Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja A vsemogočni oče obhodi mogočno obzidje neba in preiskuje, da se ne bi kaj, omajano od silnega ognja, zrušilo. Ko vidi, da trdno stoji in ohranja svojo moč, se ozre na zemljo in na tegobe ljudi. Še posebno skrb pa posveča svoji Arkadiji: obnavlja izvire in reke, ki si še ne upajo steči, zemlji vrača travo, drevesom listje in ranjenim gozdovom veleva, naj znova ozelenijo.
Medtem ko se vrača in hodi naokrog, se zagleda v nonakrijsko devico in ogenj ljubezni, ki ga je zajel, mu zagori do kosti. Ni se ukvarjala s tem, da bi s predenjem mehčala volno, niti si ni različno urejala las; ko ji je sponka spela obleko, bel trak pa zadržal razpuščene lase, in je prijela zdaj lahki kopjič, zdaj lok, je bila Febina vojakinja: nobena, ki je stopila na Majnal, ni bila Triviji ljubša od nje. A nobena veljava ne traja dolgo.
Sonce je visoko na nebu že prešlo sredino svoje poti, ko je stopila v gaj, ki ga še nobena doba ni posekala. Tam si je snela z rame tul in popustila napeto tetivo prožnega loka, legla na tla, porasla s travo, in si pod vrat podložila pisani tul. Ko jo je Jupiter videl utrujeno in brez varuha, je dejal: »Za to skrivno pustolovščino moja žena gotovo ne bo zvedela; če pa zve, je, o, je vredna vsakega prepira!« Nemudoma si nadene Dianin obraz in opravo ter reče: »Devica, ena mojih spremljevalk, po katerih grebenih si lovila?« Dekle se dvigne s travnatih tal in reče: »Pozdravljena, boginja, po moji sodbi
večja od Jupitra, četudi me sam sliši!« On jo posluša in se smeje, vesel, da ga ima rajši od njega samega, ter jo poljublja, ne dovolj zadržano in ne tako, kakor bi poljubljala devica. Ko mu hoče povedati, v katerem gozdu je lovila, jo prekine z objemom in se razkrije šele z nasiljem. Ona pa se mu upira, kolikor se ženska sploh more (ko bi to videla, Saturnova hči, bi bila milostljivejša!), res se bojuje: a koga bi dekle lahko premagalo, kdo bi mogel premagati Jupitra? — Zmagoviti Jupiter se povzpne v nebesne višave; njej pa je gaj odvraten, prav tako gozd, ki ve za vse.
Ko odhaja od tam, skoraj pozabi vzeti tul s puščicami in lok, ki ga je obesila. Glej, Diktina, obdana s svojim spremstvom, stopa čez visoki Majnal, ponosna na pobito divjad, in jo zagleda ter pokliče; poklicana zbeži in se sprva boji, da se v njej skriva Jupiter. Ko pa vidi nimfe, ki hodijo ob njej, spozna, da ni prevare, in se pridruži njihovemu krogu. O, kako težko je, da obraz ne izda sramote!
Komaj dvigne oči od tal; ne hodi več kakor nekoč tesno ob boginjini strani in ni več prva v vsem sprevodu, temveč molči in z rdečico razodeva oskrunjeno čast; in ko Diana sama ne bi bila devica, bi lahko po tisočerih znamenjih spoznala, kaj se je zgodilo; pravijo, da so nimfe spoznale. Lunina rogova sta se že devetič dvigala na nebu, ko je boginja, izmučena od lova in bratove pripeke, našla hladen gaj, iz katerega je z žuborenjem tekel potok in valil pesek, zglajen od vode.
Pohvalila je kraj in se s stopalom dotaknila vodne gladine; ko je pohvalila še vodo, je rekla: »Nobenega opazovalca ni blizu; okopajmo gola telesa v tekoči vodi.« Parazijka je zardela. Vse odložijo oblačila, le ona išče izgovore za odlašanje. Ker se obotavlja, ji slečejo obleko; ko pade z nje, se z golim telesom razkrije tudi njena sramota. Osupli deklici, ki skuša z rokami zakriti trebuh, reče Cintija: »Pojdi proč od tod in ne skruni svetih izvirov,« ter ji ukaže, naj zapusti njeno spremstvo.
Žena velikega Gromovnika je že davno izvedela za to in je hudo kazen odlagala na primeren čas. Zdaj ni več razloga za odlašanje: priležnica je že rodila dečka Arkada — prav to je Junono še posebno zabolelo. Brž ko je vanjo uprla pogled in svojo besno misel, je rekla: »Seveda, prešuštnica, samo še to je manjkalo, da bi zanosila in bi porod razglasil žalitev ter postal očitna priča sramote mojega Jupitra.
Ne boš je odnesla brez kazni: vzela ti bom podobo, s katero ugajaš sebi in mojemu možu, predrznica!« To reče, jo zgrabi za lase nad čelom in jo z obrazom navzdol podre na tla. Ta proseče izteguje roke; roke ji začnejo poraščati črne, ščetinaste dlake, dlani se krivijo, na njih rastejo kljukasti kremplji in začnejo služiti kot noge; obraz, ki ga je nekoč hvalil Jupiter, se iznakazi v širok gobec.
Da prošnje in roteče besede ne bi omehčale srca, ji je odvzeta moč govora; iz hripavega grla prihaja jezen, grozeč glas, poln strahote. A tudi ko je postala medvedka, je ohranila nekdanji razum; z nenehnim stokanjem priča o svoji bolečini in dviga k nebu in zvezdam roke, kakršne pač ima; čeprav tega ne more izreči, čuti Jupitrovo nehvaležnost. O, kolikokrat je, ker si ni upala sama počivati v gozdu, tavala pred hišo in po poljih, ki so bila nekoč njena!
O, kolikokrat jo je pasji lajež pognal čez skale in je nekdanja lovka prestrašena bežala pred lovci! Pogosto se je skrila ob pogledu na zveri, pozabljajoč, kaj je sama, in se kot medvedka zgrozila nad medvedi, ki jih je videla v gorah, ter se bala volkov, čeprav je bil med njimi njen oče. Glej, prihaja sin Likaonove hčere, ki ne ve za svojo mater, Arkad, star že skoraj petnajst let; ko zasleduje divjad, izbira primerne gozdne soteske in s spletenimi mrežami obdaja erimantske gozdove, naleti na mater; ko zagleda Arkada, obstane in zdi se, da ga prepozna. On se umakne in se v nevednosti prestraši njenih oči, ki nepremično strmijo vanj;
ko se mu hoče približati, bi ji z morilnim kopjem že prebodel prsi. Vsemogočni ga zadrži, obenem odnese oba in prepreči zločin; s hitrim vetrom ju ponese skozi prazni zrak, ju postavi na nebo in spremeni v sosednji ozvezdji. Junona je vzkipela, ko je priležnica zasijala med zvezdami, in se spustila v morje k sivolasi Tetiji in staremu Oceanu, do katerih je spoštovanje pogosto ganilo bogove; ko jo vprašata, zakaj je prišla, začne: »Sprašujeta, zakaj sem jaz, kraljica bogov, iz nebeškega domovanja prišla sem? Druga zaseda nebo namesto mene.
Naj bom lažnivka, če potem, ko noč zatemni svet, ne bosta videla zvezd, nedavno povzdignjenih na najvišje nebo, v mojo bolečino, tam, kjer zadnji in po obsegu najmanjši krog obdaja skrajni tečaj. Res, zakaj bi se kdo bal žaliti Junono in trepetal pred njenim srdom, ko pa s škodovanjem samo koristim? O, koliko sem dosegla! Kako neizmerna je moja moč! Prepovedala sem ji biti človek: postala je boginja. Tako kaznujem krivce, takšna je moja velika oblast!
Naj ji vrne še nekdanjo podobo in odstrani zverski obraz, kakor je prej storil z argoško Foronovo potomko. Zakaj ne odžene še Junone, je vzame za ženo in jo položi v mojo spalnico ter si izbere Likaona za tasta? Vidva pa, če vaju gane prezir, izkazan vajini užaljeni rejenki, odženita sedem zvezd Medveda od svojih sinjih globin; odbijta zvezde, ki so bile sprejete na nebo v plačilo za prešuštvo, da se priležnica ne bo kopala v čistem morju.«
