Prevod

Po učenosti mu v vsem templju ni bilo para. Tedaj pa se je v njem nenadoma prebudila globoka želja po duhovnem življenju in hotel je oditi iz templja. Toda tedanji predstojnik, višji duhovnik Kōshō, ga je tako zelo cenil, da ga je zadrževal in mu ni dovolil oditi. Ker ni videl drugega izhoda, si je vzel za ženo hčer nekega človeka iz zahodne vasi in jo začel obiskovati. Ljudje so polagoma začeli šepetati o njem. Da bi za to izvedeli prav vsi, je pred hišnimi vrati stopil ženi za hrbet in jo objel okoli vratu. Mimoidoči so ob pogledu nanju onemeli od zgražanja in žalosti. To je počel zato, da bi ga imeli za ničvredneža. A čeprav je živel s to ženo, se ji ni nikoli telesno približal. Zahajal je v svetišče, kjer je cele noči brez spanja opravljal pobožnosti in prelival solze. Ko je predstojnik izvedel za to, ga je še bolj spoštoval in ga dal poklicati k sebi. Menih, ki spet ni vedel, kaj naj stori, je pobegnil in postal zet okrajnega upravitelja v Katsugeju. Nalašč ni nosil niti molilnih jagod, v srcu pa je bila njegova predanost duhovni poti vse trdnejša. Tedaj ga je opazil upravitelj okraja Soeshimo in začutil do njega globoko spoštovanje. Ker je sveti mož blodil brez stalnega bivališča, je upravitelj hodil za njim in mu priskrboval hrano, obleko, kopel in vse drugo potrebno. Sveti mož se je spraševal: »Kaj neki vodi tega upravitelja in njegovo ženo, da tako vdano skrbita zame?« Povprašal ga je, kaj ima v srcu, in upravitelj mu je odgovoril: »Le kaj bi moglo biti? Tako vam služim zgolj zato, ker vas globoko spoštujem. Vendar bi vas rad nečesa prosil.« »Česa?« ga je vprašal. »Kako bi mogel biti ob vas, ko bo nastopila vaša poslednja ura?« Sveti mož je odgovoril, kakor da je to povsem v njegovi moči: »Nič lažjega od tega.« Upravitelj si je od veselja pomel roke. Tako so minevala leta, dokler ni nekega zimskega dne, ko je snežilo, sveti mož proti večeru prišel k upravitelju domov. Upravitelj se ga je razveselil in kakor vselej priprave jedi ni prepustil služabnikom, temveč sta mu z ženo sama pripravila in postregla večerjo. Sveti mož se je okopal in legel. Pred zoro sta zakonca spet zgodaj vstala in začela pripravljati raznovrstne jedi. Iz prostora, kjer je ležal gost, se je širil neizmerno prijeten vonj in napolnil vso hišo. Pomislila sta, da najbrž prižiga kakšno dragoceno kadilo. Čeprav je bil rekel, da bo odšel še pred svitom, ni vstal niti tedaj, ko se je že zdanilo. Upravitelj je njegovemu učencu dejal: »Kaša je pripravljena. Pojdi mu povedat.« Ta pa je odgovoril: »Naš učitelj je nagle jeze. Če ga ogovorim ob nepravem času, jih še dobim. Saj bo vsak hip vstal,« in je kar obsedel. Medtem je vzšlo sonce. Ker sveti mož navadno ni nikoli tako dolgo spal, se je upravitelju to zazdelo nenavadno. Stopil je bliže in ga poklical, a odgovora ni bilo. Ko je odgrnil pregrinjalo, ga je zagledal, kako sedi vzravnan, obrnjen proti zahodu, z dlanmi, sklenjenimi v molitev. Bil je že mrtev. Njihovemu pretresu ni bilo konca. Upravitelj, njegova žena in učenci so jokali od žalosti, obenem pa se mu v globokem spoštovanju priklanjali. Tedaj so razumeli, da je čudoviti vonj pred zoro naznanjal prihod tistih, ki so ga prišli pospremit v Čisto deželo. »Prosil sem ga, da bi smel biti ob njem ob njegovi poslednji uri, in zato je prišel sem,« je govoril upravitelj ter v solzah poskrbel za pogreb.