Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Pri brodu Kafuraki v pokrajini Ečizen se je zbrala množica ljudi, ki so hoteli na drugo stran. Med njimi je bil tudi jamabuši, gorski asket, menih po imenu Keitōbō. Ne le Kumano in Mitake, temveč tudi Hakusan, Daisen v pokrajini Hōki in Wanibuči v Izumu je že obiskal; skorajda ni bilo svetega kraja, kjer se ne bi bil uril v askezi. Ko je tako prišel k brodu Kafuraki in hotel čez, je bilo čakajočih kakor oblakov in meglic. Brodar je od vsakega pobral plačilo in ga prepeljal. Ko pa mu je Keitōbō velel, naj prepelje še njega, se brodar zanj ni zmenil, temveč je odveslal. »Kako si drzneš tako nesramno ravnati z menoj?« je zaklical jamabuši, a brodar ga še poslušal ni in je veslal naprej. Keitōbō je stisnil zobe in začel tako silovito meti molek med dlanmi, kakor da ga hoče pretrgati. Brodar se je ozrl, in kakor je bilo videti, se mu je vse skupaj zdelo smešno. Ko je odplul kake tri ali štiri čōje daleč, je Keitōbō uprl pogled vanj, se z nogami do srede goleni zaril v pesek in s pordelimi očmi divje strmel za njim. Molek je mel, kakor da hoče zdrobiti jagode, in kričal: »Pripelji ga nazaj! Pripelji ga nazaj!« Ker je čoln kljub temu plul dalje, je Keitōbō prijel meniško ogrinjalo in molek, stopil tik k vodi ter zavpil: »Varuh postave, vrni ga! Če ga ne pripelješ nazaj, se za vselej odrečem Trem draguljem!« Pri tem je zamahnil, kakor da bo ogrinjalo vrgel v morje. Ljudje, zbrani na bregu, so ob tem prebledeli in obstali. In glej, medtem ko je tako kričal, se je brod, čeprav ni bilo niti sapice vetra, začel vračati proti temu bregu. Ko je Keitōbō to videl, je vzkliknil: »Že prihaja, že prihaja! Brž se pokaži, pokaži se!« Ob tem je pljuval in gledalcem je od groze izginila vsa barva z obrazov. Med njegovim vpitjem se je čoln približal na manj kot en čō. Tedaj je Keitōbō zavpil: »Zdaj pa ga prevrni! Prevrni ga!« Vsi, ki so se zbrali in gledali, so v en glas vzkliknili: »Kako strašne besede! To bi bil hud greh! Pustite, dovolj je, dovolj!« Keitōbō pa je še bolj spremenil izraz na obrazu in zavpil: »Brž ga prevrni!« V tistem hipu se je brod z več kot dvajsetimi potniki vred v celoti prevrnil v vodo. Keitōbō si je obrisal pot in dejal: »O vi predrzneži! Ali še zmeraj ne veste, kdo sem?« Nato se je obrnil in odšel. Četudi je bila to že doba zatona, so bili Trije dragulji očitno še navzoči na svetu, tako pravijo.