Prevod
_Kralj dežele Bellopajese, ki ga je zaničevala Cintiella, hči kralja dežele Surco-luongo, se ji kruto maščuje in jo spravi v hudo stisko, nato pa jo vzame za ženo._ _Če Ciommetella ne bi tako hitro priklicala čarovnika, da je zlil vodo na ogenj, bi se vsem od usmiljenja do Livielle srce tako stisnilo, da bi jim že zmanjkovalo sape. Toda ob srečnem razpletu za ubogo dekle so se potolažile vse; spet so oživele in čakale, da Jacova stopi na prizorišče v opravi svoje pripovedi. Ta pa je s sulico naslednje zgodbe nemudoma ustregla njihovi želji._ Kdor preveč nateza, pretrga; kdor išče težave, ga doletijo težave in nesreče; kdor hodi po gorskih vrhovih, naj ob padcu sebi pripiše škodo. Tako boste slišali v zgodbi o ženski, ki je zaničevala krone in žezla, nazadnje pa pristala v bedi hleva. Res pa nebeški udarci vselej prinesejo tudi obliž: nebo še nikoli ni kaznovalo brez milosti in nikoli ni delilo palice brez kruha.
Pravijo, da je nekoč živel kralj dežele Surco-luongo, ki je imel hčer Cintiello, lepo kakor luna; toda vsak drobec njene lepote je odtehtal cel funt prevzetnosti. Nikogar ni cenila, zato ji ubogi oče, ki jo je želel omožiti, ni mogel najti moža, ki bi ji ustrezal, naj je bil še tako plemenit in mogočen. Med številnimi knezi, ki so prišli prosit za njeno roko, je bil tudi kralj dežele Bellopajese; ta je storil vse, kar je mogel, da bi si pridobil Cintiellino naklonjenost. A čim obilneje jo je nagrajeval, tem skopeje mu je vračala; čim radodarnejši je bil s svojo ljubeznijo, tem manj mu je privoščila izpolnitev želja; čim bolj ji je odpiral dušo, tem tesneje mu je zapirala srce. Tako ni minil dan, da ji ne bi siromak dejal: »Kdaj bom, o krutnica, med tolikimi melonami upanja, ki so se mi izkazale za buče, našel vsaj eno z rdečo sredico? Kdaj bodo, o pasja psica, ponehale nevihte tvoje krutosti, da bom ob ugodnem vetru obrnil krmilo svojih načrtov proti temu lepemu pristanišču? Kdaj bom po tolikih naskokih rotenja in prošenj zasadil prapor svojih ljubezenskih želja na obzidje te lepe trdnjave?« Toda vse te besede so letele v veter: imela je oči, ki bi predrle kamen, ni pa imela ušes za tožbe ranjenega zaljubljenca. Še več, tako mrko ga je gledala, kakor da bi ji posekal vinograd. Ko je ubogi gospod videl Cintiellino pasjo naravo in spoznal, da ga ceni toliko, kolikor rabelj ceni malopridneže, je pobral svoje vložke in ves ogorčen dejal: »Izstopam iz ljubezenske igre!« Vendar je slovesno prisegel, da se bo tej saracenski zamorki tako maščeval, da se bo še kesala, ker ga je tako mučila. Odšel je iz tiste dežele, si pustil rasti brado in si obraz namazal z bogve kakšno barvo; čez nekaj mesecev pa se je, preoblečen v kmeta, vrnil v Surco-luongo. S podkupnino si je pridobil službo kraljevega vrtnarja. Delal je, kakor je najbolje znal, nekega dne pa je pod Cintiellinimi okni razgrnil cesarsko obleko, vso posuto z zlatimi sponami in diamanti. Dvorne gospodične so jo zagledale in takoj povedale svoji gospodarici, ta pa je vrtnarju poslala vprašanje, ali bi jo prodal. Odvrnil je, da ni trgovec ne prekupčevalec s starimi oblekami, da pa bi jo rad podaril, če bi mu dovolili eno noč prespati v princesini dvorani. Ko so gospodične to slišale, so Cintielli dejale: »Kaj pa izgubite, gospa, če ustrežete vrtnarju in si tako pridobite obleko, vredno kraljice?«
Cintiella se je pustila ujeti temu možu, ki je znal naloviti še vse drugačnih lahkovernih ribic, in privolila; vzela je obleko ter mu izpolnila željo. Naslednje jutro pa je na istem kraju razgrnil krilo, izdelano v istem slogu. Ko ga je Cintiella videla, ga je dala vprašati, ali bi ga prodal, češ da mu bo dala, kolikor bo hotel. Vrtnar je odgovoril, da ga ne prodaja, a ji ga bo rade volje podaril, če mu dovolijo prespati v princesini predsobi. Cintiella, ki je hotela dopolniti obleko, se je pustila ujeti na trnek in mu ustregla. Tretjega jutra, še preden je sonce kresnilo z jeklom ob kresilo nad poljskim netivom, je na istem mestu razgrnil prelep životec, ki se je ujemal z obleko. Cintiella ga je zagledala kakor prejšnja kosa in rekla: »Če ne dobim še tega životca, ne bom zadovoljna!« Poklicala je vrtnarja in mu dejala: »Dobri mož, prodati mi moraš tisti životec, ki sem ga videla na vrtu, pa mi boš segel do srca.« »Ne prodajam ga, gospa moja,« je odgovoril, »če pa vam je prav, vam dam životec in še diamantno ogrlico povrhu, vi pa mi dovolite eno noč prespati v svoji spalnici.« »Zdaj si pa res pravi kmetavz!« je rekla Cintiella. »Ni ti dovolj, da si spal v dvorani in nato v predsobi, zdaj hočeš v spalnico, nazadnje boš hotel spati še v moji postelji!« Vrtnar je odvrnil: »Gospa moja, jaz bom obdržal svoj životec, vi pa svojo spalnico. Če se vam ljubi barantati, veste, kje me najdete. Zadovoljen bom, če smem spati na tleh, tega pa ne bi odrekli niti Turku. In če bi videli ogrlico, ki vam jo hočem dati, bi bili nemara nekoliko bolj prizanesljivi do mene.« Princesa, ki jo je po eni strani premamila lakomnost, po drugi pa so jo priganjale gospodične, ki so prilivale olje na ogenj, se je nazadnje vdala in mu ustregla. Ko je prišel večer in je noč kakor strojar polila nebeško kožo s strojilom, da je počrnela, je vrtnar vzel ogrlico in životec ter odšel v princesine sobane. Izročil ji je darili in spustila ga je v svojo spalnico; posedla ga je v kot in mu dejala: »Zdaj pa ostani tu kakor prikovan in se ne premakni, če ti je kaj do moje naklonjenosti!« Z ogljem je potegnila črto po tleh in dodala: »Če čeznjo stopiš, jo s svojo ritjo skupiš!« Nato je zagrnila zavese okoli postelje in legla.
Ko je kralj vrtnar videl, da je zaspala, se mu je zazdelo, da je prišel čas za obdelovanje ljubezenske njive. Legel je poleg nje in še preden se je gospodarica tistega posestva zbudila, pobral sadove ljubezni. Ko se je prebudila in videla, kaj se ji je zgodilo, ni hotela iz enega zla narediti dveh in s pogubo vrtnarja pogubiti še samega vrta. Namesto da bi iz nuje naredila krepost, je iz nje naredila pregreho: sprijaznila se je s prekrškom in našla veselje v zmoti. Čeprav je prej prezirala kronane glave, je zdaj brez pomisleka podlegla kosmatemu kmetu, kajti takšen je bil kralj na videz in za takšnega ga je imela Cintiella. Ko se je to razmerje nadaljevalo, je zanosila. Videla je, da ji trebuh iz dneva v dan raste, in vrtnarju dejala, da je pogubljena, če oče odkrije to sramoto; zato morata najti rešitev pred nevarnostjo. Kralj ji je odgovoril, da zanju ne vidi drugega zdravila kakor beg: odpeljal jo bo k svoji nekdanji gospodarici, ki ji bo priskrbela primeren prostor za porod. Cintiella, ki se je znašla v hudi stiski zaradi greha svoje prevzetnosti, ta pa jo je gnal od čeri do čeri, se je pustila pregovoriti kralju; zapustila je domačo hišo in se prepustila na milost in nemilost usodi. Po dolgi poti pa jo je kralj pripeljal prav v svoj dom. Materi je razkril vso zgodbo in jo prosil, naj prikrije resnico, ker bi se rad poplačal za Cintiellino ošabnost. Nastanil jo je v majhnem hlevu ob palači in jo pustil živeti v bedi, tako da je kruh videla komaj od daleč. Ko so kraljeve služabnice pekle kruh, jim je ukazal, naj pokličejo Cintiello na pomoč; obenem pa ji je dejal, naj si prilasti kak hlebček, da bosta potešila lakoto. Uboga Cintiella je pri jemanju kruha iz peči izkoristila trenutek, ko nihče ni gledal, izmaknila hlebček in ga spravila v žep. Prav tedaj pa je prišel kralj, oblečen svojemu stanu primerno, in služabnicam dejal: »Kdo vam je dovolil spustiti to ničvredno babnico v hišo? Ali ji ne vidite na obrazu, da je tatica? In da boste vedele, da je res, ji sezite v žep, pa boste našle dokaz zločina!« Preiskale so jo, našle hlebček in ji tako pošteno oprale glavo, da je vpitje in zmerjanje trajalo ves dan. Ko pa se je kralj spet preoblekel in jo našel osramočeno ter žalostno zaradi prestanega ponižanja, ji je dejal, naj si dogodka ne žene tako k srcu, saj je potreba tiran nad ljudmi, in kakor je rekel tisti toskanski pesnik:
_Ubogi, kadar strada,_ _včasih stori, kar bi v boljših dneh_ _pri drugih grajal kot pregreh._ Ker torej lakota žene volka iz gozda, ji je mogoče odpustiti dejanje, ki drugemu ne bi bilo v čast. Zato naj gre gor, kjer gospa kroji platno, in se ponudi za pomoč; pri tem naj poskusi izmakniti kak kos blaga, saj bo kmalu rodila in bo potrebovala tisoč stvari. Cintiella, ki ni znala odreči možu — za moža ga je namreč imela —, je šla gor, se pridružila gospodičnam, ki so krojile rjuhice, povoje, kapice in otroške srajčke, zvila povoj za dojenčka in ga skrila pod obleko. Toda prišel je kralj, napravil enak hrup kakor prej zaradi kruha in jo dal preiskati. Ko so pri njej našli ukradeno blago, je bila deležna novega odmerka žalitev in je odšla nazaj v hlev, kakor da bi jo zasačili z vsem ukradenim perilom pod krilom. Kralj se je spet preoblekel in stekel dol. Ko jo je videl obupano, ji je dejal, naj se ne pusti premagati žalosti, saj je vse na svetu odvisno od tega, kako na stvar gledaš; zato naj poskusi še tretjič kaj upleniti, ker bo otrok vsak čas prišel na svet, priložnost za dober zaslužek pa se ponuja kar sama. Njegova gospodarica je namreč sinu izbrala nevesto iz tuje dežele in ji hoče poslati več že sešitih oblek iz brokata in zlate tkanine. Pravi, da je nevesta prav takšne postave kakor Cintiella, zato želi obleke pomeriti na njej. »Tako ti bo zlahka prišel v roke kak lep odrezek. Spravi ga na varno, pa ga prodava in se z njim preživiva.« Cintiella je storila, kar ji je naročil mož. V naročje je že skrila dobro ped brokata z reliefnim vzorcem, ko je prišel kralj, zagnal silen vik in krik ter jo dal preiskati. Našli so plen in z veliko sramoto jo je nagnal. A takoj se je preoblekel v vrtnarja in stekel dol, da jo potolaži: če jo je namreč z eno roko zbadal, jo je z drugo zaradi ljubezni, ki jo je čutil do nje, rad mazilil, da je ne bi pahnil v popoln obup;
uboga Cintiella pa je v tesnobi ob vsem, kar se ji je zgodilo, premišljevala, da je vse to nebeška kazen za ošabnost in prevzetnost, ki ju je kazala. Tolike kneze in kralje je imela za cunjo pod nogami, zdaj pa so z njo ravnali kakor s kakšno zanikrno babnico; ker je imela trdo srce za očetove nasvete, ji je zdaj obraz gorel od sramu ob zmerjanju služkinj. Zaradi bridkosti in jeze ob tem ponižanju so jo obšle porodne bolečine. Ko so kraljici to sporočili, jo je dala pripeljati gor. Izkazala ji je sočutje v njeni stiski in jo položila v posteljo, vso izvezeno z zlatom in biseri, v sobi, obloženi z zlato tkanino. Cintiella je bila čisto iz sebe, ko se je iz hleva preselila v kraljevsko sobano in z gnoja v tako dragoceno posteljo; ni vedela, kaj se ji dogaja. Takoj so ji prinesli krepčilnih juh in kolačev, da bi imela več moči za porod. In kakor je hotelo nebo, je brez prevelikih muk rodila dva prekrasna dečka; lepših bitij si ne bi bilo mogoče zamisliti. A komaj je rodila, že je vstopil kralj in dejal: »Kam ste dale pamet, da oslu natikate praznično pregrinjalo? Mar je takšna postelja za to potepuško vlačugo? Brž jo z batinami spravite od tod in prekadite sobo z rožmarinom, da preženete to kugo!« Ko je kraljica to slišala, je rekla: »Nič več, nič več, sin moj! Dovolj, dovolj muk si doslej prizadejal temu ubogemu dekletu; zdaj bi moral biti že potešen. S tolikim trpinčenjem si jo ogulil do kraja. Če pa še nisi poplačan za prezir, ki ti ga je izkazovala na očetovem dvoru, naj ti dolg poravnata ta dva lepa dragulja, ki ti ju je rodila!« Ob teh besedah je dala prinesti otročička, najlepši bitji na svetu. Ko je kralj videl ta ljubka debeluščka, se mu je omehčalo srce. Objel je Cintiello in ji razkril, kdo je, ter ji dejal, da je vse to storil iz ogorčenja, ker je tako malo cenila kralja, ki ji je bil po rodu enak:
odtlej pa jo bo nosil na rokah. Tudi kraljica jo je objela kakor snaho in hčer; ob rojstvu sinov sta jo tako bogato obdarila, da se ji je tisti trenutek tolažbe zdel veliko slajši od vse prestane bridkosti. Vendar je vedno pazila, da ni previsoko razpela jader, saj se je nenehno spominjala: _Poguba je hči prevzetnosti._ Ko so se končale pripovedi, določene za tisti dan, je knez, da bi pregnal nekaj otožnosti, ki mu jo je v duši pustilo Cintiellino trpljenje, poklical Cicca Antuona in Narduccia, naj odigrata svoj del. V ploščatih čepicah, črnih hlačah s kolenskimi trakovi in v razrezanih suknjičih s čipkami sta stopila izza vrtne grede ter odigrala naslednjo eklogo.
GRABILNI KAVELJ. EKLOGA _Narduccio in Cicc’Antuono._ _Nar._ Posodi mi novčič, Cicc’Antuono, pa vzemi kaj v zastavo. _Cic._ Na vero, rad bi ti posodil, če ne bi prav danes zjutraj opravil imenitnega nakupa.
_Nar._ Nesreča moja! Kaj pa si kupil? _Cic._ Naletel sem na dobro kupčijo: čisto nov grabilni kavelj. Tudi če bi zanj hoteli sto tisoč skudov, bi jih dal.
_Nar._ Prav zaletav si pri zapravljanju: grabilni kavelj je v najboljšem primeru vreden komaj dva karlina. _Cic._ No, Narduccio moj, na to se pa res ne spoznaš; ljubi moj, kar obrni se in pojdi;
mar ne veš, da so se kavlji podražili, ker zdaj ne lovijo več veder, temveč skude? _Nar._ Kako lovijo skude? Ne razumem te. _Cic._ Osel si, pa oprosti besedi:
zdiš se mi, kakor da si pravkar prišel na svet! Ali ne veš, da ni človeka, ki ne bi imel pri roki grabilnega kavlja? Z njim se preživlja in se razkošno masti, z njim se baha in se redi, ta mu mehko postilja, z njim si polni svinjak, z njim blesti in si polni skrinje, skratka, z njim gospoduje svetu.
_Nar._ Spravljaš me ob pamet in v krče! Staviva lahko, da si si vtepel v glavo, kako me boš prepričal, da je luna v vodnjaku. In jaz naj pogoltnem, da je ta kavelj tisti čudežni kamen modrosti?
_Cic._ Prav to je: kamen, ki je prišel iz destilatorja bistroumnosti. _Nar._ Brat, če ti povem po pravici, sem jedel kruh iz marsikatere peči, pa o njem še nikoli nisem slišal. Ali sem jaz bedak ali pa me hočeš ti speljati na led.
_Cic._ Odpri ušesa in se uči, saj si pravi naivnež! Le malo ljudi mu pravi grabilni kavelj, ker že na prvi pogled napravi slab vtis; zato so mu bistre glave spremenile ime.
Kajti dandanes vse stvari hodijo našemljene. Knez mu daje naslov darila ali poklona; sodnik ga je poimenoval prijetna nagrada, mehčanje, mazanje rok ali dober grižljaj.
Pisar mu pravi pristojbina — in nebo ve, da je bolj postrani kakor pasja noga; trgovec mu pravi dobiček, rokodelec delo, lekarnar iznajdljivost, tat spretnost ali zvijača, birič postranski zaslužek, izobčenec poravnava, vojak plen, vohun opravljena naloga, vlačuga darilo, zvodnik zaslužek ali denar za rokavice, posrednik napitnina, komisar pridobitev; skratka, vsak mu nadene svojo barvo: gusar mu pravi plenjenje, poveljnik pa mirno življenje — če je to mir, pridi in poglej! —,
saj prinaša razdejanje in pogubo. In na vero ti zagotavljam, da s svojim grabilnim kavljem povzroča več vojne kakor z mečem. Hočeš še? Pesnik, ki krade misli in besede iz vseh knjig, ki mu pridejo v roke, iz Aratia in Avidia, iz Mafara in Nasona,
mu pravi posnemanje. _Nar._ Razumem te! Česen namesto »Gospodov«! Na vero, zdaj mi postaja jasno: ti si pravi mojster goljufive četverice, čeden plenilec in premeten tič;
prebrisan si, lokav in zvit; hočeš torej reči, da vsi vlečejo s kavljem. _Cic._ Kavelj in grabilnik sta eno in isto; dovolj je vedeti, da ni človeka, ki ga ne bi vedno nosil za pasom: kdo zlatega, kdo srebrnega, kdo bakrenega, kdo železnega ali lesenega, pač glede na svoj stan. Denimo tisti veliki mož, ki je osvojil svet, si je za lovljenje kraljestev dal izdelati zlatega, posutega z rubini in diamanti.
In tisti, ki je Ciceronu tako grenko zasolil življenje, je nosil srebrnega; drugi pa si jih po vrsti izdelujejo, kakor znajo, glede na pamet in moč,
le da vsakdo lovi, in zato ima ta ribolov toliko različnih imen: nabirati, izmakniti, pobasati, olajšati, dvigniti in pograbiti, pospraviti in ostriči;
odpihniti, odščipniti, izpuliti, suniti, očistiti ali zapleniti, smukniti in čarati s prsti, igrati »poberi vse, Cosimo«, pomesti do čistega, pobrati prvi delež, zagosti na dudice, iztresti mošnjiček in stegniti klešče.
_Nar._ Vse to lahko poveš z eno samo besedo: goljufati pri kartah, krasti in ropati. _Cic._ Slab spomin imaš! Saj sem ti povedal, da svet dandanes daje zlu ime dobrega;
in pamet se ne brusi za nič drugega, kakor da bi spravila v pogon ta kavelj, ki vleče, pa ga ne vidiš, ki grabi, pa ga ne slišiš, ki zagrabi, pa se ga ne dotakneš, in vselej jemlje, vselej lovi in vselej zatika.
_Nar._ Brat moj, brez zavisti ti povem, da gre nazadnje vse po vodi: krivično pridobljenega bogastva nikoli ne uživa tretji dedič. Tisti, ki so do vrha bogati, nazadnje do dna potonejo; vidiš porušene hiše, uničene in obubožane rodove, vselej razgnane in razdejane;
saj je neki učitelj lepo rekel: vse, kar je krivo, mlinski kamen zmelje. _Cic._ Dandanes pobožno sklonjene vratove obeša lakota. Kdor ne krade, ničesar nima; kdor ne jemlje, nima niti slame;
kdor nič ne upleni, ga vedno stiska v duši, in kdor nikoli ne lovi, nikoli ne praznuje velike noči. _Nar._ Ko bo treba vračati, mi daj tri konjske novčiče! Poleg tega se prav pogosto zgodi, da prekaljen lopov, ki si pohlepno prilašča zlatnike, po sodnem odloku kakor opica sedi na oslu, na glavi pa nosi papirnato mitro, ki mu jo je namenilo sodišče. Na trgu vidi, kako ga zaznamujejo; da ne bi trpel lakote, ostane brez časti; za uro razkošja izgubi pošteno ime;
za malo bakra si prisluži veslo na galeji, sok kislega grozdja se mu spremeni v morsko vodo; ker se je hotel z nohti zrediti, si priskrbi tri bruna za vislice; njegovo perje postane jadrovina.
Kaj pomagajo vsi cekini in srebrniki, vsi bakrenjaki in drobiž, vsi novčiči in bleščeče perjanice, vsi denarci in denarčki, ko pa nam tolikšni in tolikšni zgledi dokazujejo, da tisti, ki ima največ gotovine, nikoli ni zadovoljen?
_Cic._ Če ta grabilni kavelj enkrat poskusiš, se ga ne znebiš več: je kakor garje, bolj ko se praskaš, bolj te srbi. Sprehodiva se med obrtmi in službami tega sveta, pa boš videl, da ga uporablja vsak človek. Začniva najprej in predvsem pri tistih, ki imajo podložnike:
tak gospod zagleda in izvoha kmeta, ki si je že napolnil svinjak. Danes od njega zahteva toliko in toliko skudov posojila, vrnil pa mu jih bo takrat, ko bodo z neba deževale rozine in suhe fige;
jutri pošlje po toliko in toliko ječmena, ki ga bo vrnil ob žetvi; zdaj mu vzame osla ali vole pod pretvezo, da jih potrebuje dvor. In to nadlegovanje traja tako dolgo, tako dolgo se nadaljuje to grenko obleganje, da obupani kmet nazadnje užali sodnega upravitelja ali pa ga udari. O nesrečnik, bolje bi bilo, da ga mati nikoli ne bi izvrgla na svet, da bi si bil zlomil vrat! Glej, že je prijet;
z vso silo ga vržejo v ječo, noge mu vtaknejo v klado, okoli vratu mu namestijo železo, roke mu vklenejo, na vrata pa obesijo napis:
»Razglas in ukaz! Hej, umaknite se! Kdor s tem govori, plača šest dukatov!« Skratka, kriči, kolikor hočeš, pošiljaj prošnje, išči posrednike: nikoli ga ne izpustijo, dokler po tolikih grenkobah trpinčenja in mučenja, stroškov in tegob ne pristane na kakšno poravnavo.
Ko nazadnje poteši in nasiti volčji apetit, se ropu pravi izkazovanje milosti. _Nar._ O prekleti grabilni kavelj! Naj nesreča zadene brezsramno kovačnico, kjer so te skovali in kalili!
_Cic._ Poslušaj še o sodnem predstojniku in pisarju: ker se tele od velikega vola nauči orati, podtika priče, zapleta listine, odlaša sodbe, zadržuje spise, zapira brez razloga — in tam grabilni kavelj dela za sedem;
in namesto da bi ga morali vleči po ulicah, dobi sloves, da je izkušen uradnik, da je podjeten človek in da zna presojati. _Nar._ To je več kot res! Če pa se pošten človek vrne s tako praznim mošnjičkom, kakor je čista njegova vest — kar se je meni zgodilo nemara že dvanajstkrat —, vsi pravijo, naj raje ostane doma, ker to delo ni zanj in mu je greh zaupati opravke, saj je prava mevža in ničesar ne prinese.
_Cic._ Zdravnik, če je slab, bolezen podaljšuje in si deli dobiček z lekarnarjem; če pa je dober, vseeno pokaže, da med številnimi recepti pozna tudi tisto skrivnost, pri kateri roko stegne za hrbet.
_Nar._ O tem kavlju ne moreš reči nič slabega, saj je skromen in časten; to bi lahko imenovali celo pravično plačilo: od zadaj plačaš tistemu, ki ti pomaga iztrebljati.
_Cic._ Trgovec se v gneči ne pusti okrasti za čepico: daje ti postano blago, platno, prepojeno s klejem, da bi bilo težje; prisega, se roti in zatrjuje, da je strohnelo novo, da je razpadlo pravkar izdelano. Z lepimi besedami in slabimi dejanji te vleče za nos ter ti črno kaže kot belo. V blagu vedno najdeš kakšno napako; ko ga meri, pa ga z imenitno kretnjo nategne, da ga pozneje dobiš premalo.
_Nar._ Zato ni čudno, če jim nebo obrne hrbet in zaradi enega spodrsljaja izgubijo ves plen. _Cic._ Mesar ti starega, bolnega kozla prodaja za skopljenega kozliča ali koštruna;
starega vola ti prodaja za junčka, vsega okrasi z zlatimi lističi in cvetjem, da ti naredi skomine. Kosti prodaja za meso, in to v nasprotju s predpisano ceno; pri tehtanju je vselej več dodatka kakor prave teže;
ko pa tehta — Bog te obvaruj! —, igra s prsti in tehtnica se nagne. _Nar._ Ob tem bi človeku pljuča počila! Zato se ob praznikih kažejo kakor baroni. _Cic._ Prodajalec olja te oslepari pri meri; da bi bilo videti, kako ti olje naliva do vrha in kako sega do znamenja, navzgor vtisne dno merice, da se dvigne kakor grba;
v olje vedno meša zdrob, ki mu daje gostoto in barvo. Vidiš zlato peno in si napolniš lep vrč, potem pa najdeš usedlino, še več, mešanico vode in gošče, ki v temni, smrdljivi svetilki cvili, prdi in poka.
_Nar._ Niti pedi čistega ni več! Vse dobro je minilo. Pokvarjeni svet, kako si se spremenil! _Cic._ Krčmar ima premajhne vrče, vso noč nekaj premetava; če najde sod, v katerem je vino skisano ali vodeno, mu da obliž iz jajčnega beljaka;
predvsem pa dobro vino redči s slabim, iz kisa dela asprinio, še več, iz vode vino; s prsti zakrije vrat vrča in ti zaslepi oči, da nikoli ne vidiš goljufive mere.
_Nar._ Gorje tistemu, ki naleti nanje: zanje potrebuje železen želodec in zlat mošnjiček! _Cic._ Krojač obrača plašč po vetru in pri vsakem krojenju gleda, ali lahko še kaj odreže zase;
sukanec ti zaračuna kot svilo. Če ga pelješ s seboj po nakupih, gre z iglo v prsih, ti izpogaja na videz ugodno kupčijo, nato pa se vrne k trgovcu po svoj delež.
A to še ni najhujše: že pri računu te ogoljufa, da med branjem preklinjaš črni dan, ko si se pustil ujeti. _Nar._ O blažene, o srečne živali, ki smejo gole hoditi po gozdovih, dolinah, ravninah in bregovih, ne da bi jih pestile takšne nadloge!
_Cic._ Poslušaj: če te prime, da bi kaj prodal starinarjem v judovski četrti, naletiš na takšno premetenost, da te pri priči zgrabijo za vrat.
Če kupiš obleko, jo komaj nadeneš, pa je že raztrgana; zdrži ti od božiča do svetega Štefana, in tako si istega dne ob denar in čast, našopirjen in oskubljen.
A čemu bi ubiral toliko strun? Potreboval bi cel sveženj papirja, da bi naštel vse veščine, ki delajo čast tej Vorpari, in vse tiste, ki so bili prej goli in suhi, pa so se z njeno pomočjo odebelili in obogateli.
_Nar._ Prekleti izum, strup za čast, zaradi katerega resnica potemni in zvestoba počrni! _Cic._ Govori, kolikor hočeš, saj se ga vsak poslužuje;
naj me obesijo na vrv, če si še danes ne kupim enega. _Nar._ Raje bi ti bilo, ko bi te zgrabilo krčevito tiščanje v prsih! Če boš na tem svetu uporabljal Vorparo, te bo Vorpara potegnila na dno.
_Ne bi znal povedati, ali je bila pri tej slastni žolci današnjega dne bolj všeč glava ali rep; kajti če je bila prva okusna, je drugi segel prav do mozga v kosteh. Knezu je bilo vse skupaj tako po volji, da je hotel pokazati svojo vljudnost in radodarnost, kakor se spodobi za pravega gospoda: poklical je garderoberja in mu naročil, naj nastopajočima podari podlogo starega klobuka, ki je pripadal njegovemu dedu. Ker pa so Sonce nujno poklicali na drugi tečaj, da bi priskočilo na pomoč svojim deželam, ki jih je zasedla senca, so vsi vstali in se odpravili vsak v svojo bajto, z naročilom, naj se zjutraj ob isti uri vrnejo na isto mesto._ KONEC ČETRTEGA DNE.
PETI DAN ZABAV ZA OTROKE. Ptički so že poročali Sončevi poslanki o vseh prevarah in pasteh, ki so jih nastavili ponoči, ko sta knez Taddeo in kneginja Lucia navsezgodaj prišla na običajni kraj, kamor je že prispelo devet od desetih žensk. Ko je knez to opazil, je vprašal, zakaj ni Jacove. Povedali so mu, da jo je ob vsem njenem zdravju nenadoma zadela kap, in Taddeo je ukazal, naj poiščejo drugo žensko, ki bo nadomestila manjkajočo. Da jim ne bi bilo treba predaleč, so poklicali Zozo, ki je prebivala prav nasproti kraljeve palače. Taddeo jo je sprejel z velikimi častmi, tako zaradi hvaležnosti, ki ji jo je dolgoval, kakor zaradi naklonjenosti in ljubezni, ki jo je čutil do nje:
skupaj z drugimi je nabrala cvetja in zelišč: ena cvetočo mačjo meto, druga sivko, tretja rutico s petimi lističi, vsaka kaj drugega. Ta si je spletla venec, kakor da bo nastopila v burki, ona si je naredila šopek; ena si je zataknila za nedrje razcveteno vrtnico, druga si je dala v usta pisan nagelj. Ker pa je bilo treba do poldneva ubiti še kake štiri ure, preden bi napočil čas za kosilo, je knez ukazal, naj si izmislijo kakšno igro za razvedrilo njegove žene. Skrb za to je zaupal oskrbniku mize Coli Jacovu, možu bistrega duha, ki je takoj našel rešitev, kakor da bi imel domislice kar v žepu, in dejal: »Gospoda moja, vedno je bil pust tisti užitek, ki mu ni primešana vsaj vejica koristi. Zato razvedrila in igre niso bile izumljene le za nekoristno veselje, temveč tudi za prijetno pridobivanje znanja. S takšnimi igrami namreč ne preganjamo le časa, ampak tudi prebujamo in ostrimo duha, da se zna hitro odločiti in odgovoriti na vprašanje. Prav takšna je igra iger, ki sem si jo zamislil, in potekala bo takole: kateri od teh žensk bom predlagal neko igro, ona pa mi mora brez premišljevanja nemudoma povedati, da ji ni všeč, in navesti razlog, zakaj ji ni po volji. Katera bo odlašala z odgovorom ali odgovorila kaj neprimernega, bo morala plačati kazen, in sicer opraviti pokoro, ki ji jo bo naložila gospa kneginja. Za začetek bi z gospo Zezo rad zaigral pol patake pri zmagoslavju.« Zeza je takoj odgovorila: »Te igre se ne grem, ker nisem tatica.« »Bravo,« je rekel Taddeo,
»kajti kdor krade in mori, ta zmaguje.« »Če je tako,« je odvrnil Cola Jacovo, »imam štiri in pol, da jih z gospo Cecco zaigram pri propadli banki.« »Mene že ne boš zvabil v to,« je odgovorila Cecca, »saj nisem trgovka.« »Prav ima,« je rekel Taddeo, »ta igra je narejena zanje.« »Vsaj z vami, gospa Meneca,« je nadaljeval Cola Jacovo, »bi lahko prebila nekaj ur pri nezadovoljnežu.« »Oprostite, a to je igra za dvorjane,« je odgovorila Meneca. »Zadela je žebljico na glavico,« je rekel Taddeo, »saj ti ljudje nikoli niso dobre volje.« »Vem pa,« je spet začel Cola Jacovo, »da bo gospa Tolla z menoj za prgišče suhih sliv zaigrala štiri ovne.« »Nebo naj me obvaruje tega,« je odgovorila Tolla, »saj je to igra za može, ki imajo hudobne žene.« »Bolje ne bi mogla odgovoriti,« je rekel Taddeo, »ta igra je res narejena zanje, saj se tako pogosto butajo z rogovi.« »Vsaj vi, gospa Popa,« je nadaljeval Cola Jacovo, »zaigrajte z menoj dvajset podob; prednost vam dam.« »Niti slišati nočem o tem,« je odgovorila Popa, »saj je to igra za prilizovalce.« »Spregovorila je kakor Orlando,« je rekel Taddeo, »saj si ti nadenejo dvajset ali trideset podob in se spreminjajo, kadar se jim zahoče, samo da bi spravili ubogega kneza v žep.«
Cola Jacovo je nadaljeval: »Gospa Antonella, pri vašem življenju, nikar ne tratimo časa, temveč zaigrajmo za lep krožnik ocvrtkov pri zakupnini.« »Pravo si našel!« je odgovorila Antonella. »Lepo od tebe, da me imaš za prodajalko ljubezni.« »Nič napačnega ni rekla,« je dejal Taddeo, »saj se takšne ženske pogosto dajejo v zakup.« »Da bi jo vrag!« je nadaljeval Cola Jacovo. »Že vidim, da bo minila cela ura, ne da bi se kaj zabaval, če gospa Ciulla ne zaigra z menoj za merico volčjega boba pri klicanju.« »Mar sem postala biriška?« je odgovorila Ciulla in Taddeo je takoj pristavil: »To je povedala kot grom z jasnega, saj je klicanje pred sodišče opravilo sodnih slugežev in biričev.« »Pridite, gospa Paola,« je znova dejal Cola Jacovo, »pa zaigrajva za tri petake pri piketu.«
»Zgrešil si,« je odgovorila Paola, »saj nisem dvorna opravljivka.« »Ta je prava učenjakinja,« je odvrnil knez, »saj nikjer časti bližnjega ne prebadajo bolj kakor v naših hišah.« »Potem pa,« je spet začel Cola Jacovo, »bo gospa Ciommetella gotovo rada igrala z menoj voziček.« »Mijav,« je odgovorila Ciommetella, »lepo učiteljsko igro si mi našel!« »Ta mora plačati kazen,« je rekel Cola Jacovo, »saj njen odgovor nima nobene zveze s predlogom.« »Pojdi k svojemu učitelju in zahtevaj denar nazaj,« je odvrnil knez, »kajti odgovor se prilega kakor ulit. Učitelji namreč tako imenitno igrajo voziček, da si tudi tedaj, ko izgubijo pet točk, zapišejo zmago.« Nato se je Cola Jacovo obrnil k zadnji izmed žensk in rekel: »Ne morem verjeti, da bi gospa
Zoza kakor druge zavrnila povabilo. Zato mi bo gotovo ustregla in z menoj zaigrala za cianfron pri spuščanju hlač.« »Kar pazi na nogo,« je odgovorila Zoza, »saj je to igra za otroke.« »No, ta pa mora res opraviti pokoro,« je sklenil Taddeo, »kajti to igro igrajo celo starci. Zato, gospa Lucia, morate vi določiti kazen.« Zoza je vstala in pokleknila pred kneginjo, ta pa ji je za pokoro ukazala zapeti neapeljsko vilanelo. Zoza si je dala prinesti tamburin in ob spremljavi knezovega kočijaža, ki je igral na citolo, zapela tole pesem.
Če misliš, da me ljubosumje tare in da bom spletala ljubezenske preje, ker se šopiriš in vihaš nos, le pojdi, draga, marec te je že obril. Minil je čas, ko je Betta predla in ko je ptič oral; ne čutim več ne Amorjeve puščice ne plamena: Patria je oskubljena, mamice ni več.
Odkar so mucki odprli oči, so se zbudili črički. Če še kaj upaš od svoje lepote, le pojdi: tvoje je minilo, naj še tako tekaš in se trudiš.
Nabrusil sem si pamet in noben namig me več ne gane; zdaj že ločim figo od česna. Nikar ne misli več na to, saj nimaš nobene možnosti. Pesem se je v zadovoljstvo vseh končala ravno tedaj, ko so postavili mize. Če je bilo na njih obilo dobrega za pod zob, je bilo za pod grlo še boljšega. Ko so si zapečatili želodce in so odnesli prte, so Zezi ukazali, naj odpre ples zgodb. Čeprav je bila revica temnopolta, z zelo debelim jezikom in drobcenimi ušesi, je vendar opravila svojo dolžnost in začela takole.
Izvirnik
_Lo Rrè de Bellopajese desprezzato da Cintiella figlia de lo Rrè de Surco-luongo, dapò, che n’appe fatta na gran vennetta, redocennola a mmale termine, se la piglia pe mmogliere._ _Si Ciommetella non faceva comparere priesto lo mago a ghiettare acqua sopra lo ffuoco, s’erano assottigliate de manera li spirite de tutte pe la pietate de Liviella, ch’oramaje le veneva manco lo sciato. Ma nne la conzolazione de la povera figliola se conzolaro tutte quante, e soscetate l’aneme, aspettaro, che Jacova trasesse ’n campo co la livrea de lo cunto sujo, la quale corze co sta lanza a lo vastaso de lo desederio lloro._ Chi troppo la tira la spezza: chi cerca guaje, le veneno guaje, e malanne: quanno la perzona và pe le ccimme de le mmontagne, si casca,
lo danno è lo sujo, comme sentarrite nne lo socciesso de na femmena, la quale sprezzanno le Ccorune, e li Scettre, scenne a nnecessetà de na stalla, si bè le rrotte de capo, che beneno da lo cielo, portano sempre li ’nchiastre, che non deze maje castico senza carizze, nè mmazze senza panelle. Dice ca era na vota lo Rrè de Surco-luongo, lo quale avea na figlia chiammata Cintiella, bella comme na Luna; ma non avea dramma de bellezza, che non fosse contrapesata da na livra de soperbia: tanto, che non facenno cunto de perzona nesciuna, non era possibele, che lo povero patre che desederava de collocarela, trovasse marito pe buono, e pe granne, che ffosse de darele sfazione. Ma fra tante Princepe, ch’erano concurze a demannarela pe mmogliere, nce fu lo Rrè
de bello-Pajese, lo quale non lassava cosa da fare pe guadagnarese l’affezzione de Cintiella; ma non tanto isso le faceva mala mesura de premmio: non tanto isso le faceva buon mercato dell’affiette suoje, quanto essa le faceva carestia de le boglie; non tanto isso l’era liberale dell’arma, quanto essa l’era scarza de lo core; tanto che lo poverommo non era juorno, che non le decesse: Quanno, o crodele, a ttanta mellune de speranze, che mme so rresciute cocozze, nne trovarraggio ’n prova uno russo? Quanno, o cana perra, cessarranno le ttempeste de la crodeletate toja, e io porraggio co biento prospero addrizzare lo temmone de li designe mieje a sso bello puorto? quanno dapò tante scalate de scongiure, e de prieghe chiantarraggio lo
stennardo e li desiderie ammoruse mieje ncoppa le mmura de ssa bella fortezza. Ma tutte ste parole erano jettate a lo viento: ca essa aveva uocchie da spertosare le pprete, ma non aveva arecchie de sentire li lamiente de chi feruto se gualiava, nnanze le mostrava mala cera, comme si l’avisse tagliato la vigna, tale che lo povero Segnore visto la canetate de Cintiella, che nne faceva chillo cunto, che fa lo Chilleto de li forfante, reterannose co le ntrate soje, co na trinca de sdigno, disse; fore mme ne chiammo da lo juoco d’Ammore; ma facette joramiento solenno de vennecarese de sta mora Sarracina, de manera, che s’avesse a chiammare pentuta d’averelo tanto straziato. E cossì partutose da chillo pajese, e ffattose crescere la varva, e ddatose
non saccio, che tenta a la facce, ncapo de certe mise stravestuto de villano, tornaje a Surco-luongo, dove a fforza de veveraggio procuraje de trasire pe cciardeniero de lo Rrè, dove attennenno a llavorare comme meglio poteva, no juorno spase sotto a le ffenestre de Cintiella na rrobba a la mperiale tutta pontale d’oro, e diamante; la quale vista da le ddammecelle, subeto lo ddissero a la patrona, che fece ntennere a lo ciardeniero, si la voleva vennere: lo quale disse, che non era mercante, o rrobbevecchie de vestite, ma che l’averria volentiere donata, puro che l’avessero fatto dormire na notte a la sala de la Prencepessa: la quale cosa sentuto, le ddammecelle, dissero a Cintiella: Che nce pierde, Segnora, a dare na sfazione a
lo ciardeniero, e pizzolejarene sta rrobba, che è ccosa de Regina? Cintiella fattose ncroccare da chill’ommo, che pesca autre bavose de cheste, se contentaje, e pigliatose la rrobba, le fece avere sto gusto. Ma la matina appriesso, a lo medesimo luoco, spase na gonnella de la stessa fattura, la quale vista da Cintiella, le fece dicere, si la voleva vennere, ca l’averria dato quanto voleva, e lo Ciardeniero respose, ca no la venneva, ma l’averria donato liberamente, quanno l’avessero fatto dormire drinto l’antecammara de la Prencepessa; e Cintiella pe apparare lo vestito, se fece tirare pe ccanna a darele sto contento; e benuta la terza matina, nnanze, che lo Sole venesse a battere lo focile sopra l’esca de li campe, stese a la stessa parte
no bellissemo jeppone de conzierto co lo vestito, lo quale visto, comme l’autre da Cintiella, disse si non aggio chillo jeppone, io non me tengo contenta; e fatto chiammare lo Ciardeniero le disse, è besuogno ommo da bene mio, che mme vinne chillo jeppone, ch’aggio visto a lo ciardino, e pigliate lo core mio. Io no lo venno, Signora mia, ma si ve piace, ve dò lo jeppone, e na catena de ddiamante perzì, e faciteme dormire na notte a la cammara vostra. Ora mo si aje de lo villano, disse Cintiella, non te vasta, ch’aje dormuto a la sala, po a l’antecammara, mo vuoje la cammara, a mmano a mmano vorraje dormire a lo lietto mio perzì. Lo Ciardeniero respose, Segnora mia, io mme tengo lo jeppone mio, e buje la cammara vostra, si avite voglia de
ciammellare, sapite la strata. Io mme contento dormire nterra, cosa, che non se negarria a no Turco; e si vedissevo la catena che ve voglio dare fuorze mme sarrissevo no poco de meglio piso. La Prencepessa parte scannata da lo nteresse, e parte vottata da le dammecelle, ch’ajutavano li cane a la sagliuta, se lassaje correre a ccontentarelo, e benuta la sera quanno la notte, comm’a cuoiro jetta l’acqua de concia ncoppa la pelle de lo cielo, pe la quale deventa negra, lo Ciardeniero pigliata la catena, e lo jeppone, jette a l’appartamiento de la Prencepessa, e datole ste ccose, lo fece trasire a la cammara soja, e fattolo sedere a no pontone, le disse: Ora statte lloco ciunco, e non te movere pe quanto stimme la grazia mia, e fatto no signo ’n terra co
lo cravone, sogghionse, si chisto passe lo culo nce lasse; e accossì ditto, fatte ’ntorniare lo sproviero de la travacca soja, se corcaje. Lo Rrè Ciardeniero, comme la vedde addormuta, parennole tiempo de lavorare lo terretorio d’ammore, se le corcaje a ccanto, e nnanze che se scetasse la patrona de lo luoco, cogliette li frutte d’ammore; la quale scetata, che fu, e bisto chello, che l’era socciesso, non voze fare de no male duje, e pe rrovinare lo Giardeniero, mannare a rroina lo stisso Ciardino, ma facenno de la necessità vizio, se contentaje de lo desordene, e ssentette piacere dell’arrore; e dove sdegnaje le tteste coronate, non se curaje de soggettarese a no pede peluso, che ttale pareva lo Rrè, e pe ttale era da Cintiella stemmato. Ma
continoanno sta pratteca, scette prena, e bedenno de juorno ’n juorno crescere la panza, disse a lo Ciardeniero, comme se vedeva roinata, si lo Patre s’addonasse de sto chiaito; e perzò pensassero de remmediare a sto pericolo. Lo Rrè respose: Che autro remmedio non sapeva penzare a sto male lloro, che ghieresenne, perchè l’averria portata a la casa de na Patrona antica soja, che l’averria dato quarche commodetà de figliare: Cintiella, che se vedde male arredotta, tirata da lo peccato de la soperbia soja, che la portava da scuoglio a scuoglio, se lassaje movere da le pparole de lo Rrè, lassanno la propria casa, e mmettennose ’n arbitrio de la fortuna. Ma lo Rrè dapò luongo cammino la portaje a la casa soja mmedesema, ed azzennato tutto lo fatto a la mamma,
la pregaje, che dessemolasse lo negozio, perchè se voleva pagare de l’auterezza de Cintiella. E accossì arremmediatola drinto na stalluccia de lo palazzo, la faceva vivere miseramente, facennole vedere lo ppane co la valestra. Ora facenno lo ppane le zitelle de lo Rrè, isso le commannaje, che chiammassero Cintiella ad ajutarele, e ttutto no tiempo disse ad essa, che bedesse de zeppoliarene quarche tortaniello, pe rremmdiare a la famme lloro. Cintiella negrecata, sfornanno lo ppane fra uocchie, ed uocchie scervecchiatone no tortaniello, se lo schiaffaje drinto na sacca, ma a lo stisso tiempo arrivaje lo Rrè vestuto da chillo, ch’era, e disse a le zitelle: Chi v’ha ditto che facite trasire sta femmenella guitta drinto sta casa? non bedite a la
cera, ch’è mmariola, e che sia lo vero, mettitele mano a la sacca, ca trovarrite lo delitto ’n genere; e cercatole, trovannoce lo negozio, le lavaro la capo de bona manera che l’abbaja, e l’allucco duraje tutto lo juorno. Ma tornatose a stravestire lo Prencepe, e ttrovatala scornata, e mmalanconeca de l’affrunto recevuto, le disse, che non se pigliasse tanto abbasca de sto socciesso, ca la necessetà è tteranno dell’uommene, e comme disse chillo Poeta Toscanese: _Che ’l Poverel digiuno,_ _Vien ad atto talor, che ’n miglior stato_ _Avria in altrui biasmato._ Perzò mentre la famme caccia lo lupo da lo vosco, essa era scusata, se faceva chello, che non starria bene ad autro. E perzò sagliesse ad
auto, ca la Segnora tagliava certe ttele, e afferennose de l’ajutare, vedesse de granciaresenne quarche pezza, sapenno, ch’era vicino a lo punto de figliare, e l’abbesognavano mille cose. Cintiella, che non sapeva desdicere a lo marito, che pe tale lo teneva, sagliette ad auto, e mmescatase co le dammecelle a ttagliare na mano de savannelle, de sopra fasce, de coppolelle, e de tillicarelle, ne arravogliaje no fasciaturo, e se lo pose sotto a li panne, ma arrevato lo Rrè, e fatto n’autra levata de pietto, comme aveva fatto de lo ppane, la fece cercare, e ttrovatole lo furto adduosso, n’appe n’autra sceroppata de ngiurie, che comme fosse stata trovata co sta colata sotta, se ne scese a la stalla. Ma stravestennose lo Rrè corze a bascio, e bedennola
desperata, le disse, che non se lassasse vencere da la malanconia, ca tutte le ccose de lo munno erano openejone, e perrò vedesse la terza vota si potesse abboscare quarche cosella, già che steva pe scire a lluce, e che l’accasione era pronta a ffare na bona abbusca, pocca la Signora soja ha ’nzorato lo figlio co na Signora de fora, e perchè le vò mannare na mano de vestite de mbroccato, e de tela d’oro fatte, e buone, dice, ca la Zita è ghiusta de la statura toja, e ca le bò tagliate a mmesura de ssa perzona. Ora mo sarrà facele cosa, che te venga pe le mmano quarche bella retaglia, e tu miette ncorbona, ca la vennimmo, e campammo la vita. Cintiella fatto chello, che le commannaje lo marito, s’aveva puosto nzino no buono parmo de mbroccato riccio,
quanno arrivaje lo Rrè, e ffatto na granne parapiglia, fece cercare Cintiella, e ttrovato l’abbusco, la cacciaje co gran vregogna: ma subeto stravestitose da Ciardeniero, corze a bascio a cconzolarela, perchè si co na mano la pogneva, co l’autra pe l’ammore, che le portava, se compiaceva d’ontarela, pe no la mettere ’n desperazione; ma a la negra Cintiella pe l’angoscia de chello, che l’era socciesso, penzanno, che tutto era castico de lo cielo pe l’arroganza, e soperbia, ch’aveva mostrato, che tenenno pe pezza de piede tanto Princepe, e Rrè, mò era trattata da pettolella, e pe avere avuto lo core tuosto a li conziglie de lo patre, mo faceva la facce rossa all’allajo de le bajasse, pe la collera dico, che se pigliaje de sto scuorno, le
vennero le ddoglie, de la quale cosa avisata la Regina, la fece venire ad auto, e mmostranno compassione de lo stato sujo, la pose a no lietto tutto ragamato d’oro, e de perne, drinto na cammara tapezzata de tela d’oro, cosa che fece strasecolare Cintiella, vedennose posta da na stalla a na cammara riale, e da la lotamma a no lietto accossì preziuso, e non sapeva, che l’era socciesso; dove le foro subeto date sorziche, e ttorte, pe ffarela cchiù gagliarda figliare. Ma comme voze lo cielo, senza troppo affanno fece duje bellisseme figlie mascole, che non se poteva vedere la cchiù pentata cosa, ma non accossì ppriesto fu ffigliata, che trasette lo Rrè decenno, e dove avite puosto lo jodizio vuostro a mmettere la gualtrappa all’aseno, è lietto chisto
pe na perchia guaguina; priesto facitela sautare a cuorpe de mazzate da lloco, e sfommecate de rosamarina sta cammara, che se nne leva sta pesta. La Regina sentenno chesto disse: Non cchiù, non cchiù figlio mio: vasta, vasta lo tormiento, ch’aje dato nfi mò a sta povera fegliola, deverrisse oramaje essere sazio, l’aje arreddutta a ccoppola de notte co ttante cotture, e si non si sodisfatto de lo despriezzo, che te fece a la Corte de lo patre, vaglia a pagarete sto debeto doje belle gioje, che t’ha fatto. Accossì decenno fece venire li nennille le cchiù bellezze cose de lo munno. Lo Rrè vedenno accossì belle paciune, se le ntennerette lo core, ed abbraccianno Cintiella, se deze a ccanoscere pe chillo ch’era, decennole, che quanto l’aveva fatto era
stato pe sdigno de vedere fatto poco cunto da essa de no Rrè paro sujo: ma che da ora nnenante l’averria tenuta sopra la capo soja. La Regina dall’autra parte abbracciatala comme nora, e figlia le dettero accossì buono veveraggio de li figlie mascole, che le parze assaje cchiù ddoce chillo punto de conzolazione, che tutte l’affanne passate; se bè sempre appe a mmente de tenere vascie le bele, pensanno sempre comme _Figlia de la soperbia, è la roina._ Scompute li cunte date pe staglio a chella jornata, lo Prencepe pe llevare quarche malanconia dall’armo, che l’aveva puosto lo travaglio de Cintiella, chiammaje Cicco Antuono, e Narduccio, che facessero la parte lloro, li quale co ccoppole cchiatte, e ccosciale nigre co li denocchiale, e ccasacche fellate a ttaglio co li merlette, scettero da
no quatro de lo ciardino a rrecetare l’Egroca, che ssecota. LA VORPARA. EGROCA _Narduccio, e Cicc’Antuono._ _Nar._ Prestame na patacca, o Cicc’Antuono, E pigliate lo pigno. _Cic._ Affè la prestarria de bona voglia, Si non avesse appunto stammatina Fatto na bella spesa. _Nar._ E mmala sciorte mia, ma che accattaste? _Cic._ Trovaje no buono scuntro De na vorpara nova,
Che si millanta scute nne cercava, Tanto nce averria spiso. _Nar._ Sì ccorrivo a lo spennere: Na vorpara lo cchiù, che pò valere, Non passa duje carrine. _Cic._ Mo si, Narduccio mio, non te ne ntienne, Bene mio tornatenne; Non saje ca le borpare so ssagliute, Ca cchiù ccate non pescano, ma scute. _Nar._ Comme pescano scute? io non te ’ntenno. _Cic._ Si n’Aseno, e perdoname: Tu mme pare che mo vienghe a lo munno:
Non saje, ca non c’è ommo, Che non tenga a la mano na Vorpara? Co cchessa campa, e sguazza, Co cchessa sforgia, e ngrassa, Chesta le mette bona paglia sotta, Pe cchesta vene a nchiudere li puorce, Co cchesta luce, e se fa chino ’n funno, Co cchesta ’n somma dommena lo munno. _Nar._ Me faje strasecolare, e ghire ’nn estrece, Che bolimmo nguagiare, Ca t’aje nchioccato dareme a rrentennere La luna ntra lo puzzo:
E ch’io gliotta, che sia pe cosa rara Lape felosoforo sta Vorpara? _Cic._ Appunto chesto è llape Sciuto da lo lammicco de lo ’nciegno. _Nar._ Frate, pe te la dire, aggio mangiato Lo ppane de cchiù fforna, Nè mmaje l’aggio sentuta mentovare, O io so scianne, o tu mme vuoje nfuscare. _Cic._ Apre l’aurecchia, e mmezza, Ca si no nzemprecone; Poche gente la chiammano Vorpara; Perchè a la primma nfanzia
Dà quarche mala facce: Perzò li belle nciegne L’anno cagnato nomme. Perzò che a cchesta etate Tutte le ccose vanno ammascarate. Lo Prencepe le dace Titolo de presiento, o donativo: Lo Jodece l’ha puosto Nomme de lieto Gagio, e ammollamiento, O d’ontare de mano, o de voccone. Lo scrivano deritto, e sà lo cielo S’è stuorto cchiù de n’anca de no cano;
Lo Mercante guadagno, L’Artesciano facenna, Lo potecaro nnustria, Lo mariuolo nciegno, o maniucco, Lo sbirro toccatiglia, Lo vannito composta, Lo Sordato recatto, Lo spione lo fatto, La pottana regalo, Lo roffejano abbusco, o paraguanto, Lo sanzaro la dice veveraggio, Lo commissario la chiamma percaccio,
Nzomma le dà colore Lo corzaro de spogna, Lo Capitano de quieto vivere (Si n’è quieto tornace,) Ca porta lo streverio, e la roina, E t’assecuro affè ca fa cchiù guerra Co la vorpara soja, che co la sferra. Vuonne cchiù? lo Poeta, Che spoglia de conciette, e de parole Quanta libre le mmattono a le mmano, E Aratio, e Avidio, e Mafaro, e Nasone; Le dace nomme de mmetazione.
_Nar._ Te ntenno, Aglie, pe dommene, Mme riesce affè, tu si no bravo fante De li quatto de ll’arte de coppella, No bello tartarone, ed ecciacuorvo: Sì dde lo quaglio, arcivo, e ssapatino, Vuoje dire mo, ca tirano d’ancino. _Cic._ Ed ancino, e Borpara Songo na cosa stessa; Vasta ca non è ommo, Che non la porta sempre a la centura, Chi d’oro, chi d’argiento, e chi de ramma, Chi de fierro, o de ligno,
Secunno qualetà de le pperzone, Comm’a dicere mò, chillo gran’ommo, Che conquistaje lo munno, Pe ppescare li Regne Se l’avea fatta d’oro, Ncrastata de carvunchie, e de ddiamante. E chillo che ssalare Fece tanta verrinie a Cicerone, La portava d’argiento; L’aute de mano ’n mano Secunno lo jodizio, e lo potere La fanno comme ponno;
Vasta ch’ogn’uno pesca, E perzò a sto ppescare È puosto vario nomme. Arrocchiare, affuffare, arravogliare. Alleggerire, auzare, e sgraffignare, Ed arresediare, ed azzimmare; Sciosciare, scervecchiare, piuziare, Cottiare, annettare, o granciare, Zeppoliare, e ffare maniucche, Fare arravoglia Cuosemo, Fare netta paletta, Fare priore, sonare lo zimmaro,
Scotolare vorzillo, E mmenare lo grancio. _Nar._ Tutto chesso puoje dire Co na parola schitto; Joquare a ttrionfiello, Robbare, e assassenare. _Cic._ Si de mala mammoria, io t’aggio ditto Ca lo munno oje lo juorno Dace a lo mmalo titolo de bene; Nè ped autro lo ’nciegno s’assottiglia, Che pe mmettere nn’opra sta vorpara: Che tira, e non se vede,
Ch’aggrappa, e non se sente, Ch’afferra, e non se tocca, E sempre piglia, e sempre acciaffa, e ncrocca. _Nar._ Frate mio, senza ’nvidia, Ch’ogne cosa po va pe l’acqua a bascio: De lo mmale acquistato Non se ne gaude maje lo tierzo arede: La gente ricca a ffunno vace a ffunno, Se vedono le ccase scarropate, Le ghienimme destrutte, e mpezzentute, Sempre spierte, e ddemierte: Ca disse buono no mastro de scola,
Tutto lo stuorto nne porta la mola. _Cic._ Ogge li cuolle stuorte So mpise da la famme, Chi no arrobba, no ha robba, Chi non piglia, non ha paglia; Chi no abbusca, ave sempre a l’arma abbasca, E chi non pesca maje, maje non fa pasca. _Nar._ A lo rrestetuire Fammene tre cavalle; Otra, che spisso spisso Na forca de tre cotte, Goliuso abbuscare babuine,
E ppuosto pe ddecreto Ncoppa a no ciuccio comm’a babione Ha da la Corte na mitria de carta, A lo mercato, vedese mercato, Pe non soffrire famme, resta nfamme, Perde lo nnore, pe sguazzare n’ora; Pe no poco de ramma Se percaccia no rimmo, Lo zuco de l’agresta Le torna acqua de maro; Pe aggrassare co l’ogna Se procura tre llegna,
Le ppenne le deventano pennone: Che serve tanta cuoccole, ed argiamme, Tanta sbruonzole, e ppurchie, E picciole, e ppennacchie; E ffrisole, e ffellusse, Si ped’assempie, e pprove tante, e ttante, Non è contento maje chi ha cchiù ccontante. _Cic._ Si tu pruove na vota sta Vorpara, Non te ne spise cchiù, ch’è comm’a rrogna Che quanto gratte cchiù, cchiù dà prodito. Dammo na giravota Pe l’arte, e pe l’affizie de sto munno,
E bedarraje, ca se ne serve ogn’ommo, Commenzammo de primma, ed antemonia Da chi tene vassalle: Ecco abbista, e allumma no massaro, Che s’ha nchiuso li puorce, Oje le cerca pe mpriesto tanta scute, Da retornarencelle, Quanno pò chiove passe, e ffico secche; Craje manna pe tant’uorgio Pe lo rrestituire a la recouta; Mo le commanna l’aseno, o li vuoje Co ttitolo ca serve pe la Corte,
E ttanto durarrà sto frusciamiento, Tanto secotarà st’ammaro assesio, Che chillo desperato Fa quarche ngiuriata a lo Vaglivo, O le joca de mano; O negrecato, Che non l’avesse cacato maje la mamma, Che s’avesse spezzato La noce de lo cuollo: ecco è ppigliato; E schiaffato de pesole a na fossa, Puoste cippe a li piede, Misso fierro a lo cuollo, E mmanette a le mmano,
Co no spetaffio puosto a lo canciello: Banno, e commannamiento, olà sfrattate, Chi parla a chisto, paga seje docate. ’N somma grida, che buoje, Manna mmemoriale, miette mieze, Non è mmaje liberato, Si dapò tante acite De strazie, e de tormiente, De spese, e de travaglie, Non fa quarche composta: All’utemo, che ha fatto de no lupo Chiena la voglia, e ssazia,
Mentre assassina, e dditto ca fa grazia. _Nar._ O mmardetta Vorpara, Malannaggia la forgia sbregognata Dove fuste vattuta, e ttemperata. _Cic._ Siente lo Capitanio, e Mastro d’atta, Poichè da lo voje granne È mmezzato d’arare lo vetiello, Nfruceca testemmonie, mbroglia carte, Allonga le settenze, Occupa le scritture, Carcera senza causa, E lloco la vorpara fa pe ssette;
E dove deverria Essere strascenato, piglia nomme, Ch’è ppratteco a l’affizio, Ch’è n’ommo percacciuolo, ed ha jodizio. _Nar._ Chesto è cchiù ca lo vero, E si n’ommo da bene se ne torna Nietto de vorza, comme È nnietto de coscienzia (Cosa che mm’è socciesso Fuorze dudece vote) ogn’uno dice, Che mmeglio se nne stia, Ca non è arte soja
E ca è peccato darele patiente, Ch’è no catarchio, e ca non fa proviente. _Cic._ Lo Miedeco, si è ttristo, Tira a luongo lo mmale, E ttene parte co lo speziale: S’è buono puro mostra, Ca fra tante rezette Puro sà sto secreto, Quanno stenne la mano da dereto. _Nar._ De sta Vorpara non puoje dire male, Ch’è mmodesta, e nnorata, Anze premmio fatale,
Chisto se pò chiammare, Paghe dereto a chi te fa cacare. _Cic._ Lo mercante non perde La coppola a la folla, Dà la robba stantiva, La teletta ncollata, Pe le dare lo piso: Jura, sconciura, afferma Ca lo ffraceto è nnuovo, Ca lo sfatto è de trinca, E co belle parole, e ttriste fatte, Te mpapocchia, e te mostra
Lo ghianco pe lo nnigro, e truove sempre Drinto a la mercanzia quarche magagna, Ed a lo mmesurare Co no galante sfarzo Stira lo drappo, azzò lo ttruove scarzo. _Nar._ Perzò no è mmaraviglia, Quanno lo cielo le vota la faccia, E pe no fallo perdono la caccia. _Cic._ Lo chianchiero te venne No caperrone viecchio, e mmalaticcio Pe ccrastato, o magliato; No mazzone, pe ghienco,
Che te l’apara tutto D’oro brattino, e sciure; Pe ffare cannagola. Venne l’ossa pe pporpa, e ccontr’assisa, E sempre è cchiù la jonta, che lo ruotolo: A lo ppesare pò, Ddio te ne scanza, Joca de deta, e scenne la valanza. _Nar._ E ccosa d’abbottare li permune, Perzò la festa pareno Barune. _Cic._ L’agliararo te ceca a la mesura, E pe mmostrare ca te dace a ccurmo L’uoglio, e ca arriva a ssigno,
Carca lo funno de lo mesoriello, Che tanto s’auza quanto fa scartiello: Mmesca sempre la semmola co l’uoglio, Che dà cuorpo, e ccolore: Vide na scumma d’oro, Inchie no bello agliaro, E po truove na feccia, Anze truove na mmesca d’acqua, e morga, Che dinto na locerna negra, e amara, Te fa lo piccio, pedeteja, e spara. _Nar._ Non c’è pparmo de nietto, Ogne bene è ppassato
Munno corrutto e quanto si cagnato? _Cic._ Lo tavernaro ha le ccarrafe scarze, Tutta la notte trafeca, E si trova la votte, C’ha d’averzeto, o liento na stoccata, Le fa de janco d’ova na stoppata: Ma sopra tutto spacca Lo vino buono co lo vino tristo, Fa de l’acito asprinio, Anze de l’acqua vino, E co le ddeta copre lo cannuolo De la carrafa, e ngarzate la vista,
Che maje non vide la mesura trista. _Nar._ O nigro chi nce mmatte, Ch’abbesogna co lloro No stommaco de fierro, e borza d’oro. _Cic._ Lo cosetore face la bannera, E bede ad ogne ttaglio, se nc’è ttaglio: Mette lo ffilo a ccunto de la seta: Si lo puorte a ccomprare Vace co l’aco ’n pietto, Te fa largo lo patto, E torna a lo Mercante pe lo fatto: Ma chesto è mmanco sale,
A la lista te mbroglia, Che mmardice a lo llejere lo cunto, Lo nigro punto, che t’aje puosto mpunto. _Nar._ O viate, o felice l’anemale, Che ponno stare nude A buosche, a balle, a cchiane, ed a ppennine, Ne viveno soggette a ste rroine. _Cic._ Siente, li rrobbe-vecchie a la Jodeca, Si te vene capriccio De vennere quarcosa, Nce truove na confarfa, Tanto che si pigliato pe la canna;
S’accatte no vestito, Mo te lo miette, e mo lo truove rutto, Che dura da Natale a Santo Stefano, E co ddanno, e co scuorno, Vaje pinto, e punto, a no medesmo juorno. Ma che ghire toccanno tante taste? Ca nce vorria na resema de carta A dire tutte quante L’arte, che fanno annore a sta Vorpara; E quante sbrisce, e ssicche Se so fatte pe cchesta e grasse, e rricche. _Nar._ Nvenzione mmardetta,
Tuosseco de lo nnore, Pe la quale se vede Scura la veretà, negra la fede. _Cic._ Dì quanto vuoje, ch’ogne uno se nne serve; Io mora strangolato co na funa Si pe ttutto oje non me ne compero una. _Nar._ O meglio te schiaffasse l’antecore, Si aduopre la Vorpara a chisto munno, Co la Vorpara si ttirato a ffunno. _Non saperria dicere, si de la bella jelatina de sta jornata piacesse cchiù la capo, o la coda, perchè si l’una fu ssaporita, l’autra se nne scese drinto a le mmedolla dell’osse, e fu tanto
lo gusto de lo Prencepe, che pe mmostrarese cortese, e lliberale veramente da Signore, chiammaje lo Guardarrobba, e ordenaje, che se desse a li recetante na nforra de cappiello viecchio, che fu de lo vavo; e perchè lo Sole era stato chiammato da pressa all’autro polo, pe ssoccorrere a li state suoje, occupate dall’ombra, auzatose da sedere, se pigliaro la strata ogne uno a la pagliara soja, e co ccommessione de tornare la matina co l’appontamiento stisso a lo medesemo luoco._ SCOMPETURA DE LA JORNATA QUARTA.
QUINTA JORNATA DE LI TRATTENEMIENTE DE LI PECCERILLE. Già l’aucielle referevano a la Mmasciatrice de lo Sole tutte li ’mbruoglie, e ttrapole, che s’erano fatte la notte, lo Prencepe Taddeo, e la Prencepessa Lucia s’erano conzegnate mateniello mateniello a lo luoco soleto, dove se n’erano venute a ssisco nove femmene de le ddece. La quale cosa vista lo Prencepe demannaje, perchè non era venuta Jacova; e ddittole, ca l’era pigliata na sceca scoperta ’nsanetate soja, commannaje Taddeo, che se trovasse n’autra femmena, che soppresse a lo luoco de chella, che mmancava. E accossì pe non ghire troppo lontano, fecero venire Zoza, che steva faccefronte lo palazzo riale, la quale fu rrecevuta da Taddeo co granne compremiento, si pe obreco, che
le teneva, comme pe la ncrenazione, ed affezzione, che l’aveva puosto: la quale nsiemme co ll’autre avevano cuoveto, chi nepeta sciuruta, chi spicadosso, chi aruta a ccinco, e chi na cosa, e chi n’autra; chesta se fece na giorlanna, comme si avesse da recetare na farza, chella no grammaglietto, l’una se mpezzaje na rosa spampanata ’n pietto, l’autra se mese no garofano scritto ’n vocca, ma perchè nce volevano fuorze quatt’ora a secarese pe mmiezo lo juorno, azzò maturasse lo tiempo de smorfire, ordenaje lo Prencepe, che se facesse quarche ghiuoco pe ttrattenemiento de la mogliere, e dato penziero a Cola Jacovo lo Scarco, ommo de granne ’nciegno, isso si comme avesse nsaccocciola le mmenziune subeto la trovaje decenno. Fu sempre nzipeto, Segnure mieje,
chillo gusto, che non ha quarche rammo de jovamiento, perzò, non foro trovate li trattenemiente, e le beglie pe no piacere dessutele, ma de no guadagno gustuso perzì, pocca non sulo se vene a passare lo tiempo co sta manera de juoche, ma se scetano, e fanno prunte li nciegne a ssaperese resorvere, e a responnere a cchello che se demmanna, comm’a punto soccede a lo juoco de li juoche, ch’aggio penzato de fare, lo quale sarrà de chesta manera. Io proponerraggio a quarche femmena de chesse na sorta de juoco, la quale senza penzarence m’ha da dicere subeto ca no le piace, e la causa perchè no le dace a l’omore, e chi tardarrà a rresponnere, o responnerà fore de proposeto, aggia da pagare la pena, che sarrà fare chella penetenzia, che commannarrà la Segnora
Prencepessa; e pe dare prencipio a lo juoco, io mme vorria jocare co la Segnora Zeza na meza patacca a ttrionfiello, e Zeza subeto respose, non ce voglio joquare, perchè non so Mariola. Bravo (disse Taddeo) ca chi arrobba, ed assassina chillo trionfa. S’è cossì, leprecaje Cola Jacovo, mme trovo no quatto, e mmiezo pe ghioquaremillo co la Segnora Cecca a Banco falluto. Non me nce catacuoglie, respose Cecca, ca non so mercante. Ha raggione, disse Taddeo, ca pe lloro è fatto sto juoco. A lo manco Segnora Meneca, secotaje Cola Jacovo, passammo no paro d’ore a lo male contento. Perdonateme, ca chisso è ghiuoco de Cortesciane, respose Meneca. Nce ha dato a lo chiovo, disse Taddeo, ca sta razza de gente maje stette de bona voglia. Io saccio, repigliaje
Cola Jacovo, ca la Seg. Tolla se joquarrà co mico na serva de prubeche a quatto montune. Lo cielo mme ne scanza, respose Tolla, ca chisto è ghiuoco de marite, c’hanno mala mogliere. Non potive responnere meglio, respose Taddeo, ca sto juoco è ffatto pe loro, che spisso spisso fanno a tozza-martino. A lo mmanco, Segnora Popa, leprecaje Cola Jacovo, joquammo a binte fegure, ca ve dongo la mano. Non sia pe ditto, respose Popa, ca chisso è ghiuoco d’adulatore. Ha parlato da Orlanno, disse Taddeo, ca chisse fanno vinte, e trenta figure trasformannose sempre, che bonno, pe mmettere drinto a lo sacco no povero Prencepe; e secotanno Cola Jacovo, disse Segn. Antonella, non perdimmo sto tiempo pre vita vostra; ma joquammoce no bello piatto de zeppole a la
gabbella. L’aje trovato, respose Antonella, manco male, ca mme tratte da femmena mercenaria. Non dice male, disse Taddeo, ca sta jenimma de femmene se soleno spesse vote ngabbellare. Diascace arrivala, secotaje Cola Jacovo, io me la nzonno, ca se ne passarà l’ora senza pigliareme spasso, si la Segn. Ciulla non se joqua co mmico na mesura de lupine a cchiammare. E che so fatta sbirro, respose Ciulla, e Taddeo subeto respose. Ha ditto veramente de truono; perchè è affizio de li Vaglive, e de li Tammare lo chiammare a Ccorte. Vienetenne la Segn. Paola, tornaje a dire Cola Jacovo, e ghioquammoce no tre decinco a Picchetto.
L’aje sgarrata, respose Paola, ca non so mormoratore de Corte. Chesta è dottoressa, respose lo Prencepe, ca non c’è luoco, dove cchiù se picca lo nnore de li qualisse, ch’a le ccase nostre: Senz’autro, repigliaje Cola Jacovo, la Segn. Ciommetella se contentarrà de joquare co mmico a Carrettuso. Merregnao, respose Ciommetella, bello juoco de masto de scola m’avive trovato. Chessa deve pagare la pena, disse Cola Jacovo, che non ha che fare la proposta co la resposta. Va fatte tornare li denare da lo masto, respose lo Prencepe, ca la resposta ncascia de seviglia, perchè li Pedante joquano accossì bravo a Carrettuso, che si bè perdono cinco, sengano la partita. Ma Cola Jacovo votatose all’utema de le ffemmene le disse: Non me pozzo dare a ccredere, che la Seg.
Zoza voglia refutare comme l’autre no nvito, perrò mme farrà piacere joquarese co mmico no cianfrone a sbracare. Guarda la gamma, respose Zoza, ca chisso è ghiuoco de peccerille. Ora chessa sì deve fare la penetenzia, concruse Taddeo, perchè a sto juoco nce joquano pe fi a li viecchie, e perzò Segnora Lucia, tocca a buje de darele la pena, e auzatase Zoza se jette a ngenocchiare nnante la Prencepessa, la quale l’ordenaje pe ppenetenzia, che cantasse na Villanella Napoletana, la quale fattose venire lo tammorriello, mentre che lo cocchiero de lo Prencepe sonava na cetola, cantaje sta canzona.
Si te credisse dareme martiello, E ch’aggia filariello, Ca faje la granne, e ’ncriccheme lo naso Và figlia mia, ca Marzo te n’ha raso. Passaje lo tiempo, che Betta filava, E che l’Auciello arava, Chiù non sento d’Ammore, o frezza, o sciamma, Spelata è Patria, mo non c’è cchiù mmamma. Da c’hanno apierto ll’uocchie li gattille, So scetate li grille, Si faje niente speranza a sse bellizze: Va ca n’aje scesa, quanto curre, e mpizze.
Aggio posta la mola de lo sinno Nè cchiù mme movo a zinno, E già conosco da la fico l’aglio, Non nce penzare cchiù, ca non c’è ttaglio. Scompette a tiempo la canzona, e lo gusto de tutte, quanno se mesero le ttavole a dove si nce fu buono da smorere, nce fu mmeglio da sciosciare; ma comme fu sigillato lo stommaco, e levato li mesale, fu dato commannamiento a Zeza, che scopresse l’accoppatura de li cunte, la quale, si be steva la scuressa, ch’aveva la lengua grossa grossa, e l’aurecchie peccerelle, pure fece lo debeto sujo, cossì decenno.
