Prevod

Bil je tako reven, da mu je zmanjkalo hrane za tisti dan. V soseščini je živel človek po imenu Kan Atō, zato je šel k njemu prosit za proso, da bi imel kaj jesti. Atō mu je rekel: »Pridite čez pet dni. Takrat bom dobil tisoč rjōjev zlata in vam jih podaril. Kako bi mogel tako spoštovanemu možu dati le toliko prosa, kolikor ga potrebuje za en dan? To bi mi bilo resnično v sramoto.« Zhuangzi pa je dejal: »Včeraj sem šel po poti, ko sem za seboj zaslišal glas, ki me je klical. Ozrl sem se, a nikjer ni bilo nikogar. Le v kolesnici, v kateri se je nabralo malo vode, je opletal koreselj. Spraševal sem se, kaj neki je s to ribo, in stopil bliže. V tisti trohici vode je bil velikanski koreselj. Vprašal sem ga: ‘Kakšen koreselj pa si ti?’ Odgovoril je: ‘Odposlanec rečnega boga Heba sem in na poti v Jianghu. Toda pri skoku se mi je zalomilo in padel sem v ta jarek. Umiram od žeje. Klical sem te, ker sem upal, da mi boš pomagal.’ Odvrnil sem mu: ‘Čez dva ali tri dni se nameravam odpraviti na potep v kraj, ki mu pravijo Jianghu. Vzel te bom s seboj in te tam izpustil.’ Riba pa je rekla: ‘Nikakor ne morem čakati do takrat! Danes mi prinesi le posodo vode, da si omočim grlo.’ In tako sem jo rešil. Zdaj na lastni koži občutim, kaj mi je govoril koreselj. Če danes ne dobim hrane, ne bom preživel. Tisoč zlatnikov pozneje mi ne bo prav nič koristilo.« Odtlej je zaslovel rek »tisoč zlatnikov pozneje«.