Prevod

Indijanci so ljubili naša jezera. Znali so videti njihovo lepoto in zanje so bila prebivališča blagohotnih duhov. O jezeru Oneida so govorili, da se je Velikemu duhu, ko je ustvarjal svet, »nasmeh ustavil na njegovih vodah in otok Frenchman's Island se je dvignil, da bi ga pozdravil; zasmejal se je in otok Lotus Island je priplaval na površje, da bi mu prisluhnil«. Zato so si na njihovih bregovih postavljali bivališča in s kanuji drseli po njihovih vodah. Velik del njihove zgodovine je povezan z jezeri, in to je pripoved ljudstva Seneka, ki je pred nekaj leti znova oživela ob odkritju jelenje kože blizu jezer Waneta in Keuka v državi New York. Na njej je bilo s preprostimi risbami upodobljenih nekaj dogodkov iz te zgodbe, kajti vsi Indijanci so umetniki.

Waneta, poglavarjeva hči, je obljubila zvestobo Kayuti, lovcu iz sosednjega plemena, s katerim je bilo njeno ljudstvo v vojni. Ob mraku sta se skrivaj sestajala na jezerskem bregu nasproti njene vasi, njena vedrina in sreča po teh srečanjih pa sta vzbudili sumničavost in ljubosumje v Weuthi. Ta si jo je izbral za nevesto in čakal, da si bo s kakšnim junaškim dejanjem pridobil privolitev njenega očeta. Nekega večera ji je sledil, ko se je skrivaj odpravila v gozd, in jo videl stopiti v kanu ter odveslati do gosto poraslega kraja; zaslišal je klic, podoben prepeličjemu, nato odgovor; potem se je na bregu prikazal Kayuta, dvignil dekle iz njenega čolnička in oba sta sedla k vodi, da bi poslušala pljuskanje valov in opazovala, kako se prižigajo zvezde.

Vohun je pohitel nazaj v tabor in sporočil, da je v bližini sovražnik. Čeprav se je Waneta po drugi poti vrnila v svoj vigvam, še preden je četa bojevnikov prispela do jezera, so Kayuto opazili, se pognali za njim in le s težavo jim je ušel. Naslednji večer se je dekle, ne vedoč, kaj se je prejšnjo noč zgodilo po njenem odhodu domov — bojevniki so namreč menili, da je najbolje ženske pustiti v nevednosti glede svojih vojaških podvigov — spet prikradlo do jezera in odveslalo na običajno mesto. Toda medtem ko je čakala na prepeličji klic, je poleg nje na vodo padla vejica. Z naglim nagonskim uvidom, ki ga je civilizacija otopila, je razumela, da je to opozorilo, in povsem negibna pustila, da je čoln odneslo proti bregu. Kmalu je opazila, da njen ljubi stoji do pasu v vodi. Šepetaje ji je povedal, da ju opazujejo, in ji naročil, naj odvesla k odmrlemu boru, ki se je dvigal na spodnjem koncu jezera, kjer se ji bo kmalu pridružil. V tistem hipu ga je puščica oplazila po boku in se trepetaje zapičila v kanu.

Kayuta je potisnil čoln v pravo smer in ji velel, naj pohiti, nato pa skočil na breg, zavpil bojni klic in Weuthi, ki se je tedaj prikazal, s tomahavkom razklal lobanjo. Naprej sta planila še dva bojevnika, a po spopadu je Kayuta tudi njiju pustil ležati mrtva ali nezavestna. Ostal bi, da bi jim odtrgal skalpe, ko ne bi z drugega konca jezera zaslišal svojega imena v kriku neznosne bolečine. Čeprav utrujen in krvaveč, je kakor jelen planil ob bregu, kajti glas, ki ga je slišal, je bil Wanetin. Prišel je do suhega bora, se enkrat ozrl in se sesedel na tla. Kmalu so prispeli še drugi Indijanci, ki so slišali hrup boja, ter s kriki in vihtenjem orožja planili nadenj, toda nekaj v njegovem pogledu jih je zadržalo, da se mu niso približali. Njegove oči so bile uprte v niz biserov, ki je ležal na jezerskem dnu tik ob bregu, in ko so doumeli, kaj to pomeni, divjaki niso več mislili na ubijanje, temveč so zastokali od žalosti; Waneto je namreč, ko je iz kanuja stopila v vodo, da bi zabredla na breg, zagrabilo in pogoltnilo močvirno blato. Vso noč in ves naslednji dan je Kayuta sedel tam kakor človek iz kamna. Potem pa, prav ob uri, ko se je navadno srečeval s svojo ljubo, mu je počilo srce in pridružil se ji je v deželi duhov.