Sveti mož iz Šinana

Besedilo

Sveti mož iz Šinana

Nekoč je v deželi Shinano živel menih. Ker je meništvo sprejel v tako odročnem kraju, še ni prejel redovniških zapovedi, zato je sklenil, da se nekako odpravi v prestolnico in jih prejme v templju, imenovanem Tōdaiji. Po mnogih prizadevanjih mu je uspelo priti tja in opraviti obred. Nato je pomislil, da bi se vrnil v domačo deželo, a si je premislil: »Čemu? Ne bom se vračal v tisti kraj, kakor da v njem sploh ne bi poznali Bude. Raje ostanem tukaj.« Ko je služil pred Budovim obličjem v Tōdaijiju, se je oziral na vse strani in se spraševal, kje bi našel kraj, v katerem bi lahko v miru živel in se posvečal duhovni vadbi. Na jugozahodu je v daljavi zagledal goro. »Tam bom živel in se posvečal veri,« si je rekel ter odšel tja. Umaknil se je globoko v goro in se z neizmerno vnemo predajal duhovnemu življenju. Sčasoma je, kakor po čudežu, pridobil majhen kipec božanstva v oltarni omarici. Bil je Bishamon. Postavil je majhno svetišče, vanj spoštljivo namestil kipec in tako z leti vztrajal v svoji nepopisno goreči pobožnosti. Ob vznožju te gore je živel silno premožen mož, ki je bil sicer preprostega stanu. K njemu je puščavnikova beraška skleda redno priletavala po zraku in se vračala napolnjena s hrano. Nekoč so prav odprli veliko kaščo iz brun in iz nje jemali zaloge, ko je skleda kakor po navadi priletela prosit za dar. »Spet je prišla tista skleda! Kako nenasitna je!« so rekli, jo pograbili in vrgli v kot kašče, ne da bi ji takoj kaj dali. Skleda je čakala, oni pa so medtem vse pospravili in nazadnje pozabili nanjo. Ničesar niso dali vanjo in je tudi odnesli niso, temveč so zaklenili vrata kašče in gospodar je odšel domov. Čez nekaj časa se je kašča nenadoma začela močno majati. »Kaj je to? Kaj se dogaja?« so vzklikali in zbegano pogledovali proti njej. Majala se je in majala, dokler se ni dvignila za kak čevelj od tal. »Kaj neki to pomeni?« so se čudili in vznemirjeno begali naokrog. »Saj res, saj res! Pozabili smo na tisto skledo in je nismo vzeli ven. Ali ni morda to njeno delo?« so govorili. Tedaj se je skleda izmuznila iz kašče, kašča pa je sedla nanjo in se navpično dvignila za seženj ali dva proti nebu. Nato je odletela. Ljudje so ob tem kričali od začudenja in se v silnem razburjenju prerivali med seboj. Ker gospodar kašče ni mogel prav ničesar ukreniti, si je rekel, da bo vsaj pogledal, kam se bo odpravila, in se podal za njo. Tudi vsi ljudje iz okolice so stekli zraven. Gledali so, kako je počasi letela naprej, dokler ni prispela v deželo Kawachi, na goro, kjer je živel puščavnik. Tam je z glasnim treskom pristala tik ob njegovem bivališču. Gospodar je bil zdaj še bolj osupel, a ker ni mogel kar pustiti vsega tako, je stopil k puščavniku in dejal: »Zgodilo se je nekaj nezaslišanega. Ta skleda redno prihaja k nam in vselej ji damo kaj vanjo ter jo pošljemo nazaj. Tokrat pa smo imeli veliko opravkov, zato smo jo odložili v kaščo in pozabili nanjo. Nismo je vzeli ven, temveč smo zaklenili vrata. Nato se je kašča začela silovito majati, priletela sem in pristala tukaj. Prosim, vrnite mi jo.« Puščavnik mu je odgovoril: »Res je nenavadno, toda ker je kašča priletela sem, ti je ne morem vrniti. Tukaj nimam ničesar takega in prav mi bo prišla, če bom hotel kaj spraviti. Kar je v njej, pa seveda vse vzemi.« Gospodar je rekel: »Kako naj vendar tako nenadoma vse odnesem nazaj? V njej je naloženih tisoč kokujev riža.« »To je prav lahko. Sam bom poskrbel, da bo vse varno prispelo k tebi,« je odvrnil puščavnik. V skledo je položil eno vrečo in jo poslal v zrak. Preostale vreče so se razvrstile za njo, kakor letijo gosi druga za drugo. Ko jih je gospodar gledal, kako letijo v strnjeni jati, podobni vrabcem, sta ga obšla še večje začudenje in strahospoštovanje. Rekel je: »Počakajte, nikar ne pošljite vsega nazaj! Obdržite zase dvesto ali tristo kokujev riža.« Puščavnik je odgovoril: »Tega pa že ne. Kaj bi počel z njim, če bi ga obdržal tukaj?« »Potem ga le pošljite nazaj, a dovolite mi, da vam darujem vsaj deset ali dvajset mer,« je prosil gospodar. »Ko bi le potreboval toliko,« je odvrnil puščavnik. In tako je ves riž varno prispel h gospodarjevi hiši. Medtem ko je puščavnik tako živel v sveti predanosti, je cesar Engi hudo zbolel. Opravljali so najrazličnejše molitve, svete obrede in branja suter, poskušali vse mogoče, vendar se mu zdravje nikakor ni izboljšalo. Tedaj je nekdo dejal: »V kraju Shigi v deželi Kawachi živi puščavnik, ki se že dolga leta posveča duhovni vadbi in niti v vas ne prihaja. Izredno svet je in obdarjen s čudežno močjo. Po zraku pošilja beraško skledo in, ne da bi zapustil svoje bivališče, počne vsakovrstne neverjetne reči. Če bi ga poklicali in mu naročili, naj moli za vas, bi gotovo ozdraveli.« Cesar je privolil in poslal ponj dvornega uradnika. Ko je ta prispel in ga zagledal, se mu je puščavnik zdel nadvse častitljiv in vreden občudovanja. Sporočil mu je cesarski ukaz in dejal, naj nemudoma pride na dvor. Toda puščavnik je vprašal: »Zakaj me kličejo?« in nič ni kazalo, da se namerava premakniti. »Njegovo veličanstvo je hudo bolno,« je pojasnil odposlanec. »Prosim, molite za njegovo ozdravljenje.« »Če gre za to, bom molil zanj kar od tod, ne da bi šel na dvor,« je odgovoril puščavnik. »Toda če bi njegovo veličanstvo ozdravelo, kako bomo vedeli, da se je to zgodilo po zaslugi vaših molitev?« je vprašal uradnik. »Prav nič ni treba vedeti, čigave molitve so zalegle. Dovolj bo, če se njegovemu veličanstvu povrne zdravje,« je odgovoril puščavnik. A uradnik je vztrajal: »Že res, vendar bi bilo med tolikimi molitvami vendarle dobro prepoznati učinek vaših.« »Potem pa bom med molitvijo poslal k njemu varuha nauka z meči. Če ga njegovo veličanstvo uzre v sanjah ali v videnju, naj ve, da je to znamenje. Ta varuh nosi obleko, spleteno iz mečev. Sam pa nikakor ne morem v prestolnico.« Cesarski odposlanec se je vrnil in vse to sporočil. Tretji dan okoli poldneva je cesar komaj za hip zadremal, ko je zagledal nekaj bleščečega. Pozorneje je pogledal, kaj bi to utegnilo biti, in pomislil: »To je gotovo varuh z meči, o katerem je govoril tisti puščavnik.« Še isti trenutek se je počutil povsem prerojenega; vse tegobe so izginile in zdravje se mu je povrnilo. Vsi so se veselili in drug drugemu govorili o puščavnikovi svetosti ter ga občudovali. Tudi cesar ga je neizmerno cenil, zato je poslal človeka, ki naj ga vpraša, ali bi želel postati škof ali nadškof oziroma ali naj njegovemu templju podari zemljiško posest. Ko je puščavnik slišal sporočilo, je odgovoril: »Škof ali nadškof nikakor ne nameravam postati. Če pa bi takemu kraju podarili posest, bi prišli oskrbniki in še kdo in bilo bi le še več sitnosti ter priložnosti za greh. Naj le ostanem tak, kakršen sem.« In pri tem je ostalo. Ta puščavnik je imel starejšo sestro. Odkar se je odpravil prejet redovniške zapovedi, ga ni več videla. »Kaj neki se mu je zgodilo, da ga že toliko let ni nazaj? Ne morem živeti v taki negotovosti. Poiskala ga bom,« si je rekla ter se odpravila na pot. V okolici templjev Tōdaiji in Yamashinadera je spraševala, ali tam živi kdo z imenom Myōren, toda vsi so ji odgovarjali, da ne vedo zanj, in nikogar ni bilo, ki bi ga poznal. Ko je zaman iskala že tako dolgo, si je rekla: »Kaj naj storim? Domov se ne smem vrniti, dokler ne izvem, kje je.« Tisto noč je pred velikim Budo v Tōdaijiju neprestano molila: »Prosim, razodeni mi, kje je Myōren.« Nazadnje je zadremala in v sanjah videla, kako ji Buda govori: »Menih, ki ga iščeš, prebiva na gori jugozahodno od tod. Pojdi in ga poišči tam, kjer se nad goro vlečejo oblaki.« Ko se je zbudila, se je že bližalo jutro. »Ko bi se le čim prej zdanilo!« si je želela in čakala, dokler ni naposled napočil svit. Ozrla se je proti jugozahodu in v daljavi razločila goro, nad katero so se razprostirali vijoličasti oblaki. Vsa srečna se je odpravila tja. In res je prispela do kraja, kjer je zagledala svetišče in znamenja človeškega bivališča. Stopila je bliže in vprašala: »Ali je tukaj Myōren?« »Kdo pa je?« se je oglasil menih in prišel ven. Pred njim je stala njegova starejša sestra iz dežele Shinano. »Kako neki si me našla? Tega pa res nisem pričakoval!« je vzkliknil. Povedala mu je vse, kar se ji je zgodilo. Nato je rekla: »Kako te je moralo vsa ta leta zebsti! Prinesla sem ti nekaj, da bi te oblekla.« Razgrnila je oblačilo, ki ga je imela s seboj. Bil je tako imenovani fukutai, iz nenavadno debele preje, gosto in čvrsto izdelan. Vesel ga je sprejel in oblekel. Dotlej je nosil le eno plast papirnatega oblačila in ga je hudo zeblo. Ko pa je spodaj oblekel še to, mu je bilo prijetno toplo. Tako se je še mnoga leta posvečal duhovnemu življenju. Tudi njegova sestra, redovnica, se ni vrnila v domačo deželo, temveč je ostala pri njem in se tam predajala veri. On pa je vsa ta leta nosil isti fukutai, dokler se ni nazadnje povsem raztrgal in razpadel na koščke. Kašči, ki je priletela na skledi, so pravili Leteča kašča. V njej so shranili ostanke fukutaija in menda so še zmeraj tam. Kdor je po srečnem spletu okoliščin dobil četudi le droben košček njegovega blaga, ga je nosil kot varovalni amulet. Tudi kašča, čeprav že strohnela in razpadla, še stoji. Kdor je dobil še tako majhen košček njenega lesa, ga je hranil za varovalo; in med tistimi, ki so iz tega lesa dali izdelati podobo Bishamona ter jo častili pri sebi, ni bilo nikogar, ki ga ne bi doletela blaginja. Zato so ljudje, ko so slišali za to, iskali zveze in kupovali drobce lesa iz tiste kašče. Kraj, imenovan Shigi, je tako postal svetišče z neizmerno čudežno močjo in še danes ljudje od jutra do večera romajo tja. Pravijo, da je tega Bishamona s svojo duhovno vnemo pridobil sveti mož Myōren.