Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. V templju Hōrin-in je živel veliki škof po imenu Kakujū. Njegov nečak Kunitoši, nekdanji upravitelj pokrajine Mutsu, ga je nekoč obiskal in dal sporočiti, da je prišel. »Takoj ga sprejmem. Naj medtem malo počaka tam,« je odgovoril škof. Nečak je sedel in čakal, a ko škofa niti po dveh urah še ni bilo na spregled, se ga je polotila nejevolja. Sklenil je oditi in poklical služabnika, ki ga je spremljal. Ko je ta prišel, mu je naročil: »Prinesi mi obuvalo.« Obul se je in že hotel oditi, ko je služabnik spregovoril: »Njegova milost škof je dejal: ‘Gospodu iz Mutsuja sem povedal in dovolil mi je, naj se kar odpeljem. Pripelji voz. Skozi mala vrata bom šel ven.’ Mislil sem, da mora biti že tako, in mu rekel: ‘Govedar zdaj streže mojemu gospodarju, prosim, počakajte.’ On pa je velel: ‘Povej mu, naj počaka name. Le za kratek čas grem, takoj se vrnem.’ Tako se je že pred časom odpeljal z vašim vozom. Od tega bo zdaj gotovo že več kot ura.« »Ti nesrečni bedak!« je rekel Kunitoši. »Moral bi priti k meni in mi povedati: ‘Njegova milost prosi za vaš voz.’ Kakšna neumnost!« Služabnik pa je odgovoril: »Saj ni človek, ki bi mu smel kar ugovarjati. Kar vtaknil je noge v svoje kratke cokle in mi rekel: ‘Pojdi hitro, hitro, pa mu le povej!’ Ničesar nisem mogel storiti.« Nekdanji upravitelj Mutsuja se je vrnil v hišo in razmišljal, kaj naj stori. Škof je imel ustaljeno navado: v kopalno kad si je dal nasuti polno drobno narezane slame in jo prekriti z rogoznico. Ko se je vrnil s kakšnega opravka, je brez obotavljanja stopil v kopalnico, se slekel in ob vzkliku »E saj, ka saj, tori fusuma!« planil v kad ter se vrgel na hrbet. Kunitoši je stopil tja in privzdignil rogoznico. Res je bila pod njo drobno narezana slama. Snel je platneno zaveso, ki je visela v kopalnici, vanjo stresel vso slamo in jo skrbno zavil. Nato je na dno kadi postavil kopalno vedro, nanj položil narobe obrnjeno mizico za go in vse prekril z rogoznico, da je bilo videti kakor prej. Zavežljaj slame je skril ob velikih vratih in sedel čakat. Dobri dve uri pozneje je zaslišal škofa, ki se je vračal skozi mala vrata. Pohitel je k velikim vratom, dal pripeljati voz, s katerim se je škof vrnil, naložil zavežljaj slame zadaj in se hitro odpeljal domov. Ko je izstopil, je slamo izročil mlademu govedarju z besedami: »Daj to volu, da se naje. Utrudil se je, ko je toliko hodil sem in tja.« Škof pa je po svoji navadi brž odložil oblačila in šel naravnost v kopalnico. »E saj, ka saj, tori fusuma!« je zaklical, skočil v kad in se brez vsakega pomisleka zvrnil na hrbet. Silovito je zadel s trtico ob krepke noge mizice, ki so štrlele navzgor. Ker je bil že v letih, je izgubil zavest in obležal ves usločen. Ko iz kopalnice dolgo ni bilo nobenega glasu, je menih, ki mu je stregel, stopil pogledat. Našel ga je ležečega brez zavesti, z očmi, obrnjenimi navzgor. »Kaj pa je to?« je vzkliknil, a odgovora ni bilo. Pristopil je, mu poškropil obraz z vodo in ga tako nekaj časa spravljal k sebi, dokler ni škof naposled le začel komaj slišno, pretrgano govoriti. Ali ni bila ta potegavščina vendarle nekoliko prehuda?