Prevod

Nenavadna pripoved o rožnih križarjih pravi, da je pred več kot dvema stoletjema skupina nemških naseljencev prišla v dolino Ramapo in si postavila kamnite hiše, podobne tistim, ki so jih pustili v gorovju Harz. Ko so Indijanci videli, kako izdelujejo nože in druge čudovite reči iz kovine, ki so jo z ognjem pridobivali iz skal, so jih imeli za manituje in so odšli, saj jim niso hoteli oporekati pravice do dežele. Tu se je skrival zaklad, kajti High Tor ali Razklana gora je bila nekoč dom Amasisa, najmlajšega izmed modrih, ki so sledili betlehemski zvezdi. Skozi Azijo in Aljasko je našel pot v to deželo, si vzel za ženo domačinko, ki mu je rodila otroka, in tu na vrhu zgradil svetišče. Ko so Indijanci od njega zahtevali, naj sprejme njihovo vero, je odklonil čaščenje sonca, zato so ga napadli. Ubili bi ga, če ne bi potres razklal tal ob njegovih nogah, odprl nove struge za Hudson in vanjo pahnil vseh razen modreca in njegove hčere. Njemu pa so se v čarobnem videnju razodele skrivnosti bogastva, skritega v skalovju.

Vodja nemške naselbine, neki Hugo, je bil plemenitega rodu in je imel ženo ter dva otroka: dečka, ki je nosil njegovo ime, in deklico Mary. Čeprav je bila v stari domovini navada, da so vsakih sedem let pogasili ogenj v kovačnicah, je Hugo v kovačnici, ki jo je zgradil, tej navadi nasprotoval, češ da je nepotrebna. Toda njegovi možje so godrnjali in govorili o salamandru, ki vsakih sedem let doraste v neugašenem plamenu in se odpravi povzročat gorje. Na dan, ko se je iztekla ta doba, je gospodar vstopil v svojo delavnico in videl može, kako strmijo v peč, v bledo postavo, ki se je zdela stkana iz plamena in je v ognju prikimavala ter se obračala, občasno švignila z jezikom proti njim ali pustila, da ji je rep zdrsnil iz peči in obležal na kamnitih tleh. Ko je prišel do vrat, je tudi sam otrpnil in zdelo se mu je, da mu ogenj žge drobovje, dokler ni na obrazu začutil pršenja vode in zagledal svoje žene, ki jo je pustil doma preveč bolno, da bi se mogla premakniti. Stala je za njim, metala blagoslovljeno vodo v peč in ob tem izgovarjala zaklinjanje. V tistem hipu se je vzdignil vihar in ulil se je dež, ki je pogasil ogenj; ko pa je ugasnil še zadnji žar, se je žena mrtva zgrudila.

Ko naj bi sedem let pozneje njena otroka posvetili, so ljudje, ki so med obredom stali pred cerkvijo, zagledali silovit blisk in pestunja se je od strahu obrnila proč od dečka. Umaknila je roke z oči. Otrok je izginil. Minilo je dvakrat sedem let in hči je ostala neomadeževana od sveta. Tisto noč namreč, ko jo je oče odpeljal na vrh gore High Torn in ji pokazal, kar je videl Amasis — zemeljske duhove, ki so v svojih votlinah kopičili dragulje in mu jih ponujali, če bi Hugo izrekel besedo, ki svobodnega človeka priklene na zemeljske sile in mu za tisoč let zapre prihodnost —, ga je prav njena molitev spravila k pameti in prizor pod njima je začel bledeti, čeprav je zlovešča svetloba salamandra, ki se je oklepal skal na dnu votline, še vedno metala svoj sij v nebo.

Še mnogo noči zatem so na gori videvali tisti sij in Huga ni bilo doma, toda ker ni imel čiste duše, ki bi mu bila za tolmača, ni mogel razbrati besed, ki so žarele v trikotniku na salamandrovem hrbtu, in se je vračal v besu in zavisti. V naselbini se je pred kratkim pojavil mož viteškega vedenja in med njim ter Mary se je porodilo nežno čustvo, ki pa je ostalo neizrečeno, dokler je ni rešil pred napadom panterja in ji dovolil, da mu je omahnila v naročje. Tedaj bi mu rada izpovedala svojo ljubezen, a jo je nežno in z obžalovanjem odmaknil od sebe ter dejal: »Ko si spala, sem prišel k tebi in ti položil na glavo krono iz draguljev: to sem storil, ker sem bil v oblasti zemeljskega duha. Takrat sem imel moč le nad prvino ognja, ki bodisi použiva bodisi utrjuje v kamen; zdaj pa sta moja voda in življenje. Glej! Nosi jih, kajti vredna si jih.« Dotaknil se je solz, ki so ji zdrsnile iz oči, in v njegovih rokah so se spremenile v lilije, ki ji jih je položil na čelo.

»Se bova še srečala?« je vprašala deklica. »Ne vem,« je dejal. »Sam stopam skozi temo vesolja in s tem, ko se vdajam tej zemeljski ljubezni, ogrožam svoje odrešenje. Ti si že odrešena, jaz pa si moram pot nazaj k Bogu utreti s poslušnostjo, preizkušeno v trpljenju. Vedi, da sem eden tistih, ki so zapustili nebesa iz ljubezni do človeka. Bili smo iz tiste pretanjene prvine, ki je plamen, goreč in žareč od ljubezni — in ko je tvoja mati prišla k meni z močjo čistosti, da bi me izgnala iz peči, sem izgubil ognjeno podobo in privzel človeško — podobo otroka. Pogosto sem bil s teboj in drvel sem v pogubo, ker nisem zmogel prestati preizkušnje čutov. Če bi se vdal ali če bi spoznal, da si drugačna, kot si, bi spet postal zemeljski duh. Zavedla me je želja po moči, kakršno imam v svojih rokah, in pozabil sem na svoje poslanstvo med trpečimi. Postal sem popotnik po zemlji, dokler nisem dosegel te dežele, dežele, ki jo imenujete nova. Tu naj bi prestal svojo zadnjo preizkušnjo in tu moram stopiti skozi ognjena vrata.«

Medtem ko je govoril, so se iz naselbine zaslišali glasovi. »Prihajajo,« je dejal. Spredaj je stopala Hugova čokata postava. Z divjo kletvico se je vrgel na mladeniča. »Uničil mi je družino!« je zavpil. »Vrzite ga v peč!« Mladenič je čakal, a njegov obraz je bil spokojen. Zgrabili so ga in čez nekaj trenutkov je izginil skozi žrelo goreče jame. Mary pa je pogledala navzgor in zagledala postavo v oblačilih iz srebrne svetlobe, ki je plavala navzgor, dokler ni izginila v temi. Groza je izginila z njenega obraza in na njem se je naselil mir, ki je ostal do konca.