Prevod

Bahram je rekel: Pripovedujejo — Bog pa najbolje ve —, da je v mestu Kufa živel mož iz ugledne mestne rodbine po imenu Rabi ibn Hatim. Bil je silno bogat in je živel v izobilju. Bog mu je naklonil sina, ki ga je poimenoval Nimat Alah. Nekega dne je stal pri prodajalcih sužnjev, ko je zagledal sužnjo, ki so jo ponujali naprodaj; v naročju je imela drobno deklico izredne lepote. Rabi je pomignil trgovcu in ga vprašal: »Koliko stane ta sužnja s hčerko?« Odgovoril je: »Petdeset dinarjev.« Rabi mu je rekel: »Napiši pogodbo, vzemi denar in ga izroči njenemu gospodarju.« Nato mu je plačal sužnjo, mu dal še posredniško plačilo, prevzel mater in hčer ter ju odpeljal domov. Ko je njegova žena, ki je bila tudi njegova sestrična, zagledala sužnjo, ga je vprašala: »Bratranec, kdo je ta sužnja?« Rekel je: »Kupil sem jo zaradi deklice, ki jo nosi v naročju. Vedi, da ji, ko odraste, ne v arabskih ne v perzijskih deželah ne bo enake, kaj šele lepše od nje.« Žena je vprašala sužnjo: »Kako ti je ime?« Odgovorila je: »Gospa, ime mi je Tavfik.« »In kako je ime tvoji hčerki?« »Sad.« »Prav imaš: sreča se je nasmehnila tebi in tistemu, ki te je kupil.« Nato je vprašala moža: »Bratranec, kako jo bova imenovala?« Rekel je: »Kakor boš sama izbrala.« »Imenujva jo Niam.« Rabi je rekel: »Prav naj bo.«

Deklica Niam je odraščala z Nimo ibn Rabijem; od iste zibelke sta bila skupaj, dokler nista dopolnila deset let. Drug drugega sta prekašala v lepoti. Deček jo je imenoval sestrica, ona pa njega bratec. Ko sta dosegla to starost, je Rabi rekel sinu Nimi: »Sin moj, Niam ni tvoja sestra, temveč tvoja sužnja. Kupil sem jo zate, ko si bil še v zibelki. Odslej je torej ne imenuj več sestra.« Nima je očetu odgovoril: »Če je tako, se bom z njo poročil.« Nato je šel k materi in ji povedal, kaj se je zgodilo. Rekla mu je: »Sin moj, ona je tvoja sužnja.« Nima ibn Rabi je torej legel s sužnjo in jo vzljubil. Tako sta živela devet let. V vsej Kufi ni bilo sužnje, ki bi bila lepša, ljubkejša ali bolj očarljiva od Niam. Ko je odrasla, je brala Koran in učene spise, poznala je razne igre in glasbila ter bila tako vešča petja in igranja, da je prekašala vse ljudi svojega časa. Nekega dne je sedela z možem Nimo ibn Rabijem pri vinu, vzela lutnjo, uglasila strune in zapela ta verza:

Če ti si moj gospod, ob čigar milosti živim, in meč, s katerim glave vsem nesrečam pokosim, ne k Zajdu ne k Amruju ne iščem si zavetja: le tebe prosim, kadar zmanjka mi poti. Nima je bil ves prevzet od radosti in ji je rekel: »Pri mojem življenju, Niam, zapoj nama še ob bobnu in drugih glasbilih!« Razveselila ga je z melodijami in zapela te verze:

Pri življenju njega, ki v rokah drži uzde mojega srca: kljubovala bom v ljubezni vsem, ki mi jo zavidajo. Razjezila bom grajavce in poslušna bom le vam, odpovedala se užitkom, odpovedala se snom. V globini svojih prsi vam pripravila bom grob, ne da bi srce slutilo, kaj sem skrila vanj. Mladenič je rekel: »Bog te blagoslovi, Niam!« Medtem ko sta uživala najslajše življenje, pa je Hadžadž v svoji namestniški palači govoril: »To sužnjo, ki ji je ime Niam, moram z zvijačo dobiti v roke in jo poslati vladarju vernikov Abd al Maliku ibn Marvanu. V njegovi palači namreč ni nobene njej enake in nobena ne poje tako lepo.« Poklical je staro oskrbnico in ji rekel: »Pojdi v Rabijevo hišo, pridi do sužnje Niam in poišči način, da jo odvedeš. Na vsem svetu ji ni enake.« Starka je sprejela Hadžadževo naročilo. Zjutraj si je nadela volnena oblačila in si okoli vratu obesila molek s tisoči jagod. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 238. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka sprejela Hadžadževo naročilo. Zjutraj si je nadela volnena oblačila, si obesila okoli vratu molek s tisoči jagod, vzela v roko palico in jemensko posodo za vodo ter se odpravila na pot, govoreč: »Slavljen bodi Bog, hvala Bogu, ni boga razen Boga, Bog je največji, ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Vsemogočnem.« Ves čas je slavila Boga in ga ponižno prosila, srce pa je imela polno zvijač in prevar. Ob času opoldanske molitve je prišla do hiše Nime ibn Rabija in potrkala. Vratar ji je odprl in vprašal: »Kaj hočeš?« Rekla je: »Uboga pobožna žena sem. Zatekel me je čas opoldanske molitve in rada bi molila na tem blagoslovljenem kraju.« Vratar ji je rekel: »Starka, to je hiša Nime ibn Rabija, ne molilnica ne mošeja.« Odgovorila je: »Vem, da ni molilnice ne mošeje, ki bi bila enaka hiši Nime ibn Rabija. Oskrbnica sem iz palače vladarja vernikov in odpravila sem se na pot, da bi se posvetila molitvi in svetim krajem.« Vratar je rekel: »Ne pustim te noter.« Dolgo sta se prepirala, nazadnje pa se ga je starka oprijela in rekla: »Ali boš ženski, kakršna sem jaz, branil vstop v hišo Nime ibn Rabija, ko pa smem v hiše emirjev in velikašev?« Nima je prišel ven, slišal njene besede, se zasmejal in ji velel, naj gre za njim. Vstopil je in starka mu je sledila, dokler je ni pripeljal k Niam. Ta jo je nadvse prijazno pozdravila. Ko je zagledala Niam, se je začudila njeni izredni lepoti in ji rekla: »Gospa moja, priporočam te varstvu Boga, ki je tebe in tvojega gospodarja združil v lepoti in milini.«

Nato se je starka postavila v molitveno nišo ter se priklanjala, padala na kolena in molila, dokler ni minil dan in se je spustila temna noč. Sužnja ji je rekla: »Mati, spočij si za hip noge.« Starka je odgovorila: »Gospa moja, kdor si želi onstranstva, se mora truditi na tem svetu. Kdor se na tem svetu ne trudi, v onstranstvu ne doseže bivališč pravičnih.« Niam ji je prinesla hrano in rekla: »Jej mojo hrano in prosi zame, da bi mi Bog naklonil kesanje in usmiljenje.« Starka je odgovorila: »Gospa moja, jaz se postim, ti pa si mlada in zate so primerni jed, pijača in veselje. Bog bo sprejel tvoje kesanje. Vzvišeni Bog je rekel: ‚Razen tistega, ki se pokesa, veruje in dela dobra dela.‘« Sužnja je še nekaj časa sedela s starko in se pogovarjala z njo, nato pa je rekla gospodarju: »Gospod moj, roti to starko, naj nekaj časa ostane pri nas, saj ji na obrazu sije sled pobožnosti.« Rekel je: »Pripravi ji sobo za molitev in nikomur ne dovoli vstopiti k njej. Morda nam bo Bog — slavljen in vzvišen bodi — po njenem blagoslovu naklonil dobro in naju ne bo ločil.«

Starka je vso noč molila in brala do jutra. Ko se je zdanilo, je prišla k Nimi in Niam, jima zaželela dobro jutro ter rekla: »Izročam vaju Božjemu varstvu.« Niam jo je vprašala: »Kam greš, mati? Moj gospodar mi je vendar naročil, naj ti pripravim sobo, kjer se boš lahko v samoti posvetila molitvi.« Starka je rekla: »Bog naj ga ohrani in vama še naprej naklanja svojo milost. Želim pa, da vratarju naročita, naj mi ne brani vstopa k vama. Če bo volja vzvišenega Boga, bom obiskovala svete kraje in po molitvah vsak dan in vsako noč prosila za vaju.« Nato je odšla iz hiše. Niam je jokala ob slovesu, ne da bi vedela, zakaj je starka v resnici prišla k njej. Starka pa je šla k Hadžadžu, ki jo je vprašal: »Kaj si opravila?« Odgovorila je: »Videla sem sužnjo in spoznala, da v njenem času še nobena ženska ni rodila lepše hčere.« Hadžadž ji je rekel: »Če boš izpolnila moje naročilo, te bom bogato nagradil.« Rekla je: »Daj mi mesec dni časa.« »Dajem ti mesec dni,« je odgovoril. Starka je nato začela zahajati v hišo Nime in njegove sužnje Niam. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 239. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka začela zahajati v hišo Nime in Niam, onadva pa sta ji izkazovala čedalje več spoštovanja. Prihajala je zjutraj in zvečer in vsi v hiši so jo sprejemali z odprtimi rokami. Nekega dne je ostala sama s sužnjo in ji rekla: »Gospa moja, pri Bogu, obiskala sem svete kraje in molila zate. Želim si, da bi bila z menoj, da bi videla šejke, ki so dosegli bližino Boga, in bi ti v svojih molitvah izprosili, kar si želiš.« Niam ji je rekla: »Pri Bogu, mati, vzemi me s seboj!« Starka je odgovorila: »Vprašaj taščo za dovoljenje in vzela te bom s seboj.« Sužnja je rekla tašči, Nimovi materi: »Gospa moja, prosi mojega gospodarja, naj dovoli, da greva nekega dne skupaj z mojo staro materjo molit in prosit Boga s pobožnimi reveži na svete kraje.« Ko je Nima prišel in sedel, je starka stopila k njemu in mu hotela poljubiti roke, a ji tega ni dovolil. Zmolila je zanj in odšla iz hiše.

Naslednji dan je starka spet prišla, ko Nime ni bilo doma. Stopila je k sužnji Niam in ji rekla: »Sinoči smo molili za vaju. Vstani zdaj, pojdi malo pogledat in se vrni, preden pride tvoj gospodar.« Sužnja je rekla tašči: »Pri Bogu te prosim, dovoli mi, da grem s to pobožno ženo pogledat Božje svetnike na svetih krajih. Hitro se bom vrnila, še preden pride moj gospodar.« Nimova mati je rekla: »Bojim se, da bo tvoj gospodar izvedel.« Starka je odgovorila: »Pri Bogu, niti sesti ji ne bom pustila. Le stoje si bo ogledala in se ne bo zamudila.« Tako je z zvijačo odvedla sužnjo in jo odpeljala v Hadžadževo palačo. Namestila jo je v zasebno sobo in mu sporočila, da je prišla. Hadžadž je prišel, jo pogledal in videl, da je najlepša med vsemi ljudmi svojega časa; nikoli še ni videl njej enake. Ko ga je Niam zagledala, si je zakrila obraz. Ni je zapustil, dokler ni poklical svojega komornika, mu dodelil petdeset konjenikov ter mu ukazal, naj sužnjo posadi na hitro jezdno kamelo, jo odpelje v Damask in izroči vladarju vernikov Abd al Maliku ibn Marvanu. Napisal mu je še pismo in rekel: »Izroči mu to pismo, prejmi njegov odgovor in se čim hitreje vrni k meni.« Komornik se je odpravil, posadil sužnjo na kamelo in odpotoval z njo. Jokala je zaradi ločitve od gospodarja, dokler niso prispeli v Damask. Komornik je zaprosil za sprejem pri vladarju vernikov in dobil dovoljenje. Stopil je predenj ter mu povedal o sužnji, kalif pa je zanjo dal pripraviti zasebno sobo. Nato je šel v svoj harem, kjer je našel ženo, in ji rekel: »Hadžadž mi je za deset tisoč dinarjev kupil sužnjo izmed hčera kufskih kraljev. Poslal mi je to pismo in z njim tudi njo.« Žena mu je rekla: … Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 240. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif povedal ženi zgodbo o sužnji, ona pa mu je rekla: »Naj ti Bog nakloni še več svoje milosti.« Nato je k sužnji prišla kalifova sestra. Ko jo je zagledala, je rekla: »Pri Bogu, kdor te ima v svoji hiši, ni ničesar izgubil, četudi bi zate plačal sto tisoč dinarjev.« Niam jo je vprašala: »O svetloobrazna, katerega kralja je ta palača in katero mesto je to?« Odgovorila ji je: »To je Damask in ta palača pripada mojemu bratu, vladarju vernikov Abd al Maliku ibn Marvanu.« Nato je rekla: »Zdi se, da tega nisi vedela.« Sužnja je odgovorila: »Pri Bogu, gospa moja, o tem ne vem ničesar.« »Ali ti tisti, ki te je prodal in prejel plačilo zate, ni povedal, da te je kupil kalif?« Ko je sužnja slišala te besede, so ji privrele solze in je zajokala. Pri sebi si je rekla: »Zvijača je torej uspela.« Nato je pomislila: »Če spregovorim, mi nihče ne bo verjel. Raje bom molčala in potrpežljivo čakala, saj vem, da je Božja rešitev blizu.« Od sramu je sklonila glavo; lica so ji pordela od poti in sonca. Kalifova sestra jo je tisti dan pustila pri miru, naslednji dan pa ji je prinesla oblačila in ogrlice z dragulji ter jo oblekla. Vladar vernikov je prišel k njej in sedel ob njej. Sestra mu je rekla: »Poglej to sužnjo, v kateri je Bog dovršil vso lepoto in milino.« Kalif je rekel Niam: »Odgrni si obraz.« A si ga ni odgrnila, zato njenega obraza ni videl, le zapestja. Kljub temu se mu je v srcu vnela ljubezen do nje. Sestri je rekel: »Šele čez tri dni bom spet prišel k njej, da se bo medtem navadila nate.« Nato je vstal in odšel. Sužnja je premišljevala o svoji usodi in žalovala zaradi ločitve od gospodarja Nime. Ko je nastopila noč, jo je zdelala vročica. Ni ne jedla ne pila, njen obraz in njena lepota sta se spremenila. To so sporočili kalifu, ki ga je njeno stanje močno prizadelo. Prišel je k njej z zdravniki in poznavalci, toda nihče ni znal najti zdravila zanjo.

Tako je bilo z njo. Njen gospodar Nima pa je prišel domov, sedel na ležišče in poklical: »Niam!« Ni mu odgovorila. Hitro je vstal in znova poklical, a nihče ni prišel k njemu. Vse sužnje v hiši so se iz strahu pred njim poskrile. Šel je k materi in jo našel sedečo z roko na licu. Vprašal jo je: »Mati, kje je Niam?« Odgovorila mu je: »Sin moj, z nekom je, ki mu glede nje zaupam še bolj kakor sebi: s pobožno starko. Z njo je odšla obiskat pobožne reveže in se bo vrnila.« Rekel je: »Od kdaj ima takšno navado? In kdaj je odšla?« »Zgodaj zjutraj.« »Kako si ji mogla to dovoliti?« Mati je odgovorila: »Sin moj, sama me je prosila za to.« Nima je rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Vsemogočnem.« Nato je odšel iz hiše ves iz sebe in se napotil k načelniku straže. Rekel mu je: »Ali me varaš in mi iz hiše odpelješ sužnjo? Odpotoval bom in se zaradi tebe pritožil vladarju vernikov.« Načelnik straže je vprašal: »Kdo pa jo je odpeljal?« Odgovoril je: »Starka takšne in takšne podobe, oblečena v volno, z molkom s tisoči jagod v roki.« Načelnik mu je rekel: »Pokaži mi starko in vrnil ti bom sužnjo.« »Kdo pa pozna starko?« Načelnik straže je odgovoril: »Kdo pozna skrito razen Boga, slavljenega in vzvišenega?« Dobro pa je vedel, da je starka Hadžadževa spletkarica. Nima mu je rekel: »Od tebe zahtevam svojo sužnjo in Hadžadž naj razsodi med nama.« Odgovoril mu je: »Pojdi h komur hočeš.« Nima se je odpravil v Hadžadževo palačo, saj je bil njegov oče eden največjih kufskih veljakov. Ko je prispel, je Hadžadžev komornik stopil k gospodarju in mu povedal, kaj se je zgodilo. Hadžadž je rekel: »Pripelji ga k meni.« Ko je Nima stal pred njim, ga je vprašal: »Kaj ti je?« Nima mu je povedal, kaj se je zgodilo. Hadžadž je rekel: »Pripeljite načelnika straže, da mu naročimo, naj poišče starko.« Ko je načelnik prišel, mu je rekel: »Hočem, da poiščeš sužnjo Nime ibn Rabija.« Načelnik je odgovoril: »Skrito pozna le vzvišeni Bog.« Hadžadž mu je rekel: »Zajahala boš konja, jo iskal po cestah in pregledal mesta.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 241. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hadžadž rekel načelniku straže: »Zajahal boš konja, pregledal mesta in ceste ter poiskal sužnjo.« Nato se je obrnil k Nimi in mu rekel: »Če se tvoja sužnja ne vrne, ti bom dal deset suženj iz svoje hiše in deset iz hiše načelnika straže.« Načelniku pa je rekel: »Pojdi iskat sužnjo.« Načelnik je odšel, Nima pa je ostal ves potrt in obupan nad življenjem. Star je bil štirinajst let in na licih mu še ni poganjala brada. Jokal je in ihtel, se umaknil od domačih ter jokal vse do jutra. Tedaj je prišel k njemu oče in mu rekel: »Sin moj, Hadžadž je z zvijačo ugrabil sužnjo. A vsak hip nam lahko Bog nakloni rešitev.« Nimove skrbi so se še povečale; ni več vedel, kaj govori, in ni prepoznaval ljudi, ki so prihajali k njemu. Tri mesece je ležal bolan, dokler se ni njegovo stanje tako poslabšalo, da je oče že obupal nad njim. Zdravniki so ga obiskali in rekli: »Zanj ni zdravila razen sužnje.«

Nekega dne je oče sedel in slišal govoriti o spretnem perzijskem zdravniku, za katerega so ljudje pravili, da obvlada zdravilstvo, zvezdoslovje in vedeževanje iz peska. Rabi ga je poklical. Ko je prišel, ga je posedel k sebi, mu izkazal čast in rekel: »Poglej, kako je z mojim sinom.« Zdravnik je rekel Nimi: »Daj mi roko.« Nima mu jo je ponudil. Zdravnik jo je otipal, pogledal mladeniča v obraz in se nasmehnil, nato pa se obrnil k očetu in rekel: »Tvoj sin nima druge bolezni kakor bolezen srca.« Oče je odgovoril: »Resnico govoriš, modri mož. S svojim znanjem preuči njegovo stanje, povej mi vse o njem in ničesar ne prikrivaj.« Perzijec je rekel: »Zaljubljen je v sužnjo, ki je v Basri ali v Damasku. Edino zdravilo zanj je, da se spet sreča z njo.« Rabi mu je rekel: »Če ju združiš, te bom tako nagradil, da boš zadovoljen, in vse življenje boš živel v bogastvu in izobilju.« Perzijec je odgovoril: »To je lahko in dosegljivo.« Nato se je obrnil k Nimi in rekel: »Nič hudega ti ne bo. Pomiri se in razvedri.« Rabiju je rekel: »Prinesi štiri tisoč dinarjev.« Rabi jih je prinesel in mu jih izročil. Perzijec je rekel: »Želim, da tvoj sin z menoj odpotuje v Damask. Če bo volja vzvišenega Boga, se ne vrnem brez sužnje.« Nato je vprašal mladeniča: »Kako ti je ime?« »Nima.« »Nima, sedi in bodi v varstvu vzvišenega Boga. Bog te je že združil s tvojo sužnjo.« Nima se je vzravnal in sedel. Zdravnik mu je rekel: »Bodi pogumen, saj bova kmalu odpotovala. Jej, pij in se razvedri, da si boš nabral moči za pot.« Nato je Perzijec začel pripravljati vse potrebno. Od Nimovega očeta je dobil skupno deset tisoč dinarjev, konje, kamele in vse drugo, kar je bilo potrebno za prevoz prtljage na poti.

Nima se je poslovil od očeta in z modrim zdravnikom odpotoval v Alep, kjer ni izvedel ničesar o sužnji. Nato sta prispela v Damask in ostala tam tri dni. Zatem je Perzijec najel prodajalnico, napolnil police z dragocenim porcelanom in pregrinjali ter jih okrasil z zlatom in dragocenimi kosi blaga. Predse je postavil steklenice z najrazličnejšimi olji in zdravilnimi napitki, okoli njih razvrstil kristalne čaše, predse položil astrolab ter si nadel oblačila učenjaka in zdravnika. Nimo je postavil predse, ga oblekel v srajco in svilen plašč ter mu okoli pasu ovil svileno ruto, izvezeno z zlatom. Nato mu je rekel: »Nima, od danes si moj sin. Kliči me samo oče in jaz te bom klical samo sin.« Nima je odgovoril: »Slišim in ubogam.«

Prebivalci Damaska so se zbirali pred Perzijčevo prodajalnico in občudovali Nimovo lepoto, lično prodajalnico in blago v njej. Perzijec je z Nimo govoril perzijsko in Nima mu je odgovarjal v istem jeziku, saj ga je znal, kakor je bilo v navadi pri sinovih velikašev. Perzijec je zaslovel med prebivalci Damaska. Opisovali so mu svoje bolečine, on pa jim je dajal zdravila. Prinašali so mu stekleničke z urinom bolnikov; ogledal si jih je in rekel: »Človek, čigar urin je v tej steklenički, ima takšno in takšno bolezen.« Bolnik je nato rekel: »Ta zdravnik govori resnico.« Tako je pomagal ljudem, prebivalci Damaska so se zbirali pri njem in njegov sloves se je širil po mestu in hišah velikašev. Nekega dne je sedel v prodajalnici, ko je prijahala starka na oslu, ki je imel sedlo iz brokata, okrašeno z dragulji. Ustavila se je pred prodajalnico, privezala oslove vajeti, pomignila Perzijcu in mu rekla: »Primi me za roko.« Prijel jo je za roko in pomagal z osla. Vprašala ga je: »Si ti perzijski zdravnik, ki je prišel iz Iraka?« »Da,« je odgovoril. Rekla je: »Imam hčer, ki je bolna.« Izročila mu je stekleničko. Ko si je ogledal njeno vsebino, je vprašal: »Gospa, kako je ime tej deklici? Izračunati moram njeno zvezdo, da ugotovim, ob kateri uri je zanjo najprimerneje vzeti zdravilo.« Rekla je: »Perzijski brat, ime ji je Niam.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 242. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Perzijec, ko je slišal ime Niam, začel računati in si zapisovati na dlan. Rekel ji je: »Gospa, zdravila ji ne bom predpisal, dokler ne izvem, iz katere dežele je, kajti podnebja se razlikujejo. Povej mi, kje je odraščala in koliko je stara.« Starka je odgovorila: »Štirinajst let je stara in odraščala je v Kufi v Iraku.« »In koliko mesecev je že tukaj?« »Le nekaj mesecev.« Ko je Nima slišal starkine besede in prepoznal ime svoje sužnje, mu je srce silovito vztrepetalo. Perzijec je starki rekel: »Zanjo bodo primerna takšna in takšna zdravila.« Starka je odgovorila: »Daj mi, kar si predpisal, z blagoslovom vzvišenega Boga.« Na pult je vrgla deset dinarjev. Zdravnik je pogledal Nimo in mu naročil, naj pripravi sestavine za zdravilo. Starka je gledala Nimo in govorila: »Bog naj te varuje, sin moj! Tako zelo ti je podobna.« Nato je vprašala Perzijca: »Perzijski brat, je to tvoj suženj ali tvoj sin?« Perzijec je odgovoril: »Moj sin je.« Nima je zložil zdravila v škatlico, vzel list papirja in nanj napisal ta verza:

Če Niam me obdari z enim samim pogledom, ne Sadine sreče ne Džumline lepote ne potrebujem. Pravijo mi: »Pozabi jo, dobil boš dvajset njej enakih.« A njej ni enake in jaz je ne pozabim. Nato je list skril v škatlico, jo zapečatil in na pokrov v kufski pisavi napisal: »Jaz sem Nima ibn Rabi iz Kufe.« Škatlico je postavil pred starko. Vzela jo je, se poslovila od obeh in odšla v kalifovo palačo. Ko je prinesla zdravila k sužnji, jih je položila prednjo in rekla: »Gospa moja, v naše mesto je prišel perzijski zdravnik. Še nikoli nisem videla človeka, ki bi bolje poznal bolezni. Ko si je ogledal stekleničko, sem mu povedala tvoje ime. Spoznal je tvojo bolezen in predpisal zdravilo, nato pa sinu naročil, naj ti ga pripravi. V Damasku ni nikogar, ki bi bil lepši in ljubkejši od njegovega sina ali lepše oblečen, in nihče nima takšne prodajalnice kakor on.« Sužnja je vzela škatlico in na pokrovu zagledala ime svojega gospodarja in njegovega očeta. Ko je to videla, se ji je spremenila barva obraza in rekla je: »Lastnik prodajalnice je gotovo prišel zaradi mene.« Nato je starki rekla: »Opiši mi tega mladeniča.« Starka je odgovorila: »Ime mu je Nima. Na desni obrvi ima brazgotino, oblečen je v razkošna oblačila in njegova lepota je popolna.« Sužnja je rekla: »Daj mi zdravilo, z blagoslovom in pomočjo vzvišenega Boga.« Vzela ga je in ga smeje se popila, nato pa rekla: »To je blagoslovljeno zdravilo.« Pobrskala je po škatlici, našla list, ga razgrnila in prebrala. Ko je razumela njegovo vsebino, je bila prepričana, da je tam njen gospodar. Duša se ji je pomirila in srce razveselilo.

Ko je starka videla, da se je zasmejala, je rekla: »Danes je blagoslovljen dan.« Niam je rekla: »Oskrbnica, želim jesti in piti.« Starka je naročila sužnjam: »Pripravite mize in izbrane jedi za svojo gospo.« Prinesle so hrano in Niam je sedla k jedi. Tedaj je vstopil Abd al Malik ibn Marvan. Ko je zagledal sužnjo, kako sedi in jé, se je razveselil. Oskrbnica mu je rekla: »Vladar vernikov, naj ti bo v veselje, da je tvoja sužnja Niam ozdravela! V naše mesto je prišel zdravnik, ki bolezni in zdravila pozna bolje kakor kdorkoli, kar sem jih kdaj videla. Od njega sem ji prinesla zdravilo. Le enkrat ga je vzela in že je ozdravela, o vladar vernikov.« Vladar vernikov je rekel: »Vzemi tisoč dinarjev in poskrbi, da bo povsem okrevala.« Nato je odšel vesel, da je sužnja ozdravela. Starka pa je s tisoč dinarji šla v Perzijčevo prodajalnico, mu jih izročila in povedala, da je bolnica kalifova sužnja. Dala mu je tudi pismo, ki ga je napisala Niam. Perzijec ga je vzel in izročil Nimi. Ko ga je Nima zagledal, je prepoznal njeno pisavo in omedlel. Ko se je ovedel, je razgrnil list in na njem našel zapisano: »Od sužnje, ki so ji vzeli srečo, prevarali njeno zaupanje in jo ločili od srčnega ljubljenca. Tvoje pismo je prispelo do mene, razvedrilo mi je prsi in razveselilo duha. Bilo je tako, kakor pravi pesnik:

Pismo je prispelo — naj nikoli ne pogrešam prstov, ki so ga pisali in ga prepojili z dišavo! Kakor da je bil Mojzes vrnjen materi ali da je Jožefova srajca prišla k Jakobu.« Ko je Nima prebral te verze, so se mu solze ulile iz oči. Oskrbnica ga je vprašala: »Zakaj jočeš, sin moj? Bog naj ti nikoli ne nakloni solz!« Perzijec je rekel: »Gospa moja, kako naj moj sin ne joka? Ta deklica je njegova sužnja, on pa je njen gospodar Nima ibn Rabi iz Kufe. Njeno zdravje je odvisno od tega, da ga spet vidi. Nima druge bolezni kakor ljubezen do njega …« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 243. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Perzijec rekel starki: »Kako naj moj sin ne joka? Ta deklica je njegova sužnja, on pa je njen gospodar Nima ibn Rabi iz Kufe. Njeno zdravje je odvisno od tega, da ga spet vidi, in nima druge bolezni kakor ljubezen do njega. Vzemi torej, gospa moja, teh tisoč dinarjev zase; pri meni te čaka še več. Ozri se na naju z usmiljenjem, saj ne poznava nikogar razen tebe, ki bi lahko rešil to zadevo.« Starka je vprašala Nimo: »Si res njen gospodar?« Odgovoril je: »Da.« Rekla je: »Resnico govoriš, saj te ne neha omenjati.« Nima ji je povedal vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Starka je rekla: »Mladenič, le po meni se boš lahko združil z njo.« Nato je zajahala in se takoj vrnila k sužnji. Pogledala jo je v obraz, se nasmehnila in rekla: »Upravičeno jokaš in bolehaš, hči moja, ker si ločena od svojega gospodarja Nime ibn Rabija iz Kufe.« Niam je rekla: »Zastor se je pred teboj odgrnil in resnica se ti je razodela.« Starka ji je odgovorila: »Pomiri se in razvedri svoje srce! Pri Bogu, združila vaju bom, četudi bi me to stalo življenja.« Nato se je vrnila k Nimi in mu rekla: »Bila sem pri tvoji sužnji in govorila z njo. Po tebi hrepeni še bolj, kakor ti hrepeniš po njej. Vladar vernikov se ji hoče približati, ona pa ga zavrača. Če si odločen in pogumen, vaju bom združila in z vama tvegala svoje življenje. Domislila se bom zvijače in spletla načrt, da te spravim v palačo vladarja vernikov, kjer se boš lahko srečal z njo, saj ona ne more oditi.« Nima ji je rekel: »Naj te Bog bogato poplača.«

Nato se je poslovila od njega in šla k sužnji. Rekla ji je: »Tvoj gospodar umira od ljubezni do tebe in se želi srečati s teboj. Kaj praviš na to?« Niam je odgovorila: »Tudi jaz umiram in se želim srečati z njim.« Starka je vzela culo z nakitom, zlatimi okraski in žensko opravo ter se odpravila k Nimi. Rekla mu je: »Pojdiva nekam, kjer bova sama.« Z njo je šel v sobo za prodajalnico. Poslikala ga je, mu okrasila zapestja, uredila lase, ga oblekla v sužnjina oblačila in ga nališpala z najlepšim okrasjem, kakršnega nosijo sužnje. Postal je podoben rajski huriji. Ko ga je oskrbnica videla takšnega, je rekla: »Blagoslovljen bodi Bog, najboljši stvarnik! Pri Bogu, še lepši si od sužnje.« Nato mu je rekla: »Hodi tako, da postaviš levo nogo naprej in desno zadržiš zadaj, in pozibavaj boke.« Hodil je pred njo, kakor mu je naročila. Ko je videla, da je usvojil žensko hojo, je rekla: »Počakaj, da jutri zvečer pridem pote, če bo volja vzvišenega Boga. Odpeljala te bom v palačo. Ko zagledaš vratarje in služabnike, ostani odločen, skloni glavo in z nikomer ne govori. Jaz bom govorila namesto tebe. Bog naj nama nakloni uspeh.«

Naslednje jutro je oskrbnica prišla ponj, ga odpeljala v palačo in vstopila pred njim, on pa ji je sledil. Vratar mu je hotel preprečiti vstop, a mu je rekla: »Ti najbolj nesrečni med sužnji! To je služabnica Niam, ljubljenke vladarja vernikov. Kako ji moreš braniti vstop?« Nato je rekla: »Vstopi, deklica.« Vstopil je s starko in šla sta naprej do vrat, skozi katera se je prišlo na palačno dvorišče. Tam mu je starka rekla: »Nima, zberi moč in pogum. Vstopi v palačo, zavij levo, odštej pet vrat in stopi skozi šesta. To so vrata v sobo, pripravljeno zate. Ne boj se in če te kdo ogovori, mu ne odgovarjaj.« Spremljala ga je do vrat, kjer ju je prestregel vratar, določen zanje, in jo vprašal: »Kdo je ta deklica?« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 244. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je vratar prestregel starko in jo vprašal: »Kdo je ta deklica?« Starka mu je odgovorila: »Naša gospa jo želi kupiti.« Služabnik je rekel: »Nihče ne sme vstopiti brez dovoljenja vladarja vernikov. Vrni se, ne pustim je noter, saj imam tak ukaz.« Oskrbnica mu je rekla: »Vrli vratar, kje imaš pamet? Niam, kalifova sužnja, na katero je navezan z vsem srcem, je začela okrevati. Vladar vernikov je komaj dočakal, da je ozdravela, zdaj pa si želi kupiti to deklico. Ne brani ji vstopa, da Niam ne izve, da si jo ustavil, in se razjezi nate. Če se razjezi, bo poskrbela, da ti odsekajo glavo.« Nato je rekla: »Vstopi, deklica, ne poslušaj ga in ne povej svoji gospe, da ti je vratar branil vstop.« Nima je sklonil glavo in vstopil v palačo. Hotel je zaviti levo, a se je zmotil in zavil desno. Hotel je odšteti pet vrat in vstopiti skozi šesta, pa jih je odštel šest in vstopil skozi sedma. Ko je stopil skozi ta vrata, je zagledal prostor, prekrit z brokatom. Po stenah so visele svilene zavese, izvezene z zlatom, v kadilnicah pa so goreli alojin les, ambra in močno dišeči mošus. Na častnem mestu je stal divan, prekrit z brokatom. Nima je sedel nanj, ne da bi vedel, kaj mu je zapisano v skriti usodi.

Medtem ko je sedel in premišljeval o svojem položaju, je vstopila sestra vladarja vernikov s svojo sužnjo. Ko je zagledala sedečega mladeniča, ga je imela za dekle. Stopila je k njemu in rekla: »Kdo si, deklica? Kakšna je tvoja zgodba? Zakaj si prišla sem?« Nima ni spregovoril in ji ni odgovoril. Rekla je: »Deklica, če si ena od ljubljenk mojega brata in se je razjezil nate, bom pri njem prosila zate.« Nima ji ni odgovoril. Tedaj je rekla svoji sužnji: »Postavi se k vratom in nikogar ne spusti noter.« Nato je pristopila k njemu, opazovala njegovo lepoto in rekla: »Deklica, povej mi, kdo si, kako ti je ime in zakaj si prišla sem. V naši palači te še nisem videla.« Nima ji še vedno ni odgovoril. Kraljeva sestra se je razjezila, mu položila roko na prsi in ugotovila, da nima dojk. Hotela mu je razgrniti oblačila, da bi ugotovila, kdo je, ko ji je Nima rekel: »Gospa moja, suženj sem, kupi me. Zatekam se k tebi po varstvo, zato me zaščiti.« Rekla mu je: »Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Kdo si in kdo te je pripeljal v to mojo sobo?« Nima ji je odgovoril: »O kraljica, poznajo me kot Nimo ibn Rabija iz Kufe. Življenje sem tvegal zaradi svoje sužnje Niam, ki jo je Hadžadž z zvijačo ugrabil in poslal sem.« Rekla mu je: »Nič hudega se ti ne bo zgodilo.« Nato je poklicala svojo sužnjo in ji rekla: »Pojdi v Niamino sobo.« Oskrbnica je medtem že prišla k Niam in jo vprašala: »Je tvoj gospodar prispel k tebi?« Odgovorila je: »Ne, pri Bogu.« Oskrbnica je rekla: »Morda se je zmotil, stopil v drugo sobo in zgrešil pot do tebe.« Niam je rekla: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Vsemogočnem! Naša ura je odbila, pogubljeni smo.« Sedeli sta zamišljeni.

Medtem je vstopila sužnja kalifove sestre, pozdravila Niam in ji rekla: »Moja gospa te vabi k sebi v goste.« Niam je odgovorila: »Slišim in ubogam.« Oskrbnica je rekla: »Morda je tvoj gospodar pri kalifovi sestri in je skrivnost razkrita.« Niam je nemudoma vstala in odšla h kalifovi sestri. Ta ji je rekla: »Tvoj gospodar sedi pri meni. Očitno je zgrešil sobo. Ne tebi ne njemu se ni treba bati, če bo volja vzvišenega Boga.« Ko je Niam slišala te besede kalifove sestre, se je pomirila in stopila k svojemu gospodarju Nimi. Ko jo je zagledal, je vstal in ji šel naproti. Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 245. noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ni'ma, ko je zagledal svojo sužnjo Ni'm, vstal in stopil k njej. Objela sta se in drug drugega stisnila k prsim, nato pa nezavestna omahnila na tla. Ko sta se ovedela, jima je kalifova sestra rekla: ‘Sedita, da premislimo, kako naj se rešimo iz zagate, v katero smo zašli.’ Odgovorila sta: ‘Slišiva in ubogava; ti odločaš.’ Rekla je: ‘Pri Bogu, od nas vaju nikoli ne bo doletelo nič hudega.’ Nato je naročila svoji sužnji: ‘Prinesi jedi in pijače.’ Ta je vse prinesla in jedli so, dokler se niso nasitili, potem pa sedli k pijači. Čaše so krožile med njimi in žalost se je razkadila. Ni'ma je dejal: ‘Ko bi le vedel, kaj nas še čaka.’ Kalifova sestra ga je vprašala: ‘Ni'ma, ali ljubiš svojo sužnjo Ni'm?’ Odgovoril je: ‘Gospa moja, prav ljubezen do nje me je privedla v to nevarnost, v kateri tvegam življenje.’ Nato je vprašala Ni'm: ‘Ni'm, ali ljubiš svojega gospodarja Ni'mo?’ Odvrnila je: ‘Gospa moja, prav ljubezen do njega mi je izčrpala telo in me tako spremenila.’ Kalifova sestra je rekla: ‘Pri Bogu, res se ljubita! Naj pogine, kdor bi vaju hotel ločiti. Bodita spokojna in brez skrbi.’ Razveselila sta se teh besed. Ni'm je prosila za lutnjo; prinesli so ji jo, ona pa jo je vzela, uglasila in jih očarala z melodijami ter zapela te verze:

Ko so obrekovalci hoteli le najino ločitev, čeprav ne ti ne jaz nisva bila dolžna maščevanja, ko so z vseh strani napadali najina ušesa in je bilo ob meni malo branilcev in pomočnikov, sem nadnje planila z mečem tvojih oči, s povodnjo svojih solz in z ognjem svojih vzdihov. Nato je Ni'm podala lutnjo svojemu gospodarju Ni'mi in mu rekla: ‘Zapoj nam kakšno pesem.’ Vzel jo je, uglasil in jih očaral z melodijami, nato pa zapel te verze:

Polna luna bi ti bila podobna, ko ne bi imela peg, in sonce bi bilo kakor ti, ko ga ne bi zastiral mrk. Čudim se — in koliko čudes skriva ljubezen! V njej so skrbi, v njej hrepenenje in strast. Pot se mi zdi kratka, kadar grem k ljubljeni, in dolga, kadar se od nje vračam. Ko je končal pesem, mu je Ni'm napolnila čašo in mu jo podala. Vzel jo je in izpil. Nato je napolnila še eno čašo in jo ponudila kalifovi sestri. Ta jo je izpila, vzela lutnjo, jo uglasila, napela strune in zapela ta dva verza:

V mojem srcu prebivata žalost in gorje, v prsih mi odmeva silna bolečina. Moje telo je vidno shujšalo, od ljubezni je bolno in izčrpano. Nato je podala lutnjo Ni'mi ibn ar Rabiju. Vzel jo je, uglasil strune in zapel ta dva verza:

O ti, ki sem ti podaril dušo, pa si jo mučila! Hotel sem jo rešiti iz tvojih rok, a nisem zmogel. Reši svojega ljubimca pogube, preden umre, saj v njem trepeta le še poslednji dih. Še naprej so peli pesmi in pili ob zvokih strun, predani užitku, radosti in veselju. Medtem ko so tako uživali, je vstopil vladar vernih. Ko so ga zagledali, so vstali in pred njim poljubili tla. Pogledal je Ni'm, ki je imela pri sebi lutnjo, in rekel: ‘Ni'm, hvala Bogu, ki te je rešil trpljenja in bolečin.’ Nato se je obrnil k Ni'mi, ki je bil še vedno oblečen kakor deklica, in vprašal: ‘Sestra, kdo je ta sužnja ob Ni'm?’ Sestra mu je odgovorila: ‘Vladar vernih, to je ena izmed ljubljenk, prijetna družabnica. Ni'm ne jé in ne pije, če je ni ob njej.’ Nato je navedla pesnikove besede:

Dve nasprotji sta se združili, vsako s svojo lepoto; lepota nasprotja se pokaže ob njegovem nasprotju. Kalif je rekel: ‘Pri vsemogočnem Bogu, prav tako lepa je kakor ona! Jutri ji bom namenil sobo poleg njene, dal zanjo prinesti preproge in tkanine ter ji v čast Ni'm priskrbel vse, kar potrebuje.’ Kalifova sestra je naročila jedi in jih postregla bratu. Jedel je, nato pa sedel mednje. Napolnil je čašo in pomignil Ni'm, naj mu zapoje kakšno pesem. Ko je izpila dve čaši, je vzela lutnjo in zapela ta dva verza:

Ko mi družabnik nalije in spet nalije tri čaše, v katerih pijača buči, vso noč ošabno vlečem za seboj vlečko, kakor da sem jaz, vladar vernih, vladar nad teboj. Vladar vernih je bil očaran. Napolnil je še eno čašo, jo podal Ni'm in ji velel peti. Ko jo je izpila, je ubrala strune in zapela te verze:

O najplemenitejši med ljudmi tega časa, ki mu ni enakega in je na to upravičeno ponosen! O edini v vzvišenosti in radodarnosti, o gospod in kralj, ki ga pozna ves svet! O vladar vseh kraljev na zemlji, ki bogato daruješ, ne da bi očital ali se naveličal! Naj te moj Gospod ohrani, da sovražnike razjeda žalost, in naj tvojo usodo krasita sreča in zmaga! Ko je kalif slišal te verze, ji je dejal: ‘Bog te blagoslovi, Ni'm! Kako zgovorna si in kako jasno se izražaš!’ V veselju in radosti so ostali vse do polnoči. Tedaj je kalifova sestra rekla: ‘Poslušaj, vladar vernih. V knjigah sem našla zgodbo o nekem velikašu.’ Kalif je vprašal: ‘Kakšno zgodbo?’ Sestra mu je odgovorila: ‘Vedi, vladar vernih, da je v mestu Kufa živel mladenič po imenu Ni'ma ibn ar Rabi. Imel je sužnjo, ki jo je ljubil in ki je ljubila njega. Odraščala sta skupaj in si delila isto ležišče. Ko sta dozorela in se je njuna ljubezen utrdila, ju je usoda zadela z nesrečami, čas ju je kruto preizkusil in jima naložil ločitev. Obrekovalci so z zvijačo dosegli, da je zapustila njegovo hišo, nato pa jo ukradli z njegovega doma. Njen ugrabitelj jo je prodal nekemu kralju za deset tisoč dinarjev. Sužnja je ljubila svojega gospodarja prav tako močno kakor on njo, zato je zapustil družino in dom ter se odpravil iskat jo. Nazadnje je našel način, da je prišel do nje.’ Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestošestinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ni'ma ostal daleč od družine in domovine, tvegal življenje in zastavil svojo dušo, dokler ni prišel do svoje sužnje, ki so jo klicali Ni'm. Ko sta se srečala, še niti dobro sedla nista, pa je vstopil kralj, ki jo je kupil od njenega ugrabitelja. Prenagljeno je ukazal, naj ju usmrtijo, ne da bi bil pravičen ali si vzel čas za razsodbo. ‘Kaj praviš, vladar vernih, o nepravičnosti tega kralja?’ Vladar vernih je odgovoril: ‘To je zares čudno. Ta kralj bi moral odpustiti, ko je imel moč kaznovati, saj bi moral upoštevati troje: prvič, da se ljubita; drugič, da sta v njegovi hiši in v njegovi oblasti; tretjič, da mora kralj preudarno soditi med ljudmi, še toliko bolj pa v zadevi, ki se tiče njega samega. Ta kralj je ravnal, kakor se za kralje ne spodobi.’ Sestra mu je rekla: ‘Brat moj, pri Vladarju nebes in zemlje te prosim, ukaži Ni'm, naj zapoje, in prisluhni njeni pesmi.’ Rekel je: ‘Ni'm, zapoj mi.’ Očarala ga je z melodijo in zapela te verze:

Čas me je izdal, saj je od nekdaj izdajalec; srca strezni in jih napolni s skrbmi. Ljubimce loči, potem ko jih je združil, in po licih jim lijejo obilne solze. Oni so bili ob meni, jaz ob njih, in moje življenje je bilo sladko, usoda nas je radodarno združevala. Zdaj bom jokala kri in točila solze, v žalosti za teboj, noč in dan. Ko je vladar vernih slišal pesem, ga je silno ganila. Sestra mu je rekla: ‘Brat moj, kdor sam izreče sodbo, jo mora tudi izvršiti in ravnati po svojih besedah. Ti pa si pravkar izrekel takšno sodbo.’ Nato je rekla: ‘Ni'ma, vstani. Tudi ti vstani, Ni'm.’ Vstala sta in kalifova sestra je dejala: ‘Vladar vernih, ta, ki stoji pred teboj, je ugrabljena Ni'm. Ukradel jo je Hadžadž ibn Jusuf as Sakafi in jo poslal tebi, v pismu pa se zlagal, da jo je kupil za deset tisoč dinarjev. Ta, ki stoji ob njej, je Ni'ma ibn ar Rabi, njen gospodar. Pri svetosti tvojih čistih prednikov te prosim, odpusti jima in ju podari drug drugemu, da boš za to prejel nagrado. V tvoji oblasti sta, jedla sta tvoje jedi in pila tvojo pijačo. Jaz se zavzemam zanju in te prosim, da jima podariš življenje.’ Tedaj je kalif rekel: ‘Prav imaš. Sam sem tako razsodil, in česar razsodim, ne prekličem.’ Nato je vprašal: ‘Ni'm, je to tvoj gospodar?’ Odgovorila je: ‘Da, vladar vernih.’ Rekel je: ‘Nič hudega vaju ne bo doletelo. Podarjam vaju drug drugemu.’ Nato je vprašal: ‘Ni'ma, kako si izvedel, kje je? In kdo ti je opisal ta kraj?’ Odgovoril je: ‘Vladar vernih, poslušaj mojo zgodbo in prisluhni mojim besedam. Pri tvojih čistih očetih in dedih prisegam, da ti ne bom ničesar zamolčal.’ Nato mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, kaj je zanj storil perzijski zdravnik in kaj oskrbnica, kako ga je spravila v palačo in kako je zgrešil vrata. Kalif se je temu silno začudil in rekel: ‘Pripeljite mi Perzijca.’ Privedli so ga predenj, kalif pa ga je sprejel med svoje zaupnike, mu podaril častno oblačilo in ukazal, naj ga bogato nagradijo. Rekel je: ‘Človek, ki zna tako spretno načrtovati, mora biti med našimi zaupniki.’

Nato je kalif izkazal Ni'mi in Ni'm veliko dobrote ter ju obdaril; obdaril je tudi oskrbnico. Sedem dni sta ostala pri njem, v veselju, sreči in največjem udobju. Potem ga je Ni'ma prosil, naj njemu in njegovi sužnji dovoli odpotovati, in dovolil jima je oditi v Kufo. Odpotovala sta, Ni'ma se je znova srečal z očetom in materjo, in vsi so živeli v največji sreči, dokler ni prišel rušilec užitkov in ločevalec družb. Ko sta Amadžad in Asad slišala to Bahramovo zgodbo, sta se silno začudila in rekla: ‘To je zares nenavadno.’ Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestosedeminštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se Amadžad in Asad, ko sta slišala to zgodbo od Bahrama, nekdanjega častilca ognja, ki je sprejel islam, silno začudila. Tam sta prenočila, zjutraj pa zajahala konja in se namenila h kralju. Zaprosila sta za dovoljenje za vstop in dobila sta ga. Ko sta vstopila, ju je kralj častno sprejel in sedli so k pogovoru. Medtem pa so prebivalci mesta začeli vpiti, kričati in klicati na pomoč. Dvorni komornik je vstopil h kralju in mu rekel: ‘Neki kralj se je s svojo vojsko utaboril pred mestom. Njegovi možje imajo izvlečeno orožje in ne vemo, kaj hočejo.’ Kralj je svojemu vezirju Amadžadu in njegovemu bratu Asadu povedal, kar je slišal od komornika. Amadžad je dejal: ‘Pojdem k njemu in poizvem, kaj namerava.’ Odšel je iz mesta in našel kralja z veliko vojsko ter konjeniki mameluki. Ko so zagledali Amadžada, so spoznali, da je odposlanec mestnega kralja, zato so ga odpeljali pred vladarja. Ko je stopil predenj, je poljubil tla in ugotovil, da je vladar ženska z zastrtim obrazom. Rekla mu je: ‘Vedi, da v vašem mestu iščem samo mladega, golobradega sužnja. Če ga najdem pri vas, vam ne bo nič hudega; če pa ga ne najdem, se bo med nami vnela huda vojna, kajti prišla sem samo ponj.’ Amadžad je vprašal: ‘Kraljica, kakšen je ta suženj? Kakšna je njegova zgodba in kako mu je ime?’ Odgovorila je: ‘Ime mu je Asad, meni pa Mardžana. Ta suženj je prišel k meni z Bahramom, častilcem ognja. Ker mi ga Bahram ni hotel prodati, sem mu ga vzela s silo. Toda ponoči se ga je polastil in mi ga skrivaj odpeljal.’ Nato mu je opisala njegov videz.

Ko je Amadžad to slišal, je spoznal, da govori o njegovem bratu Asadu, in ji rekel: ‘Kraljica tega časa, hvala Bogu, ki nam je prinesel olajšanje! Ta suženj je moj brat.’ Nato ji je povedal njuno zgodbo in vse, kar sta doživela v tujih deželah, ter pojasnil, zakaj sta zapustila Ebenovinaste otoke. Kraljica Mardžana se je začudila, razveselila se je, da bo spet videla Asada, njegovemu bratu Amadžadu pa je podarila častno oblačilo. Amadžad se je nato vrnil h kralju in mu povedal, kaj se je zgodilo. Vsi so se razveselili, kralj, Amadžad in Asad pa so se odpravili h kraljici. Ko so stopili k njej, so sedli in se pogovarjali.

Medtem se je dvignil oblak prahu, ki je zakril vsa obzorja. Čez nekaj časa se je prah razkadil in pokazala se je silna vojska, podobna razburkanemu morju, opremljena z vsem bojnim priborom in orožjem. Napotila se je proti mestu, ga obdala kakor prstan mezinec in izdrla meče. Amadžad in Asad sta rekla: ‘Bogu pripadamo in k njemu se vračamo! Kaj je ta velika vojska? To so gotovo sovražniki. Če se s kraljico Mardžano ne dogovorimo, da se jim skupaj upremo, nam bodo vzeli mesto in nas pobili. Ni nam drugega, kakor da gremo k njim in poizvemo, kdo so.’ Amadžad je vstal, odšel skozi mestna vrata in prečkal tabor kraljice Mardžane. Ko je prišel do nove vojske, je ugotovil, da je to vojska njegovega deda, kralja Gajurja, očeta njegove matere, kraljice Budur. Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvestooseminštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Amadžad, ko je prišel do vojske, ugotovil, da pripada njegovemu dedu, kralju Gajurju, gospodarju otokov, morij in sedmih palač. Ko je stopil predenj, je poljubil tla in mu predal sporočilo. Kralj je rekel: ‘Ime mi je kralj Gajur in tod le potujem. Usoda me je namreč prizadela z izgubo hčere Budur. Zapustila me je in se ni vrnila, o njej in njenem možu Kamarju az Zamanu pa nisem slišal nobene novice. Ali vi kaj veste o njiju?’ Ko je Amadžad to slišal, je za nekaj časa sklonil pogled k tlom in premišljeval, dokler ni bil prepričan, da je pred njim njegov ded, materin oče. Nato je dvignil glavo, pred njim poljubil tla in mu povedal, da je sin njegove hčere Budur. Ko je kralj slišal, da je to sin njegove hčere Budur, se mu je vrgel v objem in oba sta zajokala. Kralj Gajur je nato rekel: ‘Hvala Bogu, sin moj, da si živ in zdrav in da sem te našel!’ Amadžad mu je povedal, da je njegova hči Budur dobro, prav tako njegov oče Kamar az Zaman, in da živita v mestu na Ebenovinastem otoku. Povedal mu je tudi, da se je njegov oče Kamar az Zaman razjezil nanj in na njegovega brata ter ukazal, naj ju usmrtijo, toda zakladnik se ju je usmilil in jima pustil živeti. Kralj Gajur je rekel: ‘S teboj in tvojim bratom se bom vrnil k vajinemu očetu, vas spravil med seboj in ostal pri vas.’ Amadžad je pred njim poljubil tla. Kralj Gajur je svojemu vnuku podaril častno oblačilo, Amadžad pa se je nasmejan vrnil k mestnemu kralju in mu povedal zgodbo kralja Gajurja. Ta se je silno začudil in mu poslal darove in zaloge za goste: konje, kamele, ovce, krmo in drugo. Enako je poslal kraljici Mardžani. Ko so ji povedali, kaj se je zgodilo, je rekla: ‘S svojo vojsko pojdem z vami in pomagala doseči spravo.’

Medtem se je znova dvignil prah, ki je zakril vsa obzorja in zatemnil dan. Izpod njega so zaslišali vpitje, krike in rezgetanje konj ter zagledali bliskanje mečev in dvignjena kopja. Ko se je vojska približala mestu in zagledala oba tabora, je zadonelo bobnenje. Mestni kralj je ob tem rekel: ‘Ta dan je res blagoslovljen! Hvala Bogu, ki nas je spravil s tema dvema vojskama. Če bo vzvišeni Bog hotel, nas bo spravil tudi s to.’ Nato je dejal: ‘Amadžad, pojdi s svojim bratom Asadom in poizvedita, kakšna vojska je to. Mogočna je, tako mogočne še nisem videl.’ Amadžad in njegov brat Asad sta se odpravila na pot. Ker je kralj iz strahu pred vojsko, ki je obdajala mesto, dal zapreti mestna vrata, sta jih odprla in šla, dokler nista prišla do nove vojske. Ugotovila sta, da je to vojska kralja Ebenovinastih otokov, z njo pa je bil njun oče Kamar az Zaman. Ko sta ga zagledala, sta pred njim poljubila tla in zajokala. Kamar az Zaman se jima je vrgel v objem, bridko jokal, ju prosil odpuščanja in ju stisnil k prsim. Nato jima je povedal, kakšno strašno osamljenost je trpel, odkar je bil ločen od njiju. Amadžad in Asad sta mu povedala, da je prišel tudi kralj Gajur. Kamar az Zaman je s svojimi zaupniki zajahal konja, vzel s seboj oba sinova, Amadžada in Asada, in odjezdili so proti taboru kralja Gajurja. Eden izmed njih je pohitel naprej in kralju Gajurju sporočil, da prihaja Kamar az Zaman. Ta mu je šel naproti. Vsi so se srečali in se čudili tem dogodkom ter temu, kako so se znašli skupaj prav na tem kraju. Meščani so pripravili gostije, najrazličnejše jedi in slaščice ter priskrbeli konje, kamele, zaloge, krmo in vse, kar so vojske potrebovale.

Medtem se je spet dvignil prah, ki je zakril vsa obzorja. Zemlja se je tresla pod konjskimi kopiti, bobni so grmeli kakor viharji, vsa vojska je bila v bojni opravi in verižnih oklepih, vsi vojaki pa so bili oblečeni v črno. Sredi njih je bil star mož z brado do prsi, tudi sam v črnih oblačilih. Ko so meščani zagledali to velikansko vojsko, je gospodar mesta rekel kraljem: ‘Hvala vzvišenemu Bogu, po čigar volji ste se vsi zbrali v enem dnevu in se izkazali za znance! Toda kakšna je ta silna vojska, ki je zakrila vsa obzorja?’ Kralji so mu odgovorili: ‘Ne boj se je. Trije vladarji smo in vsak ima veliko vojsko. Če so sovražniki, se bomo bojevali s teboj, četudi bi jih bilo trikrat toliko.’

Medtem se je iz tiste vojske proti mestu napotil odposlanec. Privedli so ga pred Kamarja az Zamana, kralja Gajurja, kraljico Mardžano in mestnega kralja. Poljubil je tla in rekel: ‘Ta kralj prihaja iz perzijskih dežel. Pred leti je izgubil sina in odtlej potuje po deželah ter ga išče. Če ga najde pri vas, vam ne bo nič hudega; če pa ga ne najde, se bo z vami spustil v vojno in porušil vaše mesto.’ Kamar az Zaman mu je rekel: ‘Do tega ne bo prišlo. Toda kako ga imenujejo v perzijskih deželah?’ Odposlanec je odgovoril: ‘Imenujejo ga kralj Šahraman, gospodar Haldanskih otokov. Te vojske je zbral po deželah, skozi katere je potoval, ko je iskal svojega sina.’

Ko je Kamar az Zaman slišal odposlančeve besede, je glasno kriknil in nezavesten omahnil. Nekaj časa je ostal brez zavesti, nato pa se ovedel in bridko zajokal. Amadžadu, Asadu in njunim zaupnikom je rekel: ‘Pojdite, otroka moja, z odposlancem, pozdravite svojega deda, mojega očeta, kralja Šahramana, in mu prinesite veselo novico o meni. Žaluje za menoj in še vedno zaradi mene nosi črna oblačila.’ Nato je navzočim kraljem povedal vse, kar se mu je zgodilo v mladosti, in vsi so se začudili. Zatem so se skupaj s Kamarjem az Zamanom odpravili k njegovemu očetu. Kamar az Zaman ga je pozdravil, objela sta se in od silnega veselja nezavestna omahnila. Ko sta se ovedela, je oče sinu povedal vse, kar se mu je zgodilo. Nato so ga pozdravili še drugi kralji. Mardžano so poročili z Asadom in jo poslali nazaj v njeno deželo ter ji naročili, naj jim še naprej piše. Amadžada so poročili z Bustan, Bahramovo hčerjo, nato pa so vsi odpotovali v mesto Ebenovina. Kamar az Zaman je na samem spregovoril s svojim tastom in mu povedal vse, kar se mu je zgodilo, ter kako se je znova srečal s sinovoma. Tast se je razveselil in mu čestital ob srečni vrnitvi. Nato je kralj Gajur, oče kraljice Budur, stopil k svoji hčeri, jo pozdravil in ob njej potešil dolgo hrepenenje. V mestu Ebenovina so ostali ves mesec, nato pa je kralj Gajur s hčerjo odpotoval v svojo deželo. Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.