Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je v davnih časih živel kralj po imenu Šahraman, ki je imel vojsko, služabnike in pomočnike. Toda postaral se je, kosti so mu oslabele, otroka pa mu ni bilo dano imeti. Ko je premišljeval o tem, sta ga obšli žalost in tesnoba. Svojo skrb je zaupal enemu od vezirjev in rekel: ‘Bojim se, da bo po moji smrti kraljestvo propadlo, saj nimam sina, ki bi ga nasledil.’ Vezir mu je odgovoril: ‘Morda bo Bog še obrnil stvari na bolje. Zaupaj v Boga, o kralj, opravi obredno umivanje in molitev z dvema priklonoma, nato pa lezi k ženi. Morda se ti želja izpolni.’ Kralj je legel k ženi in še tisto uro je spočela. Ko so se iztekli meseci njene nosečnosti, je rodila sina, lepega kakor polna luna, ki se razkrije sredi temne noči. Poimenoval ga je Kamar az Zaman in njegovo veselje ni poznalo meja. Mesto so krasili sedem dni, bobni so doneli in dobre novice so prihajale od vsepovsod. Otroka so pestovale dojilje in varuške; odraščal je v razkošju in nežnosti, dokler ni dopolnil petnajst let. Po lepoti in milini, postavi in skladnosti mu ni bilo para. Oče ga je tako ljubil, da se ni mogel ločiti od njega ne podnevi ne ponoči. Kralj Šahraman je nekemu vezirju potožil o svoji brezmejni ljubezni do sina in rekel: ‘O vezir, za svojega sina Kamarja az Zamana se bojim nadlog časa in udarcev usode. Rad bi ga oženil še za svojega življenja.’ Vezir mu je odgovoril: ‘Vedi, o kralj, da je zakon med plemenitimi življenjskimi običaji. Nič ni narobe, če svojega sina oženiš še za svojega življenja.’ Tedaj je kralj Šahraman ukazal: ‘Pripeljite mi sina Kamarja az Zamana.’ Sin je prišel in iz sramežljivosti pred očetom povesil glavo. Oče mu je rekel: ‘Kamar az Zaman, vedi, da te želim oženiti in se še za svojega življenja veseliti tvoje poroke.’ Sin pa mu je odvrnil: ‘Vedi, oče, da si poroke ne želim in da me srce ne vleče k ženskam. O njihovih zvijačah sem namreč našel knjige, polne pripovedi, in o njihovih spletkah govorijo tudi sveti verzi. Pesnik je dejal:

Če me o ženskah vprašate, vam povem: njihove nravi dobro poznam, v njih sem izveden. Ko možu lasje posivijo ali mu premoženje skopni, mu v njihovi ljubezni ni več deleža.’ In drugi je dejal:

‘Ženskam se upri: prav to je prava pokorščina. Na poti do popolnosti v vrlinah ga ovirajo, četudi bi si tisoč let prizadeval za znanje.’ Ko je končal verze, je rekel: ‘Oče, nikoli se ne bom oženil, pa če bi moral izpiti čašo smrti.’ Ko je sultan Šahraman slišal sinove besede, mu je svetloba na obrazu ugasnila v temo. Hudo se je užalostil, ker ga sin Kamar az Zaman ni hotel ubogati. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stoenainsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralju Šahramanu, ko je slišal te sinove besede, svetloba na obrazu ugasnila v temo in da se je užalostil, ker ga Kamar az Zaman ni hotel ubogati. Ker pa ga je tako ljubil, ni več načel tega pogovora in ga ni hotel jeziti. Nasprotno: izkazoval mu je naklonjenost, ga obdarjal in razvajal z vsem, kar srcu vliva ljubezen. Kamar az Zaman pa je iz dneva v dan postajal lepši in milejši, ljubkejši in očarljivejši. Kralj Šahraman je s sinom potrpel celo leto, dokler ni ta dosegel popolne zgovornosti in miline. Ljudje so ob njegovi lepoti izgubljali glavo, vsak vetrič, ki je zapihal mimo, je pripovedoval o njegovi ljubkosti. Bil je skušnjava zaljubljencev in cvetoč vrt za hrepeneče. Njegove besede so bile sladke, njegov obraz je spravljal polno luno v zadrego. Bil je skladne postave, ljubek in očarljiv, kakor veja drevesa ban ali bambusova mladika. Njegovo lice je nadomeščalo anemone, njegova postava vejo drevesa ban. Bil je ljubkih navad, kakor je o njem dejal pesnik:

Ko se je prikazal, so rekli: ‘Blagoslovljen bodi Bog! Vzvišen je tisti, ki ga je oblikoval in mu dal skladnost!’ Kralj je vseh lepotcev, prav vsi so postali njegovi podložniki. V njegovih ustih se topi med, med ustnicami so nanizani biseri. V lepoti popoln in brez para: ves svet je ob njegovi lepoti zmeden. Lepota mu je na lice zapisala: ‘Pričujem, da ni lepotca razen njega.’ Ko se je Kamarju az Zamanu, sinu kralja Šahramana, izteklo še eno leto, ga je oče poklical k sebi in mu rekel: ‘Sin moj, ali me ne boš poslušal?’ Kamar az Zaman je iz spoštovanja padel pred očetom na tla in mu v zadregi odgovoril: ‘Oče, kako naj te ne poslušam, ko pa mi je Bog zapovedal, naj te ubogam in naj se ti ne upiram?’ Kralj Šahraman mu je rekel: ‘Vedi, sin moj, da te želim oženiti in se še za svojega življenja veseliti tvoje poroke ter te pred svojo smrtjo postaviti za sultana svojega kraljestva.’ Ko je Kamar az Zaman slišal očetove besede, je za nekaj časa povesil glavo, nato pa jo dvignil in rekel: ‘Oče, tega ne bom nikoli storil, pa če bi moral izpiti čašo smrti. Vem, da mi je Bog zapovedal poslušnost tebi, toda pri Bogu te prosim, ne nalagaj mi poroke in ne misli, da se bom kdaj v življenju oženil. Bral sem namreč knjige starih in novejših piscev ter spoznal vse nesreče in nadloge, ki so jih doletele zaradi ženskega zapeljevanja in njihovih brezkončnih spletk, pa tudi vse gorje, ki ga povzročajo. Kako lepo je povedal pesnik:

Kogar v svoje spletke ujamejo vlačuge, ne najde rešitve, pa če zgradi tisoč trdnjav, utrjenih s svincem. Nič mu ne pomaga njihova gradnja, nič ga ne varujejo zidovi. Ženske so nezveste vsakomur, bližnjemu in daljnemu; prste si barvajo, lase spletajo, veke si črnijo, druge pa silijo požirati bridkost.’ In kako lepo je dejal drugi:

‘Ženske, četudi jih imajo za krepostne, so mrhovina, ki jo obračajo krožeči jastrebi. Ponoči so pri tebi njihove skrivnosti in besede, jutri bodo drugemu dale meča in zapestja. Kakor prenočišče so: v njem prebivaš in zjutraj odideš, za tabo pa se vanj naseli nekdo, ki ga ne poznaš.’ Ko je kralj Šahraman slišal te besede svojega sina Kamarja az Zamana ter razumel njegove pesmi in verze, mu zaradi velike ljubezni ni nič odgovoril. Še bolj ga je obdaril in mu izkazal čast, nato pa se je zbor razšel. Zatem je kralj Šahraman poklical vezirja, se z njim umaknil na samo in mu rekel: ‘O vezir …’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stodvainsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Šahraman poklical vezirja, se z njim umaknil na samo in mu rekel: ‘O vezir, povej mi, kaj naj storim s sinom Kamarjem az Zamanom. Posvetoval sem se s teboj, ali naj ga oženim, preden ga postavim za sultana, in svetoval si mi, naj to storim. Svetoval si mi tudi, naj z njim spregovorim o poroki. Spregovoril sem, pa se mi je uprl. Zdaj mi svetuj, kar se ti zdi najbolje.’ Vezir mu je odgovoril: ‘Zdaj ti svetujem, o kralj, da z njim potrpiš še eno leto. Ko boš potem hotel z njim znova govoriti o poroki, ne govori na samem, temveč na dan, ko boš zasedal na dvoru, v navzočnosti vseh emirjev in vezirjev ter pred zbrano vojsko. Ko bodo vsi zbrani, pošlji po sina Kamarja az Zamana in ga daj pripeljati. Ko pride, ga nagovori o poroki pred vsemi emirji in vezirji, komorniki in namestniki, državnimi dostojanstveniki, vojaki in mogočniki. Pred njimi ga bo sram in se ti v njihovi navzočnosti ne bo mogel upreti.’ Ko je kralj Šahraman slišal vezirjeve besede, se je silno razveselil. Njegov nasvet se mu je zdel pravilen in podaril mu je dragoceno častno oblačilo. Kralj Šahraman je s sinom Kamarjem az Zamanom potrpel leto dni. Z vsakim dnem je sin postajal lepši in milejši, sijajnejši in popolnejši, dokler ni bil star skoraj dvajset let. Bog ga je odel v oblačila lepote in ga okronal s krono popolnosti. Njegov pogled je čaral bolj od Haruta, koketnost njegovih oči je zapeljevala bolj od lažnega božanstva. Lica so mu žarela v rdečici, veke so zasmehovale ostrino meča. Belina njegovega čela je bila kakor sijoča luna, črnina njegovih las kakor temna noč. Njegov pas je bil tanjši od vrvice mošnjička, zadnjica težja od peščenih sipin. Njegove obline so zbujale muke hrepenenja, pas pa se je pritoževal nad težo bokov. Njegova lepota je begala ves svet, kakor je o njem dejal neki pesnik:

Prisegam pri njegovem licu in nasmejanih ustih, pri puščicah, ki jih je operil s svojo čarovnijo, pri mehkobi njegovih bokov in ostrem pogledu, pri belem čelu in črnih laseh, pri obrvi, ki je zaljubljencu odgnala spanec ter mu zavladala s prepovedjo in ukazom, pri škorpijonih kodrov, spuščenih s senc, ki z njegovo odmaknjenostjo hitijo morit zaljubljence, pri vrtnicah njegovih lic in mirti puha na obrazu, pri ahatu njegovega nasmeha in biserih v ustih, pri dišečem dihu in bistri vodi, ki teče v njegovih ustih in prekaša vino ter njegov sok, pri zadnjici, ki drhti ob gibanju in mirovanju, in pri vitkosti njegovega pasu, pri radodarnosti njegove dlani in resnicoljubnosti jezika, pri plemenitosti rodu in visokem dostojanstvu: mošus ni nič drugega kot ostanek njegovega lepotnega znamenja, dišave svoj vonj povzemajo po njegovem dehtenju. Tudi bleščeče sonce mu ni kos, mladi mesec pa se mi zdi le odrezek njegovega nohta. Kralj Šahraman je torej poslušal vezirjev nasvet in počakal še eno leto, dokler ni nastopil praznični dan. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stotriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Šahraman poslušal vezirjev nasvet in počakal še eno leto, dokler ni nastopil praznični dan. Tedaj so se na kraljevem dvoru zbrali emirji, vezirji, komorniki, državni dostojanstveniki, vojaki in mogočniki. Kralj je poslal po sina Kamarja az Zamana. Ko je prišel, je pred njim trikrat poljubil tla, nato pa stopil pred očeta z rokami, sklenjenimi za hrbtom. Oče mu je rekel: ‘Vedi, sin moj, da sem te tokrat dal pripeljati pred ta zbor, ko je pred nami zbrana vsa vojska, samo zato, da ti nekaj ukažem, čemur se ne smeš upreti. Oženiti se moraš. Želim te namreč poročiti s hčerjo katerega od kraljev in se še pred smrtjo veseliti tvoje poroke.’ Ko je Kamar az Zaman slišal očetove besede, je za nekaj časa povesil glavo, nato pa jo dvignil k očetu. Tisti trenutek sta ga prevzeli mladostna objestnost in nezrelost, zato mu je odvrnil: ‘Jaz se ne bom nikoli oženil, pa če bi moral izpiti čaše smrti! Ti pa si mož visokih let in plitve pameti. Ali me nisi pred današnjim dnem že dvakrat spraševal o poroki, poleg tega, da me sprašuješ zdaj? In vendar ne bom pristal!’ Nato je Kamar az Zaman v jezi pred očetom razklenil roke in si zavihal rokave. Očeta sta obšla sram in zadrega, ker se je to zgodilo pred državnimi dostojanstveniki in vojaki, zbranimi ob prazniku. Tedaj pa se je v kralju Šahramanu prebudil kraljevski ponos. Zagrmel je nad sinom, da ga je prestrašil, nato pa zavpil na mameluke in jim ukazal, naj ga primejo. Prijeli so ga. Ukazal jim je, naj mu zvežejo roke, in zvezali so mu jih ter ga privedli predenj. Sin je od strahu in groze povesil glavo, obraz in čelo sta se mu orosila z znojem, prevzela sta ga sram in zadrega. Oče ga je tedaj začel zmerjati in psovati ter mu rekel: ‘Gorje ti, pankrt, v razvratu vzgojen! Kako mi moreš tako odgovarjati pred vojaki in vojsko? Očitno te doslej še nihče ni naučil lepega vedenja!’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stoštiriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Šahraman sinu Kamarju az Zamanu rekel: ‘Očitno te doslej še nihče ni naučil lepega vedenja! Ali ne veš, da bi bilo takšno ravnanje grdo tudi pri najnavadnejšem človeku?’ Nato je kralj mamelukom ukazal, naj mu odvežejo roke in ga zaprejo v enega od stolpov trdnjave. Služabniki so vstopili v sobano v stolpu, jo pometli in obrisali njena kamnita tla. Kamarju az Zamanu so postavili posteljo, nanjo položili blazino in usnjeno pregrinjalo ter mu pripravili vzglavnik, veliko svetilko in svečo, saj je bil prostor temačen tudi podnevi. Mameluki so nato Kamarja az Zamana odvedli v sobano in pred vrata postavili služabnika. Kamar az Zaman je z zlomljenim duhom in žalostnim srcem legel na posteljo. Očital si je svoje ravnanje in obžaloval, kar je storil očetu, a kesanje mu ni moglo več pomagati. Rekel je: ‘Naj Bog pogubi poroko, dekleta in nezveste ženske! Ko bi le poslušal očeta in se oženil! To bi bilo bolje zame kakor ta ječa.’

Tako je bilo s Kamarjem az Zamanom. Njegov oče pa je ostal na kraljevskem prestolu do sončnega zahoda, nato se je umaknil na samo z vezirjem in mu rekel: ‘Vedi, o vezir, da si ti kriv za vse, kar se je zgodilo med menoj in sinom, saj si mi dal takšen nasvet. Kaj mi svetuješ zdaj?’ Vezir mu je odgovoril: ‘O kralj, pusti sina petnajst dni v ječi, potem ga daj pripeljati predse in mu ukaži, naj se oženi. Tedaj se ti prav gotovo ne bo več upiral.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stopetinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir kralju Šahramanu rekel: ‘Pusti sina petnajst dni v ječi, potem ga daj pripeljati predse in mu ukaži, naj se oženi. Tedaj se ti prav gotovo ne bo več upiral.’ Kralj je sprejel vezirjev nasvet in tisto noč legel s srcem, polnim skrbi za sina. Neizmerno ga je ljubil, saj ni imel drugega otroka. Vsako noč je lahko zaspal šele, ko je položil roko Kamarju az Zamanu pod vrat. Tisto noč pa je bil zaradi njega ves nemiren. Obračal se je z boka na bok, kakor da bi ležal na žareči žerjavici. Mučile so ga tesnobne misli in vso dolgo noč ni zatisnil očesa. Solze so mu tekle iz oči in recitiral je pesnikove verze:

Moja noč se je podaljšala, obrekovalci pa spijo; dovolj ti pove srce, ki ga je ločitev preplašila. Ko skrb mojo noč še podaljšuje, govorim: ‘O jutranja svetloba, mar se ne boš vrnila?’ In verze drugega pesnika:

Ko sem videl zvezdo z zamišljenim pogledom in tečaj neba, ki jo je zazibal v spanec, ter hčere Velikega voza, razkrite v žalovanju, sem vedel, da je njihovo jutro umrlo. Tako je bilo s kraljem Šahramanom. Kamarju az Zamanu pa je služabnik, ko je nastopila noč, prinesel svetilko, prižgal svečo in jo postavil v svečnik. Prinesel mu je tudi nekaj hrane, vendar je pojedel le malo. Očital si je, da se je tako nevljudno vedel do očeta, kralja Šahramana, in govoril sam sebi: ‘Ali ne veš, da je človek ujetnik svojega jezika in da ga prav njegov jezik spravlja v pogubo?’ Kar naprej se je grajal in si očital, dokler ga niso oblile solze in mu ni razbolelo srce zagorelo od žalosti. Globoko je obžaloval besede, ki jih je izrekel kralju, in zrecitiral ta dva verza:

Mladenič umre zaradi spodrsljaja jezika, ne umre pa človek zaradi spodrsljaja noge. Spodrsljaj njegovih ust mu prinese smrt, spodrsljaj noge pa se sčasoma pozdravi. Ko je Kamar az Zaman končal jed, je prosil za vodo, da bi si umil roke. Umil si je roke po jedi, opravil obredno umivanje, zmolil molitvi ob sončnem zahodu in ob nastopu noči ter sedel … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stošestinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman, sin kralja Šahramana, zmolil molitvi ob sončnem zahodu in ob nastopu noči, nato pa sedel na posteljo in bral Koran. Prebral je sure Krava, Imranova družina, Ja Sin, Usmiljeni, Blagoslovljen je tisti, ki ima oblast, ter obe suri, s katerima se išče varstvo. Končal je s prošnjo, se zatekel k Bogu in legel na posteljo, na blazino iz dvostranskega atlasa s kovinskim leskom, polnjeno z nojevim perjem. Pred spanjem se je slekel in ostal le v tanki povoščeni srajci, na glavi pa je imel modro pokrivalo iz Merva. Tisto noč je bil Kamar az Zaman kakor polna luna štirinajste noči. Pokril se je s svileno rjuho in zaspal. Pri nogah mu je gorela svetilka, pri glavi sveča. Spal je do izteka prve tretjine noči, ne da bi vedel, kaj mu skriva nevidni svet in kaj mu je namenil Poznavalec vseh skrivnosti. Sobana in stolp sta bila stara in že mnogo let zapuščena. V sobani je bil rimski vodnjak, v katerem je prebivala džinja iz rodu prekletega Iblisa. Imenovala se je Majmuna, hči Damrijata, enega od znamenitih kraljev džinov. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stosedeminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je tista džinja imenovala Majmuna, hči Damrijata, enega od znamenitih kraljev džinov. Ko je Kamar az Zaman prespal prvo tretjino noči, je ifritka prilezla iz rimskega vodnjaka in se namenila v nebo, da bi skrivaj prisluškovala. Ko je prišla do vrha vodnjaka, je v stolpu zagledala svetlobo, kakršne tam navadno ni bilo. V tem kraju je prebivala že mnogo let, zato si je rekla: ‘Česa takega tu še nisem videla.’ Silno se je začudila in pomislila, da mora za tem tičati kakšen razlog. Napotila se je proti svetlobi in ugotovila, da prihaja iz sobane. Vstopila je vanjo in pri vratih našla spečega služabnika. V sobani je zagledala posteljo, na njej spečo človeško postavo, pri njeni glavi prižgano svečo in pri nogah prižgano svetilko. Ifritka Majmuna se je začudila tej svetlobi in se počasi približala. Spustila je krila, stopila na posteljo, odgrnila rjuho z mladeničevega obraza in ga pogledala. Celo uro je strmela vanj, osupla nad njegovo lepoto in milino. Sijaj njegovega obraza je prekašal svetlobo sveče in obraz mu je žarel. Oči so mu bile zapeljive, zenice črne, lica rdeča, veke nežno povešene, obrvi usločene, od njega pa je vel dišeč mošus, kakor je dejal pesnik:

Poljubil sem ga: potemnele so oči, ki me zapeljujejo, in lica so zardela. O srce, če grajavci trdijo, da mu je kdo po lepoti enak, jim reci: ‘Pokažite ga!’ Ko ga je ifritka Majmuna, Damrijatova hči, zagledala, je poveličala Boga in rekla: ‘Blagoslovljen bodi Bog, najodličnejši stvarnik!’ Bila je namreč med džini, ki verujejo. Še nekaj časa je gledala obraz Kamarja az Zamana, izpovedovala Božjo edinost in občudovala njegovo lepoto in milino. V sebi je rekla: ‘Pri Bogu, ne bom mu škodovala in ne bom dovolila, da bi ga kdo prizadel. Pred vsem zlom ga bom obvarovala. Ta ljubki obraz si zasluži le, da ga gledamo in slavimo Boga. Toda kako malo je mar zanj njegovim domačim, da so ga pozabili na tem zapuščenem kraju? Če bi se mu ta hip prikazal kateri od naših divjih demonov, bi ga pogubil.’ Nato se je ifritka sklonila nad mladeniča in ga poljubila med oči. Zatem mu je spet spustila rjuho čez obraz in ga pokrila, razprla krila ter poletela proti nebu. Dvignila se je iz sobane in se vzpenjala skozi zrak, dokler se ni približala najnižjemu nebu. Tedaj je zaslišala udarjanje kril v zraku in se usmerila proti njemu. Ko se je približala, je ugotovila, da pripadajo ifritu po imenu Dahnaš. Planila je nanj kakor skobec. Ko jo je Dahnaš začutil in spoznal, da je Majmuna, hči kralja džinov, se je prestrašil in ves zatrepetal. Prosil jo je za varstvo in ji rekel: ‘Rotim te pri Najvišjem imenu in najplemenitejšem talismanu, vrezanem v Salomonov prstan: bodi milostna do mene in mi ne stori nič hudega!’ Ko je Majmuna slišala te Dahnaševe besede, se ji je srce omehčalo in mu je rekla: ‘Z mogočno prisego si me rotil, vendar te ne izpustim, dokler mi ne poveš, od kod prihajaš ob tej uri.’ Odgovoril ji je: ‘Gospodarica, vedi, da prihajam z najbolj oddaljenega konca Kitajske, z njenih notranjih otokov. Povedal ti bom o čudežu, ki sem ga videl to noč. Če boš spoznala, da govorim resnico, mi dovoli nadaljevati pot in mi še ta hip s svojo roko napiši, da sem tvoj osvobojenec, da me ne bo nadlegoval nihče iz rodov džinov, ne tistih, ki letajo v višavah, ne tistih pri tleh, ne tistih, ki se potapljajo.’ Majmuna mu je rekla: ‘Kaj si to noč videl, Dahnaš? Povej mi in nikar mi ne laži, da bi se z lažjo izmuznil iz mojih rok. Prisegam pri napisu na kamnu v prstanu Salomona, Davidovega sina — mir z obema —, da ti bom, če ne govoriš resnice, z lastnimi rokami populila perje, raztrgala kožo in polomila kosti!’ Ifrit Dahnaš, sin letečega Šamhuraša, ji je odgovoril: ‘Če ne govorim resnice, stori z menoj, kar hočeš, gospodarica.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stooseminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Dahnaš rekel: ‘To noč sem odšel z notranjih otokov Kitajske. To so dežele kralja Gajurja, gospodarja otokov, morij in sedmih palač. Videl sem njegovo hčer, od katere Bog v njenem času ni ustvaril lepše. Ne vem, kako naj ti jo opišem; moj jezik je ne more opisati, kakor bi bilo treba. A povedal ti bom nekaj o njenih lastnostih, da si jo boš vsaj približno predstavljala. Njeni lasje so kakor noči ločitve in zapuščenosti, njen obraz pa kakor dnevi združitve. Lepo jo je opisal tisti, ki je dejal:

Neke noči je razpustila tri kite svojih las in pokazala štiri noči. Nebeški luni je obrnila obraz in mi pokazala dve luni hkrati. Njen nos je kakor ostrina zloščenega meča, njene ličnice kakor škrlatno vino, lice kakor anemona. Njene ustnice so kakor korale in ahat, slina slajša od vina; njen okus gasi muke ognja. Njen jezik vodi bister um in odgovor ima vedno pripravljen. Njene prsi so skušnjava za vsakogar, ki jih vidi: slavljen naj bo tisti, ki jih je ustvaril in oblikoval! Ob njih sta dve nadlakti, okrašeni z obročki, kakor je o njiju dejal zaljubljeni pesnik:

Dve zapestji: če ju zapestnice ne bi zadržale, bi kakor potoka stekli iz rokavov. Njeni dojki sta kakor dve slonokoščeni posodici, iz njunega sijaja črpata svetlobo sonce in luna. Na trebuhu ima gube, zložene kakor egipčansko platno, in te segajo do pasu, tako tenkega, da se zdi le privid domišljije. Pod njim je zadnjica kakor peščena sipina: posadi jo, ko vstane, in jo prebuja, ko zaspi, kakor je dejal eden tistih, ki so jo opisovali:

Njena zadnjica visi na nečem šibkem in krivična je do mene in do nje: mene ustavi, ko pomislim nanjo, njo pa posadi, ko hoče vstati. To zadnjico nosita dve stegni, kakor stebra iz biserov. Tolikšne teže gotovo ne bi zmogli nositi, če ju ne bi blagoslavljal šejk, ki prebiva med njima. Vseh drugih njenih odlik pa ne bi mogel našteti noben opisovalec. Vse to nosita dve nežni stopali, delo Vsemogočnega sodnika, in začudil sem se, kako zmoreta nositi vse, kar je nad njima.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stodevetinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ifrit Dahnaš, Šamhurašev sin, ifritki Majmuni rekel: ‘Kar je onkraj tega, sem izpustil, saj besede tega ne morejo izraziti in tudi namig ne zadostuje. Oče te deklice je mogočen kralj, bojevnik, ki vedno znova plane v boj. Noč in dan prečka morja dežel, ne boji se smrti in ne trepeta pred izgubo, saj je krivičen zatiralec, neusmiljen osvajalec. Ima vojske in čete, pokrajine in otoke, mesta in palače. Ime mu je kralj Gajur, gospodar otokov, morij in sedmih palač. Svojo hčer, ki sem ti jo opisal, neizmerno ljubi. Iz ljubezni do nje je zbral bogastvo vseh kraljev in ji z njim zgradil sedem palač, vsako iz drugačne snovi. Prva je iz kristala, druga iz marmorja, tretja iz kitajskega železa, četrta iz oniksa in dragih kamnov, peta iz srebra, šesta iz zlata in sedma iz draguljev. Vseh sedem je napolnil z razkošnim pohištvom, zlatimi in srebrnimi posodami ter vsem, kar potrebujejo kralji. Hčeri je ukazal, naj v vsaki palači prebiva del leta, potem pa se preseli v drugo. Ime ji je kraljica Budur.

Ko je njena lepota zaslovela in se je glas o njej razširil po deželah, so vsi kralji pošiljali k očetu snubce, da bi jo prosili za ženo. Oče jo je skušal pregovoriti k poroki, njej pa to ni bilo po volji. Rekla mu je: ‘Oče, prav nič si ne želim poroke. Gospodarica sem in kraljica, vladam ljudem in nočem moža, ki bi vladal meni.’ Bolj ko je zavračala poroko, bolj so si jo snubci želeli. Vsi kralji notranjih kitajskih otokov so njenemu očetu pošiljali darila in dragocenosti ter mu pisali o poroki z njo. Oče se je zato z njo večkrat znova posvetoval o poroki, ona pa se mu je uprla, se razjezila nanj in rekla: ‘Oče, če mi še enkrat omeniš poroko, bom vzela meč, postavila ročaj na tla in si konico nastavila na trebuh, nato pa se naslonila nanj, da mi bo pogledal skozi hrbet, in se ubila.’ Ko je oče slišal te besede, mu je svetloba na obrazu ugasnila v temo in srce mu je od bolečine zanjo zagorelo. Bal se je, da se bo ubila, in ni vedel, kaj naj stori z njo in s kralji, ki so jo snubili. Rekel ji je: ‘Če se res nikakor nočeš poročiti, ne boš več smela hoditi sem in tja.’ Nato jo je zaprl v hišo in jo odmaknil od sveta. Za varuhinje ji je določil deset starih oskrbnic in ji prepovedal odhajati v sedem palač. Navzven je kazal, da je jezen nanjo, ter vsem kraljem pisal, da se ji je omračil um. Že leto dni je zaprta.

Nato je ifrit Dahnaš rekel ifritki: ‘Jaz pa, gospodarica, vsako noč prihajam k njej, jo gledam, se naslajam nad njenim obrazom in jo med spanjem poljubljam med oči. Ker jo ljubim, ji ne škodujem in je ne obsedem. Njena lepota je namreč izjemna in vsakdo, ki jo vidi, jo ljubosumno varuje celo pred samim seboj. Rotim te, gospodarica, pojdi z menoj in poglej njeno lepoto in milino, njeno postavo in skladnost. Potem pa me kaznuj ali zasužnji, če želiš, kajti ti ukazuješ in ti prepoveduješ.’ Nato je ifrit Dahnaš povesil glavo in spustil krila do tal. Ifritka Majmuna se je njegovim besedam zasmejala, mu pljunila v obraz in rekla: ‘Kaj je ta deklica, o kateri govoriš? Nič drugega kot luknja za urin! Kaj bi šele bilo, če bi videl mojega ljubljenca? Pri Bogu, mislila sem, da mi boš povedal kaj čudovitega ali nenavadnega, prekletnik! To noč sem videla človeka, ob katerem bi ohromel od osuplosti in se začel sliniti, četudi bi ga videl le v sanjah.’ Dahnaš jo je vprašal: ‘Kakšna pa je zgodba tega mladeniča?’ Odgovorila je: ‘Vedi, Dahnaš, da se je temu mladeniču zgodilo isto kakor tvoji ljubljenki, ki si jo omenil. Oče mu je večkrat ukazal, naj se oženi, on pa je zavrnil. Ko se je očetu uprl, se je ta razjezil nanj in ga zaprl v stolp, v katerem prebivam. To noč sem prišla na plan in ga zagledala.’ Dahnaš ji je rekel: ‘Gospodarica, pokaži mi tega mladeniča, da vidim, ali je lepši od moje ljubljenke, kraljice Budur, ali ne. Ne verjamem namreč, da je v našem času kdo enak moji ljubljenki.’ Ifritka mu je odgovorila: ‘Lažeš, prekletnik, ti najnesrečnejši med demoni in najpodlejši med hudiči! Prepričana sem, da v teh deželah mojemu ljubljencu ni para.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stoosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ifritka Majmuna ifritu Dahnašu rekla: ‘Prepričana sem, da v teh deželah mojemu ljubljencu ni para. Ali si nor, da svojo ljubljenko primerjaš z mojim ljubljencem?’ Odgovoril ji je: ‘Pri Bogu te prosim, gospodarica, pojdi z menoj in poglej mojo ljubljenko. Potem se vrnem s teboj in pogledam tvojega ljubljenca.’ Majmuna mu je rekla: ‘To bo vsekakor treba storiti, prekletnik, kajti zvijačen hudič si. Toda ne grem s teboj in tudi ti ne greš z menoj, če ne skleneva stave. Če se izkaže, da je tvoja ljubljenka, ki jo ljubiš in tako poveličuješ, lepša od mojega ljubljenca, ki ga jaz ljubim in poveličujem, ti bom izplačala stavo. Če pa se izkaže, da je moj ljubljenec lepši, jo boš ti izplačal meni.’ Ifrit Dahnaš ji je odgovoril: ‘Gospodarica, sprejemam tvoj pogoj in se z njim strinjam. Pojdi z menoj na otoke.’ Majmuna pa mu je rekla: ‘Moj ljubljenec je bliže kakor tvoja ljubljenka. Tu je, pod nama. Spusti se z menoj, da pogledava mojega ljubljenca, potem pa greva k tvoji ljubljenki.’ Dahnaš ji je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Nato sta se spustila in pristala v sobani stolpa. Majmuna je Dahnaša postavila ob posteljo, iztegnila roko in odgrnila rjuho z obraza Kamarja az Zamana, sina kralja Šahramana. Njegov obraz je zasijal, zažarel, se zableščal in razcvetel v lepoti. Majmuna ga je pogledala, se takoj obrnila k Dahnašu in mu rekla: ‘Poglej, prekletnik, in ne bodi največji norec! Me smo dekleta, pa nas je vse očaral.’ Tedaj se je Dahnaš obrnil k mladeniču in ga nekaj časa pozorno opazoval. Nato je pokimal in rekel Majmuni: ‘Pri Bogu, gospodarica, razumem te. Toda nekaj je še: ženska vendar ni isto kot moški. Pri Bogu, ta tvoj ljubljenec je po lepoti in milini, sijaju in popolnosti bolj podoben moji ljubljenki kakor kdorkoli drug. Kakor da bi bila oba ulita v istem kalupu lepote.’

Ko je Majmuna slišala te Dahnaševe besede, ji je svetloba na obrazu ugasnila v temo. S krilom ga je tako močno udarila po glavi, da bi ga skoraj ubila, in mu rekla: ‘Prisegam pri svetlobi obličja Njegovega veličastva: ta hip pojdi, prekletnik, prinesi svojo ljubljenko, ki jo tako ljubiš, in se z njo hitro vrni sem! Položila ju bova skupaj in ju opazovala, ko bosta spala drug ob drugem. Tako se bo pokazalo, kdo je ljubkejši. Če pa ta hip ne storiš, kar sem ti ukazala, prekletnik, te bom sežgala s svojim ognjem, te zasula z iskrami svoje zlobe, te raztrgala na koščke po pustinjah in iz tebe napravila svarilo za vse, ki doma ostajajo in ki ponoči potujejo!’ Dahnaš ji je odgovoril: ‘Gospodarica, storil bom, kar želiš. Toda vem, da je moja ljubljenka lepša in milejša.’ Ifrit Dahnaš je pri priči poletel, Majmuna pa z njim, da bi ga imela pod nadzorom. Izginila sta za eno uro, nato pa sta se oba vrnila in nosila deklico. Oblečena je bila v tanko beneško srajco z dvema zlatima obrobama, čudovito izvezeno. Na zgornjem delu njenega rokava so bili izpisani ti verzi:

Troje ji je branilo, da bi nas obiskala, poleg strahu pred čuvajem in besnim zavistnežem: sijaj čela, šepet nakita in dehteča ambra, ki jo skrivajo njene obline. Recimo, da čelo skrije pod dolg rokav in nakit sname — kaj pa naj stori z vonjem svojega znoja? Nato sta se z deklico spustila in jo položila na posteljo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je, saj ji ni bilo več dovoljeno pripovedovati.

Ko je nastopila stoenainosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se ifrit in ifritka z deklico spustila, jo položila poleg mladeniča in obema odkrila obraz. Bila sta si bolj podobna kakor kdorkoli drug, kakor dvojčka ali brat in sestra, ki jima ni para. Bila sta skušnjava celo za pobožne, kakor je jasno povedal pesnik:

O srce, ne ljubi le enega lepotca, da ne boš razpeto med njegovim spogledovanjem in svojim ponižanjem. Ljubi vse lepotce in jih obiskuj: če se ta odvrne, ti drugi pride naproti. Dahnaš in Majmuna sta ju gledala. Dahnaš je rekel: ‘Moja ljubljenka je lepša.’ Majmuna mu je odgovorila: ‘Ne, moj ljubljenec je lepši! Gorje ti, Dahnaš, ali si slep? Mar ne vidiš njegove lepote in miline, njegove postave in skladnosti? Poslušaj, kaj bom povedala o svojem ljubljencu. Če resnično ljubiš svojo ljubljenko, povej o njej kaj takega, kot bom jaz povedala o svojem ljubljencu.’ Nato je Majmuna Kamarja az Zamana večkrat poljubila in zrecitirala to pesem:

Kaj mi mar za grajavca, ki me zaradi tebe ostro kara? Kako naj te pozabim, ko si vitka, gibka veja? Tvoje s kohlom obrobljeno oko izžareva čar, ki se mu čista ljubezen ne more izogniti. Tvoj turški pogled stori srcu, česar ne zmore niti bleščeče nabrušen meč. Naložil si mi breme ljubezni, meni, ki sem tako slaboten, da komaj nosim svojo srajco. Moje hrepenenje po tebi poznaš; moja muka je prirojena, ljubezen do kogar koli drugega pa bi bila prisiljena. Ko bi bilo moje srce kakor tvoje, ne bi prebedel noči in moje telo ne bi bilo shujšano kakor tvoj vitki pas. Gorje mi zaradi te lune, ki ji ljudje pripisujejo vso milino in vso lepoto! Grajavci so me vprašali: »Kdo je ta, zaradi katerega žaluješ?« Odvrnil sem jim: »Opišite ga!« O njegovo trdo srce, nauči se nežnosti od njegove gibke postave; morda se omehčaš in postaneš usmiljeno. Moj knez lepote, tvoj pogled me napada, tvoja obrv ne pozna pravičnosti. Laže, kdor misli, da je bila vsa lepota dana Jusufu: koliko Jusufov se skriva v tvoji lepoti! Džini se me bojijo, kadar jih srečam, meni pa srce trepeta, kadar srečam tebe. Iz spoštljivega strahu se silim, da se obračam od tebe, toda bolj ko se trudim, močneje hrepenim po tebi. Lasje so črni, čelo žari, oči so temne in jasne, postava pa vitka in lahkotna. Ko je Dahnaš slišal Majmunine verze o njenem ljubljencu, je bil ves prevzet in se je silno čudil. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto dvainosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je bil Dahnaš ob Majmuninih verzih o njenem ljubljencu ves prevzet in je dejal: »Tako nežne verze si mi zapela o njem, ki ga ljubiš, čeprav so tvoje misli vse pri njem. Tudi jaz se bom potrudil in zapel verze, kolikor mi dopušča moja pamet.« Nato je Dahnaš stopil k svoji ljubljeni Budur, jo poljubil med oči, pogledal ifritko Majmuno in svojo ljubljeno Budur ter začel kakor iz sebe recitirati to pesem:

Njihova bivališča ob robu doline so opustela; ostal sem kakor ubit, dolina pa je daleč. Opil sem se z vinom ljubezni in izvir solza je zaplesal ob pesmi vodnika karavane. Hitim, da bi v združitvi našel srečo, in to mi pripada, saj je sreča v lunah Suad. Ne vem, nad katero od treh stvari naj se pritožim; preštel sem jih, zato prisluhni mojemu štetju: nad njenim pogledom, ki vihti meč, nad njeno postavo, ki suva s sulico, ali nad kodri ob sencih, ki pletejo oklep? Potem ko sem o njej spraševal vsakogar, ki sem ga srečal, meščana ali puščavnika, mi je rekla: »V tvojem srcu sem; obrni pogled vanj in me boš videl.« Jaz pa sem ji odvrnil: »Toda kje je moje srce?«

Ko je končal pesem, je ifritka dejala: »Lepo, Dahnaš! Toda kateri od teh dveh je lepši?« Odgovoril ji je: »Moja ljubljena Budur je lepša od tvojega ljubljenca.« Rekla mu je: »Lažeš, prekletnik! Moj ljubljenec je lepši od tvoje ljubljene.« Še naprej sta si ugovarjala, dokler Majmuna ni zakričala na Dahnaša in ga hotela udariti. Tedaj se ji je ponižno uklonil, omehčal glas in rekel: »Naj ti resnica ne bo zoprna. Pustiva tvoje in moje trditve, saj vsak od naju priča, da je njegov ljubljenec lepši. Ne ozirajva se torej na besede nobenega od naju, temveč poiščiva nekoga, ki bo pravično razsodil med nama, in sprejmiva njegovo sodbo.« Majmuna mu je rekla: »Naj bo tako.« Nato je z nogo udarila ob tla in iz zemlje se je prikazal enook, garjav ifrit. Očesni reži sta mu stali navpično v obrazu, na glavi je imel sedem rogov, štirje šopi las pa so mu segali do tal. Roke je imel kakor kutrub, kremplje kakor lev, noge kakor slon in kopita kakor osel. Ko se je ta ifrit prikazal in zagledal Majmuno, je pred njo poljubil tla, prekrižal roke in jo vprašal: »Kaj želiš, moja gospodarica, kraljeva hči?« Rekla mu je: »Kaškaš, hočem, da razsodiš med menoj in tem prekletim Dahnašem.« Nato mu je povedala zgodbo od začetka do konca. Ifrit Kaškaš je pogledal mladeničev in dekletov obraz in videl, da spita objeta, vsak z zapestjem pod vratom drugega. Bila sta si podobna v lepoti in enaka v milini. Mogočni Kaškaš ju je gledal in se čudil njuni lepoti; ko je dolgo strmel v mladeniča in dekle, se je obrnil k Majmuni in Dahnašu ter izrekel te verze:

Obišči tistega, ki ga ljubiš, in pusti besede zavistneža; zavistnež ni ljubezni nikdar v pomoč. Usmiljeni ni ustvaril lepšega prizora kakor zaljubljenca na eni postelji, objeta, odeta v zadovoljstvo, z zapestjem in podlaktjo pod glavo namesto blazine. Če ti življenje nakloni enega samega zvestega človeka, je to vse, kar potrebuješ: živi s tem edinim. Kadar se srca združijo v ljubezni, drugi zaman kujejo hladno železo. Ti, ki zaljubljencem očitaš ljubezen, ali je mogoče popraviti pokvarjeno srce? O Gospod, o Usmiljeni, nakloni nam lep konec še pred smrtjo, pa čeprav za en sam dan! Nato se je ifrit Kaškaš obrnil k Majmuni in Dahnašu ter jima rekel: »Pri Bogu, nobeden ni lepši od drugega in nobeden ne zaostaja za drugim. V lepoti in milini, v sijaju in popolnosti sta si bolj podobna kakor katera koli druga človeka; ločita se le po tem, da je eden moškega, drugi pa ženskega spola. Predlagam pa drugačno razsodbo: vsakega posebej prebudimo, ne da bi drugi vedel za to. Tisti, ki bo močneje vzplamtel od ljubezni do drugega, je manj lep.« Majmuna je rekla: »Odličen predlog! Sprejmem ga.« Dahnaš pa je dejal: »Tudi jaz ga sprejmem.« Tedaj se je Dahnaš spremenil v bolho in ugriznil Kamarja az Zamana. Šeherezado pa je prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto triinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Dahnaš spremenil v bolho in ugriznil Kamarja az Zamana v mehko mesto na vratu. Kamar az Zaman je segel z roko k vratu in se popraskal po ugrizu, ki ga je silno pekel. Premaknil se je na bok in ob sebi začutil nekoga, ki je spal; njegov dih je bil dišečnejši od mošusa, telo pa mehkejše od masla. Kamar az Zaman se je silno začudil, nemudoma sedel pokonci in pogledal osebo, ki je ležala ob njem. Bila je deklica kakor bleščeč biser ali veličastno postavljena kupola, pokončna kakor črka alif, skladne postave, s polnimi prsmi in rožnatimi lici, kakor je o njej zapel neki pesnik:

Prikazala se je kakor luna, se nagnila kakor veja bana, zadišala kakor ambra in pogledala kakor gazela. Kakor da se je žalost zaljubila v moje srce: prav v uri, ko me ljubljena zapusti, se žalost združi z njim. Ko je Kamar az Zaman zagledal gospo Budur, hčer kralja Gajurja, in opazoval njeno lepoto, medtem ko je spala ob njem, je videl, da ima na telesu beneško srajco, hlač pa ne. Na glavi je nosila zlato čepico, posuto z dragulji, okoli vratu pa ogrlico z dragocenimi kamni, kakršne si ni mogel privoščiti noben kralj. Od začudenja mu je zastala pamet. Ko je gledal njeno lepoto, se mu je prebudila prirojena vročica in Bog mu je vdihnil željo po združitvi. V sebi je dejal: »Kar Bog hoče, se zgodi, česar noče, se ne zgodi.« Nato jo je znova obrnil z roko in razprl ovratnik njene srajce, da se mu je pokazal trebuh. Ko je pogledal njen trebuh in prsi, sta se njegova ljubezen in želja še povečali. Začel jo je buditi, a se ni prebudila, kajti Dahnaš ji je poglobil spanec. Kamar az Zaman jo je stresal in premikal ter govoril: »Ljubljena moja, prebudi se in poglej, kdo sem! Jaz sem Kamar az Zaman.« Toda ni se prebudila niti premaknila glave. Tedaj je nekaj časa premišljeval o njej in si rekel: »Če pravilno sklepam, je to dekle, s katerim me hoče oče oženiti, jaz pa se že tri leta upiram. Če Bog da, bom ob jutranjem svitu očetu rekel: Oženi me z njo!« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto štiriinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da si je Kamar az Zaman rekel: »Če Bog da, bom ob jutranjem svitu očetu rekel: Oženi me z njo! Ne bom pustil, da mine poldne, preden se združim z njo in se naužijem njene lepote.« Nato se je Kamar az Zaman nagnil k Budur, da bi jo poljubil. Džinka Majmuna je vztrepetala od sramu, ifrit Dahnaš pa je poletel od veselja. Toda ko jo je Kamar az Zaman hotel poljubiti na usta, ga je postalo sram pred Bogom. Obrnil je obraz in si rekel: »Potrpel bom. Morda se je oče razjezil name in me zaprl semkaj, potem pa mi pripeljal to nevesto in ji naročil, naj spi ob meni, da bi me z njo preizkusil. Morda ji je naročil, naj se ne prebudi, če jo bom budil, in ji rekel: Povej mi vse, kar bo Kamar az Zaman počel s teboj. Morda se oče skriva kje, od koder me vidi, jaz pa njega ne, in opazuje vse, kar počnem s tem dekletom. Zjutraj me bo oštel in rekel: Kako moreš trditi, da nimaš želje po ženitvi, ko pa si to dekle poljubljal in objemal? Zato se bom vzdržal, da me oče ne razkrinka. Od tega trenutka se dekleta ne bom več dotaknil niti se oziral k njej. Le nekaj ji bom vzel za znamenje in spomin nanjo, da ostane med nama vez.« Nato je Kamar az Zaman dvignil dekletovo dlan in ji z mezinca snel prstan, vreden veliko premoženje, saj je bil njegov kamen eden najdragocenejših draguljev. Po obodu so bili vrezani ti verzi:

Ne mislite, da sem pozabil svoje obljube vam, pa naj me še tako dolgo odklanjate. Moji gospodarji, bodite radodarni z menoj in usmilite se me, da bi smel poljubiti vaše ustnice in lica. Pri Bogu, ne bom vas zapustil, pa naj v ljubezni še tako prestopate meje. Kamar az Zaman je torej snel prstan z mezinca princese Budur, si ga nataknil na svoj mezinec, ji obrnil hrbet in zaspal. Džinka Majmuna se je ob tem razveselila in rekla Dahnašu in Kaškašu: »Sta videla mojega ljubljenca Kamarja az Zamana in kako krepostno se je vzdržal tega dekleta? Tudi to spada k popolnosti njegovih odlik. Poglejta, kako je videl dekle in njeno lepoto, pa je ni objel niti z roko pobožal, temveč ji je obrnil hrbet in zaspal.« Odgovorila sta ji: »Videla sva, kako plemenito je ravnal.« Tedaj se je Majmuna spremenila v bolho, zlezla v oblačila Dahnaševe ljubljene Budur, ji stekla po goleni in se povzpela na stegno. Nato je zlezla za štiri kirate pod popek in jo ugriznila. Budur je odprla oči in sedla pokonci. Ob sebi je zagledala mladeniča, ki je spal in smrčal. Njegova lica so bila kakor rdeče vetrnice, njegovi pogledi so spravljali v sram lepe hurije, njegova usta so bila kakor Sulejmanov pečat, njegova slina sladkega okusa in koristnejša od terjaka, kakor je o njem zapel neki pesnik:

Moje srce je pozabilo Zajnab in Navar zaradi vrtnice na licu nad mirto mlade brade. Zaljubil sem se v gazelo v kratkem jopiču in nič več mi ni do ljubezni do ženske z zapestnicami. Moj družabnik v družbi in na samem ni isti kakor tisti, ki me čaka doma. Ti, ki mi očitaš, da sem zapustil Hind in Zajnab, moje opravičilo se je razodelo kakor jutro nočnemu popotniku. Bi mar hotel, da postanem ujetnik ujetnice, zaprte za vrati ali skrite za zidom? Ko je princesa Budur zagledala Kamarja az Zamana, so jo prevzeli ljubezenska omama, hrepenenje in strast. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto petinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so princeso Budur, ko je zagledala Kamarja az Zamana, prevzeli ljubezenska omama, hrepenenje in strast. V sebi je rekla: »Kakšna sramota! Ta mladenič je tujec, ki ga ne poznam. Zakaj leži ob meni v isti postelji?« Nato ga je pozorno pogledala ter si ogledala njegovo očarljivost in ljubkost, njegovo lepoto in milino. Rekla je: »Pri Bogu, lep je kakor luna! Toda srce se mi bo skoraj raztrgalo od hrepenenja po njem in ljubezni do njegove lepote. Kako me je sram pred njim! Pri Bogu, ko bi vedela, da je prav ta mladenič zaprosil mojega očeta za mojo roko, ga ne bi zavrnila, temveč bi se poročila z njim in se naužila njegove lepote.«

Nato je princesa Budur nemudoma pogledala Kamarju az Zamanu v obraz in mu rekla: »Moj gospod, ljubljenec mojega srca, luč mojih oči, prebudi se iz spanja in se naužij moje lepote!« Premaknila ga je z roko, a džinka Majmuna ga je ovila v spanec in mu s krilom obtežila glavo, tako da se Kamar az Zaman ni prebudil. Princesa Budur ga je stresla z obema rokama in rekla: »Pri mojem življenju te prosim, usliši me! Prebudi se in poglej narcise in zelenje, naužij se mojega trebuha in popka, ljubkuj me in se igraj z menoj od zdaj do jutra. Vstani, moj gospod, nasloni se na blazino in ne spi!« Kamar az Zaman ji ni odgovoril niti ji namenil besede, temveč je še naprej trdno spal. Princesa Budur je rekla: »Zakaj se tako prevzemaš s svojo lepoto, očarljivostjo in ljubkostjo? Kakor si ti lep, sem lepa tudi jaz. Zakaj to počneš? So te naučili, da me odklanjaš, ali ti je moj nesrečni stari oče prepovedal nocoj govoriti z menoj?« Kamar az Zaman je odprl oči in njena ljubezen do njega je še narasla; Bog ji je položil ljubezen do njega v srce. Pogledala ga je s pogledom, ki mu je sledilo tisoč vzdihov; srce ji je razbijalo, drobovje se ji je vznemirilo in vsi udje so ji trepetali. Rekla je Kamarju az Zamanu: »Moj gospod, spregovori z menoj! Ljubljeni moj, govori mi! Moj ljubljenec, odgovori mi in povej, kako ti je ime, saj si mi vzel pamet!«

Ves ta čas je bil Kamar az Zaman pogreznjen v spanec in ji ni odgovoril z eno samo besedo. Princesa Budur je zastokala in rekla: »Zakaj si tako zagledan vase?« Nato ga je stresla in mu poljubila roko. Na njegovem mezincu je zagledala svoj prstan, glasno zajela sapo in za tem še zapeljivo zavzdihnila. Rekla je: »Oh, oh! Pri Bogu, ti si moj ljubljeni in me ljubiš, le da se, kakor kaže, iz ljubkosti obračaš od mene. Prišel si k meni, ko sem spala, in ne vem, kaj si počel z menoj. Toda svojega prstana ne bom snela s tvojega mezinca.« Nato mu je razprla srajco pri vratu, se nagnila nadenj in mu poljubila vrat. Iskala je nekaj, kar bi mu lahko vzela, a pri njem ni našla ničesar. Videla je, da je brez hlač, segla z roko pod rob njegove srajce in mu potipala noge. Ker je bilo njegovo telo tako gladko, ji je roka zdrsnila in se ustavila na njegovem udu. Srce se ji je razklalo in vztrepetalo, kajti ženska sla je močnejša od moške, in postalo jo je sram. Nato mu je snela prstan s prsta in si ga nataknila namesto svojega. Poljubila ga je na usta, mu poljubila obe dlani in ni pustila na njem niti enega mesta, ki ga ne bi poljubila. Zatem ga je vzela v naročje, ga objela, mu položila eno roko pod vrat, drugo pa pod pazduho in zaspala ob njem. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto šestinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je princesa Budur zaspala ob Kamarju az Zamanu, potem ko se je zgodilo, kar se je zgodilo. Ko je Majmuna to videla, se je silno razveselila in rekla Dahnašu: »Si videl, prekletnik, kako je tvoja ljubljena ravnala v svoji omami po mojem ljubljencu? In kako se je moj ljubljenec vedel ponosno in zadržano? Ni dvoma, da je moj ljubljenec lepši od tvoje ljubljene, vendar sem ti odpustila.« Nato mu je napisala listino o osvoboditvi, se obrnila h Kaškašu in mu rekla: »Pojdi z njim, primi njegovo ljubljeno in mu jo pomagaj vrniti na njeno mesto, kajti noč je minila in nisem dosegla tistega, kar sem hotela.« Dahnaš in Kaškaš sta stopila k princesi Budur, se splazila podnjo, jo dvignila in z njo poletela. Odnesla sta jo nazaj in jo položila v njeno posteljo. Majmuna pa je ostala sama in gledala spečega Kamarja az Zamana, dokler ni od noči ostalo le še malo; nato je odšla svojo pot.

Ko se je zasvitalo, se je Kamar az Zaman prebudil, pogledal na desno in levo, a dekleta ni našel ob sebi. V sebi je rekel: »Kaj to pomeni? Oče mi očitno hoče vzbuditi željo, da se poročim z dekletom, ki je bilo pri meni, zato jo je skrivaj odpeljal, da bi si ženitve še bolj želel.« Nato je zakričal služabniku, ki je spal pri vratih: »Gorje ti, prekletnik, vstani!« Služabnik je vstal, še ves omotičen od spanja, in mu prinesel umivalnik in vrč. Kamar az Zaman je vstal, šel v stranišče, opravil potrebo in se vrnil. Obredno se je umil, opravil jutranjo molitev in sedel, da bi slavil Boga. Nato je pogledal služabnika, ki je stal pred njim in mu bil na voljo, ter ga vprašal: »Gorje ti, Savab! Kdo je prišel sem in odpeljal dekle od mene, medtem ko sem spal?« Služabnik mu je odgovoril: »Moj gospod, kakšno dekle?« Kamar az Zaman je rekel: »Dekle, ki je nocoj spalo pri meni.« Služabnika so njegove besede prestrašile in odgovoril je: »Pri tebi ni bilo nobenega dekleta niti kogar koli drugega. Kako bi dekle prišlo noter, ko pa sem spal za vrati in so bila zaklenjena? Pri Bogu, moj gospod, k tebi ni prišel ne moški ne ženska.« Kamar az Zaman mu je rekel: »Lažeš, nesrečni suženj! Si si tudi ti že drznil, da me zavajaš in mi nočeš povedati, kam je šlo dekle, ki je nocoj spalo pri meni, niti kdo ga je odpeljal?« Evnuh je ves prestrašen dejal: »Pri Bogu, moj gospod, nisem videl ne dekleta ne mladeniča.« Kamar az Zaman se je ob služabnikovih besedah razjezil in rekel: »Naučili so te lagati, prekletnik! Pridi sem!« Služabnik je stopil h Kamarju az Zamanu, ta pa ga je zgrabil za ovratnik in treščil ob tla, da mu je ušel prdec. Nato je pokleknil nanj, ga brcal in davil, dokler ni izgubil zavesti. Zatem ga je privezal na vrv vodnjaka in ga spustil vanj, vse do vode, potem pa vrv še popustil. Bili so mrzli dnevi ostre zime in služabnik je potonil v vodo. Kamar az Zaman ga je nato potegnil ven in spet spustil. Tako ga je kar naprej potapljal v vodo in dvigoval iz nje, služabnik pa je klical na pomoč, kričal in vpil. Kamar az Zaman mu je govoril: »Pri Bogu, prekletnik, ne potegnem te iz tega vodnjaka, dokler mi ne poveš, kaj je s tem dekletom in kdo ga je odpeljal, medtem ko sem spal!« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto sedeminosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnik rekel Kamarju az Zamanu: »Reši me iz vodnjaka, moj gospod, in povedal ti bom resnico!« Potegnil ga je iz vodnjaka in ga dvignil na površje. Od vsega utapljanja in potapljanja, mraza, udarcev in muk je bil služabnik skoraj brez zavesti. Tresel se je kakor trst v viharju, zobje so mu šklepetali, oblačila pa so bila premočena. Ko je videl, da je spet na trdnih tleh, je dejal: »Dovoli mi, moj gospod, da grem sleč obleko, jo ožmem in razgrnem na soncu ter si oblečem drugo. Potem se hitro vrnem k tebi in ti povem vse o tistem dekletu, pripovedoval ti bom njeno zgodbo.« Kamar az Zaman mu je rekel: »Pri Bogu, nesrečni suženj, če ne bi pogledal smrti v obraz, ne bi priznal resnice. Pojdi torej, opravi, kar moraš, potem pa se hitro vrni in mi povej dekletovo zgodbo.«

Služabnik je odšel, komaj verujoč, da se je rešil. Tekel je, dokler ni prišel h kralju Šahramanu, očetu Kamarja az Zamana. Ob njem je našel vezirja; pogovarjala sta se o Kamarju az Zamanu. Slišal je kralja, ki je govoril vezirju: »Nocoj nisem spal, ker me je skrbelo za sina Kamarja az Zamana. Bojim se, da se mu bo v tem starem stolpu kaj zgodilo. Od njegovega zaprtja ni nobene koristi.« Vezir mu je odgovoril: »Ne boj se zanj. Pri Bogu, nič se mu ne bo zgodilo. Pusti ga zaprtega mesec dni, da se mu značaj omehča.« Medtem ko sta se pogovarjala, je služabnik vstopil k njima v takšnem stanju in rekel: »Naš gospodar sultan, tvoj sin je znorel! To mi je storil in mi govoril: Nocoj je pri meni spalo dekle, potem pa skrivaj odšlo; povej mi, kaj je z njim. Jaz pa o tem dekletu ne vem ničesar.« Ko je sultan Šahraman slišal te besede o svojem sinu Kamarju az Zamanu, je zavpil: »O moj sin!« Silno se je razjezil na vezirja, ki je bil vzrok vsega tega, in mu rekel: »Vstani in razišči, kaj je z mojim sinom Kamarjem az Zamanom!« Vezir je odšel in se od strahu pred kraljem spotikal ob robove svoje obleke. S služabnikom se je odpravil k stolpu. Sonce je že vzšlo, ko je vezir vstopil h Kamarju az Zamanu in ga našel, kako sedi na postelji in bere Koran. Pozdravil ga je, sedel k njemu in rekel: »Moj gospod, ta nesrečni suženj nam je prinesel novico, ki nas je vznemirila in prestrašila, kralj pa se je zaradi nje razjezil.« Kamar az Zaman mu je rekel: »Vezir, kaj vam je povedal o meni, da je vznemiril mojega očeta? V resnici je vznemiril samo mene!« Vezir je odvrnil: »Prišel je k nam v strašnem stanju in nam povedal nekaj, pred čimer naj te Bog obvaruje. Zlagal se nam je nekaj, česar v zvezi s teboj ne bi smeli niti omenjati. Naj ostanejo zdravi tvoja mladost, tvoj preudarni razum in tvoj zgovorni jezik; daleč od tebe naj bo vsako grdo dejanje!« Kamar az Zaman je vprašal: »Kaj je torej rekel ta nesrečni suženj?« Vezir je odgovoril: »Povedal nam je, da si znorel in mu rekel: Prejšnjo noč je bilo pri meni dekle. Si služabniku res tako rekel?« Ko je Kamar az Zaman slišal te besede, se je silno razjezil in rekel vezirju: »Zdaj mi je jasno, da ste vi naučili služabnika, naj se tako vede!« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto oseminosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman, sin kralja Šahramana, rekel vezirju: »Zdaj mi je jasno, da ste vi naučili služabnika, naj se tako vede, in mu prepovedali, da mi pove o dekletu, ki je nocoj spalo pri meni. Ti, vezir, pa si razumnejši od služabnika, zato mi pri priči povej, kam je šlo lepo dekle, ki je to noč spalo v mojem objemu. Vi ste mi ga poslali in mu naročili, naj prenoči v mojem objemu. Z njim sem spal do jutra, ko pa sem se prebudil, ga ni bilo več. Kje je zdaj?« Vezir je odgovoril: »Moj gospod Kamar az Zaman, naj te varuje Božje ime! Pri Bogu, nocoj ti nismo poslali nikogar. Spal si sam, vrata so bila zaklenjena, služabnik pa je spal za njimi. K tebi ni prišlo ne dekle ne kdo drug. Zberi se, moj gospod, in ne obremenjuj svojih misli.« Kamar az Zaman je ob njegovih besedah razjarjen odvrnil: »Vezir, tisto dekle je moja ljubljena! Lepa je, s črnimi očmi in rdečimi lici, in nocoj sem jo objemal.«

Vezir se je čudil Kamarjevim besedam in ga vprašal: »Si nocoj videl to dekle z lastnimi očmi, ko si bil buden, ali v sanjah?« Kamar az Zaman mu je odgovoril: »Nesrečni starec, mar misliš, da sem jo videl z ušesi? Videl sem jo z lastnimi očmi, ko sem bil buden, z roko sem jo obrnil in prebedel ob njej pol noči, ko sem občudoval njeno lepoto, očarljivost in ljubkost. Vi pa ste ji naročili, naj ne govori z menoj, zato se je delala, da spi. Zaspal sem ob njej in spal do jutra, ko pa sem se prebudil, je nisem našel.« Vezir mu je rekel: »Moj gospod Kamar az Zaman, morda si to videl v sanjah. Morda so bile zmedene sanje ali prividi zaradi raznovrstne hrane ali pa ti jih je prišepnil kateri od zlobnih šajtanov.« Kamar az Zaman mu je odvrnil: »Nesrečni starec, kako si tudi ti drzneš norčevati iz mene in mi govoriti, da so bile morda zmedene sanje, ko pa mi je služabnik že priznal, da je bilo dekle tukaj, ter rekel: Takoj se vrnem in ti povem njeno zgodbo!«

Nato je Kamar az Zaman nemudoma vstal, stopil k vezirju in ga zgrabil za brado. Ker je bila dolga, si jo je ovil okoli roke, ga potegnil zanjo in ga s postelje zvrnil na tla. Vezirju se je od silnega puljenja brade zazdelo, da mu duša zapušča telo. Kamar az Zaman ga je kar naprej brcal in mu z rokami klofutal tilnik, dokler ga ni skoraj ubil. Vezir si je rekel: »Če se je služabnik rešil tega norega mladeniča z lažjo, imam jaz še več pravice do tega. Tudi sam se bom rešil z lažjo, sicer me bo ubil. Zlagal se bom in si rešil življenje, kajti nor je, o njegovi norosti ni nobenega dvoma.« Nato se je obrnil h Kamarju az Zamanu in mu rekel: »Moj gospod, ne zameri mi. Tvoj oče mi je naročil, naj ti zamolčim vse o tem dekletu. Zdaj pa sem od udarcev povsem izčrpan in onemogel, saj sem že star in nimam moči, da bi jih prenašal. Počakaj malo, da ti povem dekletovo zgodbo.« Tedaj ga je Kamar az Zaman nehal pretepati in rekel: »Zakaj mi nisi povedal o dekletu, preden sem te moral pretepsti in ponižati? Vstani, nesrečni starec, in mi povej vse o njej!« Vezir ga je vprašal: »Sprašuješ o dekletu z lepim obrazom in skladno postavo?« Kamar az Zaman je odgovoril: »Da. Povej mi, vezir, kdo jo je pripeljal k meni in položil spat ob meni. Kje je ta trenutek, da grem sam k njej? Če je moj oče, kralj Šahraman, ravnal tako z menoj in me preizkusil s tem lepim dekletom, da bi se oženil z njo, pristajam na poroko. Vsega tega mi ni storil, mi razvnél srca za to dekle in mi je nato skril zaradi ničesar drugega kakor zato, ker sem zavračal ženitev. Zdaj pa pristajam na poroko, da, pristajam na poroko! Sporoči to mojemu očetu, vezir, in mu svetuj, naj me oženi s tem dekletom. Nobene druge nočem, moje srce ljubi samo njo. Vstani, pohiti k očetu in mu svetuj, naj pospeši mojo poroko, potem pa se še to uro hitro vrni k meni.« Vezir je komaj verjel, da se je rešil Kamarja az Zamana. Zapustil je stolp in tekel, dokler ni prišel h kralju Šahramanu. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto devetinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir tekel iz stolpa, dokler ni prišel h kralju Šahramanu. Ko je vstopil, ga je kralj vprašal: »Vezir, zakaj si tako zmeden? Kdo te je prizadel s svojim zlom, da si prišel ves prestrašen?« Odgovoril je kralju: »Prinašam ti dobro novico.« Kralj je vprašal: »Kakšno dobro novico?« Vezir je odgovoril: »Vedi, da je tvoj sin Kamar az Zaman znorel.« Ko je kralj slišal njegove besede, se mu je svetloba na obrazu spremenila v temo in je dejal: »Vezir, pojasni mi, kako se kaže norost mojega sina.« Vezir je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato mu je povedal, kaj je storil njegov sin. Kralj mu je rekel: »Veseli se, vezir! Za tvojo dobro novico o sinovi norosti ti podarjam obglavljenje in odvzem vseh milosti, ti najnesrečnejši med vezirji in najhudobnejši med veljaki! Vem namreč, da si vzrok njegove norosti ti s svojimi bednimi nasveti, ki si mi jih dajal od začetka do konca. Pri Bogu, če mojega sina doleti kakršna koli škoda ali norost, te bom pribil na kupolo in ti dal okusiti nesrečo!« Nato je kralj vstal, vzel vezirja s seboj in z njim vstopil v stolp, kjer je bil Kamar az Zaman. Ko sta prišla k njemu, je Kamar az Zaman vstal pred očetom, hitro stopil s postelje, na kateri je sedel, in mu poljubil roke. Potem se je umaknil za korak, sklonil glavo k tlom in pred očetom prekrižal roke. Tako je ostal nekaj časa, nato pa dvignil glavo k očetu. Iz oči so mu planile solze in mu stekle po licih, ko je izrekel pesnikove verze:

Če sem nekoč grešil zoper vas in storil kaj zavržnega, se kesam tega, kar sem zagrešil; vaše odpuščanje je dovolj veliko tudi za grešnika, ki pride prosit milosti. Tedaj je kralj vstal, objel sina Kamarja az Zamana, ga poljubil med oči in ga posadil ob sebi na posteljo. Nato se je z jeznim pogledom obrnil k vezirju in mu rekel: »Ti pes med vezirji, kako moreš o mojem sinu Kamarju az Zamanu govoriti takšne reči in mi s strahom polniti srce?« Nato se je obrnil k sinu in ga vprašal: »Sin moj, kateri dan je danes?« Odgovoril je: »Oče, danes je sobota, jutri nedelja, zatem ponedeljek, potem torek, sreda, četrtek in petek.« Kralj mu je rekel: »Sin moj Kamar az Zaman, hvala Bogu, da si zdrav! Kako se po arabsko imenuje mesec, v katerem smo?« Odgovoril je: »Imenuje se zul kada, sledi mu zul hidža, potem muharam, safar, rabi al aval, rabi at tani, džumada al ula, džumada at tanija, radžab, šaban, ramadan in šaval.« Kralj se je tega silno razveselil, pljunil vezirju v obraz in mu rekel: »Hudobni starec, kako moreš trditi, da je moj sin Kamar az Zaman znorel, ko pa si nor samo ti?« Tedaj je vezir zmajal z glavo in hotel spregovoriti, a mu je prišlo na misel, da bi bilo bolje malo počakati in videti, kaj se bo zgodilo.

Nato je kralj rekel sinu: »Sin moj, kaj pomenijo besede, ki si jih govoril služabniku in vezirju, ko si jima rekel: Nocoj sem spal z lepim dekletom? Kaj je s tem dekletom, ki ga omenjaš?« Kamar az Zaman se je ob očetovih besedah zasmejal in mu rekel: »Oče, vedi, da nimam več moči prenašati posmeha. Ne dodajajte ničesar več, niti ene same besede, kajti potrpljenje mi je pošlo ob tem, kar počnete z menoj. Vedi, oče, da sem privolil v poroko, vendar pod pogojem, da me oženiš z dekletom, ki je nocoj spalo pri meni. Prepričan sem, da si mi jo ti poslal, mi vzbudil hrepenenje po njej, nato pa pred jutrom poslal ponjo in jo odpeljal od mene.« Kralj je rekel: »Naj te varuje Božje ime, sin moj, naj bo tvoj razum obvarovan norosti!« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto devetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Šahraman rekel sinu Kamarju az Zamanu: »Naj te varuje Božje ime, sin moj, naj bo tvoj razum obvarovan norosti! Kakšno je to dekle, za katero trdiš, da sem ti ga nocoj poslal, potem pa pred jutrom poslal ponj in ga odpeljal? Pri Bogu, sin moj, o tem ne vem ničesar. Pri Bogu te prosim, povej mi, ali niso bile to zmedene sanje ali prividi zaradi hrane. Nocoj si zaspal, poln misli na ženitev, in misel nanjo te je preganjala. Naj Bog prekolne ženitev in njeno uro in tistega, ki jo je predlagal! Nedvomno si bil zaradi ženitve slabe volje in si v sanjah videl, da te objema lepo dekle, zdaj pa si prepričan, da si jo videl buden. Vse to, sin moj, so le zmedene sanje.« Kamar az Zaman je rekel: »Pusti te besede in mi prisezi pri Bogu, vsevednem Stvarniku, ki lomi mogočneže in uničuje perzijske kralje, da nisi vedel za dekle in ne veš, kje je.« Kralj je rekel: »Pri velikem Bogu, Bogu Muse in Ibrahima, ničesar nisem vedel o tem. Morda so bile zmedene sanje, ki si jih sanjal med spanjem.« Kamar az Zaman je očetu rekel: »Pokazal ti bom dokaz, ki ti bo razjasnil, da se je to zgodilo, ko sem bil buden.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto enaindevetdeseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman rekel očetu: ‘Dal ti bom primer, ki ti bo pokazal, da se je vse to zgodilo v budnosti. Povej mi: ali se je kdaj komu pripetilo, da je v sanjah videl, kako se srdito bojuje, potem pa se je zbudil in v roki našel okrvavljen meč?’ Oče mu je odgovoril: ‘Ne, pri Bogu, sin moj, kaj takega se še ni zgodilo.’ Kamar az Zaman pa je rekel: ‘Povedal ti bom, kaj se je zgodilo meni. Nocoj se mi je zdelo, da sem se opolnoči prebudil, in ob sebi sem našel speče dekle, po postavi enako meni in po obrazu podobno meni. Objel sem jo in jo prijel za roko, ji snel prstan in si ga nataknil na prst, svojega pa snel in ga nataknil njej. Zaradi spoštovanja do tebe sem se je vzdržal, saj sem mislil, da si jo ti poslal in se skril nekje v bližini, da bi videl, kaj bom storil. Zato si je nisem upal poljubiti na usta; pomislil sem, da me z njo preizkušaš, da bi me pripravil do ženitve. Ko pa sem se ob svitu prebudil, o dekletu ni bilo ne sledu ne glasu. S služabnikom in vezirjem se mi je zgodilo, kar se je zgodilo. Kako naj bi bilo vse to laž, ko pa je prstan resničen? Če ne bi bilo prstana, bi mislil, da so bile sanje. Toda njen prstan imam prav ta hip na mezincu. Poglej ga, o kralj, in povej, koliko je vreden.’ Nato je Kamar az Zaman izročil prstan očetu. Ta ga je vzel, ga obračal v rokah, potem pa se obrnil k sinu in mu rekel: ‘Za tem prstanom se skriva velika zgodba in tehtna skrivnost. Kar se ti je nocoj zgodilo s tistim dekletom, je prav nenavadno. Ne vem, od kod je ta tujka prišla k nam, za vse skupaj pa je kriv samo vezir. Pri Bogu te prosim, sin moj, bodi potrpežljiv. Morda te bo Bog rešil te stiske in ti naklonil veliko olajšanje, kakor je dejal pesnik:

Morda bo čas obrnil svoje vajeti in nam prinesel dobro vest, saj čas je muhast. Morda se bodo moje nade osrečile in se želje izpolnile; za temi rečmi bodo prišle druge. Sin moj, zdaj sem se prepričal, da nisi nor, toda tvojo tegobo lahko razjasni samo Bog.’ Kamar az Zaman je rekel očetu: ‘Pri Bogu, oče moj, poišči mi to dekle in jo čim prej pripelji, sicer bom umrl od žalosti.’ Nato je dal duška svojemu hrepenenju, se obrnil k očetu in izrekel ta verza:

Če je vaša obljuba snidenja le prevara, pridite vsaj v sanjah k meni, ki hrepenim, ali me obiščite. Odgovorili so: ‘Kako naj privid obišče oči mladeniča, ki mu je spanec prepovedan in odrečen?’

Ko je Kamar az Zaman izrekel te verze, se je ponižno in očitajoče obrnil k očetu, prelil obilo solza in začel recitirati naslednjo pesem … Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto dvaindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman prelil obilo solza in izrekel te verze: Varujte se njenega pogleda, kajti čaroben je; kogar zadenejo njene oči, ni več rešen. Naj vas ne zavede mehkoba njenih besed, saj tudi vino omami razum. Tako nežna je, da bi zajokala, če bi se vrtnica dotaknila njenega lica, in iz njenih oči bi šinila ostra meča. Če bi vetrič samo v sanjah oplazil njeno deželo, bi od tam za vselej odšel odišavljen. Njene ogrlice se pritožujejo nad zvenenjem njenega pasu, zapestnice pa so na njenih zapestjih onemele. Če si gleženjska obročnica zaželi poljubiti njen uhan, se očem ob snidenju razkrijejo skrite čari. Imam grajalca, ki ne opravičuje moje ljubezni do nje; toda kaj koristijo oči brez notranjega vida? Grajalec moj, Bog naj te ošteje, nisi pravičen: k taki lepoti se obračajo vsi pogledi. Ko je končal pesem, je vezir rekel kralju: ‘O kralj našega časa, kako dolgo boš še odmaknjen od vojske ostajal pri svojem sinu Kamarju az Zamanu? Zaradi tvoje odsotnosti od državnih veljakov se lahko poruši red v kraljestvu. Če razumnega človeka doleti več bolezni hkrati, mora najprej zdraviti najhujšo. Menim, da bi moral sina preseliti od tod v palačo ob morju, ki stoji v sklopu kraljevega dvorca, in tam ostati z njim. Za sprejeme in zasedanja dvora pa določi dva dneva v tednu, četrtek in ponedeljek. Tedaj naj pridejo predte emirji in vezirji, dvorni dostojanstveniki in namestniki, državni veljaki, odličniki kraljestva, mogočneži ter drugi vojaki in podložniki in ti predložijo svoje zadeve. Izpolni njihove prošnje, razsodi med njimi, posluj z njimi, zapoveduj in prepoveduj. Preostale dni tedna pa ostajaj pri svojem sinu Kamarju az Zamanu. Tako ravnaj, dokler Bog ne olajša stiske tebi in njemu. Ne misli, o kralj, da si varen pred udarci časa in nenadnimi nesrečami, kajti razumen človek je vedno oprezen. Kako lepo je dejal pesnik:

Zaupal si dnevom, ker so ti bili naklonjeni, in nisi se bal zla, ki ga prinese usoda. Noči so ti prizanašale, zato si jim lahkomiselno verjel; a prav v jasnino noči se prikrade kal. O ljudje, komur je čas naklonjen, naj si za vodilo vzame previdnost.’ Ko je sultan slišal vezirjeve besede, je spoznal, da so tehtne in da mu je nasvet v korist. Dotaknile so se ga in zbal se je, da bi se red v kraljestvu porušil. Pri priči je vstal in ukazal, naj sina preselijo v palačo ob morju, ki je stala v sklopu kraljevega dvorca. Do nje je vodila dvajset komolcev široka pot sredi morja, okna po vsem obodu palače pa so gledala na morje. Tla so bila tlakovana s pisanim marmorjem, strop pobarvan z najžlahtnejšimi barvami vseh odtenkov ter okrašen z zlatom in lazuritom. Kamarju az Zamanu so po tleh razgrnili svilene preproge, stene prekrili z brokatom in spustili zavese, posejane z dragulji. Kamar az Zaman se je naselil tam, toda silna ljubezen mu je kradla spanec. Misli so ga mučile, obraz mu je porumenel in telo shiralo. Njegov oče, kralj Šahraman, je sedel ob njegovem vzglavju in žaloval zanj. Vsak ponedeljek in četrtek je kralj v tej palači dovolil sprejem vsem emirjem in vezirjem, dvornim dostojanstvenikom in namestnikom, državnim veljakom, vojakom in podložnikom, ki so hoteli priti predenj. Prihajali so, opravljali svoje dolžnosti in ostajali pri njem do večera, potem pa odhajali vsak po svoji poti. Nato je kralj stopil k sinu Kamarju az Zamanu in se ni ločil od njega ne ponoči ne podnevi. Tako je minilo mnogo dni in noči.

Tako je bilo s Kamarjem az Zamanom, sinom kralja Šahramana. Kar pa zadeva kraljično Budur, hčer kralja Gajurja, gospodarja otokov in sedmih palač: ko so jo džini odnesli nazaj in položili v njeno posteljo, so do konca noči ostale le še tri ure. Nato je napočil svit, prebudila se je, sedla in pogledala na desno in levo, vendar ni videla ljubljenega, ki je prej ležal v njenem objemu. Srce ji je vztrepetalo, razum se ji je zmedel in glasno je zavpila. Vse njene služabnice, dojilje in oskrbnice so se prebudile in prihitele k njej. Njihova predstojnica je stopila naprej in vprašala: ‘Gospa moja, kaj te je doletelo?’ Budur ji je rekla: ‘Ti nesrečna starka, kje je moj ljubljeni, lepi mladenič, ki je nocoj spal v mojem objemu? Povej mi, kam je odšel!’ Ko je oskrbnica slišala te besede, ji je svetloba na obrazu ugasnila in silno se je zbala njene jeze. Rekla je: ‘Gospa moja Budur, kakšne nespodobne besede so to?’ Gospa Budur pa je odvrnila: ‘Gorje ti, nesrečna starka! Kje je moj ljubljeni, lepi mladenič s prelepim obrazom, črnimi očmi in zraščenimi obrvmi, ki je bil pri meni od večera skoraj do svita?’ Oskrbnica je rekla: ‘Pri Bogu, nisem videla ne mladeniča ne kogar koli drugega. Za božjo voljo, gospa moja, ne šali se tako brez mere, saj bomo ob življenje. Če ta šala pride na ušesa tvojemu očetu, kdo nas bo rešil iz njegovih rok?’ Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto triindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je oskrbnica rekla gospe Budur: ‘Pri Bogu te prosim, ne šali se tako brez mere. Če ta šala pride na ušesa tvojemu očetu, kdo nas bo rešil iz njegovih rok?’ Kraljična Budur ji je odgovorila: ‘Nocoj je pri meni prenočil mladenič, eden najlepših ljudi pod soncem.’ Oskrbnica pa je rekla: ‘Naj ti razum ostane zdrav! Nocoj pri tebi ni prenočil nihče.’ Tedaj je Budur pogledala svojo roko in na prstu zagledala prstan Kamarja az Zamana, svojega pa ni našla. Oskrbnici je rekla: ‘Gorje ti, izdajalka! Mar mi lažeš in trdiš, da pri meni ni nihče prenočil, ter mi po krivem prisegaš pri Bogu?’ Oskrbnica je odgovorila: ‘Pri Bogu, nisem ti lagala in nisem po krivem prisegala.’ Gospa Budur se je razsrdila, izvlekla meč, ki ga je imela pri sebi, ter udarila oskrbnico in jo ubila. Tedaj so služabniki, služabnice in priležnice zagnali krik, odhiteli k njenemu očetu in mu povedali, kaj se je zgodilo. Kralj je pri priči prišel k hčeri Budur in jo vprašal: ‘Hči moja, kaj je s teboj?’ Odgovorila je: ‘Oče, kje je mladenič, ki je nocoj spal ob meni?’ Razum jo je zapustil, z očmi je begala na desno in levo, nato pa si raztrgala obleko vse do roba. Ko je oče videl njeno početje, je ukazal služabnicam in služabnikom, naj jo primejo. Zgrabili so jo, ji zvezali ude, okoli vratu nadeli železno verigo in jo priklenili k okenski mreži v palači.

Tako je bilo s kraljično Budur. Kar pa zadeva njenega očeta, kralja Gajurja: ko je videl, kaj se je zgodilo njegovi hčeri Budur, se mu je ves svet zožil, kajti ljubil jo je in njene stiske ni mogel zlahka prenašati. Poklical je zvezdoslovce, modrece in učenjake ter jim rekel: ‘Kdor mojo hčer ozdravi tega, kar jo je doletelo, mu jo dam za ženo in mu podarim polovico svojega kraljestva. Kdor pa je ne ozdravi, mu bom dal odsekati glavo in jo obesiti nad vrata njene palače.’ Vsakomur, ki je prišel k njej in je ni ozdravil, je dal odsekati glavo in jo obesiti nad vrata palače. Tako je ravnal, dokler ni zaradi nje odsekal štirideset glav. Ko je dal poklicati še druge modrece, si nihče več ni upal k njej. Vsi zdravilci so bili nemočni pred njeno boleznijo, njena zgodba pa je begala učenjake in pisce. Gospo Budur sta medtem vse bolj razjedala hrepenenje in ljubezen, trpela je zaradi strasti in koprnenja, prelivala solze in recitirala te verze:

Ljubezen do tebe, moja luna, je moj neusmiljeni upnik, spomin nate pa družabnik v temi mojih noči. Noči prebedim in med rebri mi plamti ogenj, vroč kakor peklenski plamen. Zadela sta me neizmerno hrepenenje in žar, zaradi njiju je moja muka postala neznosna. Nato je izrekla še:

Moj pozdrav ljubljenim, kjer koli prebivajo, saj si želim le tja, kjer je ljubljeni. Pozdravljam vas, a ne s pozdravom slovesa; nešteto pozdravov vam pošiljam in vedno več jih bo. Ljubim vas in ljubim vaše domove, a daleč sem od tega, kar si želim. Ko je gospa Budur končala te pesmi, je jokala, dokler se ji niso veke vnele in lica uvela. V takem stanju je ostala tri leta. Imela je mlečnega brata po imenu Marzvan, ki je odpotoval v najbolj oddaljene dežele in bil odsoten ves ta čas. Ljubil jo je bolj, kakor brat ljubi sestro. Ko se je vrnil, je stopil k svoji materi in jo vprašal po sestri, gospe Budur. Mati mu je rekla: ‘Sin moj, tvoja sestra je zblaznela. Že tri leta ima okoli vratu železno verigo in zdravniki je ne morejo ozdraviti.’ Ko je Marzvan to slišal, je rekel: ‘Moram k njej. Morda bom spoznal, kaj ji je, in jo znal ozdraviti.’ Mati je odgovorila: ‘Vsekakor moraš k njej, vendar počakaj do jutri, da najdem način, kako te spraviti noter.’

Nato je njegova mati peš odšla v palačo gospe Budur, poiskala služabnika, ki je stražil vrata, mu izročila darilo in rekla: ‘Imam hčer, ki je odraščala skupaj z gospo Budur, potem pa sem jo omožila. Odkar je tvojo gospo doletela ta nesreča, je hčerino srce ves čas pri njej. Prosim te za uslugo: dovoli moji hčeri, da jo za kako uro obišče in pogleda, potem pa se vrne, ne da bi kdor koli izvedel zanjo.’ Služabnik je odgovoril: ‘To je mogoče le ponoči. Ko bo sultan prišel pogledat hčer in potem odšel, lahko vstopita ti in tvoja hči.’ Starka je poljubila služabnikovo roko in se vrnila domov. Ko je naslednji večer napočil čas večerje, je takoj vstala, vzela sina Marzvana, ga oblekla v ženska oblačila, ga prijela za roko in odpeljala v palačo. Vodila ga je naprej, dokler nista prišla do služabnika, potem ko je sultan že zapustil hčer. Ko jo je služabnik zagledal, je vstal in rekel: ‘Vstopi, vendar ne ostanita predolgo.’ Starka je vstopila s sinom Marzvanom in ta je zagledal gospo Budur v njenem žalostnem stanju. Ko mu je mati snela ženska oblačila, jo je pozdravil, vzel knjige, ki jih je imel s seboj, in prižgal svečo. Gospa Budur ga je pogledala, ga prepoznala in rekla: ‘Brat moj, odpotoval si in nobenega glasu ni bilo več od tebe.’ Odgovoril je: ‘Res je, toda Bog me je srečno vrnil domov. Hotel sem spet na pot, pa me je zadržala vest, ki sem jo slišal o tebi. Srce me je zapeklo od skrbi zate in prišel sem, da bi morda spoznal tvojo bolezen in te znal ozdraviti.’ Rekla mu je: ‘Brat moj, ali misliš, da me je doletela blaznost?’ Nato je pomignila proti njemu in izrekla ta verza:

Rekli so: ‘Zblaznel si zaradi ljubljenega.’ Odvrnil sem jim: ‘Sladkost življenja je dana le norcem. Da, zblaznel sem; pripeljite mi tistega, zaradi katerega sem izgubil razum. Če on ozdravi mojo blaznost, me ne grajajte.’ Marzvan je tedaj spoznal, da je zaljubljena, in ji rekel: ‘Povej mi svojo zgodbo in vse, kar se ti je pripetilo. Morda mi bo Bog pokazal pot do tvoje rešitve.’ Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto štiriindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marzvan rekel gospe Budur: ‘Morda mi bo Bog pokazal pot do tvoje rešitve.’ Gospa Budur mu je odgovorila: ‘Brat moj, poslušaj mojo zgodbo. Neke noči sem se v zadnji tretjini noči prebudila in sedla. Ob sebi sem zagledala mladeniča, lepšega od vseh mladeničev, tako lepega, da ga jezik ne more opisati, vitkega kakor veja drevesa ban ali bambusovo steblo. Mislila sem, da mu je oče ukazal priti k meni, da bi me z njim preizkusil. Oče me je namreč nagovarjal k poroki, ko so me kralji pri njem snubili, jaz pa sem jih zavračala. Prav ta misel mi je preprečila, da bi mladeniča prebudila. Bala sem se, da bi, če bi ga objela, morda povedal očetu. Zjutraj pa sem na roki zagledala njegov prstan namesto svojega. To je moja zgodba. Brat moj, srce se mi je navezalo nanj tisti hip, ko sem ga zagledala. Od tolikšne ljubezni in hrepenenja ne poznam več okusa spanja. Nič drugega ne počnem, kakor da prelivam potoke solza in ponoči in podnevi recitiram pesmi.’ Nato je prelila obilo solza in izrekla te verze:

Ali naj mi po tej ljubezni še prijajo radosti, ko pa se tista gazela pase po srcih? Kri zaljubljencev ji je najmanjša skrb in zaradi nje se srce izčrpanega ljubimca topi. Ljubosumna sem nanj celo pred svojim pogledom in mislijo, tako en del mene bdi nad drugim. Njegove oči prožijo puščice, smrtonosne, ki nas zadevajo naravnost v srce. Ali ga bom še videla pred smrtjo, če mi je na svetu namenjen delež sreče? Skrivam njegovo skrivnost, toda solze izdajo, kaj nosim v sebi, in moj čuvaj izve za to. Blizu mi je, a združitev z njim je daleč; daleč je, a spomin nanj mi je blizu. Nato je gospa Budur rekla Marzvanu: ‘Brat moj, premisli, kako mi boš pomagal v tem, kar me je doletelo.’ Marzvan je za nekaj časa sklonil glavo in gledal v tla, začuden in negotov, kaj naj stori. Potem je dvignil glavo in rekel: ‘Vse, kar se ti je zgodilo, je resnično. Zgodba o tem mladeniču je moj razum spravila v zadrego, vendar bom prepotoval vse dežele in iskal zdravilo zate. Morda bo Bog prav meni naklonil, da ga najdem. Bodi potrpežljiva in ne obupuj.’ Nato se je Marzvan poslovil, prosil Boga, naj ji da stanovitnost, in odšel, ona pa je recitirala te verze:

Tvoja podoba mi stopa skozi dušo, četudi si daleč, kakor koraki obiskovalca. Želje te približujejo mojemu srcu; a kako naj se blisk meri s hitrostjo pogleda? Ne oddalji se, saj si luč mojih oči; kadar te ni, jih nobena svetloba ne krasi. Marzvan je odšel k materi in tam prespal. Ko je napočilo jutro, se je pripravil na pot in odpotoval. Ves mesec je potoval iz mesta v mesto in z otoka na otok, dokler ni prišel v mesto, imenovano Tajrib. Pri ljudeh je poizvedoval za novicami, da bi morda našel zdravilo za kraljično Budur. V vsakem mestu, v katero je prišel ali skozi katero je šel, je slišal, da je kraljična Budur, hči kralja Gajurja, zblaznela. Tako je zbiral novice, dokler ni prispel v Tajrib, kjer je slišal, da je Kamar az Zaman, sin kralja Šahramana, bolan ter da ga mučita obsedenost in blaznost. Ko je Marzvan izvedel zanj, je nekaj meščanov vprašal, kje leži njegova dežela in kje stoji njegov prestol. Odgovorili so mu: ‘Na Haldanskih otokih. Po morju je do tja cel mesec poti, po kopnem pa šest mesecev.’ Marzvan se je vkrcal na ladjo za Haldanske otoke, ki je bila že pripravljena za odhod. Ves mesec jim je pihal ugoden veter in naposled se je pred njimi pokazalo mesto. Ko so se mu približali in jim je ostalo le še pripluti do obale, jih je zajel silovit vihar, zlomil prečnik, vrgel jadra v morje in prevrnil ladjo z vsem, kar je bilo na njej. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto petindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je ladja prevrnila z vsem, kar je bilo na njej, in vsakdo je skrbel le za svojo rešitev. Marzvana pa je močan tok potegnil s seboj in ga odnesel prav pod kraljevo palačo, v kateri je prebival Kamar az Zaman. Po volji usode so bili tisti čas pri kralju na sprejemu zbrani emirji in vezirji. Kralj Šahraman je sedel, glava njegovega sina Kamarja az Zamana mu je počivala v naročju, služabnik pa ga je hladil s pahljačo. Kamar az Zaman že dva dni ni ne jedel ne pil ne spregovoril. Vezir je stal pri njegovih nogah, blizu okna, ki je gledalo na morje. Dvignil je pogled in zagledal Marzvana, ki ga je tok skoraj pogubil in je bil že pri zadnjem dihu. Vezirju se je zasmilil. Približal se je sultanu, se sklonil k njemu in rekel: ‘Prosim te za dovoljenje, da se spustim na dvorišče palače in odprem vrata, da rešim človeka, ki se že skoraj utaplja v morju. Rad bi ga potegnil iz stiske na varno; morda bo Bog zaradi tega rešil tvojega sina iz njegove nesreče.’ Sultan je odgovoril: ‘Vse, kar je doletelo mojega sina, se je zgodilo zaradi tebe. Če tega utapljajočega se človeka pripelješ sem, bo morda spoznal naše razmere in videl mojega sina v takem stanju ter se naslajal nad mojo nesrečo. Toda prisegam pri Bogu: če pride sem, pogleda mojega sina in potem komu govori o naših skrivnostih, bom tebi odsekal glavo pred njim. Kajti ti, vezir, si kriv za vse, kar nas je doletelo od začetka do konca. Stori torej, kar se ti zdi prav.’ Vezir je vstal, odprl vrata dvorišča in se spustil dvajset korakov po poti, potem pa stopil do morja. Marzvana je našel tik pred smrtjo. Iztegnil je roko, ga zgrabil za lase in ga potegnil ven. Marzvan je prišel iz morja skoraj brez življenja, s trebuhom, polnim vode, in izbuljenimi očmi. Vezir je počakal ob njem, dokler se mu ni povrnilo življenje, nato pa mu slekel mokra oblačila, ga oblekel v druga in mu na glavo ovil turban enega svojih mladih služabnikov. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto šestindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir, potem ko je tako poskrbel za Marzvana, rekel: ‘Vedi, da sem te jaz rešil pred utopitvijo. Ne bodi torej ti vzrok moje in svoje smrti.’ Marzvan je vprašal: ‘Kako to?’ Vezir je odgovoril: ‘Zdaj boš šel gor in stopil med emirje in vezirje. Vsi molčijo in ne govorijo zaradi Kamarja az Zamana, sultanovega sina.’ Ko je Marzvan slišal ime Kamar az Zaman, ga je prepoznal, saj je v drugih deželah že slišal govoriti o njem, vendar je vprašal: ‘Kdo pa je Kamar az Zaman?’ Vezir je rekel: ‘Sin sultana Šahramana. Slaboten leži na postelji, ne najde miru in ne loči noči od dneva. Telo mu je tako shiralo, da je že skoraj zapustil življenje in prešel med mrtve. Podnevi gori, ponoči se muči. Obupali smo že nad njegovim življenjem in se sprijaznili z njegovo smrtjo. Varuj se, da ga ne boš predolgo gledal ali se ozrl kam drugam kakor tja, kamor postavljaš nogo, sicer bova oba ob glavo.’ Marzvan mu je rekel: ‘Pri Bogu te prosim, povej mi, kaj je mladeniča, ki si mi ga opisal, pripeljalo v to stanje?’ Vezir je odgovoril: ‘Ne poznam drugega vzroka kakor to, da ga je oče pred tremi leti nagovarjal k poroki, on pa jo je zavračal. Nekega jutra je začel trditi, da je med spanjem ob sebi zagledal izredno lepo dekle, tako lepo, da lepota osupne razum in je ni mogoče opisati. Povedal nam je, da ji je snel prstan s prsta in si ga nataknil, svojega pa nataknil njej. Ne poznamo skritega ozadja te zgodbe. Za božjo voljo, sinko, pojdi z menoj v palačo, ne glej kraljevega sina, potem pa odidi po svoji poti, kajti sultanovo srce je polno jeze name.’ Marzvan si je rekel: ‘Pri Bogu, prav njega iščem!’ Nato je sledil vezirju, dokler nista prišla v palačo. Vezir je sedel h Kamarjevim nogam, Marzvan pa je mislil samo na eno: stopil je naravnost pred Kamarja az Zamana in ga pogledal. Vezir je od strahu skoraj umrl v lastni koži. Gledal je Marzvana in mu mežikal, naj odide, toda Marzvan se je delal, da ničesar ne opazi, in še naprej gledal Kamarja az Zamana. Spoznal je, da je to tisti, ki ga je iskal. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto sedemindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marzvan, ko je pogledal Kamarja az Zamana in spoznal, da je to tisti, ki ga išče, rekel: ‘Slavljen bodi Bog, ki je njegovo postavo naredil enako njeni, njegovo lice enako njenemu in njegovo polt enako njeni!’ Kamar az Zaman je odprl oči in napel ušesa. Ko je Marzvan videl, da posluša njegove besede, je izrekel te verze:

Vidim, da te prevevata zanos in žalost, da popevaš in rad z ustnicami omenjaš lepoto. Te je zadela ljubezen ali so te zadele puščice? Tako se vede le ranjeni. Natoči mi čaše vina in mi poj o Sulajmi in Rabab, pa uživaj. Ljubosumen sem na njena oblačila, ko objamejo njeno nežno telo. Zavidam čašam, ki poljubljajo njene ustnice, kadar jih prinese k ustom, na kraj poljuba. Ne mislite, da me je ubil oster meč; pogledi so me zadeli s puščicami. Ko sva se srečala, sem opazil njene obarvane prste, rdeče kakor sok zmajevega drevesa. Tedaj je spregovorila in mi v prsih zanetila ogenj hrepenenja z besedami človeka, ki ne skriva ljubezni: ‘Počasi! To ni barvilo, s katerim bi se pobarvala; nikar me ne obtožuj po krivem in z lažjo. Ko sem te videla spečega, z razgaljenimi dlanmi, podlahtmi in zapestji, sem na dan slovesa jokala krvave solze in jih brisala z rokami, da so se mi prsti omočili s krvjo.’ Če bi od koprnenja zajokal, še preden je zajokala ona, bi si olajšal dušo, preden je prišlo kesanje. Toda ona je jokala prva in njen jok je iz mene izvabil solze, zato sem rekel: ‘Prednost gre tistemu, ki je prvi.’ Ne grajajte me zaradi ljubezni do nje, kajti pri sami ljubezni prisegam, da zaradi nje silno trpim. Jokam za njo, katere obraz krasi lepota in ji ni enake ne med Arabci ne med tujci. Ima Lukmanovo modrost, Jusufovo lepoto, Davudov glas in Marjamino čistost. Jaz pa imam Jakubovo žalost, Junusovo bridkost, Ajubovo preizkušnjo in Adamovo usodo. Ne ubijte je, če zaradi ljubezni do nje umrem; le vprašajte jo, kako ji je postalo dovoljeno preliti mojo kri. Ko je Marzvan izrekel to pesem, je Kamarju az Zamanu legla na srce kakor hlad in mir. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto osemindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marzvanova pesem Kamarju az Zamanu legla na srce kakor hlad in mir. Jezik se mu je spet razvezal, z roko je pomignil sultanu in rekel: ‘Pusti tega mladeniča, da sede k meni.’ Ko je sultan slišal te besede svojega sina Kamarja az Zamana, ga je prevzelo silno veselje, čeprav je bil prej jezen na mladeniča in je v sebi že sklenil, da mu bo dal odsekati glavo. Kralj je vstal, posadil Marzvana k sinu, se obrnil k njemu in vprašal: ‘Iz katere dežele si?’ Odgovoril je: ‘Z Notranjih otokov, iz dežele kralja Gajurja, gospodarja otokov, morij in sedmih palač.’ Kralj Šahraman mu je rekel: ‘Naj pride po tvojih rokah olajšanje mojemu sinu Kamarju az Zamanu.’ Marzvan se je nato obrnil h Kamarju az Zamanu in mu zašepetal na uho: ‘Utrdi srce, razvedri dušo in potolaži oči. Tista, zaradi katere si takšen, zaradi tebe trpi bolj, kakor lahko pove beseda. Ti si svojo skrivnost prikrival in zato oslabel, ona pa je razkrila, kaj jo muči, in so jo razglasili za noro. Zdaj je zaprta v najhujših razmerah, z železnim obročem okoli vratu. Če bo vzvišeni Bog hotel, bom jaz prinesel zdravilo obema.’ Ko je Kamar az Zaman slišal te besede, se mu je povrnilo življenje in si je opomogel. Očetu je pomignil, naj ga posadi pokonci. Kralj se je še bolj razveselil in dvignil sina, nato pa poslal vse vezirje in emirje ven. Kamar az Zaman se je naslonil med dve blazini. Kralj je ukazal, naj palačo odišavijo z žafranom, nato pa še, naj okrasijo mesto. Marzvanu je rekel: ‘Pri Bogu, sinko, tvoj prihod je blagoslovljen!’ Izkazal mu je največje spoštovanje in naročil, naj mu prinesejo jedi. Ko so jih postavili predenj, je jedel in z njim je jedel tudi Kamar az Zaman. Tisto noč je ostal pri njem, kralj pa je od veselja prenočil z njima. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila sto devetindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sultan Šahraman tisto noč ostal pri njiju od silnega veselja nad sinovim okrevanjem. Ko je napočilo jutro, je Marzvan začel pripovedovati Kamarju az Zamanu in mu rekel: ‘Vedi, da poznam tisto, s katero si se srečal. Ime ji je gospa Budur in je hči kralja Gajurja.’ Nato mu je od začetka do konca povedal vse, kar je doletelo gospo Budur, ter mu opisal, kako silno ga ljubi. Rekel mu je: ‘Vse, kar se je tebi zgodilo z očetom, se je njej zgodilo z njenim očetom. Brez dvoma si ti njen ljubljeni in ona tvoja ljubljena. Utrdi si srce in okrepi svojo voljo. Jaz te bom pripeljal k njej in vaju združil. Za vaju bom storil, kakor je dejal neki pesnik:

Če se ljubljeni odvrne od svojega zaljubljenca in vztraja v zavračanju, ju spet povežem, kakor da sem zakovica, ki drži skupaj oba kraka škarij.’ Marzvan je tako dolgo opogumljal Kamarja az Zamana, da je ta začel jesti in piti, si opomogel in se rešil svojega prejšnjega stanja. Marzvan mu je pripovedoval, mu delal družbo, ga tolažil in mu recitiral pesmi, dokler ni bil dovolj pri močeh, da je šel v kopel. Oče je od veselja ukazal okrasiti mesto. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestota noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Šahraman, ko je njegov sin Kamar az Zaman šel v kopel, od veselja ukazal okrasiti mesto, delil častna oblačila in miloščino ter izpustil jetnike iz zaporov. Nato je Marzvan rekel Kamarju az Zamanu: ‘Vedi, da sem od gospe Budur odšel prav zaradi tega. To je bil razlog mojega potovanja: hotel sem jo rešiti iz njene stiske. Zdaj nama ostane le še, da najdeva zvijačo, kako oditi k njej, kajti tvoj oče ne prenese ločitve od tebe. Jutri ga prosi za dovoljenje, da odideš na lov v divjino. Vzemi s seboj bisago, polno denarja, zajahaj dobrega konja in vzemi še rezervnega; tudi jaz bom storil enako. Očetu reci: “Rad bi se razvedril v divjini, lovil in se naužil odprtih prostranstev. Tam bom prespal eno samo noč, zato naj te prav nič ne skrbi zame.”’ Kamar az Zaman se je razveselil Marzvanovih besed, stopil k očetu in ga prosil za dovoljenje, da gre na lov. Povedal mu je vse, kakor mu je naročil Marzvan. Oče mu je dovolil oditi in rekel: ‘Ostani le eno noč, jutri pa se vrni. Saj veš, da mi je življenje prijetno le ob tebi in da sem komaj verjel, da si se rešil svoje prejšnje nesreče.’ Nato je kralj Šahraman sinu izrekel ta verza:

Tudi če bi užival vse blagostanje, če bi mi pripadala ves svet in kraljestvo perzijskih kraljev, vse to pri meni ne bi odtehtalo niti komarjevega krila, če moje oči ne bi gledale tebe. Nato je kralj pripravil na pot sina Kamarja az Zamana in Marzvana. Ukazal je, naj jima pripravijo šest konj, hitro kamelo za denar in še kamelo za vodo in živež. Kamar az Zaman ni dovolil, da bi šel z njim kateri koli služabnik. Oče se je poslovil od njega, ga stisnil k prsim in mu rekel: ‘Pri Bogu te prosim, ne ostani zdoma dlje kakor eno noč. V tej noči mi spanec ne bo dovoljen.’ Nato je recitiral:

Biti s teboj mi je najslajša blaženost, ločitev od tebe pa najbolj boleča muka. Zate bi se žrtvoval; če je moja krivda ljubezen do tebe, je moja krivda res silno velika. Ali tudi v tebi kakor v meni gori ogenj hrepenenja, da zaradi njega trpim peklenske muke? Nato sta Kamar az Zaman in Marzvan odšla, zajahala vsak svojega konja ter s hitro kamelo, ki je nosila denar, in kamelo, natovorjeno z vodo in živežem, krenila v notranjost dežele. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvesto prva noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta Kamar az Zaman in Marzvan, ko sta krenila v notranjost dežele, prvi dan potovala do večera. Nato sta se ustavila, jedla in pila, nakrmila svoje živali in si za kako uro odpočila. Potem sta znova zajahala in nadaljevala pot. Tako sta potovala tri dni. Četrtega dne sta zagledala prostran kraj, porasel z gozdom, in se tam ustavila. Marzvan je vzel kamelo in konja, ju zaklal, razsekal njuno meso in zdrobil kosti. Kamarju az Zamanu je vzel srajco in hlače, ju raztrgal na kose in omočil s konjsko krvjo. Vzel je še njegov vrhnji plašč, ga raztrgal, okrvavil in vrgel na razpotje. Nato sta jedla in pila ter nadaljevala pot. Kamar az Zaman ga je vprašal, zakaj je to storil, in Marzvan mu je odgovoril: ‘Vedi, da bo tvoj oče, kralj Šahraman, ko te eno noč ne bo in se tudi drugo noč ne vrneš, zajahal in odšel za nama. Naposled bo prišel do krvi, ki sem jo razlil, in videl tvoja raztrgana, okrvavljena oblačila. Pomislil bo, da so te napadli cestni razbojniki ali divje zveri, izgubil bo upanje, da te še najde, in se vrnil v mesto. S to zvijačo bova dosegla, kar hočeva.’ Kamar az Zaman je rekel: ‘Dobro si storil.’ Nato sta potovala še mnogo dni in noči. Kamarju az Zamanu so bile ves čas oči polne solza, dokler se ni razveselil bližine njene dežele in izrekel te verze:

»Mar zavračaš ljubimca, ki te niti za uro ni pozabil, in se odvračaš od njega, ki si si ga nekoč želel? Naj mi bo odrečena tvoja naklonjenost, če sem te v ljubezni izdal, in naj bom kaznovan z ločitvijo, če sem lagal. Ničesar nisem zagrešil, da bi si zaslužil tvojo hladnost; če pa sem grešil, prihajam skesan. Med čudesi teh dni je tudi to, da me zapuščaš, in dnevi nam kar naprej razkrivajo nova čudesa.« Ko je Kamar az Zaman končal svojo pesem, so se pred njim prikazali otoki kralja Gajurja. Neizmerno se je razveselil in se Marzavanu zahvalil za vse, kar je storil. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestodruga noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Kamar az Zaman silno razveselil, ko je zagledal otoke kralja Gajurja, in se Marzavanu zahvalil za vse, kar je storil. Nato sta vstopila v mesto in Marzavan ga je nastanil v karavanseraju, kjer sta tri dni počivala od poti. Zatem je Kamarja az Zamana odpeljal v kopališče in ga oblekel v trgovska oblačila. Dal mu je izdelati zlato ploščo za vedeževanje s peskom, pripravil potrebne pripomočke in mu priskrbel zlat astrolab. Nato mu je dejal: »Vstani, moj gospod, postavi se pod kraljevo palačo in kliči: Jaz sem računar, pisar in zvezdogled! Kdo potrebuje mojo pomoč? Ko te bo kralj slišal, bo poslal pote in te odpeljal k svoji hčeri, tvoji ljubljeni. Brž ko te bo zagledala, jo bo minila blaznost; njen oče se bo razveselil njene ozdravitve, ti jo dal za ženo in s teboj delil svoje kraljestvo, saj se je tako zavezal.« Kamar az Zaman je sprejel Marzavanov nasvet. Oblečen v nova oblačila je odšel iz karavanseraja, vzel s seboj omenjene pripomočke in hodil, dokler ni obstal pod palačo kralja Gajurja. Tam je zaklical: »Jaz sem pisar, računar in zvezdogled! Pišem uroke, izdelujem zanesljive talismane, računam račune in s peresi izpolnjujem želje! Kdo potrebuje mojo pomoč?« Ko so meščani slišali njegove besede — že dolgo namreč niso videli ne računarja ne zvezdogleda — so se zbrali okoli njega in si ga ogledovali. Čudili so se njegovi lepoti in mladostnemu sijaju ter mu govorili: »Pri Bogu, naš gospod, ne stori si tega v upanju, da se boš poročil s hčerjo kralja Gajurja! Poglej z lastnimi očmi te razobešene glave: vsi ti možje so bili ubiti zaradi iste stvari in njihova želja jih je pahnila v pogubo.« Toda Kamar az Zaman se ni zmenil za njihove besede, temveč je povzdignil glas in zaklical: »Jaz sem pisar in računar! Kdor si česa želi, mu pomagam do želenega!« Ljudje so se zgrinjali okoli njega. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestotretja noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so ljudje svarili Kamarja az Zamana, vendar jih ni poslušal, temveč je povzdignil glas in zaklical: »Jaz sem pisar in računar! Kdor si česa želi, mu pomagam do želenega!« Vsi so se razjezili nanj in mu rekli: »Le mlad, trmast bedak si! Usmili se svoje mladosti, svojih nežnih let, svoje lepote in prikupnosti!« Kamar az Zaman pa je zavpil: »Jaz sem zvezdogled in računar! Ali kdo potrebuje mojo pomoč?« Medtem ko so ga ljudje odvračali od njegovega početja, je kralj Gajur zaslišal vpitje in hrup množice ter rekel vezirju: »Pojdi dol in nam pripelji tega zvezdogleda.« Vezir je odšel in pripeljal Kamarja az Zamana. Ko je ta stopil pred kralja, je poljubil tla pred njim in izrekel tale verza:

»Osem odlik veličine si združil v sebi; naj ti čas z njimi vedno služi: trdna vera in bogaboječnost, slava in radodarnost, zgovornost in modrost, moč in zmaga.« Ko ga je kralj Gajur pogledal, ga je posedel k sebi, se obrnil k njemu in mu dejal: »Sin moj, pri Bogu, ne izdajaj se za zvezdogleda in ne pristajaj na moj pogoj! Zavezal sem se namreč, da bom vsakomur, ki pride k moji hčeri in je ne ozdravi njene bolezni, dal odsekati glavo; kdor pa jo ozdravi, jo bo dobil za ženo. Naj te ne zavedeta tvoja lepota in prikupnost, tvoja postava in skladnost udov. Pri Bogu, pri Bogu, če je ne ozdraviš, ti bom dal odsekati glavo!« Kamar az Zaman je odvrnil: »Sprejmem tvoj pogoj.« Kralj Gajur je poklical sodnike za priče, nato ga izročil služabniku in mu dejal: »Odpelji ga h gospe Budur.« Služabnik ga je prijel za roko in ga popeljal po hodniku, toda Kamar az Zaman ga je začel prehitevati. Služabnik mu je govoril: »Gorje ti! Nikar tako ne hiti v lastno pogubo! Pri Bogu, še nikoli nisem videl zvezdogleda, ki bi tako hitel svoji smrti naproti, kakor ti. A ne veš, kakšne strahote te čakajo.« Kamar az Zaman je obrnil obraz proč od služabnika. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestočetrta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman obrnil obraz proč od služabnika in zapel tele verze: »Poznam odlike tvoje lepote, pa sem vendar neveden, zbegan in ne vem, kaj naj rečem. Če bi te imenoval sonce — tvoja lepota mi nikdar ni zašla, sonca pa, kolikor vem, zahajajo. Tvoje čare krasi taka popolnost, da jih niti najbolj zgovorni ne zmorejo opisati in se vsak govornik pred njimi zmede.« Služabnik je nato ustavil Kamarja az Zamana pred zaveso na vratih. Kamar az Zaman ga je vprašal: »Kaj ti je ljubše: da tvojo gospodarico zdravim in ozdravim od tod ali da stopim za zaveso in jo ozdravim tam?« Služabnik se je začudil njegovim besedam in mu odvrnil: »Če jo ozdraviš od tod, bo tvoja zasluga še večja.« Tedaj je Kamar az Zaman sedel pred zaveso, izvlekel črnilnik in pero ter na list zapisal tele besede: »Kogar muči hladnost, ga zdravi zvestoba. Gorje tistemu, ki je obupal nad življenjem in je prepričan, da se bliža njegova smrt; njegovemu žalostnemu srcu nihče ne pomaga, nihče mu ne stoji ob strani, njegovim budnim očem nihče ne olajša skrbi. Njegov dan mineva v plamenih in noč v mukah, telo mu je od shujšanosti oslabelo, od ljubljene pa ni prišel noben sel s pismom.« Nato je napisal tele verze:

»Pišem ti s srcem, ki je vse prevzeto od misli nate, in z ranjenimi vekami, iz katerih tečejo krvave solze. Žgoče hrepenenje in žalost sta mi telo odela v srajco shujšanosti, v kateri se šibi. Tebi sem potožil o ljubezni, ko me je ljubezen ranila in v meni ni ostalo več niti trohice potrpljenja. Bodi torej velikodušna, usmili se me in mi izkaži nežnost, kajti srce se mi od ljubezni trga.« Pod pesem je zapisal še tele rimane besede: »Srca ozdravi srečanje z ljubljenim; komur ljubljeni odreče ljubezen, mu je Bog zdravnik. Kdor izmed naju izda drugega, naj ne dočaka izpolnitve svojih želja. Nič ni lepšega od zvestega ljubimca, ki pride k hladni ljubljeni.« Nato se je podpisal: »Od blodečega in koprnečega, zaljubljenega in zbeganega, ki ga vznemirjata hrepenenje in ljubezen, ujetnika strasti in koprnenja, Kamarja az Zamana, sina Šahramana, edinstveni lepotici tega časa, izbranki med lepimi hurijami, gospe Budur, hčeri kralja Gajurja. Vedi, da sem ponoči buden in podnevi zbegan, vse bolj shujšan in bolan, vse globlje v ljubezni in strasti. Vzdihujem brez konca in pretakam obilne solze, ujetnik ljubezni in žrtev koprnenja, dolžnik strasti in družabnik bolezni. Jaz sem neprespani, čigar oči se ne zatisnejo, zaljubljeni, čigar solze se ne ustavijo. Ogenj mojega srca ne ugasne in plamen mojega hrepenenja se ne skrije.« Na rob pisma je zapisal še tale lepi verz:

»Pozdrav iz zakladnic milosti mojega Gospoda njej, pri kateri sta moja duša in srce.« Napisal je tudi: »Naklonite mi besedo svojih ust; morda se me z njo usmilite ali pomirite moje srce. Tako močno vas ljubim in tako koprnim po vas, da si lajšam vse, kar prestajam, četudi me ponižuje. Bog naj varuje tiste, katerih bivališča so daleč od mene; povsod sem zvesto čuval njihovo skrivnost. Zdaj pa mi je čas izkazal svojo milost in me vrgel v prah pred pragom ljubljene. V postelji sem ob sebi zagledal Budur in moja luna je v mojih dneh zasijala v svetlobi njenega sonca.« Ko je Kamar az Zaman pismo zapečatil, je na njegovo zunanjo stran napisal tele verze:

»Vprašaj moje pismo, kaj je zapisalo moje pero, saj ti pisava govori o mojem koprnenju in bolečini. Roka piše, iz oči pa lijejo solze; hrepenenje toži papirju o moji bolezni. Solze mi nenehno kapljajo na papir; ko jih zmanjka, jim sledi moja kri.« Nato je zapisal še:

»Pošiljam ti tvoj prstan, ki sem ga zamenjal na dan najinega srečanja; ti pa mi pošlji mojega.« Prstan gospe Budur je položil med pregibe pisma in nato pismo izročil služabniku. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestopeta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman položil prstan v pismo in ga izročil služabniku. Ta ga je vzel in odnesel h gospe Budur. Vzela mu ga je iz rok in ga odprla ter v njem našla prav svoj prstan. Nato je prebrala pismo; ko je dojela njegov pomen, je spoznala, da je njen ljubljeni Kamar az Zaman in da prav on stoji za zaveso. Od veselja je bila vsa iz sebe, prsi so se ji sprostile in srce se ji je razvedrilo. V neizmerni radosti je zapela tele verze:

»Dolgo sem objokovala najino ločitev in solze so mi tekle iz oči. Zaobljubila sem se, da, če naju čas spet združi, z jezikom nikdar več ne omenim ločitve. Veselje me je tako silovito prevzelo, da me je od preobilja radosti spravilo v jok. O oko, solze so ti postale navada: jočeš v veselju in žalosti.« Ko je gospa Budur končala pesem, je nemudoma vstala, se z nogami uprla ob zid in z vso močjo potegnila železni okov, da se ji je odtrgal z vratu. Potrgala je verige, stopila izza zavese in se vrgla Kamarju az Zamanu v objem. Poljubila ga je na usta, kakor si goloba podajata hrano s kljunom, ter ga objemala v silni ljubezni. Rekla mu je: »Moj gospod, sem budna ali sanjam? Nama je Bog res naklonil, da sva spet skupaj?« Nato je slavila Boga in se mu zahvaljevala, ker ju je združil, ko je že obupala. Ko jo je služabnik videl takšno, je stekel h kralju Gajurju, poljubil tla pred njim in mu dejal: »Moj gospod, vedi, da je ta zvezdogled najbolj učen med vsemi zvezdogledi. Tvojo hčer je ozdravil, medtem ko je stal pred zaveso, in sploh ni stopil k njej.« Kralj ga je vprašal: »Je ta novica resnična?« Služabnik je odvrnil: »Moj gospod, vstani in poglej, kako je potrgala železne verige ter stopila k zvezdogledu in ga poljublja in objema.« Tedaj je kralj Gajur vstal in odšel k hčeri. Ko ga je zagledala, se je dvignila, si pokrila glavo in izrekla tale verza:

»Ne maram palčke sivak, saj mi ob njenem imenu jezik pravi: nekdo drug, ne ti. Ljubim pa drevo arak, saj mi ob njegovem imenu jezik pravi: vidim te.« Njen oče se je razveselil njene ozdravitve in jo poljubil med oči, saj jo je neizmerno ljubil. Nato se je kralj Gajur obrnil h Kamarju az Zamanu in ga povprašal o njem: »Iz katere dežele prihajaš?« Kamar az Zaman mu je povedal svojo zgodbo in mu razodel, da je njegov oče kralj Šahraman. Pripovedoval mu je vse od začetka do konca in mu povedal, kaj vse se mu je zgodilo z gospo Budur, kako ji je snel prstan s prsta in ji nadel svojega. Kralj Gajur se je začudil in rekel: »Vajino zgodbo bo treba zapisati v knjige, da jo bodo za vama prebirali rodovi za rodovi.« Nemudoma je poklical sodnike in priče ter sklenil poročno pogodbo med gospo Budur in Kamarjem az Zamanom. Ukazal je, naj bo mesto sedem dni praznično okrašeno. Razgrnili so gostijske prte in nanje postavili jedi; mesto in vsa vojska sta se odela v praznično opravo in od vsepovsod so prihajale vesele novice. Kamar az Zaman je stopil k gospe Budur, srečen zaradi njene ozdravitve in njune poroke. Ona pa je slavila Boga, ki ji je namenil ljubezen do čednega mladeniča kraljevskega rodu. Nato so mu jo slavnostno pokazali kot nevesto. Bila sta si podobna po lepoti in prikupnosti, po ljubkosti in milini. Tisto noč je Kamar az Zaman spal pri njej in potešil svojo željo, ona pa se je naslajala nad njegovo lepoto. Objemala sta se do jutra. Naslednjega dne je kralj priredil gostijo, zbral vse prebivalce notranjih in zunanjih otokov ter jim dal pogrniti gostijske mize. Gostije so trajale ves mesec. Potem pa se je Kamar az Zaman spomnil očeta in ga videl v sanjah, kako mu govori: »Sin moj, mar tako ravnaš z menoj?« V sanjah mu je izrekel tale verza:

»Polna luna temne noči me je prestrašila, ko se je odvrnila od mene, in mojim vekam naložila, naj bedijo nad njenimi zvezdami. O moje srce, pomiri se, morda se vrne k meni; o moja duša, potrpežljivo prenašaj, s čimer te je ožgal.« Ko je Kamar az Zaman v sanjah videl očetove očitke, se je zbudil žalosten in povedal ženi, kaj je sanjal. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestošesta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Kamar az Zaman, potem ko je v sanjah videl očeta, ki mu je očital njegovo ravnanje, zbudil žalosten in povedal svoji ženi, gospe Budur, kaj je sanjal. Skupaj sta odšla k njenemu očetu, mu vse povedala in ga prosila za dovoljenje, da odpotujeta. Dovolil mu je oditi, gospa Budur pa je rekla: »Oče moj, ne prenesem ločitve od njega.« Oče ji je odvrnil: »Pojdi z njim.« Dovolil ji je, da ostane pri njem celo leto, po tem letu pa naj pride vsako leto enkrat obiskat očeta. Poljubila mu je roko in prav tako Kamar az Zaman. Nato je kralj Gajur začel pripravljati hčer in njenega moža za pot. Priskrbel jima je popotno opremo, konje in hitre kamele, hčeri nosilnico, mule in kamele pa dal natovoriti z vsem, kar sta potrebovala na poti. Na dan odhoda se je kralj Gajur poslovil od Kamarja az Zamana, mu podaril razkošno častno oblačilo iz zlate tkanine, posuto z dragulji, in skrinjo denarja ter mu priporočil v varstvo svojo hčer Budur. Nato ju je pospremil do skrajnega roba otokov. Tam se je poslovil od Kamarja az Zamana in stopil k hčeri, ki je sedela v nosilnici. Objemal jo je in jokal ter izrekel tale verza:

»Ti, ki si želiš oditi, počakaj; ljubimčeva radost je objem. Postoj, kajti čas je po naravi izdajalski in vsako druženje se konča z ločitvijo.« Nato je odšel od hčere in stopil k njenemu možu Kamarju az Zamanu, se poslavljal od njega in ga poljubljal. Nazadnje ju je zapustil in se z vojsko vrnil na svoje otoke, potem ko jima je naročil, naj kreneta na pot. Kamar az Zaman, njegova žena gospa Budur in njuno spremstvo so potovali prvi dan, drugi, tretji in četrti ter nadaljevali pot ves mesec. Nato so se ustavili na prostranem, bujno poraslem travniku in tam postavili šotore. Jedli so, pili in počivali. Gospa Budur je zaspala; Kamar az Zaman je stopil k njej in jo našel spečo v svileni srajci marelične barve, skozi katero se je videlo vse. Na glavi je imela zlato pokrivalo, posuto z dragulji. Veter ji je dvignil srajco nad popek vse do prsi, tako da se je pokazal trebuh, bolj bel od snega; v vsako gubo njegovih pregibov bi lahko nalil celo unčo olja drevesa ban. Še bolj sta ga prevzela ljubezen in koprnenje in izrekel je tale verza:

»Če bi me vprašali, ko žgoča vročina puhti in ogenj v srcu in drobovju plamti: Ali želiš ljubljene in hrepeniš po pogledu nanje ali si želiš požirka bistre vode? — bi odvrnil: Njih!« Kamar az Zaman je položil roko na vrvico njenih hlač, jo potegnil in razvezal, saj si jo je poželel. Tedaj je zagledal drag kamen, rdeč kakor zmajeva kri, privezan na vrvico. Na njem so bila v dveh vrsticah vrezana imena v nečitljivi pisavi. Kamar az Zaman se je začudil in si rekel: »Ko ji ta kamen ne bi pomenil nečesa velikega, ga ne bi tako trdno privezala na vrvico svojih hlač in ga skrivala na svojem najdragocenejšem mestu, da se nikdar ne loči od njega. Čemu ji služi? Kakšna skrivnost se skriva v njem?« Vzel ga je in stopil iz šotora, da bi si ga ogledal na svetlobi. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestosedma noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman vzel drag kamen, da bi ga pogledal na svetlobi, in si ga začel ogledovati. Tedaj se je nadenj spustila ptica, mu ga iztrgala iz roke, odletela z njim in pristala na tleh. Kamar az Zaman se je ustrašil za kamen in stekel za ptico, ta pa se je pomikala prav tako hitro kakor on. Sledil ji je iz doline v dolino in s hriba na hrib, dokler ni nastopila noč in se je zgostila tema. Ptica je zaspala na visokem drevesu, Kamar az Zaman pa je obstal pod njim, ves iz sebe in izčrpan od lakote in utrujenosti. Mislil je, da je izgubljen. Hotel se je vrniti, a ni vedel več, od kod je prišel. Tema ga je zagrnila in rekel je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Vsemogočnem.« Nato je zaspal pod drevesom, na katerem je sedela ptica, in spal do jutra. Ko se je prebudil, je videl, da se je zbudila tudi ptica in odletela z drevesa. Kamar az Zaman je hodil za njo, ptica pa je letela le po malem, ravno tako hitro, kakor je on hodil. Kamar az Zaman se je nasmehnil in rekel: »Pri Bogu, kako nenavadno! Včeraj je ta ptica letela tako hitro, kakor sem tekel; danes pa ve, da sem utrujen in ne morem več teči, zato leti tako hitro, kakor hodim. To je res čudno! A moram ji slediti: bodisi me bo pripeljala v življenje bodisi v smrt. Šel bom za njo, kamor koli se obrne, saj se navsezadnje lahko ustali le v naseljenih krajih.« Tako je Kamar az Zaman hodil za ptico, ona pa je vsako noč prenočila na drevesu. Sledil ji je deset dni, se hranil z rastlinami, ki jih je našel na tleh, in pil iz rek. Po desetih dneh je zagledal obljudeno mesto. Ptica je bliskovito švignila vanj in izginila izpred njegovih oči, tako da ni vedel, kam je odletela. Kamar az Zaman se je začudil in rekel: »Hvala Bogu, ki me je obvaroval, da sem prišel do tega mesta.« Nato je sedel ob vodi, si umil roke, noge in obraz ter nekaj časa počival. Spomnil se je udobja, ki ga je nekoč užival, in pomislil na tujino, lakoto in utrujenost, ki so ga zdaj pestile. Zapel je:

»Skrival sem, kar prestajam zaradi njega, pa se je vendar razkrilo, in spanec v mojih očeh je zamenjala nespečnost. Ko so mi misli izmučile srce, sem zaklical: O čas, ničesar mi ne prizanašaj in ničesar mi ne pusti! Ko bi bil vladar ljubezni pravičen do mene, ne bi izgnal spanca iz mojih oči. O moji gospodje, bodite nežni do izmučenega ljubimca, usmilite se uglednega moža, ki je bil ponižan. Grajalci so mi zaradi tebe prigovarjali, a jih nisem poslušal; zatisnil sem ušesa in jih preslišal. Rekli so: Zaljubil si se v vitkega lepotca. Odvrnil sem: Njega sem izbral izmed vseh, druge pa pustil.« Ko je Kamar az Zaman končal pesem in si odpočil, je stopil skozi mestna vrata. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestoosma noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman, potem ko je končal pesem in si odpočil, stopil skozi mestna vrata, ne da bi vedel, kam naj gre. Prehodil je vse mesto: vstopil je skozi kopenska vrata in hodil, dokler ni prišel skozi morska vrata, ne da bi srečal enega samega prebivalca. Mesto je namreč ležalo ob morju. Ko je prišel skozi morska vrata, je nadaljeval pot, dokler ni dosegel mestnih vrtov. Utrl si je pot med drevjem, prišel do nekega vrta in obstal pred njegovimi vrati. Vrtnar mu je prišel naproti, ga pozdravil in rekel: »Hvala Bogu, da si se varno izognil prebivalcem tega mesta. Hitro stopi na vrt, preden te kdo izmed njih zagleda.« Kamar az Zaman je vstopil na vrt, ves zbegan, in vprašal vrtnarja: »Kaj je s prebivalci tega mesta? Kakšni ljudje so?« Ta mu je odvrnil: »Vedi, da so vsi prebivalci tega mesta častilci ognja. Pri Bogu, povej mi, kako si prišel sem in kaj te je pripeljalo v našo deželo?« Kamar az Zaman mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo. Vrtnar se je silno začudil in mu dejal: »Vedi, sin moj, da so islamske dežele daleč od tod. Po morju je do njih štiri mesece poti, po kopnem pa celo leto. Pri nas je ladja, ki vsako leto odpluje z blagom do prve islamske dežele. Od tod pluje do morja Ebenovinastih otokov, od tam pa do otokov Haldan, katerih kralju pravijo sultan Šahraman.« Kamar az Zaman je nekaj časa premišljeval in spoznal, da je zanj najbolje, če ostane na vrtu pri vrtnarju in dela pri njem za delež pridelka. Vprašal ga je: »Bi me sprejel, da delam pri tebi na tem vrtu za delež pridelka?« Vrtnar je odgovoril: »Z veseljem.« Nato ga je naučil preusmerjati vodo med drevesi. Kamar az Zaman je začel preusmerjati vodo in s motiko odstranjevati plevel. Vrtnar ga je oblekel v kratek moder plašč, ki mu je segal do kolen. Zalival je drevesa, pretakal obilne solze ter noč in dan prepeval pesmi o svoji ljubljeni Budur. Med njimi so bili tudi tile verzi:

»Obljubili ste nam — zakaj obljube ne izpolnite? Dali ste nam besedo — zakaj ne storite, kar ste rekli? Mi smo po ukazu ljubezni bedeli, vi pa ste spali; tisti, ki bdijo, niso enaki tistim, ki spijo. Dogovorili smo se, da bomo ljubezen skrivali, a obrekovalec vas je premamil, govoril je in vi ste ponavljali. O ljubljeni, v jezi in naklonjenosti, v vsakem stanju ste vi moj cilj, samo vi. Pri nekom imam izmučeno srce; o, ko bi se mu zasmililo moje stanje in bi se me usmilil! Ni vsako oko ranjeno kakor moje in ni vsako srce prevzeto od ljubezni kakor moje. Krivico ste mi storili in rekli: Ljubezen je pač krivična. Resnico ste povedali, tako je, resnico ste povedali. Vprašajte zaljubljenca, ki nikdar ne prelomi zvestobe, četudi mu v drobovju plameni ogenj. Če je moj nasprotnik v ljubezni obenem moj sodnik, komu naj potožim zoper njega, pri kom naj iščem pravico? Ko ne bi bilo moje ljubezenske stiske in koprnenja, moje srce ne bi bilo tako zasužnjeno ljubezni.« Tako je bilo s Kamarjem az Zamanom, sinom kralja Šahramana. Njegova žena, gospa Budur, hči kralja Gajurja, pa je, ko se je zbudila, iskala svojega moža Kamarja az Zamana, vendar ga ni našla. Videla je, da ima hlače razvezane; pogledala je vozel in ugotovila, da je razvezan in da dragocenega kamna ni več. Rekla si je: »Pri Bogu, kako čudno! Kje je moj ljubljeni? Kaže, da je vzel kamen in odšel, ne da bi poznal njegovo skrivnost. Le kam je šel? Gotovo se je zgodilo nekaj nenavadnega, kar ga je prisililo k odhodu, saj se od mene ne more ločiti niti za uro. Naj Bog prekolne kamen in uro, ko sem ga dobila!« Nato je gospa Budur premišljevala in si rekla: »Če stopim pred spremstvo in jim povem, da je moj mož izginil, se me bodo polastili. Moram se domisliti zvijače.« Oblekla je Kamarjeva az Zamanova oblačila, si nadela turban, kakršen je bil njegov, in si čez obraz ovila tančico. V svojo nosilnico je posedla sužnjo, nato stopila iz šotora in zaklicala služabnikom. Pripeljali so ji konja, zajahala ga je in ukazala, naj natovorijo prtljago. Natovorili so jo in krenili na pot. Svojo skrivnost je obdržala zase, in ker je bila podobna Kamarju az Zamanu, nihče ni podvomil, da je res on. S spremstvom je potovala dneve in noči, dokler ni zagledala mesta, ki se je dvigalo nad slanim morjem. Ustavila se je zunaj njega in tam dala postaviti šotore, da bi si odpočili. Nato je povprašala po mestu in povedali so ji: »To je Ebenovinasto mesto. Njegov kralj je kralj Armanus in ima hčer po imenu Hajat an Nufus.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestodeveta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Armanus, ko se je gospa Budur ustavila zunaj Ebenovinastega mesta, da bi si odpočila, poslal sla, naj poizve, kdo je kralj, ki se je utaboril pred mestom. Ko je sel prišel do njih, jih je povprašal in povedali so mu, da je to kraljev sin, ki je zgrešil pot in je namenjen na otoke Haldan h kralju Šahramanu. Sel se je vrnil h kralju Armanusu in mu sporočil novico. Ko jo je kralj slišal, mu je z veljaki svoje države odšel naproti. Ko je prispel do šotorov, sta gospa Budur in kralj Armanus razjahala in se pozdravila. Odpeljal jo je v svoje mesto in jo popeljal v palačo. Ukazal je pogrniti gostijske prte in pripraviti mize z jedmi, nato pa gospo Budur nastaniti v hiši za goste. Tam je ostala tri dni. Potem jo je kralj Armanus obiskal. Tistega dne je bila v kopališču in si je odkrila obraz, ki je bil kakor polna luna. Vse je očarala in ljudje so ob pogledu nanjo izgubljali razsodnost. Kralj Armanus je stopil k njej, ko je bila oblečena v svileno oblačilo z zlatim vezenjem in dragulji, ter ji dejal: »Sin moj, postal sem star in onemogel. V vsem življenju mi je bila dana le ena hči, ki ti je podobna po postavi in lepoti. Vladati ne zmorem več. Bi hotel, sin moj, ostati v moji deželi in prebivati v mojem kraljestvu? Dal ti bom hčer za ženo in kraljestvo.« Gospa Budur je sklonila glavo in od sramu ji je čelo oblil pot. Rekla si je: »Kaj naj storim, ko pa sem ženska? Če se uprem njegovemu ukazu in odidem, bo morda poslal za menoj vojsko, da me ubije; če ga ubogam, pa se utegne razkriti moja skrivnost. Izgubila sem svojega ljubljenega Kamarja az Zamana in o njem ne vem ničesar. Ni mi druge rešitve, kakor da mu ustrežem in ostanem pri njem, dokler Bog ne izpolni tistega, kar je namenil.«

Nato je gospa Budur dvignila glavo in kralju izrazila svojo pripravljenost, da ga uboga. Kralj se je razveselil in ukazal glasniku, naj po Ebenovinastih otokih razglasi veselje in praznično okrasitev. Zbral je dvorne dostojanstvenike, namestnike, kneze, vezirje, državne veljake in mestne sodnike, se odpovedal prestolu ter za vladarja postavil gospo Budur. Nadeli so ji kraljevsko opravo in vsi knezi so stopili prednjo, ne da bi podvomili, da je mladenič. Vsakemu, ki jo je pogledal, so se od njene silne lepote zmočile hlače. Ko je kraljica Budur zasedla prestol in so v njeno čast zadonele radostne fanfare, je kralj Armanus začel pripravljati svojo hčer Hajat an Nufus na poroko. Čez nekaj dni so gospo Budur odpeljali k Hajat an Nufus. Bili sta kakor dve polni luni, ki sta se srečali, ali dve sonci, ki sta vzšli hkrati. Za njima so zaprli vrata in spustili zavese, potem ko so jima prižgali sveče in pripravili posteljo. Gospa Budur je sedla k gospe Hajat an Nufus, se spomnila svojega ljubljenega Kamarja az Zamana in žalost jo je silovito prevzela. Pretočila je solze in zapela tele verze:

»O vi, ki ste odšli, moje srce je vse bolj nemirno; vaša odsotnost v telesu ni pustila niti kančka življenja. Imela sem oči, ki so tožile zaradi nespečnosti, zdaj pa so jih raztopile solze — o, ko bi ostala le nespečnost! Ko ste odšli, je zaljubljenec ostal za vami; toda vprašajte ga, kaj je prestal v ločitvi. Ko ne bi bilo mojih vek, iz katerih so lile solze, bi vsa zemlja zagorela od mojega notranjega ognja. Bogu tožim nad ljubljenimi, ki sem jih izgubil; niso se usmilili ne moje ljubezni do njih ne mojega nemira. Pred njimi nimam druge krivde kakor ljubezen do njih, a ljudje so v ljubezni eni srečni, drugi nesrečni.« Ko je gospa Budur končala pesem, je sedla ob gospo Hajat an Nufus in jo poljubila na usta. Nato je takoj vstala, opravila obredno umivanje in molila, dokler ni gospa Hajat an Nufus zaspala. Potem je gospa Budur legla k njej, ji obrnila hrbet in tako ostala do jutra. Ko se je zdanilo, sta kralj in njegova žena prišla k hčeri in jo vprašala, kako je. Povedala jima je, kaj se je zgodilo in kakšno pesem je slišala.

Tako je bilo s Hajat an Nufus in njenima staršema. Kraljica Budur pa je odšla in sedla na prestol. K njej so prišli knezi in državni veljaki, vsi poveljniki in vojaki, ji čestitali ob prevzemu oblasti, poljubili tla pred njo in molili zanjo. Obrnila se je k njim, se jim nasmehnila, jim podarila častna oblačila in knezom povečala zemljiške posesti. Vojska in ljudstvo sta jo vzljubila in ji želela dolgo vladanje, prepričana, da je moški. Izdajala je ukaze in prepovedi, sodila in delila pravico, izpustila jetnike in odpravila dajatve. V vladni dvorani je ostala do noči, nato pa odšla v odmerjene ji prostore. Tam je našla gospo Hajat an Nufus, sedla k njej, jo narahlo potrepljala po hrbtu, jo nežno ljubkovala, poljubila med oči in zapela tele verze:

»Solze so razkrile mojo skrivnost in shujšano telo razodeva mojo ljubezen. Skrivam jo, pa jo bolečina ločitve oznanja; obrekovalcem moje stanje ni skrito. O vi, ki ste zapustili naš dom, pustili ste mi izmučeno telo in izčrpano dušo. Naselili ste se v globinah mojih prsi, zato iz oči lijejo solze in moj pogled krvavi. Za odsotne bi dal svoje življenje, moje hrepenenje po njih je vedno očitno. Zaradi ljubezni do njih so moje oči ranjene; spanec jih je zapustil, solze pa se ne ustavijo. Sovražniki so mislili, da se bom od njega odvrnil in postal trden. Kako daleč so od resnice! Moje uho jih ne posluša. Njihova ugibanja so zaman, kajti le s Kamarjem az Zamanom se mi izpolnijo želje. Združil je vrline, kakršnih pred njim v minulih časih ni združil nihče. S svojo radodarnostjo in odpuščanjem je ljudi pripravil, da so pozabili na velikodušnost Ibn Zaide in prizanesljivost Muavije. Ko ne bi bilo predolgo in ko bi pesem zmogla zajeti tvojo lepoto, ne bi pustil neizrečene nobene rime.« Nato je kraljica Budur vstala, si obrisala solze, opravila obredno umivanje in molila. Molila je, dokler ni spanec premagal gospe Hajat an Nufus. Ko je ta zaspala, je kraljica Budur prišla in legla k njej do jutra. Nato je vstala, opravila jutranjo molitev in sedla na prestol, izdajala ukaze in prepovedi, sodila in delila pravico.

Tako je bilo z njo. Kralj Armanus pa je prišel k hčeri in jo vprašal, kako je. Povedala mu je vse, kar se ji je zgodilo, in mu izrekla pesem, ki jo je zapela kraljica Budur. Dejala je: »Oče moj, še nikoli nisem videla nikogar tako razumnega in sramežljivega, kakor je moj mož, le da joka in vzdihuje.« Oče ji je odgovoril: »Hči moja, potrpi še z njim. Ostala je le še ta tretja noč. Če te ne vzame in ti ne odvzame devištva, bomo vedeli, kaj storiti z njim: odstavil ga bom s prestola in izgnal iz naše dežele.« Tako se je dogovoril s hčerjo in sklenil, da bo storil tako. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestodeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj Armanus tako dogovoril s hčerjo in sklenil, da bo storil tako. Ko je nastopila noč, je kraljica Budur vstala s prestola in odšla v palačo. Stopila je v odmerjene ji prostore ter zagledala prižgane sveče in gospo Hajat an Nufus, ki je sedela tam. Spomnila se je svojega moža in vsega, kar se je v tistem kratkem času zgodilo med njima. Zajokala je, vzdih za vzdihom se ji je izvijal iz prsi in zapela je tele verze:

Prisežem, moje besede so napolnile širjavo kakor sonce, ki sije nad Zat al Gado. Njegov namig je spregovoril, a pomen mi je ostal nejasen, zato moje hrepenenje po več ni ugasnilo. Odkar sem ga vzljubil, sovražim lepo potrpežljivost; si že videl zaljubljenca, ki bi v ljubezni kaj sovražil? Z zaspanimi pogledi je planil v smrtonosen napad, saj je pogled najbolj poguben prav tedaj, ko je zaspan. Razpustil je svoje kodre in odgrnil tančico, pa sem v njem uzrl lepoto črnine in beline. Moja bolezen in moje zdravje sta v njegovih rokah; ljubezensko bolezen ozdravi le tisti, ki jo je povzročil. Pas se je zaljubil v vitkost njegovega života, boki pa se od zavisti niso hoteli dvigniti. Njegovi lasje in sijaj čela so kakor temna noč, ki jo je zajela svetla zarja. Ko je končala recitacijo, je hotela vstati k molitvi, a Hajat an Nufus jo je prijela za rob oblačila in ji rekla: »Moj gospod, ali te ni sram pred mojim očetom, ki ti je izkazal toliko dobrote, ti pa me še zmeraj puščaš samo?« Ko je to slišala, je sedla nazaj in jo vprašala: »Moja ljuba, kaj govoriš?« Odgovorila je: »Pravim, da še nisem videla nikogar, ki bi bil tako zagledan vase kakor ti. Mar vsak lepotec tako občuduje svojo lepoto? Toda tega ti ne govorim zato, da bi v tebi zbudila željo po meni, temveč iz strahu zate pred kraljem Armanusom. Sklenil je namreč, da ti jutri vzame kraljestvo in te izžene iz svoje dežele, če nocoj ne boš legel z menoj in mi vzel devištva. Morda ga bo jeza tako prevzela, da te bo celo ubil. Moj gospod, usmilila sem se te in ti dala nasvet, odločitev pa je tvoja.« Ko je kraljica Budur slišala te besede, je povesila glavo in vsa zmedena pomislila: »Če mu ne ustrežem, bom pogubljena; če mu ustrežem, bom razkrita. Toda zdaj sem kraljica vseh Ebenovinastih otokov in vsi so pod mojo oblastjo. S Kamarjem az Zamanom se lahko srečava le tukaj, saj v svojo domovino ne more drugače kakor prek Ebenovinastih otokov. Svojo usodo sem zaupala Bogu, najboljšemu vodniku.« Nato je kraljica Budur rekla Hajat an Nufus: »Moja ljuba, proti svoji volji te puščam samo in se ti odrekam.« Povedala ji je vse, kar se ji je zgodilo od začetka do konca, ji pokazala svoje telo in rekla: »Pri Bogu te prosim, prikrij mojo zgodbo in čuvaj mojo skrivnost, dokler me Bog ne združi z mojim ljubljenim Kamarjem az Zamanom. Potem pa naj se zgodi, kar se mora.« Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je sredi dovoljene pripovedi.

Ko je nastopila dvesto enajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Hajat an Nufus neznansko začudila, ko ji je gospa Budur razkrila svojo zgodbo in ji naročila, naj jo zamolči. Zasmilila se ji je in prosila je Boga, naj jo spet združi z njenim ljubljenim Kamarjem az Zamanom. Rekla ji je: »Sestra moja, ne boj se in ne trepetaj. Potrpi, dokler Bog ne izpolni tega, kar je določil.« Nato je Hajat an Nufus zrecitirala ta dva verza:

Skrivnost je pri meni v zaklenjeni hiši; ključ se je izgubil, hiša pa je zapečatena. Skrivnost čuva le človek, vreden zaupanja, in pri najboljših ljudeh ostane skrita. Ko je končala pesem, je rekla: »Sestra moja, prsi plemenitih so grobovi skrivnosti. Tvoje skrivnosti ne bom izdala.« Nato sta se poigravali, se objemali in zaspali skoraj do klica k molitvi. Tedaj je Hajat an Nufus vstala, vzela kokoš in jo zaklala, se namazala z njeno krvjo, slekla hlače in zakričala. Njeni domači so prihiteli k njej, služabnice so veselo zavriskale, njena mati pa je vstopila, jo vprašala, kako je z njo, in ostala pri njej do večera. Kraljica Budur je zjutraj vstala, odšla v kopališče, se umila in opravila jutranjo molitev. Nato se je odpravila v sodno dvorano, sedla na kraljevi prestol in razsojala med ljudmi. Ko je kralj Armanus zaslišal veselo vriskanje, je vprašal, kaj se je zgodilo. Povedali so mu, da je njegova hči izgubila devištvo. Razveselil se je, srce se mu je odprlo in razvedrilo, in priredil je številne gostije. Tako je minilo nekaj časa.

Tako je bilo z njima. Kralj Šahraman pa je po odhodu svojega sina na lov z Marzuvanom, kakor smo že povedali, čakal do noči, a sina ni bilo nazaj. Ves iz sebe tisto noč ni zatisnil očesa. Neznansko ga je skrbelo, koprnenje se mu je stopnjevalo in srce mu je gorelo. Komaj je dočakal svit, nato pa je sina čakal vse do poldneva, vendar ga še vedno ni bilo. Srce je zaslutilo ločitev in v njem je zagorela skrb za otroka. Jokal je, dokler mu solze niso premočile oblačil, in iz strtega srca zrecitiral:

Zaljubljencem sem zmeraj oporekal, dokler nisem sam okusil sladkosti in grenkobe ljubezni. Po požirkih sem izpil čašo njene grenkobe in se ponižal pred njenim sužnjem in svobodnjakom. Čas se je zaobljubil, da razbije našo srečno zvezo, in zdaj je svojo zaobljubo izpolnil. Ko je končal pesem, si je obrisal solze in vojski ukazal, naj se odpravi na dolgo pot in pohiti. Vsa vojska je zajahala in sultan je odrinil s srcem, ki je gorelo od skrbi za sina Kamarja az Zamana in bilo polno žalosti. Vojsko je razdelil v šest oddelkov ter jih razposlal na desno in levo, naprej in nazaj. Rekel jim je: »Jutri se zberemo na razpotju.« Čete in vojaki so se razkropili, kakor smo povedali, in konji so se podali na pot. Potovali so ves preostanek dneva, dokler jih ni zagrnila noč, nato vso noč in še do poldneva, ko so prispeli do križišča štirih poti. Niso vedeli, po kateri je odšel kraljevi sin. Tedaj so zagledali ostanke raztrganih oblačil, razkosano meso in še vidne sledove krvi. Kosi obleke in mesa so ležali raztreseni na vse strani. Ko je kralj Šahraman to videl, je iz dna srca silovito zakričal: »O moj sin!« Bil se je po obrazu, si pulil brado in trgal oblačila. Prepričan, da je njegov sin mrtev, je še huje jokal in žaloval. Ob njegovem joku je zajokala tudi vojska. Vsi so bili prepričani, da je Kamar az Zaman pogubljen, in si posipali glave s prstjo. Noč jih je našla v joku in žalovanju, ki ju skoraj niso več mogli prenesti. Kraljevo srce je gorelo v plamenih vzdihov in zrecitiral je te verze:

Ne grajajte žalujočega zaradi njegove žalosti; že koprnenje mu nalaga dovolj gorja. Joka od prevelike bolečine in obžalovanja, njegova ljubezen pa vam razodeva ogenj v njem. O Sad, kdo bo pomagal strtemu zaljubljencu, ki mu je trpljenje priseglo, da solze ne bodo nikoli zapustile njegovih vek? Razkriva svojo ljubezen ob izgubi svetle lune, ki je s sijajem prekašala vse druge. Smrt mu je na dan odhoda dala piti zvrhano čašo in ga odnesla daleč od doma. Zapustil je bivališča in odšel od nas v trohnenje, ne da bi se poslovil od svojih bratov. Mene pa je prepustil daljavi in odtujenosti, zavračanju in mukam ločitve. Dopoldne je odšel od nas in nas zapustil, ko mu je Gospod podaril svoje rajske vrtove. Ko je končal recitacijo, se je z vojsko vrnil v svoje mesto. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je sredi dovoljene pripovedi.

Ko je nastopila dvesto dvanajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj Šahraman po končani recitaciji z vojsko vrnil v svoje mesto. Prepričan je bil, da je njegov sin mrtev in da ga je napadla ter raztrgala bodisi divja zver bodisi cestni razbojnik. Po otokih Haldan je razglasil, naj si vsi v žalovanju za njegovim sinom Kamarjem az Zamanom nadenejo črnino. Zanj je dal postaviti hišo, ki jo je imenoval Hiša žalosti. Vsak ponedeljek in četrtek je v kraljestvu razsojal med vojaki in podložniki, druge dni v tednu pa je zahajal v Hišo žalosti, objokoval sina in mu posvečal žalostinke. Med njimi je bila tudi ta:

Dan, ko ste blizu mene, je dan izpolnjenih želja; dan, ko se obrnete od mene, je dan smrti. Če bi prenočeval v strahu pred pogubo, bi mi bila združitev z vami slajša od varnosti. Recitiral je tudi:

Naj bo moja duša daritev za tiste, ki odhajajo; njihov odhod je srca ranil, opustošil in razdejal. Naj veselje odsluži svoj čakalni čas, saj sem se po njihovem odhodu s trojno razvezo ločil od sreče. Tako je bilo s kraljem Šahramanom. Kraljica Budur, hči kralja Gajurja, pa je vladala v Ebenovinasti deželi. Ljudje so s prstom kazali nanjo in govorili: »To je zet kralja Armanusa.« Vsako noč je spala z gospo Hajat an Nufus, ji tožila, kako pogreša moža Kamarja az Zamana, ji opisovala njegovo lepoto in ljubkost ter si želela srečanja z njim, četudi le v sanjah.

Tako je bilo s kraljico Budur. Kamar az Zaman pa je še nekaj časa bival pri vrtnarju v vrtu, jokal noč in dan, vzdihoval in recitiral pesmi o nekdanjih časih sreče in veselja. Vrtnar mu je govoril: »Ob koncu leta odplujejo ladje v muslimanske dežele.« Kamar az Zaman je tako živel, dokler ni nekega dne opazil, da se ljudje zbirajo v skupine, in se temu začudil. Vrtnar je prišel k njemu in mu rekel: »Sin moj, danes pusti delo in ne napeljuj vode k drevesom. Danes je praznik in ljudje obiskujejo drug drugega. Odpočij si in popazi na vrt, jaz pa ti grem poiskat ladjo. Le še malo, pa te bom poslal v muslimanske dežele.« Nato je vrtnar odšel in Kamar az Zaman je ostal sam. Srce se mu je stisnilo in solze so mu privrele iz oči. Jokal je, dokler ni omedlel. Ko se je ovedel, je vstal in se sprehodil po vrtu. Premišljeval je o tem, kaj mu je storila usoda, o dolgi ločitvi in odtujenosti, in razum mu je begal od hrepenenja. Spotaknil se je in padel na obraz; s čelom je zadel ob drevesno korenino in kri mu je pritekla ter se pomešala s solzami. Obrisal si je kri, osušil solze in si s krpo obvezal čelo. Vstal je in se ves omamljen znova sprehajal po vrtu. Zagledal je drevo, na katerem sta se prepirali dve ptici. Ena je premagala drugo in jo tako kljunila v vrat, da ji je odtrgala glavo. Nato je glavo pograbila in z njo odletela, mrtva ptica pa je padla na tla pred Kamarja az Zamana. Medtem ko je stal tam, sta se nanjo spustili dve veliki ptici. Ena se je postavila ob njen vrat, druga ob rep; razprostrli sta krila nad njo, iztegnili vratova k njej in jokali. Ko je Kamar az Zaman videl ptici, kako objokujeta svojo tovarišico, je tudi sam zajokal zaradi ločitve od žene. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je sredi dovoljene pripovedi.

Ko je nastopila dvesto trinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Kamar az Zaman zajokal zaradi ločitve od žene, ko je videl ptici, kako objokujeta svojo tovarišico. Nato je videl, kako sta izkopali jamo, vanjo pokopali ubito ptico in vzleteli v nebo. Nekaj časa ju ni bilo, potem pa sta se vrnili s ptico, ki jo je ubila. Spustili sta jo na grob ubite ptice, jo pritisnili ob tla in jo ubili. Razparali sta ji trebuh, izvlekli drobovje ter izlili njeno kri na grob ubite ptice. Nato sta raztresli njeno meso, raztrgali kožo in vse, kar je bilo v njenem trebuhu, raznesli na različne kraje. Kamar az Zaman je vse to gledal in se čudil. Ko je pogledal proti kraju, kjer sta ubili ptico, je zagledal nekaj bleščečega. Stopil je bliže in videl, da je ptičje golše. Pobral ga je in odprl, v njem pa našel dragulj, ki je bil vzrok njegove ločitve od žene. Ko ga je zagledal in prepoznal, je od veselja padel na tla in omedlel. Ko se je ovedel, si je rekel: »To je dobro znamenje in napoved, da se bom spet združil s svojo ljubljeno.« Ogledal si ga je, ga ponesel k očesu in si ga privezal na roko. Poln dobrih upov je vstal in odšel iskat vrtnarja. Iskal ga je do noči, a ga ni bilo. Kamar az Zaman je prenočil v svojem bivališču, zjutraj pa vstal in se lotil dela. Okoli pasu si je zavezal vrv iz palmovih vlaken, vzel motiko in košaro ter se podal po vrtu. Prišel je do rožičevca in z motiko udaril ob njegovo korenino; udarec je zazvenel. Z mesta je odkopal prst, odkril pokrov in ga odprl. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je sredi dovoljene pripovedi.

Ko je nastopila dvesto štirinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman pod odprtim pokrovom našel vhod. Spustil se je vanj in odkril starodavno dvorano iz časov plemen Samud in Ad. Bila je prostrana in polna rdečega zlata. Rekel si je: »Trpljenje je minilo, prišla sta radost in veselje.« Nato se je povzpel nazaj na vrt, namestil pokrov, kakor je bil prej, in se vrnil k napeljevanju vode do dreves. Delal je do konca dneva, ko je prišel vrtnar in rekel: »Sin moj, veseli se vrnitve v domovino! Trgovci so se pripravili na pot in čez tri dni ladja odpluje v Ebenovinasto mesto, prvo mesto v muslimanskih deželah. Ko prideš tja, boš šest mesecev potoval po kopnem, dokler ne prispeš na otoke Haldan h kralju Šahramanu.« Kamar az Zaman se je razveselil, poljubil vrtnarjevo roko in mu rekel: »Oče moj, kakor si ti meni prinesel veselo novico, jo bom tudi jaz tebi.« Povedal mu je za dvorano. Vrtnar se je razveselil in dejal: »Sin moj, osemdeset let sem že v tem vrtu, pa nisem ničesar odkril. Ti si pri meni manj kot leto, pa si našel ta zaklad. To je tvoj delež, ki bo odpravil tvojo nesrečo in ti pomagal, da prideš do domačih in se spet združiš s tisto, ki jo ljubiš.« Kamar az Zaman je odgovoril: »Razdeliti si ga morava.«

Nato je vzel vrtnarja s seboj v dvorano in mu pokazal zlato, ki je bilo spravljeno v dvajsetih velikih vrčih. Deset jih je vzel sam in deset vrtnar. Vrtnar mu je rekel: »Sin moj, napolni posode s tistimi drobnimi olivami, ki rastejo v tem vrtu. Drugje kot v naši deželi jih ni in trgovci jih vozijo v vse dežele. Zlato daj v posode, olive pa nanj, potem posode zapri in jih vzemi na ladjo.« Kamar az Zaman se je nemudoma lotil dela. Napolnil je petdeset posod, vanje spravil zlato, ga prekril z olivami in posode zaprl. V eno izmed njih je položil tudi dragulj. Nato je sedel z vrtnarjem in se pogovarjal z njim, prepričan, da se bo kmalu vrnil k domačim in da je srečanje že blizu. Rekel si je: »Ko pridem na Ebenovinasti otok, bom od tam odpotoval v očetovo deželo in povprašal po svoji ljubljeni Budur. Le kaj je z njo? Se je vrnila v svojo domovino ali odpotovala v deželo mojega očeta? Ali pa se ji je na poti kaj zgodilo?« Tako je Kamar az Zaman čakal, da minejo dnevi, in vrtnarju povedal zgodbo o pticah in o tem, kaj se je zgodilo med njimi. Vrtnar se je začudil, potem pa sta spala do jutra. Zjutraj je bil vrtnar bolan. Dva dni je ostal slaboten, tretji dan pa mu je bilo tako hudo, da niso več upali, da bo preživel. Kamar az Zaman je bil zaradi njega žalosten. Medtem so prišli kapitan in mornarji ter povprašali po vrtnarju. Povedal jim je za njegovo bolezen, oni pa so vprašali: »Kje je mladenič, ki hoče z nami na Ebenovinasti otok?« Kamar az Zaman jim je odgovoril: »Vaš služabnik stoji pred vami.« Nato jim je naročil, naj odnesejo posode na ladjo. Odnesli so jih in mu rekli: »Pohiti, veter je ugoden.« Odgovoril jim je: »Slišim in ubogam.« Na ladjo je odnesel svojo popotnico, potem pa se vrnil k vrtnarju, da bi se poslovil. Našel ga je v smrtni uri in sedel ob njegovem vzglavju, dokler ni umrl. Zaprl mu je oči, ga pripravil za pogreb in pokopal. Nato se je odpravil k ladji, a ta je že razpela jadra in odplula. Rezala je morje, dokler mu ni izginila izpred oči. Kamar az Zaman je obstal ves osupel in zbegan, potem pa se potrt in žalosten vrnil na vrt ter si posipal glavo s prstjo. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je sredi dovoljene pripovedi.

Ko je nastopila dvesto petnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Kamar az Zaman po odhodu ladje potrt in žalosten vrnil na vrt. Od lastnika ga je vzel v najem in najel moža, ki mu je pomagal zalivati drevesa. Nato se je odpravil k pokrovu, se spustil v dvorano in preostalo zlato spravil v petdeset posod ter ga prekril z olivami. Ko je povprašal po ladji, so mu povedali, da odpluje le enkrat na leto. Še bolj ga je obšla tesnoba in obžaloval je vse, kar se mu je pripetilo, še zlasti izgubo dragulja gospe Budur. Jokal je noč in dan ter recitiral pesmi.

Tako je bilo s Kamarjem az Zamanom. Ladji pa je pihal ugoden veter in prispela je na Ebenovinasti otok. Po volji usode je kraljica Budur prav tedaj sedela pri oknu in zagledala ladjo, zasidrano ob obali. Srce ji je vztrepetalo. Z emirji in dvorjani je zajahala ter se odpravila na obalo. Ustavila se je pri ladji, kjer so pravkar prenašali blago v skladišča. Poklicala je kapitana in ga vprašala, kaj prevaža. Odgovoril je: »O kralj, na tej ladji imam zdravilna zelišča in praške, črtala za oči, mazila, olja, dragocenosti, imenitne tkanine in dragoceno blago, ki bi ga še kamele in mule komaj prenesle. Imam tudi raznovrstne dišave in začimbe, kafalski alojev les, tamarindo in drobne olive, kakršne je v teh krajih težko dobiti.« Zaželela si je oliv in vprašala kapitana: »Koliko oliv imaš?« Odgovoril je: »Petdeset polnih posod, vendar njihov lastnik ni prišel z nami. Kralj naj si vzame iz njih, kolikor želi.« Rekla je: »Prinesite jih na obalo, da si jih ogledam.« Kapitan je zaklical mornarjem in prinesli so vseh petdeset posod. Eno je odprla, pogledala vanjo in rekla: »Vzela bom vseh petdeset posod in vam zanje plačala, kolikor stanejo.« Kapitan je odgovoril: »Pri nas nimajo velike vrednosti, njihov lastnik, ki je ostal za nami, pa je reven mož.« Vprašala je: »Koliko je njihova cena?« Odgovoril je: »Tisoč dirhamov.« Rekla je: »Vzamem jih za tisoč dirhamov.« Nato je ukazala, naj jih odnesejo v palačo.

Ko je nastopila noč, je naročila, naj ji prinesejo eno posodo, in jo odprla. V sobi sta bili le ona in Hajat an Nufus. Predse je postavila pladenj in nanj stresla nekaj iz posode, pa se je na pladnju nabral kup rdečega zlata. Gospe Hajat an Nufus je rekla: »To je vendar zlato!« Nato je pregledala vse posode in odkrila, da so vse polne zlata, oliv pa je bilo skupaj le za eno posodo. Med brskanjem po zlatu je našla dragulj. Vzela ga je, si ga ogledala in spoznala, da je to prav tisti dragulj, ki ga je imela v vrvici hlač in ki ga je vzel Kamar az Zaman. Ko se je prepričala, je od veselja zavpila in se nezavestna zgrudila. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je sredi dovoljene pripovedi.

Ko je nastopila dvesto šestnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica Budur ob pogledu na dragulj od veselja zavpila in se nezavestna zgrudila. Ko se je ovedela, si je rekla: »Ta dragulj je povzročil ločitev od mojega ljubljenega Kamarja az Zamana, zdaj pa prinaša dobro novico.« Nato je gospe Hajat an Nufus povedala, da njegova najdba napoveduje njuno srečanje. Zjutraj je sedla na kraljevi prestol in poklicala ladijskega kapitana. Ko je prišel, je pred njo poljubil tla, ona pa ga je vprašala: »Kje ste pustili lastnika teh oliv?« Odgovoril je: »O kralj našega časa, pustili smo ga v deželi ognječastilcev, kjer je vrtnar.« Rekla mu je: »Če ga ne pripelješ sem, si ne moreš niti misliti, kaj bo doletelo tebe in tvojo ladjo.« Nato je ukazala zapečatiti skladišča trgovcev in jim rekla: »Lastnik teh oliv je moj dolžnik in dolguje mi denar. Če ne pride, vas bom vse pobila in vam zaplenila blago.« Trgovci so se zgrnili h kapitanu in mu obljubili plačilo za ladjo, če se vrne ponj. Rekli so mu: »Reši nas tega tirana!« Kapitan se je vkrcal, razpel jadra in Bog mu je naklonil srečno plovbo, tako da je ponoči prispel na otok. Odpravil se je k vrtu. Kamarju az Zamanu se je noč vlekla; spominjal se je ljubljene in sedel na vrtu ter jokal zaradi vsega, kar se mu je zgodilo. Kapitan je potrkal na njegova vrata. Kamar az Zaman jih je odprl in stopil ven, mornarji pa so ga pograbili, odnesli na ladjo, razpeli jadra in odpluli. Pluli so dneve in noči, Kamar az Zaman pa ni vedel, zakaj se mu to dogaja. Ko jih je vprašal, so mu odgovorili: »Dolžnik kralja Ebenovinastih otokov si, zeta kralja Armanusa! Ukradel si mu denar, nesrečnik!« Rekel je: »Pri Bogu, še nikoli v življenju nisem bil v tej deželi in je sploh ne poznam.«

Pluli so z njim, dokler se niso pred njimi pokazali Ebenovinasti otoki. Nato so ga privedli pred gospo Budur. Ko ga je zagledala, ga je prepoznala in rekla: »Pustite ga pri služabnikih, naj ga odpeljejo v kopališče.« Trgovce je izpustila, kapitanu pa podarila častno oblačilo, vredno deset tisoč dinarjev. Odšla je k Hajat an Nufus, ji povedala, kaj se je zgodilo, in rekla: »Prikrij novico, dokler ne dosežem svojega namena in ne storim nečesa, kar bodo zapisali v zgodovino in po nama prebirali kraljem in podložnikom.« Po njenem ukazu so Kamarja az Zamana odpeljali v kopališče in ga oblekli v kraljevska oblačila. Ko je prišel iz kopališča, je bil kakor vitka veja drevesa ban ali zvezda, ob katere sijaju bi se osramotila sonce in luna. Duša se mu je vrnila v telo. Nato je odšel k njej in vstopil v palačo. Ko ga je zagledala, je umirila svoje srce, da bi izpeljala nameravano. Podarila mu je sužnje in služabnike, kamele in mule ter zakladnico denarja. Nenehno ga je povzdigovala iz položaja v položaj, dokler ga ni imenovala za zakladnika in mu izročila premoženje. Izkazovala mu je naklonjenost, ga imela ob sebi in emirjem razodela njegov ugledni položaj, zato so ga vsi vzljubili. Kraljica Budur mu je vsak dan višala prejemke, Kamar az Zaman pa ni vedel, zakaj mu izkazuje tolikšno čast. Ker je imel toliko denarja, je radodarno obdaroval ljudi in služil kralju Armanusu, dokler ga tudi ta ni vzljubil. Vzljubili so ga emirji, veljaki in preprosto ljudstvo in začeli prisegati pri njegovem življenju. Ves ta čas se je Kamar az Zaman čudil častem, ki mu jih je izkazovala kraljica Budur, in si govoril: »Pri Bogu, tolikšna naklonjenost mora imeti svoj razlog. Morda me ta kralj tako pretirano časti zaradi kakšnega sprevrženega namena. Prositi ga moram za dovoljenje, da zapustim njegovo deželo.«

Nato se je odpravil h kraljici Budur in ji rekel: »O kralj, izkazal si mi neizmerno čast. Naj bo ta čast popolna: dovoli mi odpotovati in vzemi nazaj vse, kar si mi podaril.« Kraljica Budur se je nasmehnila in ga vprašala: »Kaj te žene, da si želiš na pot in se izpostavljati nevarnostim, ko pa uživaš največje časti in vedno večjo naklonjenost?« Kamar az Zaman ji je odgovoril: »O kralj, če za tolikšno čast ni razloga, je to najčudnejša reč med vsemi čudesi. Še zlasti zato, ker si mi podelil položaje, ki bi morali pripasti odličnim možem, jaz pa sem še mlad in neizkušen.« Kraljica Budur mu je rekla: »Razlog je v tem, da te ljubim zaradi tvoje neprekosljive lepote in čudovite miline. Če mi dovoliš, kar želim od tebe, ti bom izkazal še več časti, darov in milosti ter te kljub mladosti postavil za vezirja, kakor so ljudje mene v teh letih postavili za svojega sultana. Danes ni nič čudnega, če mladi vladajo. Kako lepo je rekel pesnik:

Naš čas je, kakor da bi bil iz Lotovega ljudstva: strastno si želi postavljati mlade v ospredje. Ko je Kamar az Zaman slišal te besede, ga je obšel sram in lica so mu pordečela kakor plamen. Rekel je: »Ne potrebujem časti, ki vodijo v prepovedani greh. Raje bom reven v denarju, a bogat v plemenitosti in kreposti.« Kraljica Budur mu je odgovorila: »Ne dam se preslepiti tvoji pobožnosti, ki izvira iz prevzetnosti in spogledljivosti. Kako lepo je rekel pesnik:

Spomnil sem ga na obljubo združitve, pa mi je rekel: »Kako dolgo boš še ponavljal te boleče besede?« Ko pa sem mu pokazal dinar, je zapel: »Kam naj človek ubeži neizogibni usodi?«

Ko je Kamar az Zaman slišal te besede in razumel pesem, je rekel: »O kralj, takih dejanj nisem vajen in nimam moči nositi takega bremena. Še starejši od mene ga ne bi zmogel, kako naj ga torej jaz, ki sem tako mlad?« Kraljica Budur se je ob njegovih besedah nasmehnila in rekla: »To je pa res čudno! Kako se zmota razkrije sredi pravilnega sklepanja! Če si še otrok, zakaj se bojiš prepovedanih dejanj in grehov, ko pa še nisi dosegel starosti, v kateri odgovarjaš zanje? Otroka zaradi greha ne obtožujemo in ne grajamo. S svojim ugovarjanjem si se sam ujel v dokaz in zdaj si dolžan privoliti v združitev. Ne upiraj se več in se ne izmikaj. Božji sklep je vnaprej določena usoda. Jaz bi se moral bolj od tebe bati, da zapadem v zablodo. Dobro je rekel pesnik:

Moj tič je velik, mali pa mi pravi: »Zabodi mi ga v drobovje in bodi junak!« Odvrnil sem: »To ni dovoljeno.« Pa mi je rekel: »Po moji presoji je.« In pofukal sem ga, sledeč njegovi presoji. Ko je Kamar az Zaman slišal te besede, je svetlobo na njegovem obrazu zamenjala tema. Rekel je: »O kralj, pri sebi imaš toliko lepih žena in suženj, da jim v današnjem času ni para. Zakaj ti one ne zadoščajo? Obrni se h kateri koli izmed njih in mene pusti pri miru.« Odgovorila je: »Res je, kar praviš, toda one ne morejo ozdraviti bolečin in muk ljubezni do tebe. Ko se značaj in narava spridita, poslušata in ubogata vse drugo prej kot dober nasvet. Nehaj se prepirati in poslušaj pesnikove besede:

Mar ne vidiš trga, obloženega s sadjem? Eni hočejo fige, drugi sikomore. In besede drugega: Njene zapestnice na gležnjih molčijo, pas pa ji žvenketa: ene so presite, drugi toži zaradi revščine. Ne pozna svoje lepote in hoče, da te pozabim, a po veri ne bi nikoli privolil v nevero. Pri puhasti bradici, ki prekaša njene spletene lase, nikoli ne bom posegel po devici, ki bi me odvračala od tebe. In besede drugega:

O edini v lepoti, ljubezen do tebe je moja vera, ki sem jo izbral nad vsemi nauki. Zaradi tebe sem zapustil ženske, da ljudje zdaj mislijo, da sem menih. In besede drugega:

Moje srce je pozabilo Zajnab in Navar zaradi vrtnice lica nad mirto bradice. Zaljubil sem se v gazelo v kratkem jopiču in ni mi več do ljubezni z nosilko zapestnic. Moj ljubi je z menoj med ljudmi in na samem, ne kakor ljubica, ki ostaja zaprta doma. O ti, ki me grajaš, ker sem zapustil Hind in Zajnab, moj razlog je jasen kakor jutranja zarja! Bi rad, da postanem ujetnik ujetnice, zaprte v hiši ali skrite za zidom? In besede drugega:

Ne primerjaj golobradega z žensko in ne poslušaj obrekovalca, ki temu pravi razvrat. Razlika je med žensko, katere nogo poljublja obraz, in gazelo, katere preča poljublja tla. In besede drugega:

Žrtvoval bi se zate; nalašč smo izbrali tebe, ker nimaš mesečne krvi in ne odlagaš jajc. Če bi se nagibali k združevanju z lepoticami, bi še prostrana dežela postala pretesna za naše potomstvo. In besede drugega:

Jezi se v svoji razvajenosti in mi pravi, potem ko me je vabila k dejanju, ki se ni zgodilo: »Če me ne pofukaš, kakor mož pofuka ženo, mi ne zameri, če jutri postaneš rogonosec. Tvoj tič je mehak, kakor da bi bil iz voska; bolj ko ga moja dlan drgne, mehkejši postaja.« In besede drugega:

Ko sem se odvrnil od tega, da bi legel nanjo, je rekla: »O bedak, ki v nevednosti presegaš vse meje! Nisi hotel poljuba na svoj obraz, pa ti bomo obrnili stran, ki ti bo všeč.« In besede drugega:

Ponudila mi je nežno pičko, pa sem rekel: »Tega ne fukam.« Obrnila se je in rekla: »Od tega se odvrača le tisti, ki je odvrnjen. Dandanes se fukanje od spredaj opušča.« Obrnila mi je odprtino, podobno ulitemu srebru. »Dobro si storila, gospa moja, dobro si storila, naj te nikdar ne izgubim! Dobro si storila, ti, ki si širša od osvajanj našega gospoda kralja!« In besede drugega:

Ljudje prosijo odpuščanja z rokami, one pa prosijo odpuščanja z nogami. O kakšno dobro delo, ki ga Bog povzdigne navzdol! Ko je Kamar az Zaman slišal te pesmi in spoznal, da ne more ubežati njenemu namenu, je rekel: »O kralj našega časa, če že mora biti, mi obljubi, da boš to z menoj storil le enkrat, čeprav to ne bo pomagalo popraviti sprijene narave. Potem me nikoli več ne prosi za to. Morda bo Bog popravil, kar se bo v meni spridilo.« Odgovorila je: »Obljubljam ti in upam, da nama bo Bog odpustil ter po svoji milosti izbrisal najine velike grehe. Prostranstvo nebesnega odpuščanja ni preozko, da bi naju zajelo, izbrisalo najine hude pregrehe in naju iz teme zablode pripeljalo v luč prave poti. Kako lepo in dobro je rekel pesnik:

Ljudje so si nekaj domislili o nama in nekaterim se je to trdno zasidralo v dušo in srce. Pridi, enkrat uresničiva njihovo domnevo, da jih razbremeniva greha zaradi naju, potem pa se pokesajva. Nato mu je dala trdne obljube in prisegla pri Nujno bivajočem, da se to dejanje med njima zgodi le enkrat v življenju, četudi bi jo ljubezen do njega pognala v smrt in pogubo. Pod tem pogojem je vstal in šel z njo v njeno zasebno sobo, da bi pogasil ogenj njenega hrepenenja. Govoril je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem in Veličastnem. Tako je določil Mogočni, Vsevedni.« Nato si je ves osramočen odvezal hlače, iz oči pa so mu od silnega strahu tekle solze. Nasmehnila se je, ga potegnila k sebi na posteljo in mu rekla: »Po tej noči ne boš doživel ničesar, čemur bi oporekal.« Sklonila se je k njemu, ga poljubljala in objemala ter ovila nogi okoli njegovih. Nato mu je rekla: »Sezi mi med stegna do tistega, kar poznaš; morda se bo dvignilo iz priklona v pokončno držo.« Zajokal je in rekel: »Ničesar od tega ne znam.« Odgovorila je: »Pri mojem življenju, stori, kar sem ti naročila.« Iztegnil je roko, srce pa mu je vzdihovalo. Njeno stegno je bilo mehkejše od masla in nežnejše od svile. Dotik mu je postal prijeten in z roko je zašel na vse strani, dokler ni dosegel obokane vzpetine, polne blagoslovov in vzgibov. Rekel si je: »Morda je ta kralj dvospolnik, ne moški ne ženska.« Nato je rekel: »O kralj, pri tebi nisem našel uda, kakršnega imajo moški. Kaj te je torej gnalo k takim dejanjem?« Kraljica Budur se je tako zasmejala, da se je zvrnila na hrbet, in mu rekla: »Ljubi moj, kako hitro si pozabil noči, ki sva jih preživela skupaj!« Razkrila mu je, kdo je, in spoznal je, da je to njegova žena, kraljica Budur, hči kralja Gajurja, gospodarja otokov in morij. Objel jo je in ona njega, poljubljal jo je in ona njega. Nato sta legla na posteljo združitve in drug drugemu recitirala pesnikove besede:

Ko ga je nežni nagib vitkega stasa z vztrajno milino povabil v moj objem in s svojo mehkobo napojil trdoto njegovega srca, se je po dolgem upiranju naposled odzval. Bal se je, da bi ga ob prihodu zagledale grajavke, zato je prišel opremljen za varno pot. Vitki pasovi so tožili zaradi polnih bokov, ki so nogam med hojo nalagali breme mladih kamel. Oborožen je bil z ostrim mečem svojih pogledov, nočno temo pa si je nadel kakor gladek oklep. Njegov vonj mi je oznanil srečo njegovega prihoda in planil sem kakor ptica iz kletke. Na pot sem položil lice, da bi po njem stopil s sandalom, in prah z njegovega obuvala mi je kakor zdravilni kohl ozdravil bolne oči. V objemu sem razpel zastave združitve in razvezal vozel svoje uporne usode. Priredil sem slavje, njegovemu klicu pa se je odzvalo veselje, čisto in brez sledu grenkobe. Polna luna je z zvezdami okrasila nasmeh penečih se mehurčkov, ki so plesali na gladini vina. V mihrabu njene slasti sem se predajal temu, za kar se grešnik kesa. Prisegam pri znamenjih jutranje svetlobe na njegovem obrazu: ob njem nisem pozabil sure Iskrenost. Nato je kraljica Budur Kamarju Zamanu povedala vse, kar se ji je zgodilo, od začetka do konca, in tudi on ji je pripovedoval o vseh svojih doživetjih. Potem jo je začel grajati in ji rekel: »Kaj te je gnalo, da si to noč tako ravnala z menoj?« Odgovorila mu je: »Ne zameri mi, hotela sem se le pošaliti ter pomnožiti najino veselje in radost.« Ko je zasijalo jutro in razlilo svojo svetlobo, je kraljica Budur poslala po kralja Armanusa, očeta kraljice Hajat an Nufus. Razkrila mu je, kdo je v resnici, in mu povedala, da je žena Kamarja Zamana. Zaupala mu je njuno zgodbo in vzrok njune ločitve ter mu zagotovila, da je njegova hči Hajat an Nufus še vedno devica. Ko je kralj Armanus, vladar Ebenovinastih otokov, slišal zgodbo kraljice Budur, hčere kralja Gajurja, se je silno začudil in ukazal, naj jo zapišejo z zlatim črnilom. Nato se je obrnil h Kamarju Zamanu in mu rekel: »Kraljevi sin, ali bi se hotel povezati z menoj v svaštvo in se poročiti z mojo hčerjo Hajat an Nufus?« Odgovoril je: »Naj se najprej posvetujem s kraljico Budur, saj ji dolgujem neizmerno hvaležnost.« Ko jo je vprašal za nasvet, mu je rekla: »To je imenitna misel! Poroči se z njo, jaz pa ji bom služila kakor dekla. Veliko dobrega mi je storila, bila je ljubezniva in velikodušna do mene; poleg tega sva v njenem domu in njen oče naju je zasul z dobroto.« Ko je Kamar Zaman videl, da kraljica Budur temu pritrjuje in ni ljubosumna na Hajat an Nufus, sta se sporazumela. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto sedemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Kamar Zaman o tem sporazumel s svojo ženo, kraljico Budur, in kralju Armanusu povedal, da si kraljica Budur te poroke želi in da je pripravljena služiti Hajat an Nufus kakor dekla. Ko je kralj Armanus slišal njegove besede, se je silno razveselil. Odšel je in sedel na svoj prestol, sklical vse vezirje, emirje, dvorne komornike in državne dostojanstvenike ter jim od začetka do konca povedal zgodbo Kamarja Zamana in njegove žene, kraljice Budur. Naznanil jim je, da želi svojo hčer Hajat an Nufus poročiti s Kamarjem Zamanom in ga postaviti za njihovega sultana namesto njegove žene, kraljice Budur. Vsi so odgovorili: »Ker je Kamar Zaman mož kraljice Budur, ki nam je vladala pred njim in za katero smo mislili, da je zet našega kralja Armanusa, ga vsi sprejemamo za svojega sultana. Služili mu bomo in nikoli ne bomo prekršili njegovih ukazov.« Kralj Armanus se je tega silno razveselil. Poklical je sodnike, priče in državne veljake ter sklenil poročno pogodbo med Kamarjem Zamanom in svojo hčerjo, kraljico Hajat an Nufus. Nato je priredil slavja in razkošne gostije, vse emirje in vojaške poveljnike obdaril z dragocenimi častnimi oblačili, razdelil miloščino revnim in ubogim ter izpustil vse jetnike. Ves svet se je veselil, da je kralj Kamar Zaman postal sultan, in ljudje so molili, da bi mu bili slava, sreča, blagostanje in čast naklonjeni za vselej.

Ko je Kamar Zaman postal njihov sultan, je odpravil mitnine, izpustil še preostale zapornike in vladal hvalevredno. Z ženama je živel v miru in veselju, zvestobi in radosti ter pri vsaki preživel po eno noč. Tako je minilo precej časa; skrbi in žalost so ga zapustile in pozabil je na svojega očeta, kralja Šahramana, ter na čast in moč, ki ju je užival pri njem. Naposled mu je vzvišeni Bog po obeh ženah podaril dva sinova, podobna svetlima lunama. Starejšega mu je rodila kraljica Budur in ime mu je bilo kralj Amdžad, mlajšega pa kraljica Hajat an Nufus in ime mu je bilo kralj Asad. Asad je bil lepši od svojega brata Amdžada. Oba sta odraščala v časti in nežni skrbi, se vzgajala v omiki in kreposti ter se učila lepopisja, vladarskih veščin in konjeništva. Postala sta nadvse dovršena mladeniča izredne lepote, ki je ženske očarala. Ko sta bila stara približno sedemnajst let, sta bila še vedno nerazdružljiva: skupaj sta jedla in pila ter se nista ločila niti za trenutek. Vsi ljudje so jima to zavidali. Ko sta dozorela v moža in se odlikovala v vseh vrlinah, jima je oče ob svojih potovanjih izmenoma prepuščal sodni sedež, tako da je vsak po en dan razsojal med ljudmi. Toda nepreklicna usoda in neizbežna božja volja sta hoteli, da je kraljico Budur, ženo njunega očeta, obšla ljubezen do Asada, sina Hajat an Nufus, Hajat an Nufus, prav tako ženo njunega očeta, pa ljubezen do Amdžada, sina kraljice Budur. Odtlej se je vsaka igrala s sinom svoje sožene, ga poljubljala in stiskala k prsim. Kadar je to videla njegova mati, je mislila, da gre za nežnost in materinsko ljubezen do otroka. Strast je zavladala srcema obeh žensk in mladeniča sta ju povsem prevzela. Kadar je sin njene sožene prišel k njej, ga je vsaka stisnila k prsim in si želela, da je nikoli ne bi zapustil. Ker se je čakanje vleklo in nista našli poti do ljubezenske združitve, sta se odpovedali hrani in pijači ter izgubili sladki spanec. Nato se je kralj odpravil na lov in sinovoma ukazal, naj ga kakor po navadi nadomeščata pri razsojanju, vsak po en dan. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto osemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj odpravil na lov in sinovoma ukazal, naj ga kakor po navadi nadomeščata pri razsojanju, vsak po en dan. Prvi dan je na sodni sedež sedel Amdžad, sin kraljice Budur. Ukazoval je in prepovedoval, imenoval in odstavljal, dajal in odrekal. Kraljica Hajat an Nufus, Asadova mati, mu je napisala pismo, da bi omehčala njegovo srce. V njem mu je razkrila svojo navezanost in ljubezen, odgrnila tančico svoje skrivnosti ter mu povedala, da si želi združitve z njim. Vzela je list in nanj zapisala te ritmične besede: »Od uboge zaljubljenke, žalostne in ločene, ki ji mladost propada v ljubezni do tebe in katere trpljenje zaradi tebe nima konca. Če bi ti opisala svojo dolgo žalost, muke hrepenenja, strast v svojem srcu, jok in stok, razbolelost žalostnega srca, žalost za žalostjo in skrb za skrbjo, bolečino ločitve, potrtost in notranji ogenj, bi bila razlaga predolga za pismo in je ne bi mogla zajeti nobena številka. Zemlja in nebo sta mi postala pretesna; razen tebe nimam ne upanja ne pričakovanja. Stojim že na pragu smrti, prestajam grozo izgube, ogenj v meni se krepi in bolečina zapuščenosti ter ločitve raste. Če bi opisala vse svoje hrepenenje, ga papir ne bi mogel sprejeti.« Nato je pripisala ta dva verza:

Če bi opisala ogenj, ki me žge, bolezen, hrepenenje in nemir, na zemlji ne bi ostal ne list ne pero, ne kaplja črnila ne košček papirja. Nato je kraljica Hajat an Nufus list zavila v kos dragocene svile, prepojene z mošusom in dišavami, ter mu pridala svoje lasne kite, vredne celega premoženja. Vse skupaj je zavila v robec, ga izročila služabniku in mu ukazala, naj ga odnese kralju Amdžadu. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto devetnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabniku izročila pismo in mu ukazala, naj ga odnese kralju Amdžadu. Služabnik je šel, ne da bi vedel, kaj mu je namenila skrita usoda, kajti Poznavalec vseh skrivnosti ureja stvari, kakor hoče. Ko je stopil pred kralja Amdžada, je poljubil tla pred njim, mu podal robec in izročil sporočilo. Kralj Amdžad je vzel robec iz služabnikovih rok in ga razgrnil. Zagledal je pismo, ga odprl in prebral. Ko je razumel njegovo vsebino, je spoznal, da žena njegovega očeta goji izdajalske namene in je v svojem srcu že prevarala njegovega očeta, kralja Kamarja Zamana. Silno se je razjezil in začel obsojati ženske zaradi njihovega ravnanja. Rekel je: »Naj Bog prekolne nezveste ženske, ki jim manjka razuma in vere!« Nato je potegnil meč in rekel služabniku: »Gorje ti, ničvredni suženj! Mar prenašaš izdajalska pisma žene svojega gospodarja? Pri Bogu, nič dobrega ni v tebi, črn si po koži in po dejanjih, grd na pogled in nizkoten po naravi!« Z mečem ga je udaril po vratu in mu odsekal glavo. Robec z vsem, kar je bilo v njem, je zložil in spravil v žep. Nato je šel k materi, ji povedal, kaj se je zgodilo, jo zasul z žaljivkami in psovkami ter rekel: »Druga drugo prekašate v nečistosti! Pri vsemogočnem Bogu, če se ne bi bal, da bom užalil očeta Kamarja Zamana in brata, kralja Asada, bi šel k njej in ji odsekal glavo, kakor sem jo njenemu služabniku!«

Nato je ves besen odšel od svoje matere, kraljice Budur. Ko je kraljica Hajat an Nufus, žena njegovega očeta, izvedela, kaj je storil njenemu služabniku, ga je začela zmerjati in preklinjati ter v sebi snovati maščevanje. Kralj Amdžad je bil tisto noč povsem izčrpan od jeze, prizadetosti in težkih misli; ne jed ne pijača ne spanec mu niso prinesli veselja. Ko se je zdanilo, je njegov brat, kralj Asad, odšel in sedel na sedež svojega očeta, kralja Kamarja Zamana, da bi razsojal med ljudmi. Njegova mati Hajat an Nufus pa je bila vsa oslabela od novice, da je kralj Amdžad ubil njenega služabnika. Kralj Asad je tistega dne sodil pravično, imenoval in odstavljal, ukazoval in prepovedoval ter dajal in obdaroval. Na sodnem sedežu je ostal skoraj do časa popoldanske molitve. Tedaj je kraljica Budur, mati kralja Amdžada, poslala po eno od prekanjenih stark in ji razkrila, kaj nosi v srcu. Vzela je list, da bi sinu svojega moža, kralju Asadu, napisala pismo in mu potožila o svoji silni ljubezni in hrepenenju. Zapisala je te ritmične besede: »Od tiste, ki gine od ljubezni in hrepenenja, najlepšemu med ljudmi po značaju in postavi, ki ga prevzema lastna lepota, ki se ponosno zanaša na svoj čar, se odvrača od nje, ki si želi njegove bližine, in se odreka družbi tiste, ki se je ponižala in uklonila. Njemu, ki jo zapušča in se je je naveličal, kralju Asadu, gospodarju neprekosljive lepote, prijetnega obličja, obraza kakor luna, svetlega čela in bleščeče svetlobe. To moje pismo je namenjeno njemu, čigar ljubezen mi je raztopila telo ter raztrgala kožo in kosti. Vedi, da je moje potrpljenje izčrpano in ne vem več, kaj naj storim. Hrepenenje in nespečnost me mučita, potrpljenje in spanec sta me zapustila, žalost in bedenje sta moja stalna spremljevalca, ljubezen in strast sta me zlomili, izčrpanost in bolezen pa sta se naselili v meni. Zate bi žrtvovala svojo dušo, če te osrečuje smrt zaljubljenke. Naj te Bog ohrani in te varuje vsega hudega.« Za temi besedami je zapisala še naslednje verze:

Usoda je razsodila, da te ljubim, o ti, čigar lepota sije kakor polna luna! Vso milino in zgovornost imaš v sebi, sijaj te loči od vseh drugih ljudi. Zadovoljen si, da me mučiš; morda mi vendar podariš pogled kakor miloščino. Srečen je, kdor umre od ljubezni do tebe; nič dobrega ni v tistem, ki ne ljubi in ne hrepeni. Nato je zapisala še te verze:

Tebi, Asad, tožim o plamenu ljubezni; usmili se zaljubljenke, ki jo hrepenenje sežiga. Doklej se bodo roke strasti igrale z menoj, doklej me bodo mučili ljubezen, misli, bedenje in utrujenost? Zdaj sem v morju, zdaj tožim zaradi ognja v srcu; mar ni to čudno, o moja želja? Ti, ki me grajaš, opusti grajo in si poišči zavetje pred ljubeznijo, kajti solze mi lijejo iz oči. Kolikokrat sem zaradi ločitve zavpila od hrepenenja: »Gorje meni!« A jadikovanje in žalost mi nista pomagala. S svojo hladnostjo si me spravil v bolezen, ki je ne morem prenesti; ti si zdravnik, zato mi daj potrebno zdravilo. Ti, ki me grajaš, prenehaj iz previdnosti, da te tudi samega ne pogubi bolezen ljubezni. Nato je kraljica Budur pismo nadišavila z močnim mošusom in ga ovila s svojimi lasnimi kitami, prepletenimi z iraško svilo, katerih okrasni čopki so bili iz zelenih smaragdnih paličic, posutih z biseri in dragimi kamni. Izročila ga je starki in ji ukazala, naj ga odnese kralju Asadu, sinu njenega moža, kralja Kamarja Zamana. Starka se je odpravila, da bi ji ustregla, in takoj stopila h kralju Asadu, ki je bil ob njenem prihodu sam. Podala mu je list z vsem, kar je bilo zraven, in nekaj časa čakala na odgovor. Kralj Asad je pismo prebral in razumel njegovo vsebino. Nato ga je spet ovil s kitami in spravil v žep. Prevzel ga je neizmeren bes in začel je preklinjati nezveste ženske.

Nato je vstal, izvlekel meč iz nožnice in starko udaril po vratu, tako da ji je odsekal glavo. Zatem je odšel k materi Hajat an Nufus in jo našel ležečo v postelji, oslabelo zaradi tega, kar ji je storil kralj Amdžad. Kralj Asad jo je ozmerjal in preklel ter odšel. Srečal se je z bratom, kraljem Amdžadom, in mu povedal vse, kar se mu je zgodilo s kraljico Budur. Razkril mu je tudi, da je ubil starko, ki mu je prinesla pismo, in dodal: »Pri Bogu, brat moj, če me ne bi bilo sram pred teboj, bi še ta trenutek šel k njej in ji odsekal glavo!« Njegov brat, kralj Amdžad, mu je odvrnil: »Pri Bogu, brat moj, včeraj, ko sem sedel na kraljevem prestolu, se mi je zgodilo prav to, kar se je danes tebi. Tvoja mati mi je poslala pismo z enako vsebino.« Nato mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo z njegovo materjo, kraljico Hajat an Nufus, in rekel: »Pri Bogu, brat moj, če me ne bi bilo sram pred teboj, bi šel k njej in ji storil isto kot služabniku.«

Preostanek noči sta se pogovarjala in preklinjala nezveste ženske. Dogovorila sta se, da bosta zadevo zamolčala, da ne bi zanjo izvedel njun oče, kralj Kamar Zaman, in obe ženski ubil. Do jutra sta ostala v žalosti. Ko se je zdanilo, se je kralj s svojo vojsko vrnil z lova in odšel v palačo. Emirje je odpustil, nato pa vstopil v notranje sobane in našel obe ženi ležeči v postelji, docela oslabeli. Skovali sta zaroto proti sinovoma in se dogovorili, da ju bosta spravili ob življenje, ker sta se pred njima osramotili in se bali, da bi bili odslej v njuni oblasti. Ko ju je kralj videl v takšnem stanju, ju je vprašal: »Kaj vama je?« Vstali sta, mu poljubili roke in obrnili zgodbo na glavo. Rekli sta: »Vedi, o kralj, da sta te sinova, ki sta odraščala v tvojem blagostanju, izdala s tvojima ženama in te osramotila.« Ko je Kamar Zaman od svojih žena slišal te besede, se mu je svetloba pred očmi spremenila v temo. Tako silno se je razjezil, da je skoraj izgubil razum, in jima rekel: »Pojasnita mi, kaj se je zgodilo.« Kraljica Budur mu je rekla: »Vedi, o kralj tega časa, da mi tvoj sin Asad, sin Hajat an Nufus, že nekaj dni pošilja sporočila in pisma ter me nagovarja k prešuštvu. Odvračala sem ga od tega, a ni odnehal. Ko si odpotoval, je pijan planil k meni z mečem v roki. Bala sem se, da me bo ubil, če se mu uprem, kakor je ubil mojega služabnika, zato me je na silo zlorabil. Če me ne boš maščeval, o kralj, se bom ubila z lastno roko, kajti po tem gnusnem dejanju nočem več živeti na svetu.« Tudi Hajat an Nufus mu je povedala enako kakor njena sožena Budur. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto dvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica Hajat an Nufus svojemu možu, kralju Kamarju Zamanu, povedala enako kakor kraljica Budur in mu rekla: »Tudi meni se je s tvojim sinom Amdžadom zgodilo prav to.« Nato je začela jokati in hlipati ter mu rekla: »Če me ne boš maščeval, bom o tem obvestila svojega očeta, kralja Armanusa.« Obe ženski sta pred možem, kraljem Kamarjem Zamanom, bridko jokali. Ko je videl njune solze in slišal njune besede, je verjel, da govorita resnico. Prevzel ga je neizmeren bes. Vstal je in hotel planiti nad oba sinova ter ju ubiti, a ga je prestregel tast, kralj Armanus. Prav tedaj je prišel, da bi ga pozdravil, saj je izvedel za njegovo vrnitev z lova. Zagledal ga je z golim mečem v roki in s krvjo, ki mu je od silnega besa kapljala iz nosnic, ter ga vprašal, kaj mu je. Kamar Zaman mu je povedal vse o sinovih Amdžadu in Asadu ter dodal: »Zdaj grem k njima, da ju ubijem z najhujšo smrtjo in njuni trupli strašno iznakazim.« Njegov tast, kralj Armanus, ki se je prav tako razjezil nanju, je rekel: »Prav boš storil, sin moj! Naj jima Bog ne nakloni blagoslova, pa tudi nobenemu sinu, ki tako ravna s svojim očetom. Toda, sin moj, pregovor pravi: ‘Kdor ne premisli posledic, mu čas ne bo prijatelj.’ Navsezadnje sta vendarle tvoja sinova. Ne ubij ju z lastno roko, da ne boš okusil grenkobe njune smrti in se pozneje kesal, ko ti kesanje ne bo več koristilo. Raje ju pošlji z enim svojih mamelukov, naj ju ubije v puščavi, daleč od tvojih oči.«

Ko je kralj Kamar Zaman slišal te besede svojega tasta, kralja Armanusa, se mu je nasvet zdel pravilen. Spravil je meč v nožnico, se vrnil na prestol in poklical svojega zakladnika, starega moža, ki je dobro poznal svet in preobrate časa. Rekel mu je: »Pojdi k mojima sinovoma Amdžadu in Asadu, trdno jima zveži roke za hrbtom in vsakega položi v zaboj. Naloži ju na mulo, sam pa zajahaj in ju odpelji globoko v puščavo. Tam ju zakolji, napolni dve steklenički z njuno krvjo in mi ju nemudoma prinesi.« Zakladnik mu je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Takoj je vstal in odšel iskat Amdžada in Asada. Srečal ju je na hodniku palače; oblečena sta bila v svoja najlepša oblačila in namenjena k očetu, kralju Kamarju Zamanu, da bi ga pozdravila in mu voščila ob srečni vrnitvi z lovskega potovanja. Ko ju je zakladnik zagledal, ju je prijel in rekel: »Sinova moja, vedita, da sem služabnik, ki izvršuje ukaze. Vajin oče mi je nekaj ukazal; ali se bosta njegovemu ukazu pokorila?« Odgovorila sta: »Da.« Tedaj je stopil k njima, jima zvezal roke za hrbtom, ju položil v dva zaboja in ju naložil muli na hrbet. Odpravil se je z njima iz mesta in ju peljal skozi pustinjo skoraj do poldneva. Tedaj se je ustavil na samotnem, grozljivem kraju, razjahal, snel zaboja z mule, ju odprl in iz njiju pripeljal Amdžada in Asada. Ko ju je pogledal, se je ob njuni lepoti bridko razjokal. Nato je izvlekel meč in jima rekel: »Pri Bogu, gospodarja moja, težko mi je storiti vama kaj tako strašnega, vendar imam opravičilo: sem služabnik, ki izvršuje ukaze, in vajin oče, kralj Kamar Zaman, mi je ukazal, naj vama odsekam glavi.« Odgovorila sta mu: »O emir, stori, kar ti je ukazal kralj. Potrpežljivo bova sprejela, kar nama je namenil mogočni in vzvišeni Bog, in razbremenjujeva te krivde za najino kri.« Nato sta se objela in poslovila drug od drugega. Asad je zakladniku rekel: »Pri Bogu te prosim, stric, ne daj mi okusiti grenkobe bratove smrti in ne nalagaj mi žalosti za njim. Ubij najprej mene, tako mi bo laže.« Tudi Amdžad je zakladniku rekel enako kakor Asad in ga rotil, naj ubije njega pred bratom. Dodal je: »Moj brat je mlajši od mene, ne daj mi okusiti bolečine njegove izgube.« Oba sta začela neutolažljivo jokati in ob njunem joku se je razjokal tudi zakladnik. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto enaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zakladnik jokal ob njunem joku. Brata sta se objela in poslovila, eden pa je drugemu rekel: »Vse to je sad zvijače nezvestnic, moje in tvoje matere. To je plačilo za moje ravnanje s tvojo materjo in za tvoje ravnanje z mojo. Ni moči ne pomoči razen pri Bogu, vzvišenem in velikem. Bogu pripadamo in k njemu se vračamo.« Nato je Asad objel brata, globoko vzdihnil in izrekel te verze:

O ti, h kateremu se zatekamo s tožbo in v stiski, ti si naše zavetje pred vsem, kar nas čaka. Nimam druge poti, kakor da potrkam na tvoja vrata; če me zavrneš, na katera vrata naj potrkam? O ti, čigar zakladi milosti so v besedi »Bodi!«, izkaži mi milost, saj je vse dobro pri tebi. Ko je Amdžad slišal bratov jok, se je tudi sam razjokal, ga stisnil k prsim in izrekel ta dva verza:

O ti, čigar dobrot sem bil deležen neštetokrat in čigar darovi presegajo vsako število, nikoli me ni zadela nesreča časa, ne da bi te našel ob sebi, kako me držiš za roko. Nato je Amdžad rekel zakladniku: »Pri Edinem, Vsemogočnem, pri Kralju, ki zakriva naše grehe, te prosim, da me ubiješ pred bratom Asadom. Morda bo ogenj v mojem srcu tako ugasnil; ne pusti, da bi še bolj zagorel.« Asad se je razjokal in rekel: »Najprej mora umreti samo jaz.« Amdžad je odvrnil: »Najbolje bo, da me objameš in jaz objamem tebe, tako da naju meč zadene in ubije oba hkrati.« Ko sta se objela iz oči v oči in se trdno oklenila drug drugega, ju je zakladnik v solzah zvezal z vrvmi. Nato je izvlekel meč in rekel: »Pri Bogu, gospodarja moja, težko mi vaju je ubiti. Ali imata kakšno željo, ki naj jo izpolnim, poslednjo voljo, ki naj jo izvršim, ali sporočilo, ki naj ga predam?« Amdžad je odgovoril: »Nimava nobene želje. Kar pa zadeva poslednjo voljo, te prosim, da položiš mojega brata Asada spodaj, mene pa zgoraj, da bo udarec najprej zadel mene. Ko naju ubiješ in se vrneš h kralju ter te vpraša: ‘Kaj si slišal od njiju pred smrtjo?’, mu reci: ‘Tvoja sinova ti pošiljata pozdrav in pravita: Ne veš, ali sva nedolžna ali kriva, pa si naju vendar ubil, ne da bi preveril najino krivdo ali preiskal najin primer.’« Nato mu je izrekel ta dva verza:

Ženske so hudiči, ustvarjeni za nas; k Bogu se zatekam pred zvijačami hudičev. One so vir nesreč, ki so se pojavile med ljudmi, tako v posvetnem življenju kakor v veri. Nato je Amdžad rekel: »Od tebe želiva le, da mu preneseš ta dva verza, ki si ju slišal.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto dvaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Amdžad rekel zakladniku: »Od tebe želiva le, da mu preneseš ta dva verza, ki si ju slišal. Pri Bogu te prosim, potrpi z nama še toliko, da bratu izrečem druga dva verza.« Nato je bridko zajokal in dejal:

V kraljih, ki so odšli pred nami, je za nas poduk: koliko velikih in malih je že prehodilo to pot! Ko je zakladnik od Amdžada slišal te besede, se je tako bridko razjokal, da mu je solzami premočilo brado. Asadu pa so se oči napolnile s solzami in izrekel je te verze:

Čas po človeku izbriše še njegovo sled; čemu torej jokati za podobami in obrisi? Kaj je s temi nočmi? Naj nas Bog obvaruje njihovih udarcev in naj roka preobratov izda nje same! Svoje zvijače so razplamtele proti Ibn az Zubajru in niso spoštovale njegovega zavetja pri Sveti hiši in Kamnu. Ko bi le takrat, ko so Amra odkupile s Haridžo, tudi Alija odkupile s komer koli med ljudmi! Nato si je lica oblil z deročimi solzami in izrekel te verze:

Noči in dnevi so po svoji naravi varljivi; v njih živijo spletke in prevare. Prividi vseh puščav so zanje svežina nasmeha, groza vsake teme pa kohl za oči. Moja krivda pred časom je kakor krivda junaka pred smrtjo, ko se ji ne pusti izzvati; naj čas sovraži lastno naravo. Nato je globoko vzdihnil in izrekel te verze:

Ti, ki hrepeniš po nizkotnem svetu, vedi, da je zanka pogube in zbirališče bridkosti. Dom je, ki te danes nasmeje, jutri pa spravi v jok; preklet naj bo tak dom! Njegovi napadi se ne končajo in njegovega ujetnika ni mogoče odkupiti niti z najdragocenejšim odkupom. Koliko ljudi je očaral s svojo prevaro, da so postali prevzetni in prestopili vsako mero! Nato jim je obrnil hrbet, vanje globoko zasadil nože in se pripravil na maščevanje. Vedi, da njegove nesreče pridejo nenadoma, čeprav mine mnogo časa in se koraki usode obotavljajo. Varuj svoje življenje, da ne bo zaman minilo v njem, zapravljeno brez koristi. Pretrgaj vezi ljubezni do sveta in hlepenja po njem: našel boš pravo pot in spokojnost duše. Ko je Asad končal svoje verze, je objel brata Amdžada, da sta bila videti kakor eno telo. Zakladnik je izvlekel meč in ju hotel udariti, toda prav tedaj se je njegov konj splašil in pognal v pustinjo. Vreden je bil tisoč dinarjev in na sebi je imel razkošno sedlo, vredno velikega premoženja. Zakladnik je spustil meč iz roke in stekel za konjem. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto triindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zakladnik s preplašenim srcem stekel za konjem. Tekel je za njim, da bi ga ujel, dokler konj ni izginil v gozdu, in zakladnik mu je sledil vanj. Konj se je prebijal skozi gozd ter s kopiti udarjal po tleh, da se je prah vzdigoval in vrtinčil. Prhal je in hrkal, rezgetal in divje rzal. V tistem gozdu je živel strašen lev grozljivega videza, čigar oči so metale iskre; imel je mrk obraz in postavo, ki je vlivala strah. Zakladnik se je obrnil in zagledal leva, ki se je napotil naravnost proti njemu. Ni našel poti za pobeg in pri sebi ni imel meča. Rekel si je: »Ni moči ne pomoči razen pri Bogu, vzvišenem in velikem. V to stisko sem zašel samo zaradi greha proti Amdžadu in Asadu. To potovanje je nesrečno od samega začetka.« Medtem je Amdžada in Asada žgala vročina in obšla ju je tolikšna žeja, da sta jima jezika obvisela iz ust. Klicala sta na pomoč zaradi žeje, a jima nihče ni odgovoril. Rekla sta: »Ko bi naju le že ubili in bi si odpočila od tega! Ne veva, kam je zbežal konj, da je zakladnik odšel za njim in naju pustil zvezana. Če bi se vrnil in naju ubil, bi nama bilo laže kakor prenašati to trpljenje.« Asad je rekel: »Brat moj, potrpi; kmalu nama bo vzvišeni Bog naklonil rešitev. Konj se je splašil samo zato, ker nama je Bog izkazal svojo milost. Nič drugega naju ne muči kakor ta žeja.«

Nato se je stresel in se premikal levo in desno, dokler se mu vezi niso razrahljale. Vstal je, odvezal brata, pobral emirjev meč in rekel: »Pri Bogu, ne bova odšla od tod, dokler ne ugotoviva, kje je in kaj se mu je zgodilo.« Začela sta slediti stopinjam, ki so ju pripeljale do gozda. Rekla sta si: »Konj in zakladnik nista šla dlje od tega gozda.« Asad je bratu rekel: »Počakaj tu, jaz pa grem v gozd pogledat.« Amdžad mu je odgovoril: »Ne bom te pustil samega vanj. Vstopila bova le skupaj: če se rešiva, se rešiva skupaj, in če pogineva, pogineva skupaj.« Oba sta vstopila in našla leva, ki se je vrgel na zakladnika. Mož je ležal pod njim kakor vrabec, molil k Bogu in kazal proti nebu. Ko ga je Amdžad zagledal, je pograbil meč, planil nad leva in ga udaril med oči ter ga ubil. Lev se je zgrudil na tla, zakladnik pa je vstal, ves osupel nad tem, kar se je zgodilo. Pred seboj je zagledal Amdžada in Asada, sinova svojega gospodarja, se jima vrgel k nogam in rekel: »Pri Bogu, gospodarja moja, ne smem vaju pogubiti in ubiti! Naj bo preklet tisti, ki bi vaju ubil. S svojim življenjem vaju odkupim!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto štiriindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je zakladnik Amdžadu in Asadu rekel: »S svojim življenjem vaju odkupim!« Nato je takoj vstal, ju objel in vprašal, kako sta se rešila vezi in prišla do njega. Povedala sta mu, da ju je mučila žeja in da so se enemu vezi razrahljale, nato pa je odvezal še drugega; to se jima je zgodilo zaradi čistosti njunih namenov. Zatem sta sledila stopinjam, dokler ga nista našla. Ko je slišal njune besede, se jima je zahvalil za njuno dejanje in z njima odšel iz gozda. Ko so prišli na plano, sta mu rekla: »Stric, stori, kar ti je ukazal najin oče.« Odgovoril je: »Bog ne daj, da bi vama storil kaj hudega! Vedita pa, da vama nameravam sleči oblačila in vaju obleči v svoja. Nato bom napolnil dve steklenički z levjo krvjo, odšel h kralju in mu rekel, da sem vaju ubil. Vidva pa potujta po deželah, kajti božja zemlja je prostrana. Vedita, gospodarja moja, da mi je slovo od vaju težko.« Nato so vsi trije zajokali. Mladeniča sta slekla svoja oblačila, zakladnik pa ju je oblekel v svoja. Njune obleke je vzel in vsako posebej zavezal v culo. Steklenički je napolnil z levjo krvjo, culi položil predse na konjev hrbet, se poslovil od mladeničev in se odpravil proti mestu. Potoval je, dokler ni prišel pred kralja in poljubil tal pred njim. Kralj je videl, da je njegov obraz spremenjen; to je bilo zaradi doživetja z levom, kralj pa je mislil, da zaradi usmrtitve njegovih sinov. Razveselil se je in ga vprašal: »Si opravil nalogo?« Odgovoril je: »Da, moj gospodar.« Nato mu je podal obe culi z oblačili in steklenički, polni krvi. Kralj ga je vprašal: »Kako sta se vedla? Sta ti naročila kaj posebnega?« Odgovoril je: »Našel sem ju potrpežljiva in vdana v to, kar ju je doletelo, v upanju na božje plačilo. Rekla sta mi: ‘Najin oče ima opravičilo, zato mu prenesi najin pozdrav.’ Rekla sta tudi: ‘Razbremenjujeva te krivde za najino smrt in najino kri, prosiva pa te, da mu preneseš ta dva verza:

Ženske so hudiči, ustvarjeni za nas; k Bogu se zatekam pred zvijačami hudičev. One so vir nesreč, ki so se pojavile med ljudmi, tako v posvetnem življenju kakor v veri.’« Ko je kralj slišal zakladnikove besede, je za dolgo sklonil glavo proti tlom. Spoznal je, da besede njegovih sinov pričajo o tem, da sta bila ubita po krivici. Začel je premišljevati o ženskih zvijačah in spletkah, vzel obe culi, ju odprl ter v joku prebiral oblačila svojih sinov. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila dvesto petindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Kamar Zaman odprl obe culi in v joku prebiral oblačila svojih sinov. Ko je razgrnil obleko sina Asada, je v njenem žepu našel pismo, napisano z roko svoje žene Budur, in ob njem njene lasne kite. Odprl je pismo, ga prebral in razumel njegovo vsebino ter spoznal, da je bil njegov sin Asad nedolžen. Ko je pregledal Amdžadovo obleko, je v žepu našel pismo, napisano z roko svoje žene Hajat an Nufus, v katerem so bile njene lasne kite. Odprl ga je in prebral ter spoznal, da je bil tudi ta sin nedolžen. Udaril je z dlanjo ob dlan in rekel: »Ni moči ne pomoči razen pri Bogu, vzvišenem in velikem! Po krivici sem ubil svoja sinova!« Nato se je začel udarjati po obrazu in govoriti: »O moja sinova! O moja neskončna žalost!« Ukazal je v eni od sob postaviti dva grobova in jo poimenoval Hiša žalosti. Na grobova je dal napisati imeni svojih sinov, nato pa se je vrgel na Amdžadov grob, jokal, stokal in tožil ter izrekel te verze:

O luna, ki si izginila pod zemljo, za teboj jokajo bleščeče zvezde! O vitka mladika, za teboj nobena postava več ne očara oči! Iz ljubosumne ljubezni sem svojim očem branil, da bi te gledale, zdaj pa te ne bom videl do onstranstva. V nespečnosti se utapljajo v lastnih solzah; kdo bo pomagal očem, ki ne poznajo več spanca? Nato se je vrgel na Asadov grob, jokal, ječal in tožil, prelival solze ter zapel te verze:

Želel sem s teboj deliti smrt, a Bog je hotel drugače kakor jaz. Zatemnil si vse med nebom in mojim pogledom, iz mojih oči pa izbrisal vso črnino. Solze, ki jih pretakam, nikdar ne usahnejo, saj jih srce nenehno napaja. Kako bridko mi je, da te vidim tam, kjer so si malopridneži in plemeniti enaki! Ko je kralj končal svojo pesem, se je odvrnil od ljubljenih in prijateljev ter se zaprl v hišo, ki jo je poimenoval Hiša žalosti. Tam je objokoval svoja sinova, zapustil pa je tudi žene, tovariše in prijatelje.

Tako je bilo z njim. Amžad in Asad pa sta še naprej hodila po pustinji, se hranila z rastlinami, ki so rasle iz zemlje, in pila deževnico, ki se je nabirala v kotanjah. Po celem mesecu hoje sta prišla do gore iz črnega kremena, ki ji ni bilo videti konca. Pri njej se je pot razcepila: ena je vodila skoznjo, druga pa se je vzpenjala proti vrhu. Izbrala sta pot navzgor in hodila po njej pet dni, a še vedno nista videla konca. Od napora sta bila povsem izčrpana, saj nista bila vajena hoje ne po gorah ne drugod. Ko sta obupala nad tem, da bosta prišla do konca, sta se vrnila in ubrala pot, ki je vodila skozi goro. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 226. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se Amžad in Asad, sinova kralja Kamarja az Zamana, vrnila s poti, ki se je vzpenjala na goro, na pot, ki je vodila skoznjo, in po njej hodila ves dan do noči. Asad se je od dolge hoje utrudil in rekel bratu: »Brat moj, ne morem več hoditi, tako zelo sem oslabel.« Amžad mu je odgovoril: »Brat moj, zberi moči, morda nama Bog olajša stisko.« Nato sta hodila še nekaj časa v noč, dokler ni bil Asad tako izčrpan, da ni mogel več. »Brat moj, utrujen sem, hoja me je povsem zdelala,« je rekel, padel na tla in zajokal. Amžad ga je dvignil in nesel naprej; nekaj časa je hodil, nato sedel in počival, pa spet vstal. Tako je bilo vse do svita, ko si je brat nekoliko opomogel. Skupaj sta se povzpela višje na goro in našla izvir, iz katerega je tekla voda, ob njem pa granatovec in molitveno nišo. Komaj sta verjela svojim očem. Sedla sta ob izvir, pila njegovo vodo, jedla granatna jabolka z drevesa in tam zaspala do sončnega vzhoda. Nato sta vstala, se umila v izviru, spet jedla granatna jabolka in spala do poznega popoldneva. Hotela sta nadaljevati pot, vendar Asad ni mogel hoditi, saj so mu noge otekle. Zato sta tam ostala tri dni, da sta si odpočila. Zatem sta več dni hodila po gori in trpela žejo, dokler nista v daljavi zagledala mesta. Razveselila sta se in se napotila proti njemu. Ko sta prišla v njegovo bližino, sta se zahvalila vzvišenemu Bogu. Amžad je rekel Asadu: »Brat moj, sedi tukaj, jaz pa pojdem v mesto pogledat, kakšno je, in povprašat o njem. Tako bova izvedela, kje na prostrani Božji zemlji sva in katere dežele sva prehodila na poti skozi to goro. Če ne bi šla skoznjo, ne bi prišla do tega mesta niti v celem letu. Hvala Bogu, da sva na varnem!« Asad mu je odgovoril: »Pri Bogu, brat moj, v mesto pojdem jaz in nihče drug; življenje bi dal zate! Če me pustiš tukaj in odideš, me bodo preplavile skrbi zate. Ne morem prenesti, da bi bil daleč od mene.« Amžad mu je rekel: »Pojdi torej, a nikar se ne mudi predolgo.«

Asad se je spustil z gore, s seboj vzel nekaj dinarjev, brata pa pustil, da ga je čakal. Hodil je ob vznožju gore, dokler ni prišel v mesto in se podal po njegovih ulicah. Na poti je srečal zelo starega moža, čigar brada je segala do prsi in se delila na dva dela. V roki je držal palico, oblečen je bil v razkošna oblačila, na glavi pa je nosil velik rdeč turban. Asad se je začudil njegovi obleki in videzu, stopil k njemu, ga pozdravil in vprašal: »Gospod, kod se pride na trg?« Ko je starec slišal njegove besede, se mu je nasmehnil in rekel: »Sin moj, videti je, da si tujec!« Asad je odgovoril: »Res sem tujec, stric.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 227. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je starec, ki je srečal Asada, nasmehnil in mu rekel: »Sin moj, videti je, da si tujec!« Asad mu je odgovoril: »Res sem tujec.« Starec je dejal: »S svojo navzočnostjo si razveselil naš kraj, sin moj, domači kraj pa pustil pust. Kaj iščeš na trgu?« Asad je odgovoril: »Stric, brata sem pustil na gori. Potujeva iz daljnih dežel in na poti sva že tri mesece. Ko sva zagledala to mesto, sem prišel sem, da kupim hrano in jo odnesem bratu, da se okrepčava.« Starec mu je rekel: »Sin moj, veseli se, vse bo dobro! Priredil sem gostijo za številne goste in zbral najokusnejše jedi, kar si jih srce lahko poželi. Bi šel z menoj domov? Dal ti bom vse, kar potrebuješ, ne da bi zahteval plačilo, in povedal ti bom o tem mestu. Hvala Bogu, sin moj, da si naletel name in ne na koga drugega!« Asad je odgovoril: »Stori, kakor pritiče tvoji plemenitosti, a pohiti, saj me brat čaka in ga skrbi zame.« Starec ga je prijel za roko in ga odpeljal v ozko ulico. Ves čas se mu je nasmihal in govoril: »Slavljen bodi Tisti, ki te je rešil prebivalcev tega mesta!« Vodil ga je naprej, dokler nista vstopila v prostorno hišo z dvorano. V njej je v krogu sedelo štirideset ostarelih mož, sredi njih pa je gorel ogenj. Častili so ga in se mu klanjali do tal. Ko je Asad to videl, ga je spreletel srh, saj ni vedel, kaj se dogaja.

Starec je zbranim rekel: »O starešine ognja, kako blagoslovljen je današnji dan!« Nato je zaklical: »Gadban!« Prikazal se je temnopolt suženj s čemernim obrazom, sploščenim nosom, sključeno postavo in strašljivim videzom. Starec mu je pomignil in suženj je Asada čvrsto zvezal. Nato mu je starec ukazal: »Odvedi ga v podzemno dvorano in ga pusti tam. Služabnici povej, naj ga muči noč in dan.« Suženj ga je odpeljal v podzemno dvorano in ga izročil služabnici. Ta ga je mučila, ob začetku dneva in ob začetku noči pa mu je dajala po en hlebček ter zjutraj in zvečer po vrč slane vode. Starci so si govorili: »Ko nastopi praznik ognja, ga bomo zaklali na gori in ga darovali ognju, da si pridobimo njegovo naklonjenost.« Služabnica je prišla dol k njemu in ga tako neusmiljeno pretepla, da mu je iz udov tekla kri in je izgubil zavest. Nato mu je ob glavo položila hlebček in vrč slane vode ter odšla. Asad se je okoli polnoči zavedel in ugotovil, da je zvezan, vse telo pa ga boli od udarcev. Bridko je zajokal in se spomnil nekdanje časti in sreče, kraljevskega dostojanstva in moči. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 228. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Asad, ko se je videl zvezanega in razbolelega od udarcev, spomnil nekdanje časti in sreče, kraljevskega dostojanstva in moči. Zajokal je, globoko vzdihoval in zapel te verze:

Postojte ob sledovih našega doma in povprašajte po nas; ne mislite, da smo tam še takšni kot nekoč. Čas, ki vse razkropi, je raztrgal našo skupnost, pa se naši zavistneži še vedno niso nasitili naše nesreče. Podla ženska me muči z bičem, prsi so ji polne sovraštva do mene. Morda, o da bi nas Bog spet združil in s kaznijo odgnal naše sovražnike! Ko je Asad končal pesem, je segel z roko ob glavo in našel hlebček ter vrč slane vode. Pojedel je malo, le toliko, da se je ohranil pri življenju, in popil nekaj vode. Zaradi množice stenic in uši je ostal buden do jutra. Zjutraj je prišla služabnica in mu slekla oblačila, prepojena s krvjo in prilepljena na kožo. S srajco mu je odtrgala tudi kožo, zato je zakričal, zastokal in rekel: »Moj Gospod, če ti je to po volji, mi naloži še več! O Gospod, ti ne prezreš tistega, ki mi dela krivico; izterjaj mojo pravico od njega!« Nato je globoko vzdihnil in zapel te verze:

Odmakni se od svojih skrbi in prepusti stvari usodi. Marsikaj, kar te danes jezi, ti bo nazadnje prineslo zadovoljstvo. Stiska se lahko razpre v širjavo, širjava pa se lahko zoži v stisko. Bog stori, kar hoče, zato se mu ne upiraj. Veseli se skorajšnjega dobrega, ob katerem boš pozabil vse, kar je minilo. Ko je končal pesem, ga je služabnica spet začela pretepati, dokler ni izgubil zavesti. Vrgla mu je hlebček in vrč slane vode, nato odšla in ga pustila samega, zapuščenega in žalostnega. Iz udov mu je tekla kri, vklenjen je bil v železo, daleč od ljubljenih, in spominjal se je brata ter nekdanjega sijaja. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 229. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Asad spomnil brata in nekdanjega sijaja. Hrepenel je in jokal, ječal in tožil, prelival solze ter zapel te verze: O čas, ustavi se! Koliko krivic še misliš storiti, kako dolgo mi boš zjutraj in zvečer odnašal ljubljene? Ali še ni napočil trenutek, da se usmiliš mojega dolgega tavanja, da se omehčaš, ti, čigar srce je iz kamna? Prizadel si moje ljubljene, z zlom, ki si ga storil, pa vse sovražnike navdal s škodoželjem nad menoj. Sovražnikovo srce se je nasladilo ob pogledu na moje izgnanstvo, hrepenenje in samoto. Ni mu bilo dovolj, da so me doletele stiska, ločitev od ljubljenih in boleče oči; moral sem biti vržen še v tesen zapor, kjer nimam druge družbe kakor grizenje lastne roke, solze, ki lijejo kot naliv iz oblakov, in žgoče hrepenenje, katerega ogenj ne ugasne; potrtost, koprnenje, spomine, obžalovanje, globoke vzdihe in stokanje. Mučim se s hrepenenjem in pogubno žalostjo, ujet sem v trpljenje, ki me ne zapusti in mi jemlje moč. Nikogar nisem našel, ki bi bil usmiljen in bi me iz sočutja vsaj kdaj obiskal. Je kje prijatelj iskrene naklonjenosti, ki bi se usmilil mojih bolečin in dolge nespečnosti? Njemu bi potožil, kakšno žalost prestajam, medtem ko moje oči bedijo in ne najdejo spanca. Noč se mi v mukah vleče, saj gorim v plamenečem ognju skrbi. Stenice in bolhe pijejo mojo kri, kakor bi pile vino iz roke vitkega lepotca s temnimi ustnicami. Moje telo med ušmi je kakor premoženje sirote v rokah brezbožnega sodnika. Živim v ječi, dolgi tri komolce, zvezan in vklenjen. Moje vino so solze, moja glasba rožljanje verig, moja zakuska misli, moje skrbi vzdihi. Ko je končal svoje verze in tožbe, je spet zahrepenel, jokal, ječal in tožil ter se spominjal nekdanjega življenja in ločitve od brata.

Tako je bilo z njim. Njegov brat Amžad pa je čakal Asada do poldneva, vendar se ni vrnil. Srce mu je vztrepetalo, bolečina ločitve ga je vse huje stiskala in solze so mu obilno tekle. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 230. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Amžad čakal svojega brata Asada do poldneva, a se ta ni vrnil. Srce mu je vztrepetalo, bolečina ločitve ga je vse huje stiskala in solze so mu obilno tekle. Zavpil je: »O moja nesreča! Kako zelo sem se bal ločitve!« Nato se je s solzami na licih spustil z gore in vstopil v mesto. Hodil je po njem, dokler ni prišel na trg, kjer je ljudi vprašal, kako se mesto imenuje in kdo so njegovi prebivalci. Odgovorili so mu: »To je Mesto magov. Njegovi prebivalci častijo ogenj namesto vsemogočnega Vladarja.« Nato je vprašal po Ebenovinastem mestu in povedali so mu: »Od tod je do njega leto poti po kopnem in šest mesecev po morju. Njegov kralj se imenuje Armanus. Zdaj se je po poroki povezal z drugim kraljem in mu prepustil svoj prestol. Ta kralj se imenuje Kamar az Zaman in je pravičen, dobrotljiv, radodaren ter zanesljiv.« Ko je Amžad slišal omenjati očeta, je zahrepenel, zajokal, zaječal in potožil. Ni vedel, kam naj se obrne. Kupil je nekaj hrane in poiskal skrit kotiček. Sedel je in hotel jesti, a se je spomnil brata, zajokal in pojedel le toliko, da se je ohranil pri življenju. Nato je vstal in hodil po mestu, da bi izvedel kaj o bratu. V neki delavnici je našel muslimanskega krojača, sedel k njemu in mu povedal svojo zgodbo. Krojač mu je rekel: »Če je padel v roke kateremu od magov, ga boš le stežka še videl. Morda pa vaju Bog spet združi.« Nato je vprašal: »Bi se nastanil pri meni, brat moj?« Amžad je odgovoril: »Z veseljem.« Krojač se je razveselil in Amžad je ostal pri njem več dni. Tolažil ga je, mu vlival potrpljenje in ga učil krojaštva, dokler ni postal spreten. Nekega dne je Amžad odšel na morsko obalo, opral oblačila, obiskal kopališče in se preoblekel v čisto opravo. Nato je šel iz kopališča in se sprehajal po mestu. Na poti je srečal žensko izjemne lepote, vitke in skladne postave, ki ji po lepoti ni bilo para. Ko ga je zagledala, si je odgrnila tančico z obraza, mu pomignila z obrvmi in očmi, ga zapeljevala s pogledi ter zapela te verze:

Ko sem te videla prihajati, sem povesila oči, kakor da si, vitki lepotec, samo sonce. Najlepši si med vsemi, ki so se kdaj prikazali, in danes si še lepši kakor včeraj. Če bi lepoto delili na pet delov, bi Jusufu pripadel le eden ali komaj del petine, vse drugo pa samo tebi; naj se sleherna duša žrtvuje za tvojo! Ko je Amžad slišal njene besede, se mu je srce ob njej razvedrilo in vse njegovo telo je zahrepenelo po njej. Prevzela ga je ljubezenska vnema, zato ji je pomignil in zapel te verze:

Vrtnice lic varuje trnje sulic; kdo si jih drzne utrgati? Ne stegujte rok po njih, saj so že tolikokrat začeli vojno, ko smo le usmerili pogled vanje. Povejte njej, ki je krivična in zapeljiva: ko bi bila pravična, bi bila še bolj zapeljiva. Tvoj obraz pod tančico še močneje zapeljuje; lepoti, kakršna je tvoja, se mi zdi varneje ostati odkrita. Kakor sonce si: v njegov obraz ni mogoče zreti, ko pa ga prekrije tanek oblak, ga lahko gledamo. Vitka lepotica je zavarovana s kopjem svoje vitkosti; vprašajte čuvaje njenega rodu, zakaj so nam branili približati se. Če me hočejo ubiti, naj odložijo sovraštvo in naju pustijo skupaj. Tudi v dvoboju ne bi bili smrtonosnejši od pogleda lepotice z lepotno piko, ko se nam je pokazala. Ko je ženska slišala Amžadovo pesem, je globoko vzdihnila, mu pomignila in zapela te verze:

Ti si se obrnil proč, ne jaz; podari mi bližino, saj sem ti zvesta. O ti, ki iz sijaja svojega čela ustvarjaš zarjo in iz temnih senc ob sencih spokojno noč! S podobo malika si me zasužnjil, z njo me očaral in že zdavnaj v meni zanetil nemir. Ni čudno, če mi ogenj ljubezni sežiga srce, saj ogenj po pravici čaka tistega, ki časti malika. Mar bi takšno, kakršna sem jaz, prodal zastonj, brez plačila? Če me že moraš prodati, vsaj vzemi plačilo. Ko je Amžad slišal te besede, jo je vprašal: »Boš prišla k meni ali naj pridem jaz k tebi?« Sramežljivo je sklonila glavo in izrekla besede Vzvišenega: »Moški so skrbniki žensk, ker je Bog enim dal prednost pred drugimi.« Amžad je razumel njen namig. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 231. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Amžad razumel ženskin namig in spoznal, da želi iti z njim, kamorkoli že pojde. Obljubil ji je torej prostor, vendar ga je bilo sram odpeljati jo h krojaču, pri katerem je stanoval. Stopal je pred njo, ona pa za njim. Vodil jo je iz ulice v ulico in iz kraja v kraj, dokler se mladenka ni utrudila in ga vprašala: »Gospod moj, kje je tvoja hiša?« Odgovoril ji je: »Pred nama, le še malo je do nje.« Nato je zavil v lepo ulico in hodil po njej, ženska pa za njim, dokler ni prišel do konca in ugotovil, da je slepa. Rekel je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem!« Ozrl se je in na koncu ulice zagledal velika zaprta vrata z dvema kamnitima klopema. Sedel je na eno, ženska pa na drugo. Vprašala ga je: »Gospod moj, kaj čakaš?« Za dolgo je sklonil glavo, nato pa jo dvignil in odgovoril: »Čakam svojega sužnja, ki ima ključ. Rekel sem mu, naj nama pripravi hrano, pijačo in vino, medtem ko sem v kopališču.« Pri sebi pa si je mislil: »Morda se bo naveličala čakanja, odšla po svoje in me pustila tukaj.« Ko se je čakanje zavleklo, mu je rekla: »Gospod moj, suženj res zamuja, midva pa sediva na ulici.« Nato je vstala, vzela kamen in stopila h ključavnici. Amžad ji je rekel: »Ne hiti, potrpi, dokler ne pride suženj!« Toda ni ga poslušala. S kamnom je udarila po ključavnici, jo razbila na dvoje in vrata so se odprla. »Kaj ti je prišlo na misel, da si to storila?« jo je vprašal. Odgovorila je: »Gospod moj, kaj pa je narobe? Mar ni to tvoja hiša?« Rekel je: »Je, vendar ključavnice ni bilo treba razbiti.«

Mladenka je vstopila v hišo, Amžad pa je v strahu pred njenimi lastniki obstal ves zmeden in ni vedel, kaj naj stori. Rekla mu je: »Zakaj ne vstopiš, gospod moj, luč mojih oči in življenje mojega srca?« Odgovoril je: »Kakor želiš, toda suženj zamuja in ne vem, ali je opravil, kar sem mu naročil.« Vstopil je za njo, silno zaskrbljen in prestrašen zaradi lastnikov hiše. V notranjosti je našel lepo dvorano s štirimi nasproti ležečimi obokanimi nišami, z omarami in zastrtimi ležišči, prekritimi s svilo in brokatom. Sredi dvorane je bil osmerokoten vodnjak, okoli njega pa pladnji, okrašeni z dragimi kamni in napolnjeni s sadjem ter dišečimi cvetovi. Ob njih so stale posode za pijačo in svečnik z vstavljeno svečo. Prostor je bil poln dragocenih tkanin, skrinj in postavljenih stolov; na vsakem stolu je ležal zavoj, na njem pa vrečka, polna dinarjev. Hiša je pričala o blagostanju svojega gospodarja, saj so bila njena tla tlakovana z marmorjem. Ko je Amžad vse to videl, ni vedel, kaj naj si misli. Pri sebi je rekel: »Po meni je! Bogu pripadamo in k njemu se vrnemo.« Mladenka pa se je ob pogledu na prostor neizmerno razveselila in rekla: »Pri Bogu, gospod moj, tvoj suženj je vse imenitno opravil! Pobrisal je sobo, skuhal jedi in pripravil sadje. Prišla sem v najlepšem trenutku!« Amžad se zanjo ni zmenil, saj ga je povsem prevzel strah pred lastniki hiše. Rekla mu je: »Gospod moj, zakaj tako stojiš?« Nato je glasno zavzdihnila, ga poljubila tako krepko, kakor bi počila oreh, in rekla: »Gospod moj, če si zmenjen še s katero, si bom opasala ledja in ji stregla.« Amžad se je zasmejal, čeprav mu je srce prekipevalo od jeze, nato stopil naprej in sedel, težko sopihajoč. Pri sebi je pomislil: »Kakšna nesrečna smrt me čaka, ko pride gospodar hiše!« Mladenka je sedla poleg njega, se igrala in smejala, Amžad pa je bil zaskrbljen in namrščen. V mislih je premleval tisoč možnosti in si govoril: »Lastnik te dvorane bo gotovo prišel. Kaj mu bom rekel? Nedvomno me bo ubil.«

Mladenka je nato vstala, si zavihala rokave, vzela nizko mizico, nanjo razgrnila jedi in začela jesti. »Jej, gospod moj!« mu je rekla. Amžad je sedel k jedi, a mu ni teknila; nenehno je gledal proti vratom. Mladenka se je najedla, umaknila mizico, prinesla pladenj s sadjem in ga začela pokušati. Nato je prinesla pijačo, odprla vrč, napolnila čašo in mu jo podala. Vzel jo je in si mislil: »Gorje meni, ko pride gospodar te hiše in me zagleda!« S čašo v roki je ves čas strmel proti veži. Medtem je prišel lastnik hiše, mameluk, ki je sodil med mestne veljake, saj je bil kraljevi glavni konjušnik. Dvorano si je uredil za svoje veselje, da bi se v njej sprostil in bil na samem s komer bi želel. Tisti dan je poslal po svojem ljubimcu in zanj pripravil ves prostor. Mameluku je bilo ime Bahadur; bil je radodaren, dobrodelen, milodaren in plemenit. Ko je prišel v bližino dvorane … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 232. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bahadur, lastnik dvorane, ob prihodu našel vrata odprta. Počasi je vstopil, pomolil glavo naprej in zagledal Amžada ter mladenko, pred njima pa pladenj sadja in posode za vino. Amžad je ravno držal čašo in gledal proti vratom. Ko se je njegov pogled srečal s pogledom gospodarja hiše, je prebledel in se ves stresel. Bahadur je opazil njegovo bledico in preplah, zato si je položil prst na ustnice in mu pomignil, naj bo tiho in pride k njemu. Amžad je odložil čašo in vstal. Mladenka ga je vprašala: »Kam greš?« Pokimal je in ji nakazal, da gre odtočit, nato pa bos stopil v vežo. Ko je zagledal Bahadurja, je vedel, da je gospodar hiše. Pohitel je k njemu, mu poljubil roke in rekel: »Pri Bogu te prosim, gospod moj, preden mi kaj storiš, poslušaj, kaj ti imam povedati!« Nato mu je od začetka do konca povedal svojo zgodbo, pojasnil, zakaj je zapustil svojo deželo in kraljestvo, ter povedal, da ni vstopil v dvorano po lastni volji, temveč je mladenka razbila ključavnico, odprla vrata in storila vse drugo. Ko je Bahadur slišal njegove besede in izvedel, da je kraljev sin, se mu je zasmilil in začutil je sočutje do njega. Rekel mu je: »Poslušaj me, Amžad, in me ubogaj. Zagotovil ti bom varnost pred vsem, česar se bojiš. Če pa me ne boš ubogal, te bom ubil.« Amžad je odgovoril: »Ukaži mi, kar želiš; nikoli se ti ne bom uprl, saj me je tvoja plemenitost rešila.«

Bahadur mu je rekel: »Vrni se v dvorano, sedi, kjer si sedel prej, in se pomiri. Tudi jaz bom prišel noter; ime mi je Bahadur. Ko vstopim, me zmerjaj in oštevaj ter me vprašaj: ‘Zakaj si se zadržal tako dolgo?’ Ne sprejmi nobenega opravičila, temveč vstani in me pretepi. Če mi boš prizanesel, ti bom vzel življenje. Pojdi noter in se veseli. Karkoli boš zahteval od mene, ti bo takoj na voljo. Nocoj prenoči, kakor ti je ljubo, jutri pa pojdi svojo pot. To storim v čast tvojemu tujstvu, kajti tujce imam rad in dolžan sem jih počastiti.« Amžad mu je poljubil roko in se vrnil v dvorano; obraz se mu je spet obarval in razjasnil. Takoj je rekel mladenki: »Gospa moja, dobrodošla! Blagoslovljena je ta noč.« Odgovorila je: »Kako nenavadno, da si se zdaj tako razvedril in mi izkazuješ naklonjenost!« Amžad ji je rekel: »Pri Bogu, gospa moja, mislil sem, da mi je suženj Bahadur ukradel ogrlice iz dragih kamnov, od katerih je vsaka vredna deset tisoč dinarjev. Pravkar sem šel ven, ves zaskrbljen zaradi njih, jih poiskal in našel na njihovem mestu. Ne vem pa, zakaj se suženj tako dolgo mudi, in vsekakor ga bom moral kaznovati.«

Amžadove besede so mladenko pomirile. Igrala sta se, pila in se razvedrila ter uživala vse do poznega popoldneva. Nato je prišel Bahadur, preoblečen in opasan, na nogah pa je imel čevlje, kakršne nosijo mameluki. Pozdravil je, poljubil tla, sklenil roke pred seboj in sklonil glavo, kakor da priznava svojo krivdo. Amžad ga je jezno pogledal in rekel: »Zakaj si se tako dolgo mudil, najnesrečnejši med sužnji?« Bahadur je odgovoril: »Gospod moj, pral sem svoja oblačila in nisem vedel, da si tukaj. Zmenjena sva bila za večer, ne za čez dan.« Amžad je zavpil: »Lažeš, najnesrečnejši med sužnji! Pri Bogu, pretepel te bom!« Vstal je, položil Bahadurja na tla, vzel palico in ga začel rahlo udarjati. Mladenka pa je vstala, mu iztrgala palico iz rok in Bahadurja tako neusmiljeno pretepla, da so mu pritekle solze in je začel prositi za pomoč ter škripati z zobmi. Amžad ji je kričal: »Nikar tega ne počni!« Ona pa je govorila: »Pusti me, da si ohladim jezo nad njim!« Nazadnje ji je Amžad iztrgal palico in jo odrinil. Bahadur je vstal, si obrisal solze in jima nekaj časa stregel. Nato je pobrisal dvorano in prižgal svetilke. Vsakič, ko je prišel noter ali odšel ven, ga je mladenka zmerjala in preklinjala. Amžad se je jezil nanjo in ji govoril: »Pri vzvišenem Bogu te prosim, pusti mojega sužnja pri miru! Tega ni vajen.«

Še naprej sta jedla in pila, Bahadur pa jima je stregel do polnoči. Utrujen od dela in pretepanja je zaspal sredi dvorane in zasmrčal. Mladenka se je opila in rekla Amžadu: »Vstani, vzemi tisti obešeni meč in temu sužnju odsekaj glavo! Če tega ne storiš, bom poskrbela za tvojo pogubo.« Amžad je vprašal: »Kaj ti je prišlo na misel, da bi ubila mojega sužnja?« Odgovorila je: »Veselje ne bo popolno, dokler ga ne ubijeva. Če ne vstaneš ti, bom vstala jaz in ga ubila.« Amžad je rekel: »Pri Bogu te prosim, nikar!« Ona pa je odgovorila: »Tako mora biti.« Vzela je meč, ga izvlekla in se namenila ubiti Bahadurja. Amžad si je mislil: »Ta človek nama je izkazal dobroto, naju zaščitil in nama pomagal ter se celo pretvarjal, da je moj suženj. Kako naj mu to poplačam z umorom? Nikoli!« Nato je rekel mladenki: »Če moj suženj res mora umreti, imam jaz več pravice, da ga ubijem, kakor ti.« Vzel ji je meč iz rok, ga dvignil in njo udaril po vratu, da ji je odsekal glavo. Glava je padla na gospodarja hiše in ga prebudila. Sedel je, odprl oči in zagledal Amžada, ki je stal pred njim z okrvavljenim mečem v roki. Nato je pogledal mladenko in videl, da je mrtva. Vprašal ga je, kaj se je zgodilo, in Amžad mu je povedal vse ter dodal: »Na vsak način te je hotela ubiti in to je njeno plačilo.« Bahadur je vstal, poljubil Amžada na glavo in rekel: »Gospod moj, ko bi ji le prizanesel! Zdaj nama ne preostane drugega, kakor da jo še pred jutrom odneseva ven.«

Bahadur se je opasal, vzel mladenkino truplo, ga zavil v plašč, položil v veliko vrečo in si jo oprtal. Amžadu je rekel: »Tujec si in nikogar ne poznaš, zato ostani tukaj in me počakaj do sončnega vzhoda. Če se vrnem, ti bom izkazal še veliko dobrote in se potrudil izvedeti kaj o tvojem bratu. Če pa sonce vzide in me ne bo nazaj, vedi, da je z menoj konec. Mir s teboj! Ta hiša je tvoja, z vsem denarjem in dragocenim blagom vred.« Nato je vzel vrečo, odšel iz dvorane in se skozi tržne ulice napotil k slanemu morju, da bi jo vrgel vanj. Ko je bil že blizu morja, se je ozrl in videl, da so ga obkolili mestni načelnik in njegovi možje. Ko so ga prepoznali, so se začudili. Odprli so vrečo in v njej našli umorjeno žensko. Prijeli so ga in ga do jutra pustili v železju. Nato so njega in vrečo odpeljali h kralju ter mu povedali, kaj se je zgodilo. Ko je kralj to videl, se je silno razjezil in mu rekel: »Gorje tebi! Torej to počneš ves čas: ubijaš ljudi, jih mečeš v morje in si prisvajaš vse njihovo imetje! Koliko ljudi si že prej umoril?« Bahadur je sklonil glavo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 233. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bahadur pred kraljem sklonil glavo. Kralj je zavpil nanj: »Gorje tebi! Kdo je ubil to mladenko?« Odgovoril je: »Gospod moj, jaz sem jo ubil. Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem!« Kralj se je razjezil in ukazal, naj ga obesijo. Rabelj ga je na kraljev ukaz odpeljal, mestni načelnik pa je poslal glasnika, ki je po ulicah vabil ljudi, naj si pridejo ogledat usmrtitev Bahadurja, kraljevega glavnega konjušnika. Bahadurja so vodili po ulicah in trgih.

Tako je bilo z Bahadurjem. Amžad pa je, ko se je zdanilo in je sonce že visoko stalo, Bahadurja pa še ni bilo nazaj, rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Velikem! Kaj se mu je zgodilo?« Medtem ko je o tem premišljeval, je zaslišal glasnika, ki je ljudi vabil gledat Bahadurja, češ da ga bodo opoldne obesili. Ko je Amžad to slišal, je zajokal in rekel: »Bogu pripadamo in k njemu se vrnemo! Zaradi mene se je hotel pogubiti, toda jaz sem jo ubil. Pri Bogu, tega ne bom nikoli dopustil!« Odšel je iz dvorane, jo zaklenil in se podal skozi mesto, dokler ni prišel do Bahadurja. Stopil je pred mestnega načelnika in rekel: »Gospod moj, ne ubij Bahadurja, saj je nedolžen! Pri Bogu, jaz sem jo ubil in nihče drug.« Ko je načelnik slišal njegove besede, je njega in Bahadurja odpeljal h kralju ter mu povedal, kaj je slišal od Amžada. Kralj je pogledal Amžada in vprašal: »Si ti ubil mladenko?« Odgovoril je: »Da.« Kralj mu je rekel: »Povej mi, zakaj si jo ubil, in govori resnico.« Amžad je odgovoril: »O kralj, pripetila se mi je čudovita zgodba in nenavadna dogodivščina. Ko bi jo z iglami zapisali v očesne kotičke, bi bila v poduk vsem, ki znajo iz nje črpati nauk.« Nato je kralju povedal svojo zgodbo in mu od začetka do konca opisal, kaj se je zgodilo njemu in bratu. Kralj se je nad tem silno začudil in mu rekel: »Spoznal sem, da si imel opravičljiv razlog. Toda povej, mladenič, ali bi bil moj vezir?« Amžad je odgovoril: »Poslušam in ubogam.« Kralj je njega in Bahadurja obdaril z razkošnimi častnimi oblačili, Amžadu pa dal lepo hišo, služabnike in spremstvo ter vse, kar je potreboval. Določil mu je plačo in oskrbo ter mu naročil, naj išče svojega brata Asada. Amžad je prevzel vezirsko mesto, sodil pravično, imenoval in odstavljal, jemal in dajal. Po mestnih ulicah je poslal glasnika, naj povprašuje po njegovem bratu Asadu. Ta je več dni klical po ulicah in trgih, a o njem ni dobil nobene novice in ni našel nobene sledi.

Tako je bilo z Amžadom. Asada pa so magi še naprej mučili noč in dan, zvečer in zjutraj, celo leto. Ko se je približal njihov praznik, se je mag Bahram pripravil na potovanje in opremil ladjo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 234. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mag Bahram opremil ladjo za potovanje, nato pa Asada položil v skrinjo, jo zaklenil in jo dal prenesti na ladjo. Prav v času, ko je Bahram prevažal skrinjo z Asadom, je Amžad po naključju, kakor je hotela usoda, stal in gledal morje. Opazil je, kako tovorijo stvari na ladjo, in srce mu je vztrepetalo. Služabnikom je ukazal, naj mu pripeljejo konja, nato pa je s spremstvom odjezdil k morju. Ustavil se je pri magovi ladji in svojim ljudem ukazal, naj se vkrcajo in jo preiščejo. Možje so preiskali vso ladjo, a niso ničesar našli. Vrnili so se in o tem obvestili Amžada. Ta je zajahal in odšel domov. Ko je prišel do svojega bivališča in vstopil v palačo, ga je stisnilo pri srcu. Ozrl se je po hiši in na steni zagledal dve zapisani vrstici, ta dva verza:

Ljubljeni naši, četudi ste izginili izpred mojih oči, iz srca in misli niste izginili. A pustili ste me izčrpanega od hrepenenja, mojim vekam odrekli spanec, sami pa zaspali. Ko ju je Amžad prebral, se je spomnil brata in zajokal.

Tako je bilo z njim. Ognječastilec Bahram pa se je vkrcal na ladjo, zaklical mornarjem in jim ukazal, naj nemudoma razpnejo jadra. Razpeli so jih in odpluli. Potovali so dneve in noči, Bahram pa je vsaka dva dni pripeljal Asada na plano ter mu dal malo hrane in vode. Ko so se približali Ognjeni gori, jih je zajel silovit veter in morje je tako podivjalo, da je ladja zašla s poti. Pluli so v drugo smer in prispeli do mesta na morski obali. V njem je stala trdnjava z okni, ki so gledala na morje, mestu pa je vladala ženska po imenu kraljica Mardžana. Kapitan je rekel Bahramu: »Gospod, zašli smo s poti. Moramo pristati v tem mestu, da si odpočijemo, potem pa naj Bog stori, kar hoče.« Bahram mu je odgovoril: »Dobro si presodil! Stori, kakor se ti zdi prav.« Kapitan ga je vprašal: »Kaj pa naj odgovorimo, če kraljica pošlje koga povprašat po nas?« Bahram je odvrnil: »S seboj imamo tega muslimana. Oblekli ga bomo v suženjsko obleko in ga pripeljali s seboj. Ko ga bo kraljica videla, bo mislila, da je suženj, jaz pa ji bom rekel: ‘Trgujem s sužnji, kupujem jih in prodajam. Imel sem jih veliko, a sem jih vse prodal in ostal mi je samo še tale.’« Kapitan mu je rekel: »To je dobra zamisel.«

Ko so prispeli do mesta, so spustili jadra, vrgli sidra in ustavili ladjo. Tedaj je k njim prišla kraljica Mardžana s svojimi vojaki, stopila na ladjo in poklicala kapitana. Pristopil je k njej in poljubil tla pred njo. Vprašala ga je: »Kaj prevažaš na tej ladji? In kdo je s teboj?« Odgovoril ji je: »Kraljica našega časa, z menoj je trgovec, ki prodaja sužnje.« Rekla je: »Pripelji ga predme.« Bahram je prišel k njej, za njim pa je hodil Asad, opravljen kakor suženj. Ko je Bahram stopil pred kraljico, je poljubil tla pred njo. Vprašala ga je: »S čim se ukvarjaš?« Odgovoril je: »Trgujem s sužnji.« Pogledala je Asada in ga, misleč, da je suženj, vprašala: »Kako ti je ime?« Solze so mu zadrgnile grlo, ko ji je odgovoril: »Ime mi je Asad.« V srcu se ji je zasmilil in vprašala ga je: »Znaš pisati?« Odgovoril je: »Znam.« Podala mu je črnilnik, pero in papir ter rekla: »Napiši kaj, da vidim.« Napisal je ta dva verza:

Kaj more človek, ko usoda mu gospoduje v vsakem hipu, o ti, ki gledaš? Zvezanega ga je vrgel v morje in mu rekel: »Glej, nikar, nikar se z vodo ne zmoči!« Ko je prebrala, kar je napisal, se ji je zasmilil. Rekla je Bahramu: »Prodaj mi tega sužnja.« Odgovoril ji je: »Gospa, ne morem ga prodati. Vse svoje sužnje sem že prodal in ostal mi je samo še ta.« Kraljica Mardžana je rekla: »Dobiti ga moram od tebe, bodisi da mi ga prodaš bodisi da mi ga podariš.« Odvrnil je: »Ne prodam ga in ne podarim.« Tedaj je prijela Asada, ga odpeljala s seboj v trdnjavo, Bahramu pa poslala sporočilo: »Če še nocoj ne odpluješ iz naše dežele, ti vzamem vse imetje in razbijem ladjo.« Ko je prejel sporočilo, ga je prevzela huda žalost in rekel je: »To potovanje se ni dobro izšlo.« Nato je vstal, se pripravil in vzel vse, kar je potreboval, ter čakal na noč, da bi odplul. Mornarjem je naročil: »Pripravite se, napolnite mehove z vodo in proti jutru odrinite.« Mornarji so se lotili svojih opravil.

Tako je bilo z njimi. Kraljica Mardžana pa je odpeljala Asada v trdnjavo, odprla okna, ki so gledala na morje, in služabnicam ukazala, naj prinesejo jedi. Prinesle so jima hrano in jedla sta, nato pa jim je naročila, naj prinesejo vino. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 235. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica Mardžana služabnicam ukazala prinesti vino. Prinesle so ga in pila je z Asadom. Bog, slavljen in vzvišen bodi, ji je v srce položil ljubezen do Asada. Polnila mu je čašo in mu dajala piti, dokler ni izgubil razsodnosti. Tedaj je vstal, da bi opravil potrebo, in odšel iz dvorane. Zagledal je odprta vrata, stopil skoznje in hodil dalje, dokler ni prišel v velik vrt, poln vsakršnega sadja in cvetja. Počepnil je pod drevo in opravil potrebo, nato pa stopil do vodnjaka na vrtu ter se z razvezanimi oblačili ulegel na hrbet. Zavel je veter, on pa je zaspal in nad njim se je spustila noč.

Tako je bilo z njim. Ko se je znočilo, pa je Bahram zaklical mornarjem na ladji: »Razpnite jadra in odplujmo!« Odgovorili so mu: »Slišimo in ubogamo, le počakaj, da napolnimo mehove, pa odrinemo.« Mornarji so z mehovi stopili na kopno in obhodili trdnjavo, a našli niso ničesar razen vrtnega zidu. Splezali so čezenj, se spustili na vrt in sledili stopinjam, ki so vodile k vodnjaku. Ko so prišli do njega, so našli Asada, ki je ležal na hrbtu. Prepoznali so ga in se ga razveselili. Napolnili so mehove, ga dvignili, se z njim spravili čez zid in ga brž odnesli k ognječastilcu Bahramu. Rekli so mu: »Veseli se, želja se ti je izpolnila in srce se ti lahko pomiri! Zate bobni bobnajo in piščali igrajo: našli smo tvojega ujetnika, ki ti ga je kraljica Mardžana na silo vzela, in ga pripeljali s seboj.« Vrgli so ga predenj. Ko ga je Bahram zagledal, mu je srce poskočilo od veselja in prsi so se mu razširile od olajšanja. Mornarjem je podaril častna oblačila in jim ukazal, naj nemudoma razpnejo jadra. Razpeli so jih in odpluli proti Ognjeni gori ter pluli vse do jutra.

Tako je bilo z njimi. Kraljica Mardžana pa je po Asadovem odhodu še nekaj časa čakala, a se ni vrnil. Vstala je in ga šla iskat, vendar ga ni našla. Prižgala je sveče in služabnicam naročila, naj ga poiščejo. Nato se je še sama spustila dol, zagledala odprta vrtna vrata in spoznala, da je stopil na vrt. Odšla je tja in ob vodnjaku našla njegovo obuvalo. Preiskala je ves vrt, vendar ni našla nobene sledi za njim. Do jutra ga je iskala po vseh kotičkih vrta, nato pa povprašala po ladji. Rekli so ji: »Odplula je, ko je minila tretjina noči.« Tedaj je spoznala, da so ga odpeljali s seboj. To jo je hudo prizadelo in silno razjezilo. Ukazala je, naj nemudoma pripravijo deset velikih ladij, in se pripravila na boj. Vkrcala se je na eno izmed njih, z njo pa so se vkrcali vojaki v sijajni bojni opravi in z orožjem. Razpeli so jadra, ona pa je kapitanom rekla: »Če dohitite ognječastilčevo ladjo, vas nagradim s častnimi oblačili in bogastvom. Če pa je ne dohitite, vas dam vse do zadnjega pobiti.« Mornarje sta prevzela velik strah in upanje. Pluli so ves tisti dan in noč, nato še drugi in tretji dan. Četrti dan so zagledali ladjo ognječastilca Bahrama in še pred koncem dneva so jo njihove ladje obkolile. Bahram je prav tedaj pripeljal Asada na plano, ga pretepal in mučil. Asad je klical na pomoč in prosil za varstvo, a med ljudmi ni našel nikogar, ki bi mu pomagal ali ga zaščitil. Siloviti udarci so mu povzročali hude bolečine. Medtem ko ga je Bahram mučil, se je ozrl in zagledal ladje, ki so obdajale njegovo ladjo, kakor beločnica obdaja zenico. Spoznal je, da mu ni več rešitve. Obupano je vzkliknil: »Gorje ti, Asad! Vse to je zaradi tebe!« Prijel ga je za roko in mornarjem ukazal, naj ga vržejo v morje. Rekel je: »Pri Bogu, ubil te bom, preden sam umrem!« Mornarji so ga prijeli za roke in noge ter ga vrgli v morje. Toda Bog, slavljen in vzvišen bodi, je hotel, da se reši, saj mu je bilo odmerjeno še nekaj življenja. Potonil je, nato pa splaval na površje in začel mahati z rokami in nogami, dokler mu Bog ni olajšal stiske in mu poslal rešitve. Valovi so ga odnesli daleč od ognječastilčeve ladje in ga naplavili na obalo. Zlezel je na kopno, komaj verujoč, da se je rešil. Slekel je oblačila, jih ožel in razgrnil, sam pa sedel gol ter jokal zaradi nesreč, ki so ga doletele, in ujetništva. Nato je izrekel ta dva verza:

Moj Bog, potrpljenje mi kopni in moč me zapušča, tesno mi je v prsih in vse vezi so se pretrgale. Komu naj revež potoži, če ne svojemu Gospodu, o Gospod vseh gospodov? Ko je končal pesem, je vstal in se oblekel, ne vedoč, kam naj se obrne in kam naj gre. Jedel je rastlinje, ki je raslo iz zemlje, in sadje z dreves ter pil vodo iz rek. Potoval je podnevi in ponoči, dokler ni zagledal mesta. Razveselil se je in pospešil korak proti njemu. Ko je prispel, se je že večerilo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 236. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je ob Asadovem prihodu v mesto že večerilo in mestna vrata so bila zaprta. To je bilo prav tisto mesto, v katerem je bil prej ujetnik in kjer je bil njegov brat Amjad vezir tamkajšnjega kralja. Ko je Asad videl, da so vrata zaprta, se je obrnil proti pokopališču. Tam je našel grobnico brez vrat, stopil vanjo in zaspal z obrazom, skritim v nedrju oblačila. Ognječastilec Bahram pa je, ko ga je kraljica Mardžana dohitela s svojimi ladjami, z zvijačo in čarovništvom razbil njeno ladjevje ter se srečno vrnil proti svojemu mestu. Vesel se je brez odlašanja odpravil na pot. Ko je prispel mimo pokopališča, je po volji usode stopil z ladje in se sprehodil med grobovi. Zagledal je odprto grobnico, v kateri je bil Asad, in začudeno rekel: »Moram pogledati v to grobnico.« Pogledal je vanjo in zagledal spečega Asada z glavo v nedrju oblačila. Pogledal mu je v obraz, ga prepoznal in rekel: »Si še zmeraj živ?« Nato ga je odpeljal domov. V svoji hiši je imel podzemni prostor, namenjen mučenju muslimanov, in hčer po imenu Bustan. Asadu je na noge nadel težke okove, ga odvedel v podzemlje in hčeri naročil, naj ga muči noč in dan, dokler ne umre. Nato ga je boleče pretepel, zaprl v podzemni prostor in dal ključe hčeri.

Njegova hči Bustan je odšla dol, da bi ga pretepla, a je pred seboj zagledala mladeniča plemenitega vedenja in prijetnega obraza, z obokanimi obrvmi in očmi, kakor bi bile obrobljene s kohlom. V njeno srce se je naselila ljubezen do njega in vprašala ga je: »Kako ti je ime?« Odgovoril ji je: »Ime mi je Asad.« Rekla mu je: »Naj te spremlja sreča in naj bodo srečni tvoji dnevi! Ne zaslužiš si mučenja; vem, da se ti godi krivica.« Začela ga je tolažiti s pogovorom in mu snela okove. Nato ga je vprašala o islamu. Povedal ji je, da je to prava in pravična vera, da je naš gospod Mohamed delal bleščeče čudeže in kazal očitna znamenja ter da ogenj škoduje in ne koristi. Seznanil jo je s temelji islama in sprejela jih je. Ljubezen do vere ji je napolnila srce, vzvišeni Bog pa je vanj vtkal še ljubezen do Asada. Izrekla je obe pričevanji vere in se pridružila blaženim. Odtlej mu je prinašala hrano in pijačo, se pogovarjala z njim in skupaj z njim molila. Kuhala mu je piščančje juhe, dokler se ni okrepil, ozdravel in si povrnil nekdanje zdravje. Nekega dne je Bahramova hči odšla od Asada in obstala pri vratih. Tedaj je zaslišala mestnega glasnika, ki je razglašal: »Kdor ima pri sebi lepega mladeniča takšnega in takšnega videza ter ga pripelje na plano, dobi toliko denarja, kolikor ga bo zahteval. Kdor pa ga ima pri sebi in to zataji, bo obešen pred vrati svoje hiše, njegovo imetje bo izropano in njegovo kri bo dovoljeno preliti.« Asad je Bustan, Bahramovi hčeri, že povedal vse, kar se mu je zgodilo. Ko je slišala razglas, je vedela, da iščejo njega. Vrnila se je k njemu in mu sporočila novico. Odšel je iz hiše in se napotil k vezirjevemu dvoru. Ko je zagledal vezirja, je rekel: »Pri Bogu, ta vezir je moj brat Amjad!« Stopil je v palačo in dekle je šlo za njim. Ko je uzrl brata Amjada, mu je planil v objem. Tudi Amjad ga je prepoznal in mu stekel naproti. Objela sta se in okoli njiju so se zbrali sužnji. Asad in Amjad sta za nekaj časa izgubila zavest. Ko sta se ovedela, ga je Amjad odpeljal k sultanu in mu povedal njegovo zgodbo. Sultan je ukazal izropati Bahramovo hišo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila 237. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sultan Amjadu ukazal izropati Bahramovo hišo. Vezir je zato poslal skupino mož, ki so odšli k Bahramu, izropali njegovo hišo in pripeljali njegovo hčer pred vezirja. Ta jo je sprejel z vsem spoštovanjem. Asad je bratu povedal o vsem mučenju, ki ga je prestal, in o dobroti, ki mu jo je izkazala Bahramova hči. Amjad ji je zato izkazal še več časti. Nato je Asadu pripovedoval o vsem, kar se mu je zgodilo z dekletom, kako je ušel obešenju in postal vezir. Drug drugemu sta potožila, koliko sta pretrpela zaradi ločitve. Sultan je dal privesti ognječastilca in ukazal, naj mu odsekajo glavo. Bahram je vprašal: »O najmogočnejši kralj, si se res odločil, da me usmrtiš?« Odgovoril je: »Da.« Bahram je rekel: »Počakaj še malo, o kralj.« Sklonil je glavo k tlom, nato pa jo dvignil, izrekel pričevanje vere in pred sultanom sprejel islam. Vsi so se razveselili njegove spreobrnitve. Amjad in Asad sta mu nato povedala vse, kar se jima je zgodilo, on pa jima je rekel: »Gospoda moja, pripravita se na pot in jaz vaju bom spremljal.« Razveselila sta se njegovih besed in njegove spreobrnitve ter bridko zajokala. Bahram jima je rekel: »Gospoda moja, nikar ne jokajta. Naposled bosta spet združena s svojimi, kakor sta se združila Nima in Niam.« Vprašala sta ga: »Kaj pa se je zgodilo Nimi in Niam?«