Prevod
Plimski rokav, ki tvori severno mejo otoka Manhattan, je med prebivalci okoliških najemniških hiš znan kot »Spittin' Divvle«. Njegovo pravo ime je Spuyten Duyvil, to pa je strnjena oblika znamenite bahave izjave Anthonyja Van Corlaerja. Ta strah zbujajoči gospod, sloveč po obilnem trebuhu, neizčrpni sapi in dolgih zalizcih, je bil trobentač garnizije v New Amsterdamu, ki so ga njegovi rojaki pravkar kupili za štiriindvajset dolarjev. V trobento je pihal tako krepko, da so v spopadu med Nizozemci in Indijanci v breskovem sadovnjaku ob ulici Dey njegovi trobljaji rdečekožcem nagnali v srce več strahu kakor puške na lunto njegovih tovarišev. William Čemerni je prisegal, da sta Anthony in njegova trobenta zadostna posadka za ves otok Manhattan; trdil je namreč, da se noben polk Jenkijev ne bi približal toliko, da bi jih doletela trajna gluhota, kar bi se jim gotovo zgodilo, če bi prišli, ko je bil Anthony buden.
Peter Stuyvesant — Peter Trmoglavi — je pokazal, kako visoko ceni Anthonyjeve vrline, s tem, da ga je postavil za svojega oprodo. Ko je izvedel, da se bliža angleška odprava, ki namerava zavzeti njegovo miroljubno kolonijo, je Anthonyju nemudoma ukazal, naj s trobento pozove vasi vzdolž Hudsona na vojno. Oproda se je na hitro poslovil od šestih ali osmih dam, od katerih je vsaka z veseljem verjela, da vso svojo ljubezen razdaja samo njej, in se pogumno odpravil proti severu; na eni strani mu je visela trobenta, na drugi pa precej težja lončena steklenica. Ko je prispel na severni konec otoka, je bil večer nevihten, brodnika pa ni bilo nikjer videti. Potem ko je ves besen hodil gor in dol po bregu, je torej pogoltnil pošten požirek tekočega nizozemskega poguma — saj je bil pri pitju iz roga prav tako spreten kakor pri igranju na trobento — in ob razkošnih, dolgoveznih kletvicah prisegel, da bo rokav preplaval »hudiču navkljub« [En spuyt den Duyvil].
Pognal se je v vodo in bil že na polovici poti, ko se je Hudobec, ki ni trpel kljubovanja, prikazal v podobi velikanskega menhadna, ki je bruhal vrelo vodo in opletal z ognjenim repom. Ta strašna riba je Anthonyja zgrabila za nogo; toda trobentač se ni dal. Dvignil je glasbilo k ustnicam in skozenj izdihnil poslednjo sapo v kljubovalnem trobljaju, ki je odmeval kilometre daleč skozi gozdove in celo samega hudiča prisilil, da je za trenutek popustil prijem. Nato ga je potegnil pod gladino; njegov nos je skozi vodo svetil vse bolj medlo, dokler naposled ni povsem izginil izpred oči. Neuspeh njegove naloge je povzročil propad nizozemske oblasti v Ameriki, saj so kmalu zatem Angleži dosegli zmago brez prelivanja krvi in je križ svetega Jurija ponosno zaplapolal nad obzidjem, kjer je Anthony tolikokrat pozdravljal zahajajoče sonce. A tudi potem so minila leta, preden je dokončno utihnil, kajti ljudje so trdili, da je ob nevihtah blizu rokava, ki mu je dal ime, slišati predirljivi glas njegove trobente, kako se dviga nad globljim rjovenjem viharja.
