Prevod

Nekoč davno je za vladavine cesarja Qin Shi Huanga na Kitajsko prišel menih iz Indije. Cesarju se je zdel nenavaden, zato ga je vprašal: »Kdo si in po kaj prihajaš?« Menih je odgovoril: »Učenec Bude Šakjamunija sem. Iz daljnih zahodnih dežel sem prišel, da bi širil Budov nauk.« Cesar se je razsrdil in dejal: »Njegova podoba je nadvse čudna. Glavo ima obrito in njegova oblačila niso kakor oblačila drugih ljudi. Pravi, da je Budov učenec, toda kdo neki je ta Buda? To je sumljiv človek. Ne smemo ga kar poslati nazaj. Vrzite ga v ječo! Odslej naj bo vsakdo, ki bo govoril takšne čudne reči, usmrčen!« Tako so meniha odvedli v ječo, cesar pa je ukazal: »Zaprite ga globoko v notranjost in ga strogo zastražite!« Ječarji so ga po cesarjevem ukazu zaprli tja, kjer so imeli najhujše zločince, in vrata zapahnili z mnogimi zapahi. Menih je pomislil: »Naletel sem na hudobnega kralja in zdaj trpim takšno gorje. Moj izvorni učitelj, Šakja Tatagata, gotovo vidi vse to, čeprav je že zapustil ta svet. Reši me!« Ko se je tako zatopil v molitev, je Buda Šakjamuni v šestnajst čevljev visoki podobi, izžarevajoč sij najčistejšega zlata z vijoličastim nadihom, priletel z neba, z nogo razbil vrata ječe, vzel meniha in ga odnesel. Ob tej priložnosti so pobegnili tudi številni tatovi. Ječar je zaslišal hrup z neba in stopil ven pogledat. Zagledal je zlatega meniha, visokega šestnajst čevljev, ki je ves žarel, priletel z neba, z nogo razbil vrata ječe ter odnesel zaprtega indijskega meniha. Ko so cesarju poročali o tem, ga je obšel silen strah. Tako pripovedujejo. Budov nauk, ki naj bi v deželo prišel že tedaj, se je na Kitajsko razširil šele pozneje, za dinastije Han.