Prevod

Triletna deklica je izginila od doma ob reki Genesee. Šla je nabirat lokvanje in se ni vrnila. Njena mati, od žalosti skoraj ob pamet, jo je iskala dneve, tedne, mesece, preden se je lahko sprijaznila z mislijo, da se je njena deklica — Kayutah, Zvezdna kaplja, kot so ji pravili Indijanci — zares utopila. Leta so minevala. Ženin dom je bil zdaj varen pred plenjenjem, saj ni bil več edina hiša belske družine v tistih krajih, Indijanci pa so se umikali vse globlje v divjino. Nekega dne je k ženi prišel lovec in dejal: »Videl sem starega Skenandoha — zadnjega iz njegovega plemena, hvala Bogu! Naročil mi je, naj vam povem, da se je led prelomil in da ve za snežni hrib, na katerem raste rdeča jagoda, ki bo vaša, če jo pridete iskat.« Ko je žena doumela pomen tega sporočila, je omedlela, ko pa je spet lahko spregovorila, je poslala nečaka v kočo ostarelega poglavarja in tisto noč prebedela v molitvi.

Mladenič je odrinil ob sončnem zahodu in po naporni ježi po komaj razločnih stezah, ki so jih osvetljevale le zvezde, v sivini zore prispel do pokončnega lesenega droga, pobarvanega rdeče in ovešenega s skalpi, odrezanimi z glav belcev med pokolom v Wyomingu. Kraj še danes imenujejo Painted Post. Ne da bi pritegnil vajeti, je hitel vzdolž gričev, ki obdajajo jezero Seneca, nato pa zavil globlje v divjino, dokler ni dosegel manjšega jezera in pred preprostim šotorom blizu obale skoraj omahnil iz sedla. V bližini je bil izkopan svež grob in zdrznil se je ob misli, da je morda prišel prepozno, toda prav tedaj je iz šotora stopil zguban Indijanec in čakal, da spregovori.

»Prišel sem,« je vzkliknil mladenič, »da bi videl jagodo, ki raste iz snega.« »Prišel si pravočasno,« je odgovoril Skenandoh. »Ne, ni v tistem grobu. Tam je pokopan moj otrok. Bila je kakor sestra tisti, ki jo iščeš, in naročila mi je, naj Zvezdno kapljo vrnem njeni materi — beli ženi, ki jo poznamo kot Svetlobo mlade lune.«

Stopil je v vigvam in se spet prikazal, držeč za zapestje osemnajstletno dekle. Pri vratu ji je raztrgal oblačilo in razkril bele prsi, na njih pa rdeče materino znamenje; nato jo je pripeljal k mladeniču in dejal: »Zdaj pa moram k zahajajočemu soncu.« Čez ramo si je obesil torbo, napolnjeno ne z orožjem in hrano, temveč s kamenjem, stopil v kanu in odveslal na jezero, medtem pa pel otožen napev — svojo smrtno pesem. Ko je dosegel sredino jezera, je zamahnil s tomahavkom in preklal dno krhkega čolna, tako da se je ta v hipu napolnil z vodo in poglavar je izginil pod gladino. Mladenič je sestrično odpeljal k njeni presrečni materi, ji pomagal, da se je spet privadila navadam omikanega življenja, in se nazadnje z njo poročil. Znova je prevzela svoje krščansko ime, jezeru, ob katerem je tako dolgo živela, pa pustila svoje indijansko ime Zvezdna kaplja — Kayutah.