Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Morski bogovi so privolili: Saturnova hči se na lahkem vozu s pisanimi pavi podaja v jasni eter, s pavi, ki so dobili pisano perje šele pred kratkim, po Argovi smrti, prav kakor si bil ti, klepetavi krokar, še pred kratkim bel, potem pa so ti krila nenadoma počrnela. Nekoč je bil namreč ta ptič srebrn, s snežno belim perjem, tako da se je lahko meril z vsemi brezmadežnimi golobi in ni zaostajal ne za gosmi, ki naj bi s svojim budnim glasom rešile Kapitol, ne za labodom, ki ljubi reke.

Jezik mu je bil v pogubo; zaradi njegovega klepetavega jezika je barva, ki je bila nekoč bela, zdaj nasprotje bele. V vsej Hajmoniji ni bilo lepše od Koronide iz Larise: tebi, delfski bog, je bila gotovo všeč, dokler je bila zvesta ali pa vsaj ni bila zalotena. Toda Febov ptič je odkril njeno prešuštvo in se kot neizprosen ovaduh, da bi razkril skrito krivdo, napotil k svojemu gospodarju. Za njim je zamahnila s perutmi klepetava vrana, ga dohitela in izprašala o vsem; ko je slišala, zakaj je na poti, je dejala: »Ta pot ti ne bo v prid; ne zaničuj svarila mojega jezika.

Poglej, kaj sem bila in kaj sem zdaj, ter vprašaj, kaj sem storila: spoznal boš, da mi je zvestoba škodovala. Nekoč je namreč Palada Erihtonija, otroka, rojenega brez matere, zaprla v košaro, spleteno iz atiškega protja, in jo izročila trem devicam, hčeram Kekropsa z dvojno naravo, ter jim zapovedala, naj ne pogledajo njene skrivnosti. Skrita v rahlem listju gostega bresta sem opazovala, kaj bodo storile. Dve sta zvesto varovali, kar jima je bilo zaupano, Pandroza in Herza; le Aglavra je sestrama očitala strahopetnost in z roko razvezala vozle; v notranjosti so zagledale otroka in ob njem iztegnjeno kačo.

Boginji sem poročala, kaj se je zgodilo. V zahvalo sem dobila takšno plačilo, da zdaj veljam za izgnanko iz Minervinega varstva in sem postavljena za nočno ptico. Moja kazen bi lahko ptice posvarila, naj si z govorjenjem ne nakopljejo nevarnosti. Pa menda ni sama prišla k meni, ne da bi jo prosila za kaj takega? O tem lahko vprašaš kar Palado: čeprav je jezna, tega niti v jezi ne bo zanikala.

Mene je namreč rodil Koronej, slaven v Fokidi — govorim o znanih rečeh — in bila sem kraljeva hči, za katero so se potegovali bogati snubci — nikar me ne zaničuj. Lepota mi je bila v pogubo. Ko sem se namreč po svoji navadi počasi sprehajala ob obali po površju peska, me je zagledal bog morja in se vnel; ko pa je s prošnjami in sladkimi besedami zaman zapravljal čas, se je odločil za silo in me začel zasledovati. Zbežala sem, zapustila trdna tla obale in se zaman izčrpavala v mehkem pesku.

Tedaj sem klicala bogove in ljudi; moj glas ni dosegel nobenega smrtnika, a devica se je zavzela za devico in mi prinesla pomoč. Roke sem iztezala proti nebu: roke so mi začele temneti od lahkega perja. Hotela sem si z ramen odvreči obleko, a ta je bila že perje, ki je pognalo korenine globoko v kožo. Skušala sem se z dlanmi tolči po golih prsih, a nisem imela več ne dlani ne golih prsi.

Tekla sem: pesek mi ni več zadrževal nog kakor prej, temveč sem se dvigala nad zemljo. Kmalu sem po zraku poletela visoko in postala brezgrajna Minervina spremljevalka. Toda kaj mi to koristi, če je mojo čast prevzela Niktimena, ki je zaradi strašnega zločina postala ptica? Mar nisi slišal za zgodbo, ki jo pozna ves Lesbos, da je Niktimena oskrunila očetovo posteljo?

Res je ptica, a se zaveda svoje krivde, zato beži pred pogledi in svetlobo, v temi skriva sram, vse ptice pa jo preganjajo po širnem nebu.« Ko je tako govorila, ji je krokar odvrnil: »Naj bodo, prosim, ta tvoja svarila tebi v nesrečo; jaz se ne menim za prazne napovedi.« Ni opustil začete poti, temveč je gospodarju povedal, da je videl Koronido ležati s hajmonskim mladeničem.

Ko je zaljubljeni bog slišal za njeno krivdo, mu je lovor zdrsnil z glave; obenem so ga zapustili vedrina obraza, trzalica in barva. In ko mu je srce vrelo od razburkane jeze, je pograbil svoje običajno orožje, napel ukrivljeni lok, upognjen na obeh koncih, in prsi, ki so se tolikokrat privijale k njegovim, prebodel s puščico, ki ji ni bilo mogoče ubežati. Zadeta je zastokala, si iz telesa izdrla železno ost in bele ude oblila s škrlatno krvjo ter rekla: »Lahko bi me kaznoval, Feb, a šele potem, ko bi rodila; zdaj bova v enem telesu umrla dva.« Toliko je rekla in skupaj s krvjo izlila tudi življenje.

Telo, ki ga je duša zapustila, je zajel smrtni hlad. Gorje, prepozno se je zaljubljenec pokesal za kruto kazen in zasovražil sebe, ker je poslušal, ker je tako vzplamtel; sovražil je ptiča, zaradi katerega je moral izvedeti za njeno krivdo in vzrok svoje bolečine; sovražil je lok in roko, z roko vred pa tudi puščice, nepremišljeno izstreljeno orožje. Omahnulo je grel v objemu in s prepozno pomočjo skušal premagati usodo ter zaman uporabljal svoje zdravilske veščine.

Ko je vse poskusil zaman in videl, da pripravljajo grmado ter da bodo njeni udi zgoreli v poslednjem ognju, je iz globine srca izvabil vzdihe — saj nebeških obrazov ne smejo močiti solze — nič drugače kakor telica, ki gleda, kako kladivo, z desnice zavihteno ob ušesu njenega sesnega telička, z glasnim udarcem razbije njegova votla senca. Ko pa je po njenih prsih izlil dišave, ki jim ni več mogla biti hvaležna, jo objel in opravil nepravični poslednji obred, Feb vendar ni dopustil, da bi sad njegovega semena utonil v istem pepelu, temveč je sina iztrgal plamenom in materinemu telesu ter ga odnesel v votlino Hirona z dvojno naravo;

krokarju, ki je upal na nagrado za svoje resnične besede, pa je prepovedal ostati med belimi pticami.