Prevod

Pred dvesto leti se je po Novem Amsterdamu raznesel glas, da skozi pristanišče proti Hudsonu drvi zaobljena, trebušasta ladja, ki ji z visoke krme plapola nizozemska zastava, in kljubuje severnemu vetru ter deročemu toku oseke. Ker se ni zmenila za signal z Baterije, naj ustavi in se predstavi, so vanjo namerili top; krogla je žvižgaje preletela njeno megličasto, breztežno gmoto, kajti lesenega ogrodja sploh ni imela. Nekateri mornarji so govorili o prividih, ki se dvigajo v zrak ob severnih obalah in morjih, modrejši pa so si pomenljivo položili prst ob nos in se spomnili Letečega Holandca, tistega morskega blodnika, čigar kapitan je prisegel, da bo obplul rt Horn nebu in peklu navkljub, in zato že stoletja križari sem ter tja ob pusti obali Ognjene zemlje in drugod. Le enkrat na sedem let sme stopiti na kopno in tedaj lahko prelomi prekletstvo, če najde dekle, ki ga bo ljubilo. Morda je kapitan Vanderdecken dekle svojih upov našel v kateri od nizozemskih naselbin ob Hudsonu, morda pa se je za svojo predrznost odkupil z molitvijo in pokoro; kakorkoli že, po reki navzdol se ni nikoli več vrnil, razen če se ni na skrivaj izmuznil na morje v tako gostem sneženju ali megli, da stražarji in čolnarji njegovega odhoda niso opazili. Nekaj starih naseljencev je trdilo, da je bila ladja Half Moon, nekateri pa so celo pričali, da so prav to ladjo videli s Hudsonom in njegovo prikazensko posadko na krovu pluti proti Catskillom na veseljačenje.

To bežno prikazen so zamenjevali z ladjo viharjev, ki preži ob vznožju Palisad in pri Point-no-Pointu ter ponoči, ko se pripravlja neurje, križari po Tappan Zeeju. Hudson je pri Tappanu širok štiri milje in sunki vetra imajo dovolj prostora, da se razbesnijo; zato so stari kapitani, kadar so videli, kako iz senc zahodnih gričev prikrade megličasti obris ladje in nato kakor galeb poleti od brega do brega, z mesečino na vrhnjih jadrih, a brez ene same svetilke, obrnili proti vetru in spustili sidro, razen če je bilo njihovo plovilo trdno, glava njihovega krmarja pa neomamljena od pijače. V poletnih nočeh, ko nastopi tista nenavadna tišina, ki napoveduje vihar, ladje viharjev ne vidijo le drseti čez zrcalno rečno gladino, temveč slišijo tudi glasove njene posadke, ki ob obračalnih in dvižnih vrveh poje besede, poslušalcem brez vsakršnega pomena.