Prevod

Nekoč je živel silno bogat mož, ki je imel veliko premoženja in je bil sultanov vezir. Živel je svoje življenje in dobil sina edinca. Dečku je bilo ime Ali. Ko je dopolnil petindvajset let, mu je oče umrl. Ostala sta sama z materjo.

Ali je podedoval očetovo premoženje in ga na veliko zapravljal. Nazadnje je obubožal in postal tako beden siromak, da ga v vsem mestu ni hotel več poznati nihče, ne njegovi prijatelji ne očetovi. Bil je še mlad in je hodil po mestu.

Kdor koli je zagledal Alija, ga je vprašal: »Kaj si storil s svojim premoženjem, Ali, da si tako hitro obubožal? Saj ti je oče zapustil veliko bogastvo. Če bi imel kaj pameti, Ali, bi ti premoženje ostalo.« Ali pa je odgovarjal: »Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti.«

To je postalo njegovo opravilo, njegov večni odgovor. Vsakomur, ki ga je kaj vprašal, je rekel: »Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti.« Nazadnje so te besede poznali že vsi v mestu. Vedeli so, da bo Ali, če ga kdo vpraša: »Kaj si storil s svojim premoženjem?«, odgovoril: »Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti.«

Glas o tem je prišel tudi do sultana. Ljudje so mu povedali: »Sin tvojega vezirja, Ali, je obubožal. Kadar ga ljudje vprašajo: ‘Kaj si storil s svojim premoženjem, Ali, da je tako hitro pošlo? Pokojni oče ti je zapustil veliko bogastvo. Če bi imel kaj pameti, Ali, bi ti ostalo, saj ga je bilo toliko,’ Ali vsakomur odgovori: ‘Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti.’«

Sultan je rekel: »Pokličite mi Alija, naj pride, da ga vprašam, ali res govori tako ali pa si ljudje to le izmišljajo.« Vstal je kadija in dejal: »Da, sultan, res govori tako.« Sultan je poslal vojaka, naj ga pokliče na zbor, in velel, naj pridejo tudi vsi, ki se udeležujejo zborov pri sultanu, da bodo slišali, ali Ali zares govori te besede ali ne.

Ali si je šel k nekemu siromaku izposodit ponošen kanzu, dolgo oblačilo, kajti nihče mu ni več zaupal toliko, da bi mu posodil svojo obleko. Še ta kanzu je dobil šele po dolgem moledovanju in ponižnih prošnjah.

Odšel je pred sultanova vrata. Dvorana je bila nabito polna ljudi in sultan je sedel na svojem mestu. Sultan je vstal in ga poklical: »Ali!« Odgovoril je: »Na ukaz!« Sultan mu je rekel: »Ali, slišal sem, da je tvoje premoženje pošlo in da ljudem, ki te sprašujejo o tem, odgovarjaš: ‘Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti.’«

Ali mu je odgovoril: »Da, gospodar. To premoženje sem razdelil na štiri dele. En del sem vrgel v morje, en del sem sežgal, en del sem posodil in ga ne bom dobil nazaj, z enim delom pa sem odplačeval dolg, ki ga še nisem do konca odplačal.«

Sultan mu je rekel: »Ali, prodaj drago, ne prodajaj poceni.« Ali je odgovoril: »Da, pri Bogu, moj ljubi gospodar.« Nato je odšel. Sultanov vezir pa je še tam, sredi zbora, vstal in rekel: »Moj gospod, jaz poznam pomen teh besed.« Sultan mu je odgovoril: »Če poznaš pomen teh besed in ga boš dognal z lastno pametjo, ne da bi vprašal Alija, ti jaz, sultan, izročim svoj sultanat. Vse, kar govori in kar ne govori v moji državi, ti dam; tvoje bo. Če pa pomena teh besed ne boš dognal z lastno pametjo, ti vzamem vse premoženje. Toda Alija ne smeš vprašati.«

Vezir je rekel: »Če pomena teh besed ne dognam z lastno pametjo, ti jaz, vezir, izročam vse, kar govori in kar ne govori na moji posesti. Le žena, ki je hči drugih ljudi, naj se vrne k svojim. Tudi moja glava ti bo po pravici pripadala, sultan.«

Sultan je rekel: »Jaz pa bom sestopil s prestola in postal tvoj vezir.« Vezir je vstal in odšel domov. Sklonil je glavo in premišljeval, nato pa vzel vse knjige, kar jih je imel v hiši. Odpiral jih je in iskal pomen Alijevih besed, vendar ni našel niti ene, v kateri bi bile zapisane. Sedel je, premišljeval in si belil glavo: »Sultanu sem rekel, da bom te besede razumel z lastno pametjo, pa sem razmišljal in tuhtal, a jih nisem dognal.«

Poklical je: »Juma! Kje stanuje tisti mladenič Ali?« Služabnik ga je vprašal: »Gospodar, kateri Ali?« Odgovoril mu je: »Tisti mladenič, ki je imel veliko premoženje, sin pokojnega vezirja Hassana, ki je obubožal. Ali ne veš, kje stanuje? Prosim, odpelji me k njemu, nekaj bi ga rad vprašal. O tem, kar sem ti zdaj povedal, ne govori nikomur. Osvobodil te bom, če boš poskrbel, da za to nihče ne izve.«

Odgovoril mu je: »Da, pri Bogu! Da, pri Bogu! Vem, kje stanuje. Tam daleč na koncu mesta je blizu obale majhna koliba. Tam živi pri tistem siromaku z berglo, ki hodi naokrog in berači. Ta je njegov prijatelj in pri njem stanuje, drugam nima kam.«

Opolnoči, ko so vsi ljudje že spali, se je vezir odpravil na pot z enim samim sužnjem, svojim zaupnikom. Hodila sta, dokler nista prišla do kolibe. Vezir je potrkal in poklical: »Ali! Ali!« Ali se je prestrašil in se ni oglasil. Vezir je spet poklical: »Ali!«

Ali je rekel prijatelju: »Zbudi se, zbudi se!« Ta ga je vprašal: »Kaj je?« Ali mu je odgovoril: »Nekdo je potrkal na našo kolibo. Čudim se, kdo prihaja ob tej uri. Je pijanec ali nas je prišel okrast? Saj sva reveža in nimava ničesar. Morda nama kdo želi zlo in bi nama rad vzel življenje. Mislim pa, da bi bilo najbolje še malo posedeti in poslušati. Ko bo tretjič potrkal na vrata, se oglasiva; morda ga prepoznava po glasu.«

Prijatelj mu je rekel: »Kako moreš biti tako nespameten, Ali? Nekdo je prišel sredi noči, pa ne veva, od kod. K nama navadno nihče ne prihaja trkat. Kaj bi ta človek hotel od naju, če ne ene od treh reči? Če mi je Bog dal, da v srcu pomislim na te tri reči, je tako pač po volji vsemogočnega Boga.«

Ali ga je vprašal: »Kaj misliš s tem, prijatelj moj? Katere tri reči ti hodijo po srcu? Povej mi, da bom vedel tudi jaz, da bova vedela oba. Povej mi prvo.«

Odgovoril mu je: »Prvič, morda naju je prišel okrast. Drugič, morda naju je prišel ubit. Tretjič, morda misli, da je pri naju njegova žena ali njegova sužnja. To so misli, ki mi hodijo po srcu.« Ali mu je odvrnil: »Ne vem, prijatelj moj. Vse, kar prihaja od Boga, je dobro.«

Ali je rekel: »Če zdaj potrka, se bom oglasil. Če me ubije, naj me ubije, če me pusti pri življenju, pa tudi prav. Drugega mi ne preostane, kot da se oglasim.« Vezir je potrkal in poklical: »Ali!« Ali je odgovoril: »Na ukaz! Kdo si, ki me prihajaš klicat ponoči, ko je že polnoč?« Odgovoril mu je: »Jaz sem, opravek imam s teboj.« Ali je rekel: »Ne vem, kdo si, gospod, ki si prišel.« Ta mu je odvrnil: »Ne boj se. Z dobrim namenom sem te prišel klicat, ne s slabim.« Ali je rekel: »Gospod, če me potrebuješ, potrpi do jutra.« Vezir mu je odgovoril: »Tukaj, kjer stojim, te ne morem čakati niti minute več. Že s tem govorjenjem tam notri se mi zdi, da odlašaš. Prosim te, Ali, pridi ven in poslušaj, zakaj sem te poklical.«

Ali mu je rekel: »Da, pri Bogu, gospod. Uho bom prislonil k vratom, ti pa mi povej svoje ime. Šele potem si bom upal ven, saj bom vedel, kdo si.«

Vezir je stopil bliže in mu rekel: »Jaz sem, sultanov vezir. Prosim, pridi ven, nekaj ti moram povedati, in sicer na samem.« »Da, pri Bogu, moj gospodar.« Ali je šel k svojemu prijatelju siromaku in mu rekel: »Sultanov vezir me je prišel klicat. Kdor odkloni klic, odkloni tudi tisto, zaradi česar ga kličejo.«

Prijatelj mu je rekel: »Pojdi, prijatelj moj, morda te čaka kaj dobrega.« Ali je odprl vrata in zagledal vezirja z enim samim sužnjem. Rekel mu je: »Dober večer, gospodar.« Vezir mu je odgovoril: »Pozdravljen, Ali. Pojdiva k meni domov.« Ali je rekel: »Da, pri Bogu, gospodar.«

Vezir in Ali sta skupaj odšla k njemu domov. Ko se je vezir povzpel v zgornje nadstropje, je bila ura ena ponoči. Poklical je svojo sužnjo: »Mrashi!« Odgovorila je: »Na ukaz!« Rekel ji je: »Povej gospodinji, naj hitro pripravi jed, še preden odbije dve. Ti pa se vrni.«

Ko se je Mrashi vrnila, je rekla: »Tukaj sem, gospodar.« Rekel ji je: »Mrashi, odpri skrinjo in prinesi kos blaga za turban, belo vezeno čepico, rjav kanzu in fino tkano ogrinjalo kikoi. Vse sem zavezal skupaj v rdečo ruto. Hitro prinesi.«

Vezir se je obrnil k Aliju in mu rekel: »Z dobrim namenom sem te poklical. Prosim, naj nihče ne izve za te moje besede; obdrži jih zase.« Ali mu je odgovoril: »Da, pri Bogu, gospodar. Kako bi mogel komu izdati tvoje besede, gospodar?«

Rekel mu je: »Ali, rad bi, da mi razložiš pomen tistih besed, ki si jih povedal sultanu, in poveš, kaj ti je sultan odgovoril.« Ali mu je odvrnil: »Sultan mi je rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’«

»Ali, Ali, prosim te, razloži mi te besede.« »Kako naj ti jih razložim, ko pa mi je sultan rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni’?« »Dal ti bom svoje posestvo.« Ali mu je odgovoril: »Sultan mi je rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’«

Rekel mu je: »Ali, vzemi vsa moja skladišča v mestu.« Ali je dejal: »Sultan mi je rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’« Vezir je rekel: »Ali, vzemi vsa moja posestva.«

Ali je dejal: »Sultan mi je rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’« Vezir mu je rekel: »Vzemi vse moje imetje.« Ali je dejal: »Sultan mi je rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’«

Vezir mu je rekel: »Vzemi vse, kar govori in kar ne govori na mojih posestih, in mi razloži te besede.« Ali je dejal: »Sultan mi je rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’«

Vezir je vstal in mu rekel: »Dal ti bom vso hišo, v kateri živim, in vse premoženje v njej. Le žena, ki je hči drugih ljudi, naj se vrne k svojim.« Ali mu je odgovoril: »Potem mi zdaj to lastnoročno zapiši.«

Vezir je poklical Mrashi. Odgovorila je: »Na ukaz, gospodar.« Rekel ji je: »Iz predalčka prinesi pero, črnilo in papir.« Mrashi je odšla in vse prinesla. Vezir je vzel papir in črnilo ter Aliju napisal: »Izročil sem mu vse svoje imetje, vse, kar govori in kar ne govori, celo hišo, v kateri sam živim. Le žena, ki je hči drugih ljudi, naj se vrne k svojim.« Vezir je vzel listino in jo dal Aliju.

»Ura je že štiri. Pojdiva najprej molit, ko se vrneva od molitve, pa ti bom razložil, kar želiš izvedeti.« Odšla sta dol, šla molit in se vrnila iz mošeje. Vezir mu je rekel: »Zdaj pa mi povej, Ali, saj se že dani.«

Ali mu je rekel: »Besede ‘Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti’ pomenijo, da človek brez pameti ne bo razumel, četudi mu razlagam. Zato vsakomur, ki me sprašuje, odgovorim: ‘Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti.’ Ko pa me je sultan poklical in vprašal, mu tega nisem rekel, saj je sultan pameten. In zato mi je odgovoril: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’ Toliko o teh besedah.«

»Zdaj pa mi razloži, kako je izginilo tvoje premoženje.« Ali je dejal: »Premoženje sem razdelil na štiri dele. En del sem vrgel v morje, en del sem sežgal, en del sem posodil in ga ne bom dobil nazaj, z enim delom pa sem odplačeval dolg, ki ga še nisem do konca odplačal.«

»Torej mi povej, Ali, kaj pomeni, da si en del vrgel v morje?« Ali je vezirju odgovoril: »Oprosti mi in potrpi ob vsem, kar bom povedal. V morje sem vrgel tisto premoženje, ki sem ga zapravil za razuzdanost z ženskami. Ta denar je izgubljen in ga ne bom nikoli več dobil nazaj. Torej je tako, kot bi ga vrgel v morje, kajti kar se potopi v morje, je izgubljeno.«

»In kaj pomeni, da si en del sežgal?« Ali je dejal: »Veliko sem pojedel, razkošno sem se oblačil in veliko zapravljal. Zato pravim, da sem ga sežgal, saj se ne bo nikoli več vrnil v moje roke.«

»Povej mi še za tretji del. Kaj pomeni, da si ga posodil in ga ne boš dobil nazaj?« Vezirju je odgovoril: »To je kakor denar, ki ga daš ženi za poročno darilo. Nikoli se ne vrne. Zato sem ti rekel, da sem ga posodil in ga ne bom dobil nazaj.«

Rekel mu je: »Povej mi še za četrti del. Kaj pomeni, da si odplačeval dolg, pa ga še nisi do konca odplačal?« Vezirju je odgovoril: »To je kakor denar, ki ga človek da materi, da bi razveselil njeno srce. Toda jaz, njen sin, ne vem, ali se je materino srce razveselilo tega, kar sem storil zanjo. Zato si v srcu pravim, da moja mati morda še ni zadovoljna s premoženjem, ki sem ji ga dal. Zato sem ti rekel, da sem odplačeval dolg, pa ga še nisem do konca odplačal.«

Rekel mu je: »Hvala, Ali. Slišal sem tvoje besede.« Sonce je že vzhajalo in ura je odbila šest. Vezir je sedel z veselim srcem in si mislil: »Danes si bom pridobil sultanat, saj sem pomen dognal z lastno pametjo.« Počakal je do devete ure, ko je sultan sprejemal ljudi. Iz svoje hiše je stopil brez vsega, le en sam kanzu je imel na sebi. Odšel je z veselim srcem.

Šel je do sultanovih vrat. Vsi navzoči ljudje in vojaki so se začudili. »Ah! Veliki vezir, ki vodi vse sultanove zadeve, prihaja v enem samem kanzuju, še čevljev nima na nogah!« Vsi so se mu čudili, nihče pa ni vedel, kaj nosi v srcu. Nevedneži so govorili: »Morda mu je umrla žena.« Zato naj bi tak prišel k sultanu.

Vezir je stopil naprej in rekel: »Dobro jutro, moj gospod.« Sultan mu je odgovoril: »Bog ti daj dobro jutro, vezir. Dobrodošel.« Vezir je sedel. Sultan je rekel: »Povej mi, kaj je novega pri tebi.« Odgovoril mu je: »Dobre novice imam. Prišel sem ti razložit pomen tistih besed, o katerih sva se dogovorila, sultan. Dognal sem ga z lastno pametjo, sultan.«

Sultan mu je rekel: »Razloži mi prvo.« Vezir je odgovoril: »Ko so ljudje Alija spraševali, zakaj je njegovo premoženje pošlo, jim je govoril: ‘Kdor ne razume pomena, mu ga ni mogoče razložiti,’ ker so bili ti ljudje neumni in jim ni hotel razlagati. Ne bi mu znali odgovoriti. Ali ni torej bolje, da ne govori tistim, ki ne razumejo pomena? Kdor drugemu kaj pove, pričakuje odgovor. Mar boš govoril človeku, ki ti ne zna odgovoriti? Zato jim ni razlagal.« Sultan je rekel: »Da, te besede so resnične.« Nato je dejal: »Razloži mi, vezir, pomen teh štirih delov.«

Vezir mu je rekel: »Prvi del, sultan, je vrgel v morje, drugega je sežgal, tretjega je posodil in ga ne bo dobil nazaj, s četrtim pa je odplačeval dolg, ki ga še ni do konca odplačal.«

Sultan mu je rekel: »Da, vezir, res je tako. Povej mi, kaj pomeni tisti del, ki ga je vrgel v morje.« Vezir je odgovoril: »To je denar, ki ga je Ali vzel in ga zapravil za razuzdanost. Tisti denar je izgubljen. Zato je rekel, da je en del vrgel v morje.«

Sultan mu je rekel: »Da, vezir, res je tako. Ko denar enkrat odneseš ženskam, ga ne dobiš več nazaj. Res je, kar pravi, kakor da bi ga vrgel v morje. Razloži mi še pomen drugega dela, tistega, ki ga je sežgal.«

Vezir je dejal: »Ali je veliko pojedel, razkošno se je oblačil in veliko zapravljal. Zato pravi, da je ta denar sežgal, kajti nikoli več se ne bo vrnil v njegove roke.« Sultan je rekel: »Da, vezir, te besede so resnične. Ko s premoženjem kupiš hrano in lepa oblačila ter jih nosiš, je denar izgubljen in se ne vrne več. Ali je povedal po resnici: kakor da bi tisti del sežgal.« Nato mu je rekel: »Povej mi, vezir, kaj pomeni tretji del.«

Vezir je dejal: »Tretji del je posodil in ga ne bo dobil nazaj.« Sultan ga je vprašal: »Kaj pomeni, da je denar posodil in ga ne bo dobil nazaj?« Vezir je dejal: »To je denar, ki ga je dal ženski za poročno darilo. Ko se razideta, ti denarja ne vrne. Zato je rekel: ‘Posodil sem ga in ga ne bom dobil nazaj.’«

Sultan mu je rekel: »Da, vezir, te besede so resnične. Kdor ženski da poročno darilo, ga ne dobi več nazaj. Ko moški obuboža, ji srce ne da, da bi mu kaj vrnila. Ker si postal reven, te ima za bedaka. Ne meni se več zate, kot da ne bi bil nikoli njen mož. Ker si obubožal, si zanjo postal grd in te ima za neumneža, ker nimaš več denarja. Ko pa si imel premoženje, si bil lep moški, pameten mladenič, videti si bil kakor sultanov sin.«

Vezir je vstal in rekel: »Res je, sultan. Kdor nima premoženja, v očeh ljudi ni nič vreden.« Sultan je dejal: »Vezir, povej mi še pomen četrtega dela: odplačeval je dolg, pa ga še ni do konca odplačal.«

Sultanu je odgovoril: »To pomeni, da je Ali en del premoženja dal svoji materi. Toda ne ve, ali je materino srce zadovoljno s premoženjem, ki ga je dobila od sina. Zato Ali pravi: ‘Morda se moja mati še ni razveselila tega, kar sem storil zanjo.’ Zato je rekel, da je odplačeval dolg, pa ga še ni do konca odplačal.«

Sultan mu je rekel: »Da, vezir.« Dvignil se je s stola in vstal pred dvorano, polno ljudi. Poklical je stotnika in mu rekel: »Pojdi v utrdbo in ukaži poveljniku, naj da udariti na boben. Moj vezir je zdaj postal sultan, jaz pa sem postal njegov vezir. In vi, vsi vojaki in vsi prebivalci mesta, Arabci, Svahilci in vsi Ngazidžani, ubogajte sultana.«

Vezir je tako prevzel sultanat. Minila sta dva dneva. Neki mož je šel mimo hiše, ki je bila nekoč vezirjeva, in pri oknu zagledal Alija. Ta je gledal ven in ukazoval konjarju, naj osedla konja, ker bi rad šel na ježo. Arabec ga je poklical: »Ali!« Odgovoril je: »Da?« »Zakaj si v tej hiši?« Ali mu je odvrnil: »Mar mi ni sultan rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni’? No, pa sem drago prodal.«

»Ah!« Arabec se je začudil, kako to, da je Ali v hiši velikega vezirja, vendar si je rekel, da ni pomembno, in je pustil stvar pri miru. Mimo je prišel še drug Arabec in ga našel spodaj v sprejemnici. Poklical ga je: »Ali!« Odgovoril je: »Da?« Vprašal ga je: »Zakaj te vidim tukaj, Ali?« Ali mu je odvrnil: »Mar ni to moja hiša?« »Kako je lahko ta hiša tvoja?« »Sultan mi je rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni,’ in tako sem drago prodal.«

Arabec je odšel do sultanovih vrat. Rekel mu je: »Moj gospodar, moj gospod, tvojega služabnika Alija sem našel v hiši tvojega vezirja. Poklical sem ga: ‘Ali!’ Odgovoril je: ‘Da?’ Vprašal sem ga: ‘Kaj počneš v tej hiši?’ Ali pa mi je odgovoril: ‘Sultan mi je rekel: Prodaj drago, ne prodajaj poceni, in tako sem drago prodal.’«

Nekdanji sultan se je začudil. »Torej mi je vezir to storil! Drug drugemu sva dala besedo, da ne sme vprašati Alija, on pa ga je vendar šel vprašat in pri tem izgubil vse svoje premoženje? Zdaj je torej izgubil oboje: svoje premoženje in sultanat. Ti pa hitro pojdi in pokliči Alija, naj pride.« »Da, pri Bogu, gospodar.«

Stekel je in našel Alija ravno, ko je hotel stopiti v čoln, da bi se šel malo popeljat. Poklical ga je: »Ali!« Odgovoril je: »Da?« Rekel mu je: »Hitro, sultan te kliče.« Ali je odvrnil: »Da, pri Bogu! Kadar gre za sultana, je to moj sultan.«

Ali se je vrnil v zgornje nadstropje in poklical: »Mrashi, poišči mi lepa oblačila v skrinjah, saj ti bolje od vseh drugih veš, kaj je v njih.« Mrashi je šla, odprla skrinjo in vzela iz nje lepo vrhnje oblačilo, lep turban, krasen šal, zlat bodalnik z bodalom, arabsko sabljo vrste albunsajidi in stekleničko carigrajske rožne dišave ter vse odnesla gospodarju.

Ko je Ali zagledal ta oblačila, se je razveselil. Vzel jih je in se oblekel, nato pa se je z Arabcem spustil dol. Odšla sta do sultanovih vrat. Rekli so jima: »Stopita v sprejemnico.« Ali je vstopil in sedel.

Novi sultan se je spustil dol, da bi sprejemal ljudi, z njim pa je prišel nekdanji sultan, ki je bil zdaj vezir. Ta ga je poklical: »Vezir!« Odgovoril je: »Da?« Vprašal ga je: »Mar najini pogoji niso nič veljali? Ali ti nisem postavil pogoja, da pomen dognaj z lastno pametjo in ne hodi spraševat Alija?« Odgovoril je: »Da.« »Ti pa si se obrnil in šel vprašat Alija.« Novi sultan mu je rekel: »Nisem vprašal Alija.« Nekdanji sultan je dejal: »Ah! Mar ni Ali tukaj? Pokličiva ga predte, da se prepričamo, ali si pomen res dognal z lastno pametjo ali pa ti ga je povedal Ali.« Odgovoril je: »Prav, pokliči Alija, naj pride.«

Nekdanji sultan je poklical Alija. Ta mu je odgovoril: »Na ukaz, moj ljubi gospodar.« Rekel mu je: »Pridi.« Nato ga je vprašal: »Kako to, Ali, da si se naselil v vezirjevi hiši? Kaj pomeni to?« Ali mu je odgovoril: »Da, sultan, ti si mi rekel: ‘Prodaj drago, ne prodajaj poceni.’ Tukaj pa je listina, ki mi jo je napisal vezir. Preberi jo, sultan, da boš vedel, da je vse to res.«

Sultan je vzel listino in jo prebral, nato pa rekel: »Res je, Ali, drago si prodal, ne poceni.« Zatem je poklical vezirja. Ta mu je odgovoril: »Na ukaz, moj ljubi gospodar.« Sultan je nagovoril ljudi: »Vsi, ki ste na tem zboru, veliki in mali, banjani, Arabci, Šihirci, Ngazidžani, Svahilci in vsi prebivalci dežele: tega moža sem odstavil. Ni več ne vezir ne sultan. Njegov položaj je odslej enak položaju vseh drugih meščanov. Ta Ali pa je zdaj moj veliki vezir. Kdor koli kaj potrebuje, naj bo moški ali ženska, Arabec ali Evropejec, vsi naj gredo k Aliju; on bo urejal vaše zadeve.«

In ta zgodba izvira od Ninse.