Lev, lisica in jelen

Besedilo

Lev, lisica in jelen

Lev je zbolel in obležal v soteski. Svoji ljubi prijateljici lisici, s katero se je rad pogovarjal, je rekel: »Če hočeš, da ozdravim in ostanem živ, s sladkimi besedami preslepi največjega jelena, ki živi v gozdu, in mi ga pripelji v šape. Zaželel sem si namreč njegove drobovine in srca.« Lisica je odšla in našla jelena, ki je poskakoval po gozdu. Prijazno ga je ogovorila, ga pozdravila in rekla: »Prišla sem ti povedat dobro novico. Saj veš, da je naš kralj lev moj sosed. Zbolel je in je že blizu smrti. Zato je premišljeval, katera od živali naj po njem zavlada. Rekel je, da je merjasec nespameten, medved len, leopard vzkipljiv, tiger pa bahaški. Jelen je najprimernejši za kralja, saj je veličastne postave, živi mnogo let in s svojim rogovjem vzbuja strah kačam. A čemu bi dolgovezila? Izbran si za kralja. Kaj bom dobila za to, da sem ti prva prinesla novico? Zdaj pa mi zaželi srečno pot, saj moram pohiteti, da me ne bo predolgo iskal. Pri vsem namreč potrebuje moj nasvet. Če pa hočeš poslušati mene, staro lisico, ti svetujem, da greš še ti k njemu in mu stojiš ob strani v njegovih zadnjih urah.« Tako je govorila lisica. Jelenu so njene besede zameglile razum in odšel je v votlino, ne da bi slutil, kaj ga čaka. Lev se je prenaglo pognal nanj in mu s kremplji raztrgal le ušesa. Jelen pa je naglo pobegnil v gozd. Lisica je plosknila s šapami, ker se je zaman trudila, lev pa je glasno zarjovel in zastokal, saj sta ga mučili lakota in žalost. Prosil je lisico, naj še enkrat kaj ukrene in jelena z zvijačo spet pripelje k njemu. Lisica je rekla: »Težko in zahtevno nalogo mi nalagaš, vendar ti bom vseeno ustregla.« In že se je kakor sledni pes odpravila po jelenovi sledi ter kovala nove zvijače. Pastirje je spraševala, ali so videli okrvavljenega jelena, in pokazali so ji, kje v gozdu je. Našla ga je, ko je počival, in se brez sramu postavila predenj. Jelen se je razjezil, naježil dlako na vratu in rekel: »Ti izmeček! Mene ne boš več dobila v pest. Če se mi približaš, ne boš ostala živa. S svojimi lisičjimi zvijačami slepi druge, neizkušene živali; druge postavljaj za kralje in jim zbujaj skomine!« Lisica pa je rekla: »Si res tako strahopeten in plašen? Tako sumničiš nas, svoje prijatelje? Lev te je prijel za uho, ker ti je hotel pred smrtjo dati nasvete in napotke za vladanje tako velikemu kraljestvu, ti pa nisi prenesel niti praskljaja njegove oslabele šape. Zdaj je še bolj jezen nate kakor ti nanj in hoče za kralja postaviti volka. Gorje mi, kakšen hudoben gospodar bo to! A le pridi, ničesar se ne boj in bodi krotak kakor jagnje. Pri vsem listju in vseh izvirih ti prisegam, da ti lev ne bo storil nič hudega. Jaz pa bom služila samo tebi.« Tako je preslepila nesrečnega jelena in ga prepričala, da je šel še drugič k levu. Ko je stopil v votlino, si je lev privoščil gostijo in požiral vse: kosti, mozeg in drobovino. Lisica je stala ob strani in gledala. Ko pa je srce padlo na tla, ga je skrivaj pograbila in pojedla v plačilo za svoj trud. Lev je vse preiskal, saj mu je manjkalo le srce. Lisica pa se je postavila nekoliko stran in rekla: »Ta jelen v resnici ni imel srca. Ne išči ga več! Kakšno srce pa bi lahko imel nekdo, ki je dvakrat prišel v levji dom in njegove šape?« Želja po slavi ljudem zamegli razum, da ne sprevidijo nesreč, ki jih prinašajo nevarnosti.