Prevod

Nekoč so se lev, Kititi in hijena dogovorili, da bodo šli obdelovat polje. Odpravili so se tja, prekopali zemljo in posejali živež, nato pa se vrnili v svoje bivališče in tam ostali.

Ko je prišel čas, da je pridelek dozorel, so rekli: »Pojdimo na polje pogledat, kako kaj naš pridelek.« Njihovo polje pa je bilo zelo daleč. Kititi je tovarišema dejal: »Ko bomo šli na polje, se ne smemo ustavljati na poti. Kdor se ustavi, naj bo pojeden.« Tovariša sta se s tem strinjala.

Odpravili so se na pot, a ko so bili že nekaj časa na poti, se je Kititi ustavil. Tovariša sta rekla: »Kititi se je ustavil, naj bo pojeden.« Kititi pa je odvrnil: »Saj vendar razmišljam!« Tovariša sta ga vprašala: »O čem razmišljaš?« Rekel je: »Razmišljam o tistih dveh kamnih, enem velikem in drugem majhnem: majhni se ne dvigne, veliki pa se ne spusti.« Tovariša sta rekla: »To je res.«

Šli so naprej in čez nekaj časa se je Kititi spet ustavil. Tovariša sta rekla: »Kititi se je ustavil, naj bo pojeden.« Kititi pa je odvrnil: »Saj vendar razmišljam!« Tovariša sta ga vprašala: »O čem razmišljaš?« Rekel je: »Razmišljam, kam gredo stare obleke, ko ljudje oblečejo nove.« Tovariša sta rekla: »To je res vredno premisleka.« Spet so šli naprej in čez nekaj časa se je ustavila hijena. Tovariša sta rekla: »Hijena se je ustavila, naj bo pojedena.« Hijena pa je odvrnila: »Saj vendar razmišljam!« Tovariša sta jo vprašala: »O čem razmišljaš?« Rekla je: »Prav o ničemer ne razmišljam.« Tedaj sta pograbila hijeno in jo pojedla. Ostala sta lev in Kititi ter šla naprej. Čez nekaj časa sta prišla do votline. Kititi se je ustavil. Lev je rekel: »Kititi se je ustavil, naj bo pojeden.« Kititi pa je odvrnil: »Saj vendar razmišljam!« Lev ga je vprašal: »O čem razmišljaš?« Rekel je: »Razmišljam o tej votlini. V davnih časih so naši predniki vstopali na tej strani in prihajali ven na drugi. Tudi sam bom poskusil vstopiti tukaj in priti ven tam.« Nato je šel v votlino na eni strani in prišel ven na drugi ter to večkrat ponovil.

Potem je rekel levu: »Stari lev, pojdi še ti in poskusi vstopiti tukaj ter priti ven tam.« Lev je šel v votlino, a se je zagozdil, tako da ni mogel ne naprej ne nazaj. Kititi je stopil k levovemu zadnjemu delu in mu začel jesti meso. Ko se je najedel, mu je lev rekel: »Brat, jej me še spredaj.« Kititi pa je odvrnil: »Ne morem te priti jest spredaj, sram bi me bilo pogledati ti v oči.«

Kititi je odšel, leva pustil tam, njuno polje pa si je prilastil.