala žena, in zla, ki mu ga je prizadejal prekleti učitelj. Hodil je torej od urada do urada in se več let vlačil po sodiščih, vendar ni dosegel pravice, kakršna bi ustrezala teži krivde obeh krivcev. Ko je slišal tudi za slavno ime cesarskih bratov, je trgovec vzel ženo in učitelja ter ju odpeljal pred njuno sodišče. Še preden pa so prispeli, je cesarjev jasnovidni brat začutil, da bo oče prišel iskat pravico, in to povedal cesarju. Oba sta se posvetovala, da ga bosta lepo sprejela, kakor se spodobi za dobrega očeta. Ko so stranke prišle na obravnavo, jim je šel cesarjev brat naproti in trgovca sprejel ob stopnišču. Ko pa ga je pripeljal pred cesarja, je ta vstal s prestola in ga pozdravil s prijaznimi, spoštljivimi besedami. Trgovec se je čudil tolikšni časti in ni vedel, kaj naj reče; oziral se je na vse strani in ni razumel ničesar od tega, kar se je dogajalo. Pogledoval je zdaj cesarja, zdaj njegovega brata in se sam pri sebi čudil, a si ni drznil ničesar reči. Ko sta v dvorano stopila še učitelj in žena, sta obstala, kakor da bi vanju treščila božja strela. Vedela sta namreč, da sta zagrešila zločin, vreden smrti. Ko je cesar spet sedel na prestol, se je sojenje začelo. Trgovec je povedal svojo žalostno zgodbo ter dejal, da zaupa v cesarsko modrost in čaka, da cesar razsodi, kakor ga bo razsvetlil Bog. Učitelj je povsem umolknil, žena pa je izjecljala nekaj besed in vso krivdo zvalila nanj. Tedaj je cesar vprašal trgovca, ali bi prepoznal svoje otroke, če bi jih spet videl. »Kako jih ne bi!« je odgovoril trgovec. Pogledal je oba cesarska brata in si ni več drznil izreči niti besede. »Midva sva,« je odgovoril cesar.

Ob teh besedah sta ženska in učitelj od groze prebledela in se začela tresti kakor šiba na vodi. Trgovcu pa je srce kar igralo od veselja, da je našel svoja otroka. Cesar je rekel, da odkar cesaruje, še ni sodil v tako težki pravdi. Zato je sklenil, naj vsi pokleknejo in prosijo Boga, da jim pokaže svojo pravico. Tako so tudi storili. Ko so še molili, sta se učitelj in ženska nenadoma spremenila v kamnita kipa. Cesar je ukazal, naj ju postavijo na vsako stran stopnic pred palačo. Trgovec pa je ostal na cesarskem dvoru. Medtem se je najmlajši brat, potem ko se je ločil od bratov, odpravil na pot. Hodil je in hodil, kakor teče beseda v pripovedi, ki se od tod naprej razpleta, in prišel v mesto, kamor ga je pripeljala pot, ki si jo je izbral. Brž ko je prispel, je poiskal prenočišče pri nekem dobrem človeku. Vsakokrat, ko je legel spat, je ob prebujenju pri vzglavju našel mošnjo zlatnikov. Gostitelja je prosil za koga, ki bi mu razkazal največje znamenitosti. Ko je mesto prehodil križemkražem in si ogledal vse, kar je bilo vredno videti, je prišel do njegovega roba, kjer je ležal otok. Ko pa je hotel izvedeti, kaj je tam, se je vodnik odgovoru izognil. Zvečer je vprašal gostitelja in ta mu je dejal: »Glej, da te nikar ne premami, da bi šel tja, kajti tam boš pogubljen.« »Zakaj?« je vprašal mladenič. »Ker tam prebiva čarodejka, in kdor gre k njej, se vrne ob pamet. Pa še videti je ne more nihče, dokler ne plača dveh mošenj denarja.« »Je to vse? Jutri jo grem pogledat,« je rekel mladenič. »Denarja imam, kakor vidiš, dovolj.« Ne gostiteljeve prošnje ne strah, da bi izgubil pamet, ga niso mogli odvrniti od obiska pri čarodejki. Šel je torej tja, plačal dve mošnji denarja in stopil na otok. Nekaj časa je kakor kak izgubljenec postopal okoli palače in čakal, ali se bo čarodejka prikazala pri oknu, da bi jo videl. Prikazala se je. Zagledal jo je in se nato vrnil. Drugi dan je šel spet, tretji dan prav tako, in tako še nekaj dni zapovrstjo. Bolj ko jo je gledal, bolj si jo je želel znova videti. Čarodejka je opazila, da prihaja že več dni zapored. »Ta mora imeti veliko denarja,« si je mislila. Nekoč ga je dala poklicati in mu rekla: »Veliko premoženje moraš imeti, mladenič, da ga takole zapravljaš. Doslej še nisem videla nikogar, ki bi tolikokrat zapored prišel k meni na otok.« »Da, veliko in neizčrpno,« je ponosno odgovoril mladenič, »prav kakor moč, s katero si ga pridobivam.« Ko je čarodejka slišala te besede, je z njim sklenila nekaj hudega. Začela se mu je prilizovati, mu šepetati in ga sladko pregovarjati, da bi z zvijačo izvedela, od kod mu ta moč. Mladenič je od koprnenja ves izgubljal glavo, ko ga je božala z besedami, slajšimi od medu. Dal se je premamiti in ji vse povedal. Tedaj mu je dala nekaj popiti in izbljuval je kokošje srce. Vzela ga je, njega pa dala s palicami pregnati z otoka. Ko je prišel k sebi in se zavedel, da je ostal brez vsega, reven in izgnan, si je mislil: »Če ti je ne zagodem jaz, ti je še sam vrag ne bo!« Šel je h gostitelju in mu povedal, kaj se mu je pripetilo. »Ali ti nisem rekel, nesrečnež, da ne hodi tja? Kaj boš pa zdaj?« »Šel bom po svetu, pa naj Bog stori z menoj, kar hoče.« Naslednji dan je odšel. Pot ga je vodila skozi gozd in pripeljala na breg reke. Tam je naletel na ribiško kočo. Od lakote mu je tako krulilo, da je moral potrkati. Ribič ga je sprejel k sebi in privolil, da ga nauči ribariti. Nekega dne je rekel mladeniču: »Zdaj grem s tole košaro rib na trg. Medtem ko tu kaj postoriš, vzemi še tisto mrežo in poglej, ali bi mogel ujeti kakšno ribico, da bova imela kaj za pod zob danes in jutri.« »Kar prepusti meni,« je odgovoril mladenič. Ribič je odšel, fant pa je z mrežo stopil v reko. Brodil je gor in dol, ujel pa niti najmanjše ribe. Ravno je hotel odnehati, ko je zagledal mreno. Mrena je bežala, on pa za njo, dokler se mu ni ponudila prava priložnost; vrgel je mrežo, jo ujel vanjo in potegnil na breg. Videl je, da je mrena dovolj velika, da bo obema zadoščala za dva dni. Pri srcu mu je bilo veselo, ker je tako dobro opravil delo. Začel ji je strgati luske, jo razparal in ji odstranil drobovje. Ko pa je pogledal, kaj najde namesto mleča? Nekaj, česar ni znal primerjati z ničimer. Vzel je tisto reč, jo opral in v rokah mu je ostalo nekakšno majhno kamnito koritce. »Tudi to bo prišlo prav,« je rekel, »da bom imel iz česa piti vodo.« Takoj je z njim zajel malo vode, da bi se napil. Ko pa ga je ponesel k ustom, je bilo polno zlatnikov. Čudil se je temu nenavadnemu dogodku. Denar je stresel v naročje in spet zajel vodo, da bi pil. Ko jo je ponesel k ustom, se je znova spremenila v denar. »Zdaj pa le k moji čarodejki!« je rekel. Pustil je mrežo, ribo in kočo ter v enem dihu odhitel k svojemu gostitelju v mesto. Povedal mu je, kakšna sreča ga je doletela, in se začel pripravljati, da pojde na otok. Gostitelj si ga je na vse načine prizadeval odvrniti od tega sklepa. Vse zaman. Nekaj ga je neustavljivo vleklo v nesrečo. Še prej je gostitelju napolnil dva velika čebra z denarjem. Potem je vzel kamnito koritce in dve polni mošnji ter odšel na otok. Čarodejka ga je takoj prepoznala. Uganila je, da je moral spet zadeti na srečo, in ga poklicala k sebi. Tam ga je s pretvarjanjem, dobrikanjem in zvijačami pripravila do tega, da ji je povedal, od kod mu tolikšno bogastvo. Ker je mladenič izgubil glavo, brž ko je prišel v njeno bližino, se je pustil omamiti njenim sladkim besedam, čarodejka pa mu je izmaknila še koritce. Ko se je polastila tudi tega, je svojim služabnikom ukazala, naj ga z zmerjanjem kakor gos preženejo z otoka. Ko se je spet znašel zunaj, zasramovan in ponižan, je od žalosti in jeze komaj prihajal k sebi. Kar grizel se je od nejevolje, ker se ni znal brzdati in je tako ostal brez denarja, za nameček pa so se še norčevali iz njega. Spet je odšel h gostitelju in mu povedal vse po vrsti. Ta mu je svetoval, naj vzame en čeber denarja, ki mu ga je pustil, in se loti kakega dela, namesto da kakor izgubljenec leta za praznimi sanjami. A mladenič ni hotel in je šel po svetu. »Kar mi bo Bog dal,« je rekel. Hodil je in hodil čez polja, s srcem, ki je gorelo za njegovo čarodejko, prečkal gozdove in se ni mogel sprijazniti z mislijo, da svoje ljubljene ne bo več videl. Nazadnje se je od žalosti in gorja zgrudil na tla. Ko je tako ležal in se boril s svojimi mislimi, je opazil, da v bližini teče voda. Šel se je okopat, da bi se nekoliko osvežil. Med kopanjem je na drugem bregu reke zagledal nekaj figovcev. Spomnil se je, da že dva dni ni ničesar jedel, in šel malo pomalicat fige. Jedel je in jedel, potem pa začutil, da se vse bolj spreminja. Še malo prej je bil človek, nenadoma pa se je znašel v oslovski koži. Zdaj pa nova nesreča! Kako naj se vrne v mesto? Poleg vsega drugega ga bodo zdaj še preganjali. Taval je gor in dol ob robu gozda. V gozd si ni upal, da ga ne bi zgrabila kakšna divja zver; na plano ga je bilo prav tako strah, da ga ne bi ujel kak človek in mu naložil dela, ki mu ne bi bil kos. Kaj naj stori? Tako je tarnal in jadikoval, da bi se ti zasmilil do solz. Ves dan je blodil naokrog, srce pa mu je od strahu lezlo v hlače. Lačen je bil. Ko je iskal kaj za pod zob, je naletel na rožiče. Lotil se jih je jesti, saj je od lakote komaj še stal. Skoraj bi umrl od veselja, ko je videl, da se počasi, prav počasi spreminja in postaja spet človek. Obstál je, se prekrižal in se čudil tudi temu čudežu. Potem pa je nenadoma vzkliknil: »Zdaj si moja! Boš že videla, kako ti jih naložim na kožo, ti brezsrčna ženska!« Napolnil si je nedrje z rožiči. Nato je, kakor je pač znal, iz vrbovih šib spletel košarico in vanjo nabral fig, kakršne je bil jedel sam. Ko se je vrnil k svojemu gostitelju v mesto, mu je povedal, da se je zdaj izmodril. Slišal pa je tudi za sloves dveh modrih cesarjev in ob tem ga je prešinilo pri srcu. Sklenil je, da ju obišče in se prepriča, ali nemara nista njegova brata. Še preden se je odpravil k njima, pa je šel še enkrat na otok, s košarico fig na roki, in jih začel ponujati pred palačnimi vrati. Čarodejka ga je dala poklicati. Brž ko ga je zagledala, ga je prepoznala. Prepričana, da se tudi v njegovih figah skriva kak čar, ki bi ji utegnil koristiti, je ukazala, naj od njega kupijo kar vso košaro. Vzel je denar in se delal, kakor da se še malo sprehaja po otoku. Čarodejka je sedla k mizi. Ko so ob koncu obeda ona in njeni ljudje pojedli fige, so se spremenili v osle. Pa so skakali sem in tja! Eni so poskušali to, drugi ono, a vse zaman: ostali so osli kakor vsi drugi osli. Tedaj jih je mladenič ujel, jim nataknil oglavnike, jih privezal drugega za drugim in jih odpeljal s seboj. Še prej je vzel kamnito koritce in ga spravil v nedrje; kokošje srce je namreč čarodejka pojedla. S čredo oslov je prišel h gostitelju. »Zdaj pa vedi, da grem k svojim,« mu je rekel. »Denarja imaš dovolj, otok in palače pa so tvoji. Ostani zdrav.« »Zdrava se spet vidiva,« je odgovoril gostitelj, »in naj prihajajo same dobre novice. Kaj pa nameravaš s to čredo oslov? Najemi hlapca, da bo skrbel zanje.« Tako je tudi storil. Najel je hlapca in se s svojim spremstvom odpravil k bratoma. Medtem ko je potoval, je brat Năzdrăvan cesarju povedal vse, kar se je pripetilo njunemu najmlajšemu bratu, in pripravila sta se, da ga sprejmeta z vsemi častmi. Ko je mladenič prišel do roba mesta, kjer je vladal cesar, se je začudil, da je tam našel svojega srednjega brata, ki ga nikakor ni pričakoval. Ta mu je povedal vso zgodbo o njuni materi in učitelju ter o tem, kako ju je Bog kaznoval. Najmlajši brat je zajokal zaradi božje kazni, ki je zadela njihovo mater, potem pa se je šel poklonit cesarju. Brž ko sta se zagledala, sta se prepoznala in objela. Nato je cesarja prosil za čist hlev, kamor bi spravil svoje osle, za katere je skrbel sam. Čas je mineval, a o tem, da bi osle spet spremenil v ljudi, ni bilo niti besede. Nekega dne pri mizi, ko je cesar opazil, da je najmlajši brat dobre volje, mu je rekel: »No, kaj nameravaš s svojimi osli? Dovolj si jih že kaznoval. Nikar ne misli, da ne vem vsega, kar se ti je zgodilo. A zdaj je dovolj. Še posebno, ker vem, kako ti srce koprni po njej.« »Resnico si povedal,« mu je odgovoril najmlajši brat. »Tebi na ljubo jim bom odpustil.« Dal je pripeljati osle, jim ponudil rožiče in takoj so spet postali ljudje. Vsi navzoči so ob tem čudežu ostrmeli. Nato so se vse oči uprle v čarodejko in vsi so priznali, da tako lepe ženske še niso videli in da ji ni enake na vsem svetu. Tedaj je spregovorila: »Najprej se zahvaljujem cesarju, ker se ga je usmilila bridka in bedna usoda, ki nas je doletela, in je posredoval, da smo spet dobili človeško podobo.« Potem se je ozrla k cesarjevemu najmlajšemu bratu in mu rekla: »Samo ti si mi bil kos na tem svetu. Če hočeš, sem te pripravljena vzeti za moža. Odpusti mi vse hudo, kar sem ti storila.« »Saj le kaj sem iskal, za božjo voljo, ko sem kar naprej hodil k tebi, ti pa si se norčevala iz mene? No, tudi jaz sem ti vrnil milo za drago. Tudi jaz sem te pripravljen vzeti za ženo, še posebno zdaj, ko v mojem srcu ni več niti trohice zamere.« Pripravili so vse potrebno in obhajali pravo cesarsko svatbo. Odtlej niso več odšli od tam. Vsi trije bratje so ostali skupaj. Državne zadeve so tekle kakor po maslu. Prebivalci so pri teh bratih dobivali zdaj pravico, zdaj dober nasvet, zdaj denarno pomoč, in glas o njih se je razširil po vsem svetu. Ljudje pa so jim pravili: trije bratje cesarji. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam povedal, kakor se je zgodilo.