Prevod

V tistih dneh tesnobe in nemira, ki so jih prebliskavali žarki navdušenja, za njimi pa sta prihajala črna groza teme in usodna prikazen neizmerne nesreče; v tistih dneh, ki so se kljub počasnemu minevanju zdeli apokaliptični, sem moral odpotovati v Andaluzijo, kamor so me klicali pomembni opravki. Ko sem na neki postaji izstopil, da bi kaj pojedel, sem v jedilnici gostilne za hrbtom zaslišal glasen direndaj. Obrnil sem se in ob eni izmed nepogrnjenih mizic, pri katerih strežejo zajtrk, zagledal žensko, ki je stala tam, medtem ko sta jo dva ali trije mladci žalila, natakar s prtičem čez ramo pa se je krohotal na ves glas. Pri priči sem razumel; izrazito tuji videz popotnice mi je vse pojasnil. In ne da bi se zavedel, kaj počnem, sem planil k užaljeni ženski ter odločno zavpil:

--Kaj imate povedati tej gospe? Lahko se namreč obrnete name. Dva sta se jecljaje umaknila; tretji pa mi je besno zabrusil: --Bolje bi bilo, hudiča, če bi branili svojo domovino, ne pa vohunov, ki se klatijo po njej, rišejo in si delajo zapiske.

Moja drža in moj obraz sta morala vzbujati strahospoštovanje, ko sem planil nad tistega, ki me je tako ozmerjal. Ogorčenje mi je podvojilo moči in s klofutami sem ga potisnil prav do drugega konca jedilnice. Ne znam si natančno priklicati, kaj se je zgodilo potem: spominjam se, da so naju ločili, da je zvonec na vlaku nujno oznanil odhod, da sem stekel, da ne bi ostal na postaji, in da sem že na peronu zagledal popotnico sredi strnjene gruče, ki se mi je zdela sovražna; da sem se s komolci prerinil skoznjo, ji ponudil roko in ji pomagal v svoj kupe; da se je vlak že pozibaval in da sem, ko je sunkovito speljal, iz gruče zaslišal dva ali tri žvižge ...

Šele tedaj sem začel razmišljati; vendar svojega pogumnega nastopa nisem obžaloval, spraševal sem se le, zakaj sem v svoj kupe pripeljal popotnico, ki je bila vzrok spora. Morda zato, da bi jo bolje zavaroval? ... Morda zato, da bi se lahko z njo nemoteno pogovoril, si razjasnil dvome in ugotovil, ali je res izdajalska sovražnica? Najprej sem si jo počasi ogledal, medtem ko se je nameščala in spravljala svojo oguljeno torbico v mrežo za prtljago. Anglosaksonka, to je bilo očitno: njenega rodu ni bilo mogoče zatajiti. Lepega ni bilo na njej nič: poteze brez svežine, rumenkaste oči, nerodno telo in ravna postava so ji jemali vsak vznemirljivi čar. In da bi me mikala še manj, je zadostovala kretnja, s katero se je obrnila k meni ter mi po moško ponudila koščeno, pordelo roko, krepko stisnila mojo in jo stresla. Z glasom, ki pa je bil res zveneč in sladek, je tujka spregovorila:

--Hvala, gospod; tisočkrat hvala. V zadregi sem skušal zmanjšati pomen svojega dejanja: --Nisem mogel dopustiti takšne surovosti. Gotovo niste vohunka, gospa; morda sploh niste Američanka. Angležinja ste, kajne?

--Ah! Ne, gospod. Res sem Jenkijka. In ko je opazila, da sem se zdrznil, je dvignila roko, segla po torbici in dodala: --Toda vohunka nisem. Poglejte moj album in moje risbe.

Prelistal sem album. Bil je poln arhitekturnih skic in krokijev slikovitih podob: okno, okrašeno s cvetjem, mreža z zavitimi stebrički, osliček, kmetavz ...

--Ste umetnica? --Komaj kaj ... zgolj ljubiteljsko ... Po poklicu sem stavka. Delam ... se pravi, delala sem v neki tiskarni v Bostonu ... Zdaj ne vem, kaj bom.

Radovednost se mi je razvnela. Zaslutil sem skrivnost in si obljubil, da jo bom razjasnil. Glas moje varovanke je imel tako mehke odtenke, njene oči so se ob srečanju z mojimi tako vlažno svetile od hvaležnosti, da sem pomislil: »Za trenutek si gospodar te ženske. Izkoristi ta hip in se dokoplji do njene duše, ne meneč se za glino, ki jo obdaja; osvojitev duha je vselej slavnejša.« Z vso mogočo obzirnostjo sem se nagnil k njej in zamrmral:

--Ne. Bojim se, da boste mislili, da si hočem dati poplačati tako neznatno uslugo, kot je bila ta, ki sem vam jo imel srečo izkazati ... Tujka je molčala; toda živahna, prelivajoča se rožnata rdečica ji je oblila uveli obraz in ga polepšala ... Bila je to zarja veselja, upanja, strastne hvaležnosti ob besedah dvorljivega spoštovanja, ki so ji morda prvič zazvenele v ušesih. Videl sem, kako si je položila roko na srce, in se pretvarjal, da sem zatopljen drugam, ob tem pa opazil, kako zgovorno, kako željno me gleda. Srebrni glas se je ganjeno oglasil:

--Potem bi vam raje povedala, kaj se mi dogaja, če vam ni odveč ... Morda me potem, ko me boste slišali, ne boste nikoli več imeli za vohunko. Ustrežljivo in z vdano pozornostjo sem prisedel bliže, še prej pa odvrgel cigaro, ki sem jo bil pravkar prižgal.

--Nisem vohunka, --je počasi izjavila-- in to tudi ne morem biti, ker sovražim domoljubno čustvo, ki nasprotuje vsesplošnemu bratstvu. Vojno med narodi ... obsojam. Reveži se bojujejo in umirajo ... mogočneži pa pobirajo čast in sadove ...! Vendar, gospod ... tistim ljudem, ki so me žalili, odpuščam; razumem njihovo zaslepljenost; skoraj občudujem njihovo besnenje ... Kaj bi si mislili, ko bi vedeli ...?

Tu je umolknila in mi s koščenim prstom na ustnicah priporočila molčečnost o tem, kar mi bo razodela. --Ko bi vedeli ... da čez Atlantik prinašam oljčno vejico ... da prihajam tukajšnjim zatiranim in nesrečnim predlagat zavezništvo s tamkajšnjimi! Izbrali so me za to poslanstvo, ker znam špansko, saj sem nekaj otroških let preživela v Mehiki ... Raziskala sem razmere v delavskih in rudarskih krajih ...

Po kratkem premoru je nadaljevala: --Zdaj boste slišali nekaj nenavadnega ... V Španiji sem skoraj izgubila vero, svojo vero ... Ne vidim nujnosti nekaterih ukrepov, ki jih bomo tam nemudoma uveljavili, preden pošast militarizma zraste in nas sila podjarmi. Tu ni tistih strašnih neenakosti, tistih velikanskih nesorazmerij med človeškimi usodami. Tu ne opažam tiranije denarja ne blaznega zapravljanja in uživanja, ki sloni na slepi surovosti milijona milijonov. Tu ni Krezov, ki bi kakor naš Rockfeller ... saj veste? kralj nafte ... ali Astor, kralj rudnikov ... potili zlato in se rogali Bogu ... V naši deželi gospoduje gnusoba bogastva ... dviga se kovinski malik ... in tam, ne tukaj, mora pravica opraviti svoje delo ... In pravici bomo zadostili! To vam obljubljam! In kmalu! Ah! Španija! Obožujem jo ... Tako revna je, tako plemenita, tako prijetna, tako preprosta ... Ničesar proti Španiji! Takšen bo moj nasvet, gospod ... Tu nisem našla črne bede ... Ne čutim sle po uničevanju ... in tako srečna sem, tako srečna! Ko bi vi vedeli ...!

Oči te sektašinje so žarele, njene ploske prsi brez mehke zaobljenosti pa so se dvigale in utripale od navdušenja. Razumel sem zmoto, zaradi katere so fanatično privrženko človeštva zamenjali za fanatično domoljubko, nezadovoljnico pa za vohunko. Medtem je vlak drvel naprej in požiral postaje, prelepi majski večer pa se je čutno spuščal; skozi odprto okno je prihajal vonj trav in cvetočega grmičevja in že je luna, ki je na nežno zelenino in pridušeno zlato neba risala svojo tenko srebrno sekiro, dodajala pesniški pridih čudovitemu miru Narave, ravnodušne do našega nemira in naših bojev, do velikih bolečin skupnosti ali posameznika ... Moja sopotnica je umolknila in se obrnila k oknu ter zrla v pokrajino: bližala sva se železniškemu križišču; skoraj smo se že ustavili ... Obrnila se je k meni in vsa prevzeta, že na nogah, da bi izstopila, ponovila:

--Španija! Kako je lepa! Živeti tukaj ... živeti tukaj! V naglem in nepričakovanem vzgibu je pritisnila obraz k mojemu in začutil sem, kako mi toplota njenih lic boža sence ... Potem je odrinila vrata in, ko je skočila na peron, še vedno trdno oklepajoč se svoje oguljene torbice, mi je s slovesnostjo skrivnostne obljube in s čelom, nagubanim od mračne grožnje, še zaklicala:

--Zbogom ... Vračam se tja ... vračam se v svojo deželo!