Waltey

Waltey

Lev, lisica in jelen

Ezopove basni · Ezop / Karl Halm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Lev, lisica in jelen

Vir
Ezopove basni
Avtor
Ezop / Karl Halm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Ancient Greek
Čas branja
4 min branja
Obseg
3 strani
Naslov izvirnika
243. Λέων, Ἀλώπηξ καὶ Ἔλαφος. (C. 358 ct p. 408. F. 356. cx B. 95.)

O izvirniku

Ezopove basni

Kratke basni, kjer živali v nekaj potezah razkrijejo človeške slabosti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ezopove basni v jeziku Ancient Greek.

Besedilo

Lev, lisica in jelen

Lev je zbolel in obležal v soteski. Svoji ljubi prijateljici lisici, s katero se je rad pogovarjal, je rekel: »Če hočeš, da ozdravim in ostanem živ, s sladkimi besedami preslepi največjega jelena, ki živi v gozdu, in mi ga pripelji v šape. Zaželel sem si namreč njegove drobovine in srca.« Lisica je odšla in našla jelena, ki je poskakoval po gozdu. Prijazno ga je ogovorila, ga pozdravila in rekla: »Prišla sem ti povedat dobro novico. Saj veš, da je naš kralj lev moj sosed. Zbolel je in je že blizu smrti. Zato je premišljeval, katera od živali naj po njem zavlada. Rekel je, da je merjasec nespameten, medved len, leopard vzkipljiv, tiger pa bahaški. Jelen je najprimernejši za kralja, saj je veličastne postave, živi mnogo let in s svojim rogovjem vzbuja strah kačam. A čemu bi dolgovezila? Izbran si za kralja. Kaj bom dobila za to, da sem ti prva prinesla novico? Zdaj pa mi zaželi srečno pot, saj moram pohiteti, da me ne bo predolgo iskal. Pri vsem namreč potrebuje moj nasvet. Če pa hočeš poslušati mene, staro lisico, ti svetujem, da greš še ti k njemu in mu stojiš ob strani v njegovih zadnjih urah.« Tako je govorila lisica. Jelenu so njene besede zameglile razum in odšel je v votlino, ne da bi slutil, kaj ga čaka. Lev se je prenaglo pognal nanj in mu s kremplji raztrgal le ušesa. Jelen pa je naglo pobegnil v gozd. Lisica je plosknila s šapami, ker se je zaman trudila, lev pa je glasno zarjovel in zastokal, saj sta ga mučili lakota in žalost. Prosil je lisico, naj še enkrat kaj ukrene in jelena z zvijačo spet pripelje k njemu. Lisica je rekla: »Težko in zahtevno nalogo mi nalagaš, vendar ti bom vseeno ustregla.« In že se je kakor sledni pes odpravila po jelenovi sledi ter kovala nove zvijače. Pastirje je spraševala, ali so videli okrvavljenega jelena, in pokazali so ji, kje v gozdu je. Našla ga je, ko je počival, in se brez sramu postavila predenj. Jelen se je razjezil, naježil dlako na vratu in rekel: »Ti izmeček! Mene ne boš več dobila v pest. Če se mi približaš, ne boš ostala živa. S svojimi lisičjimi zvijačami slepi druge, neizkušene živali; druge postavljaj za kralje in jim zbujaj skomine!« Lisica pa je rekla: »Si res tako strahopeten in plašen? Tako sumničiš nas, svoje prijatelje? Lev te je prijel za uho, ker ti je hotel pred smrtjo dati nasvete in napotke za vladanje tako velikemu kraljestvu, ti pa nisi prenesel niti praskljaja njegove oslabele šape. Zdaj je še bolj jezen nate kakor ti nanj in hoče za kralja postaviti volka. Gorje mi, kakšen hudoben gospodar bo to! A le pridi, ničesar se ne boj in bodi krotak kakor jagnje. Pri vsem listju in vseh izvirih ti prisegam, da ti lev ne bo storil nič hudega. Jaz pa bom služila samo tebi.« Tako je preslepila nesrečnega jelena in ga prepričala, da je šel še drugič k levu. Ko je stopil v votlino, si je lev privoščil gostijo in požiral vse: kosti, mozeg in drobovino. Lisica je stala ob strani in gledala. Ko pa je srce padlo na tla, ga je skrivaj pograbila in pojedla v plačilo za svoj trud. Lev je vse preiskal, saj mu je manjkalo le srce. Lisica pa se je postavila nekoliko stran in rekla: »Ta jelen v resnici ni imel srca. Ne išči ga več! Kakšno srce pa bi lahko imel nekdo, ki je dvakrat prišel v levji dom in njegove šape?« Želja po slavi ljudem zamegli razum, da ne sprevidijo nesreč, ki jih prinašajo nevarnosti.

Izvirnik

243. Λέων, Ἀλώπηξ καὶ Ἔλαφος. (C. 358 ct p. 408. F. 356. cx B. 95.)

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Λέων νοσήσας ἔκειτο ἐν φάραγγι· τῇ προσφιλεῖ δὲ ἀλώπεκι, ᾗ προσωμίλει, εἶπεν· „εἰ θέλεις ὑγιᾶναί με καὶ ζῆν, τὴν ἔλαφον τὴν μεγίστην, τὴν εἰς τὸν δρυμὸν οἰκοῦσαν, τοῖς γλυκέσι σου λόγοις ἐξαπατήσασα, ἄγε εἰς (τὰς) ἐμὰς χεῖρας· ἐπιθυμῶ γὰρ αὐτῆς ἐγκάτων καὶ καρδίας.“ Ἡ δὲ ἀλώπηξ ἀπελθοῦσα εὗρε τὴν ἔλαφον σκιρτῶσαν ἐν ταῖς ὕλαις· προσπαίσασα δὲ αὐτῇ καὶ χαίρειν εἰποῦσα ἔφη· ,,Ἀγαθά σοι ἦλθον μηνῦσαι· οἶδας, ὡς ὁ βασιλεὺς ἡμῶν λέων γείτων μοί ἐστι· νοσεῖ δὲ καὶ ἐγγύς ἐστι τοῦ θνήσκειν. Ἐβουλεύετο οὖν, ποῖον τῶν θηρίων μετʼ αὐτὸν βασιλεύσει. Ἔφη δὲ, ὅτι σῦς μέν ἐστιν ἀγνώμων, ἄρκτος δὲ νωθρὰ, πάρδαλις δὲ θυμώδης, τίγρις ἀλαζών· ἡ ἔλαφος ἀξιωτάτη ἐστὶν εἰς βασιλείαν, ὅτι ὑψηλή ἐστι τὸ εἶδος, πολλὰ δὲ ἔτη ζῇ, καὶ τὸ κέρας αὐτῆς ὄφεσι φοβερόν. Καὶ τί σοι τὰ πολλὰ λέγω; ἐκυρώθης βασιλεύειν. Τί μοι ἔσται, πρώτῃ σοι εἰπούσῃ; Ἀλλʼ εὖξαί μοι σπευδούσῃ, μὴ πάλαι με ζητήσῃ· χρῄζει γάρ με σύμβουλον ἐν πᾶσιν. Εἰ δὲ ἐμοῦ τῆς γραὸς ἀκούσῃ, συμβουλεύω καὶ σὲ ἐλθεῖν καὶ προσμένειν τελευτῶντι αὐτῷ. Οὕτως εἶπεν ἡ ἀλώπηξ· τῆς δὲ ὁ νοῦς ἐτυφώθη τοῖς λόγοις, καὶ ἦλθεν εἰς τὸ σπήλαιον μὴ γιγνώσκουσα τὸ μέλλον. Ὁ λέων δʼ ἐφορμήσας αὐτῇ ἐν σπουδῇ, τὰ ὦτα μόνον τοῖς ὄνυξιν ἐσπάραξεν. Ἡ δὲ ταχέως ἔσπευδεν ἐν ταῖς ὕλαις. Καὶ ἡ μὲν ἀλώπηξ τὰς χεῖρας ἐκρότησεν, ὅτι εἰς μάτην ἐκοπίασεν· ὁ δὲ λέων μέγα βρυχώμενος ἐστέναξε· λιμὸς γὰρ αὐτὸν εἶχε καὶ λύπη· καὶ ἱκέτευε τὴν ἀλώπεκα ἐκ δευτέρου τι ποιῆσαι, καὶ δόλῳ πάλιν ταύτην ἀγαγεῖν. δὲ εἶπε· „χαλεπὸν καὶ δύσκολον ἐπιτάττεις ἐμοὶ πρᾶγμα, ἀλλʼ ὅμως ὑπουργήσω σοι.“ Καὶ δὴ ὡς ἰχνευτὴς κύων ἐπηκολούθει, πλέκουσα πανουργίας· ποιμένας δʼ ἐπηρώτα, εἰ εἶδεν ἔλαφον ᾑμαγμένην. Οἱ δʼ ἔδειξαν ἐν τῇ ὕλῃ. Εὗρε δὲ αὐτὴν ἀναψυχομένην, καὶ ἔστη ἀναιδῶς. Ἡ δʼ ἔλαφος χολωθεῖσα καὶ φρίξασα τὴν χαίτην εἶπεν· „ὦ κάθαρμα, ἀλλὰ οὐκέτι χειρώσῃ με· εἰ δὲ καὶ πλησιάσεις μοι, οὐ ζήσεις ἔτι. Ἄλλους ἀλωπέκιζε τοὺς ἀπείρους, ἄλλους ποίει βασιλεῖς καὶ ἐρέθιζε.“ δὲ εἶπεν· „οὕτως ἄνανδρος εἶ καὶ δειλή; οὕτως ἡμᾶς τοὺς φίλους ὑποπτεύεις; ὁ μὲν λέων, τοῦ ὠτὸς κρατήσας, ἤμελλε συμβουλεύειν καὶ ἐντολάς σοι δοῦναι περὶ τῆς τηλικαύτης βασιλείας, ὡς ἀποθνήσκων· σὺ δὲ οὐδὲ κνίσμα χειρὸς ἄῤῥωστον ὑπέστης. Καὶ νῦν ὑπὲρ σὲ πλεῖον ἐκεῖνος θυμοῦται, καὶ βασιλέα τὸν λύκον θέλει ποιῆσαι· οἴμοι πονηρὸν δεσπότην! Ἀλλʼ ἐλθὲ καὶ μηδὲν πτοηθῇς, καὶ γενοῦ ὡς πρόβατον. Ὄμνυμι γάρ σοι εἰς τὰ φύλλα πάντα καὶ πηγὰς, μηδὲν κακὸν παθεῖν παρὰ τοῦ λέοντος· ἐγὼ δὲ μόνῃ σοι δουλεύσω.“ Οὕτως ἀπατήσασα τὴν δειλαίαν ἔπεισε δεύτερον ἐλθεῖν. Ἐπεὶ δὲ εἰς τὸ σπήλαιον εἰσῆλθεν, ὁ μὲν λέων δεῖπνον εἶχε, πάντα τὰ ὀστᾶ καὶ μυελοὺς καὶ ἔγκατα καταπίνων· ἡ δὲ ἀλώπηξ εἱστήκει ὁρῶσα· καρδίαν δὲ ἐκπεσοῦσαν ἁρπάζει λαθραίως, τοῦ κόπου κέρδος ταύτην φαγοῦσα. Ὁ δὲ λέων, ἅπαντα ἐρευνήσας, μόνην καρδίαν ἐπεζήτει· ἀλώπηξ δὲ μηκόθεν στᾶσα ἔφη· „αὕτη ἀληθῶς καρδίαν οὐκ εἶχε· μὴ ἔτι ζήτει· ποίαν γὰρ καρδίαν αὕτη εἶχεν, ἥτις δὶς εἰς οἶκον καὶ χεῖρας λέοντος εἰσῆλθεν;“

Ὅτι ὁ τῆς φιλοδοξίας ἔρως τὸν ἀνθρώπων νοῦν ἐπιθολοῖ, καὶ τὰς τῶν κινδύνων συμφορὰς οὐ κατανοεῖ.