Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Z mladim telesom se povzpne na lahki voz, stoji na njem in se veseli, da sme z rokami prijeti izročene vajeti, ter se zahvaljuje nejevoljnemu očetu. Medtem krilati Pirois, Eous in Eton, Sončevi konji, in četrti, Flegon, z ognjenim rezgetanjem polnijo zrak in s kopiti tolčejo ob zapore.

Ko jih Tetida, ki ni vedela za vnukovo usodo, odmakne in se odpre pot v brezmejno nebo, konji planejo naprej, z nogami udarjajo po zraku, trgajo oblake, ki jim stojijo na poti, in se dvigajo na krilih ter prehitevajo vzhodne vetrove, ki vstajajo iz istih krajev. A breme je bilo lahko, ne takšno, kakršno bi poznali Sončevi konji, in jarem ni imel običajne teže; kakor se zibajo ukrivljene ladje brez primernega bremena in jih zaradi prevelike lahkosti nestanovitno nosi po morju, tako voz brez vajenega tovora poskakuje v zrak, se silovito stresa in je, kakor da bi bil prazen.

Brž ko konji to začutijo, planejo in zapustijo utrjeno pot četverovprege ter ne tečejo več v prejšnjem redu. Mladeniča je strah; ne ve, kam naj obrne zaupane vajeti, ne ve, kje je pot, in tudi če bi vedel, jih ne bi obvladal. Tedaj so se ledene zvezde Medveda prvič ogrele od žarkov in se zaman skušale potopiti v morje, ki jim je prepovedano; tudi Kača, ki leži tik ob ledenem tečaju, prej od mraza otrpla in nikomur nevarna, se je razgrela in od vročine dobila nov bes.

Tudi ti, Bootes, si menda v zmedi zbežal, čeprav si bil počasen in so te zadrževali tvoji vozovi. Ko pa je nesrečni Faeton z vrha neba pogledal na zemljo, ki je ležala globoko, globoko pod njim, je prebledel in kolena so mu zadrhtela od nenadnega strahu, pred očmi pa se mu je sredi tolikšne svetlobe stemnilo. Zdaj bi si želel, da se nikoli ne bi dotaknil očetovih konj, zdaj obžaluje, da je spoznal svoj rod in uspel s prošnjo, zdaj bi rad veljal za Meropovega sina; tako ga nosi kakor ladjo, ki jo žene divji severnik in ji je premagani krmar izpustil krmilo ter jo prepustil bogovom in molitvam.

Kaj naj stori? Veliko neba je pustil za seboj, pred njegovimi očmi ga je še več! V mislih meri oboje, zdaj zre proti zahodu, ki mu ga usoda ne bo dovolila doseči, zdaj se ozira nazaj proti vzhodu; ne ve, kaj naj stori, odrevenel je, vajeti ne popusti, a jih tudi zadržati ne more in ne pozna imen konj. Prestrašen vidi tudi čudesa, posejana vsepovsod po pisanem nebu, in podobe velikanskih zveri.

Je kraj, kjer Škorpijon upogiba klešče v dva loka in z repom ter krakoma, ukrivljenima na obeh straneh, razteza ude čez prostor dveh ozvezdij. Ko deček vidi, da se z njega cedi črn strup in da mu z ukrivljeno ostjo grozi z ranami, ves iz sebe od ledene groze izpusti vajeti. Ko te padejo in se dotaknejo vrhov konjskih hrbtov, konji zaidejo s poti in brez vsakršne zavore po zraku drvijo v neznane predele; kamor jih žene zalet, tja brez reda hitijo, trkajo ob zvezde, pritrjene visoko na nebu, in vlačijo voz po brezpotjih.

Zdaj se vzpenjajo v višave, zdaj po strminah in poteh, ki padajo navzdol, drvijo bliže zemlji. Luna se čudi, da bratovi konji tečejo niže od njenih, ožgani oblaki pa se kadijo; plameni najprej zajamejo najvišje predele zemlje, ta poka, razpira razpoke in se suši, oropana sokov. Pašniki sivijo, drevje gori skupaj z listjem, suho žito pa daje gorivo lastnemu pogubljenju.

A to so majhne izgube: velika mesta propadajo z obzidji vred, požari spreminjajo cele dežele skupaj z njihovimi ljudstvi v pepel. Gozdovi gorijo z gorami, gorijo Atos, kilikijski Tavros, Tmolos in Ojta ter Ida, zdaj suha, prej pa bogata s studenci, Helikon devic in Haimos, ki se še ni imenoval Ojagrov; Etna neizmerno gori v podvojenem ognju, pa dvovrhi Parnas, Eriks, Kint in Otris ter Rodopa, ki bo naposled izgubila sneg, in Mimas, Dindim, Mikala in Kitajron, rojen za svete obrede.

Skitiji njen mraz nič ne pomaga: gori Kavkaz, Osa s Pindom in Olimp, višji od obeh, v nebo segajoče Alpe in z oblaki oviti Apenini. Tedaj Faeton vidi, da svet na vseh straneh plameni, in ne prenese tolikšne vročine; skozi usta vdihava žgoči zrak kakor iz globoke peči in čuti, da se njegov voz razbeljuje; ne more več prenašati pepela in leteče žerjavice, od vsepovsod ga ovija vroč dim, in zakrit s smolnato temo ne ve, kam gre ali kje je, temveč ga nosi po volji krilatih konj.

Pravijo, da je tedaj kri privrela na površje teles in so zato etiopska ljudstva dobila črno polt. Tedaj se je Libija, ko ji je vročina izpila vlago, osušila; tedaj so nimfe z razpuščenimi lasmi objokovale izvire in jezera: Beotija išče Dirko, Argos Amimono, Efira Pirenine vode. Tudi reke, ki so jim bila dodeljena široko razmaknjena bregova, ne ostanejo varne: Tanais se je kadil sredi valov, pa stari Penej in tevtrantski Kaik, hitri Ismen s fegijskim Erimantom in Ksant, ki bo še enkrat gorel, ter rumeni Likormas in Meander, ki se poigrava v svojih zavitih valovih,

pa migdonski Melas in tajnarski Evrotas. Gorel je tudi babilonski Evfrat, gorel Oront, hitri Termodont, Ganges, Fazis in Ister. Alfej vre, Sperhejevi bregovi gorijo, zlato, ki ga Tag nosi v svoji strugi, se v ognju tali, in rečne ptice, ki so s pesmijo slavile mejonske bregove, so se razgrele sredi Kajstra. Nil je prestrašen zbežal na skrajni konec sveta in skril svoj izvir, ki je še danes skrit: sedem ustij leži praznih in prašnih, sedem dolin brez reke.

Ista usoda izsuši ismarska Hebros in Strimon ter zahodne reke Ren, Rono in Pad in Tibero, ki ji je bila obljubljena oblast nad svetom. Vsa tla pokajo in skozi razpoke prodira svetloba v Tartar ter straši podzemnega kralja in njegovo ženo. Tudi morje se krči in ravnina suhega peska je tam, kjer je bilo pravkar morje; gore, ki jih je prekrivala globoka voda, se dvigajo na plano in množijo raztresene Kiklade.

Ribe iščejo globine in usločeni delfini se ne upajo več dvigati iznad morja v zrak, kakor so bili vajeni; mrtva telesa tjulnjev s trebuhi navzgor plavajo na morski gladini. Pravijo, da se je celo Nerej z Dorido in hčerami skril v mlačne votline. Trikrat si je Neptun z mrkim obrazom drznil dvigniti roke iz vode, trikrat ni prenesel ognja v zraku. A rodovitna Zemlja, obdana z morjem, je sredi morskih voda in vsepovsod usahlih studencev, ki so se skrili v drobovje mračne matere, izsušena do vratu dvignila svoj potlačeni obraz, si položila roko na čelo in z močnim drhtenjem

stresla vse, nato pa se nekoliko pogreznila niže kakor navadno in s suhim glasom spregovorila: »Če ti je tako prav in sem si to zaslužila, zakaj tvoje strele mirujejo, najvišji med bogovi? Če že moram umreti od sile ognja, naj umrem od tvojega in naj mi njegov povzročitelj olajša pogubo. Komaj odpiram grlo, da izrečem že te besede« (vročina ji je dušila usta): »Glej moje ožgane lase in toliko, toliko žerjavice v očeh in po obrazu!

Takšne sadove mi vračaš, tako nagrajuješ mojo rodovitnost in služenje, ker prenašam rane ukrivljenega pluga in motik in me obdelujejo vse leto, ker živini dajem listje, človeškemu rodu blago hrano, žito, vam pa tudi kadilo? A naj bo, da sem si zaslužila pogubo: kaj so zagrešile vode, kaj tvoj brat? Zakaj morje, ki mu je pripadlo po žrebu, upada in se vse bolj oddaljuje od neba?

Če pa te ne gane ne bratova ne moja naklonjenost, se usmili vsaj svojega neba. Poglej na obe strani: oba tečaja se kadita. Če ju ogenj poškoduje, se bodo vaše palače zrušile. Glej, še Atlas se muči in komaj na ramenih drži razbeljeni nebesni svod. Če propadejo morja, zemlje in nebeško kraljestvo, se bomo spet zlili v prvotni kaos. Reši iz plamenov, kar je še ostalo, in poskrbi za obstoj sveta.« Tako je dejala Zemlja, saj ni mogla več prenašati vročine niti dalje govoriti; umaknila je obraz vase in v votline bliže sencam podzemlja.

Vsemogočni oče pa je poklical bogove za priče, tudi tistega, ki je dal voz, da bo brez njegove pomoči vse doletela strašna poguba, ter se povzpel na najvišjo trdnjavo, od koder navadno razgrinja oblake čez prostrano zemljo, od koder pošilja grom in luča bliskajoče strele. A tedaj ni imel ne oblakov, ki bi jih lahko razgrnil čez zemljo, ne dežja, ki bi ga poslal z neba.

Zagrmi in z desnico ob ušesu zavihti strelo ter jo vrže v voznika; hkrati mu vzame življenje in ga vrže z voza ter z divjim ognjem ukroti ogenj. Konji se prestrašijo, skočijo vsak v svojo smer, iztrgajo vratove iz jarma in pustijo pretrgane vajeti. Tu ležijo uzde, tam od ojesa odtrgana os, drugje napere polomljenih koles, daleč naokrog pa so raztreseni ostanki razbitega voza.

Faeton pa, ki mu plamen požira rdečkaste lase, se vrti v padcu in ga nosi po zraku v dolgem loku, kakor je včasih videti zvezdo na jasnem nebu, ki sicer ne pade, a se lahko zdi, da je padla. Daleč od domovine, na drugem koncu sveta, ga sprejme veliki Eridan in mu umije kadeči se obraz. Zahodne najade položijo telo, ki se še kadi od trokrakega plamena, v grob in v kamen vklesajo tudi te verze: TU LEŽI FAETON, VOZNIK OČETOVEGA VOZA: ČEPRAV GA NI OBVLADAL, JE PADEL V VELIKEM PODVIGU.

Oče pa, nesrečen v bridkem žalovanju, si je zagrnil in skril obraz; in če smemo verjeti, pravijo, da je en dan minil brez sonca: požari so dajali svetlobo in tako je bilo v nesreči tudi nekaj koristi. Klimena pa je, potem ko je izrekla vse, kar je bilo ob tolikšnem gorju mogoče izreči, žalostna in obupana, z raztrganimi oblačili na prsih preiskala ves svet; najprej je iskala mrtvo telo, nato kosti in jih našla — a pokopane na tujem bregu!

Vrgla se je na grob, ime, ki ga je prebrala v marmorju, oblila s solzami in ga grela z golimi prsmi. Nič manj ne žalujejo Heliade in smrti prinašajo nepotreben dar, solze; s pestmi se bijejo po prsih in noč in dan kličejo Faetona, ki ne bo slišal njihovih bridkih tožb, ter ležijo ob grobu. Luna je štirikrat sklenila rogova v poln krog; one pa so po svoji navadi — ponavljanje jim jo je ustvarilo — znova tožile. Med njimi se je Faetusa, najstarejša od sester, ko je hotela leči na zemljo, potožila, da so ji noge otrpnile. Ko je svetla Lampetija skušala priti k njej, jo je zadržala nenadna korenina.

Tretja si je hotela z rokami razmršiti lase, pa je trgala listje; ena toži, da ji deblo oklepa noge, druga, da se ji roke spreminjajo v dolge veje. Medtem ko se čudijo, jim lubje objame dimlje, počasi obda trebuh, prsi, ramena in roke, ven gledajo le še usta, ki kličejo mater. Kaj naj stori mati, razen da, kamor jo žene srce, hiti sem in tja in jih poljublja, dokler še sme?

To ji ni dovolj; telesa skuša iztrgati iz debel in z rokami lomi nežne veje; iz njih pa kapljajo krvave kaplje kakor iz rane. »Nehaj, prosim, mati,« zavpije vsaka, ki jo rani, »nehaj, prosim: v drevesu trgaš naše telo. Zdaj pa zbogom« — lubje prekrije zadnje besede. Odtlej iz njih tečejo solze in na soncu se strjujejo v jantarne kaplje z novih vej; bistra reka jih sprejema in jih pošilja latinskim ženam za okras.

Pri tej čudežni preobrazbi je bil navzoč Stenelov sin Kiknos, ki ti je bil, Faeton, sicer soroden po materini krvi, a še bližji po srcu. Zapustil je svojo oblast — vladal je namreč ligurskim ljudstvom in velikim mestom — ter s tožbami napolnil zelene bregove, reko Eridan in gozd, ki so ga pomnožile sestre, ko se mu je glas stanjšal, belo perje mu je prekrilo lase, vrat se je daleč iztegnil iz prsi, rdeče prste je povezala plavalna kožica, perje mu je zastrlo boke, usta je zavzel top kljun.

Kiknos postane nova ptica in se ne zaupa nebu ne Jupitru, saj pomni ogenj, ki ga je ta krivično vrgel; išče ribnike in širna jezera ter iz sovraštva do ognja izbere za svoj dom reke, nasprotje plamenov. Medtem je Faetonov oče zanemarjen in brez svojega sijaja, kakršen je navadno, kadar ga zastre mrk; sovraži svetlobo, sebe in dan, predaja se žalovanju, žalosti dodaja jezo in svetu odreka svojo službo. »Dovolj,« pravi, »je bila moja usoda nemirna že od začetka časov; upira se mi delo brez konca, ki sem ga opravljal brez priznanja.

Naj kdo drug vozi voz, ki prinaša svetlobo! Če ni nikogar in vsi bogovi priznavajo, da tega ne zmorejo, naj ga vozi sam, da vsaj med preizkušanjem mojih vajeti končno odloži strele, ki očetom jemljejo otroke. Ko bo izkusil moč ognjenonogih konj, bo tedaj spoznal, da tisti, ki jih ni dobro vodil, ni zaslužil smrti.« Ko Sonce tako govori, ga obstopijo vsa božanstva in ga s prosečimi glasovi rotijo, naj ne zavije sveta v temo; tudi Jupiter opravičuje poslano strelo in prošnjam kraljevsko dodaja grožnje.

Feb zbere podivjane konje, ki še vedno drhtijo od groze, in jih v bolečini divje žene z ostnom in bičem; besni namreč ter jim očita sina in jih krivi zanj.