Waltey

Prevod

Indijanci so ljubili naša jezera. Znali so videti njihovo lepoto in zanje so bila prebivališča blagohotnih duhov. O jezeru Oneida so govorili, da se je Velikemu duhu, ko je ustvarjal svet, »nasmeh ustavil na njegovih vodah in otok Frenchman's Island se je dvignil, da bi ga pozdravil; zasmejal se je in otok Lotus Island je priplaval na površje, da bi mu prisluhnil«. Zato so si na njihovih bregovih postavljali bivališča in s kanuji drseli po njihovih vodah. Velik del njihove zgodovine je povezan z jezeri, in to je pripoved ljudstva Seneka, ki je pred nekaj leti znova oživela ob odkritju jelenje kože blizu jezer Waneta in Keuka v državi New York. Na njej je bilo s preprostimi risbami upodobljenih nekaj dogodkov iz te zgodbe, kajti vsi Indijanci so umetniki.

Waneta, poglavarjeva hči, je obljubila zvestobo Kayuti, lovcu iz sosednjega plemena, s katerim je bilo njeno ljudstvo v vojni. Ob mraku sta se skrivaj sestajala na jezerskem bregu nasproti njene vasi, njena vedrina in sreča po teh srečanjih pa sta vzbudili sumničavost in ljubosumje v Weuthi. Ta si jo je izbral za nevesto in čakal, da si bo s kakšnim junaškim dejanjem pridobil privolitev njenega očeta. Nekega večera ji je sledil, ko se je skrivaj odpravila v gozd, in jo videl stopiti v kanu ter odveslati do gosto poraslega kraja; zaslišal je klic, podoben prepeličjemu, nato odgovor; potem se je na bregu prikazal Kayuta, dvignil dekle iz njenega čolnička in oba sta sedla k vodi, da bi poslušala pljuskanje valov in opazovala, kako se prižigajo zvezde.

Vohun je pohitel nazaj v tabor in sporočil, da je v bližini sovražnik. Čeprav se je Waneta po drugi poti vrnila v svoj vigvam, še preden je četa bojevnikov prispela do jezera, so Kayuto opazili, se pognali za njim in le s težavo jim je ušel. Naslednji večer se je dekle, ne vedoč, kaj se je prejšnjo noč zgodilo po njenem odhodu domov — bojevniki so namreč menili, da je najbolje ženske pustiti v nevednosti glede svojih vojaških podvigov — spet prikradlo do jezera in odveslalo na običajno mesto. Toda medtem ko je čakala na prepeličji klic, je poleg nje na vodo padla vejica. Z naglim nagonskim uvidom, ki ga je civilizacija otopila, je razumela, da je to opozorilo, in povsem negibna pustila, da je čoln odneslo proti bregu. Kmalu je opazila, da njen ljubi stoji do pasu v vodi. Šepetaje ji je povedal, da ju opazujejo, in ji naročil, naj odvesla k odmrlemu boru, ki se je dvigal na spodnjem koncu jezera, kjer se ji bo kmalu pridružil. V tistem hipu ga je puščica oplazila po boku in se trepetaje zapičila v kanu.

Kayuta je potisnil čoln v pravo smer in ji velel, naj pohiti, nato pa skočil na breg, zavpil bojni klic in Weuthi, ki se je tedaj prikazal, s tomahavkom razklal lobanjo. Naprej sta planila še dva bojevnika, a po spopadu je Kayuta tudi njiju pustil ležati mrtva ali nezavestna. Ostal bi, da bi jim odtrgal skalpe, ko ne bi z drugega konca jezera zaslišal svojega imena v kriku neznosne bolečine. Čeprav utrujen in krvaveč, je kakor jelen planil ob bregu, kajti glas, ki ga je slišal, je bil Wanetin. Prišel je do suhega bora, se enkrat ozrl in se sesedel na tla. Kmalu so prispeli še drugi Indijanci, ki so slišali hrup boja, ter s kriki in vihtenjem orožja planili nadenj, toda nekaj v njegovem pogledu jih je zadržalo, da se mu niso približali. Njegove oči so bile uprte v niz biserov, ki je ležal na jezerskem dnu tik ob bregu, in ko so doumeli, kaj to pomeni, divjaki niso več mislili na ubijanje, temveč so zastokali od žalosti; Waneto je namreč, ko je iz kanuja stopila v vodo, da bi zabredla na breg, zagrabilo in pogoltnilo močvirno blato. Vso noč in ves naslednji dan je Kayuta sedel tam kakor človek iz kamna. Potem pa, prav ob uri, ko se je navadno srečeval s svojo ljubo, mu je počilo srce in pridružil se ji je v deželi duhov.

Izvirnik

The Indians loved our lakes. They had eyes for their beauty, and to them they were abodes of gracious spirits. They used to say of Oneida Lake, that when the Great Spirit formed the world “his smile rested on its waters and Frenchman's Island rose to greet it; he laughed and Lotus Island came up to listen.” So they built lodges on their shores and skimmed their waters in canoes. Much of their history relates to them, and this is a tale of the Senecas that was revived a few years ago by the discovery of a deer-skin near Lakes Waneta and Keuka, New York, on which some facts of the history were rudely drawn, for all Indians are artists.

Waneta, daughter of a chief, had plighted her troth to Kayuta, a hunter of a neighboring tribe with which her people were at war. Their tryst was held at twilight on the farther shore of the lake from her village, and it was her gayety and happiness, after these meetings had taken place, that roused the suspicion and jealousy of Weutha, who had marked her for his bride against the time when he should have won her father's consent by some act of bravery. Shadowing the girl as she stole into the forest one evening, he saw her enter her canoe and row to a densely wooded spot; he heard a call like the note of a quail, then an answer; then Kayuta emerged on the shore, lifted the maiden from her little bark, and the twain sat down beside the water to listen to the lap of its waves and watch the stars come out.

Hurrying back to camp, the spy reported that an enemy was near them, and although Waneta had regained her wigwam by another route before the company of warriors had reached the lake, Kayuta was seen, pursued, and only escaped with difficulty. Next evening, not knowing what had happened after her homeward departure on the previous night--for the braves deemed it best to keep the knowledge of their military operations from the women--the girl crept away to the lake again and rowed to the accustomed place, but while waiting for the quail call a twig dropped on the water beside her. With a quick instinct that civilization has spoiled she realized this to be a warning, and remaining perfectly still, she allowed her boat to drift toward shore, presently discovering that her lover was standing waist-deep in the water. In a whisper he told her that they were watched, and bade her row to a dead pine that towered at the foot of the lake, where he would soon meet her. At that instant an arrow grazed his side and flew quivering into the canoe.

Pushing the boat on its course and telling her to hasten, Kayuta sprang ashore, sounded the warwhoop, and as Weutha rose into sight he clove his skull with a tomahawk. Two other braves now leaped forward, but, after a struggle, Kayuta left them dead or senseless, too. He would have stayed to tear their scalps off had he not heard his name uttered in a shriek of agony from the end of the lake, and, tired and bleeding though he was, he bounded along its margin like a deer, for the voice that he heard was Waneta's. He reached the blasted pine, gave one look, and sank to the earth. Presently other Indians came, who had heard the noise of fighting, and burst upon him with yells and brandished weapons, but something in his look restrained them from a close advance. His eyes were fixed on a string of beads that lay on the bottom of the lake, just off shore, and when the meaning of it came to them, the savages thought no more of killing, but moaned their grief; for Waneta, in stepping from her canoe to wade ashore, had been caught and swallowed by a quagmire. All night and all next day Kayuta sat there like a man of stone. Then, just as the hour fell when he was used to meet his love, his heart broke, and he joined her in the spiritland.

Nalagam bralnik