Prevod

Ob bogatem gosposkem dvorcu je ležal čudovit, skrbno negovan vrt z redkimi drevesi in cvetlicami; gostje na dvorcu so jih navdušeno občudovali, ljudje iz okoliških vasi in mestec pa so ob nedeljah in praznikih prihajali prosit za dovoljenje, da si ogledajo vrt. Na takšne obiske so prihajale celo cele šole.

Zunaj vrta, tik ob plotu, ki je mejil na poljsko pot, je rasel mogočen osat; bil je tako velik in že od korenin tako razvejen, da se je širil na vse strani in bi mu mirno lahko rekli osatov grm. Nihče se ni zmenil zanj, razen starega osla, ki je mlekaricam vlekel voziček z mlekom. Ta je stezal vrat proti osatu in govoril: »Kako si lep! Kar pojedel bi te!« Toda privezna vrv ni bila dovolj dolga, da bi ga osel dosegel in pojedel.

Na dvorcu se je zbrala velika družba, visoko plemstvo iz prestolnice, mlada, ljubka dekleta, med njimi pa gospodična iz daljnih krajev; prišla je s Škotskega, bila je visokega rodu in bogata z posestvi in zlatom, nevesta, ki bi jo bilo vredno dobiti, je govoril marsikateri mladi gospod, pa tudi njihove matere.

Mladina se je razigrano podila po trati in igrala »kroket«; sprehajali so se med cvetlicami in vsako mlado dekle je utrgalo cvet ter ga zataknilo v gumbnico enemu izmed mladih gospodov. Mlada škotska gospodična pa se je dolgo razgledovala in zavračala cvet za cvetom; nobeden ji očitno ni bil po okusu. Tedaj je pogledala čez plot: tam zunaj je stal veliki osatov grm s svojimi močnimi, rdečemodrimi cvetovi. Zagledala jih je, se nasmehnila in prosila sina hišnega gospodarja, naj ji utrga enega.

»To je škotska cvetlica!« je rekla. »V grbu naše dežele se bohoti, prinesite mi jo!« In prinesel ji je najlepši cvet ter si pri tem zbodel prste, kakor da bi rasel na najbolj trnatem rožnem grmu.

Osatov cvet mu je zataknila v gumbnico in mladenič se je čutil silno počaščenega. Vsak od drugih mladih gospodov bi z veseljem dal svoj razkošni cvet, samo da bi smel nositi tega, ki so ga podarile nežne roke škotske gospodične. In če se je že gospodarjev sin čutil počaščenega, kako se je šele osatov grm! Zdelo se mu je, kakor da sta ga prepojili rosa in sončna svetloba.

»Več veljam, kot sem mislil!« si je rekel. »Pravzaprav gotovo sodim na notranjo stran plota, ne na zunanjo. Kako nenavadno nas razpostavijo po svetu! A zdaj je vsaj eden mojih onstran plota, in to celo v gumbnici!«

Vsakemu popku, ki se je prikazal in razprl, je pripovedoval o tem dogodku. Ni minilo veliko dni, ko je osatov grm izvedel, ne od ljudi, ne iz ptičjega žvrgolenja, temveč od samega zraka, ki hrani glasove in jih raznaša daleč naokrog, iz najbolj skritih vrtnih potk in grajskih sob, kjer so bila okna in vrata odprta, da je mladi gospod, ki je iz roke imenitne škotske gospodične dobil osatov cvet, zdaj dobil še njeno roko in srce. Bila sta lep par in dobra partija.

»Jaz sem ju združil!« je menil osatov grm in pomislil na cvet, ki ga je dal za gumbnico. Vsak cvet, ki se je razprl, je moral poslušati zgodbo o tem dogodku.

»Gotovo me bodo presadili na vrt!« je razmišljal osat. »Morda me bodo celo posadili v lonec, ki človeka stiska; to je najbrž največja čast!« In osatov grm si je to tako živo predstavljal, da je nazadnje s trdnim prepričanjem izjavil: »V lonec bom prišel!«

Vsakemu drobnemu osatovemu cvetu, ki se je prikazal, je obljubil, da bo tudi on prišel v lonec, morda celo v gumbnico: to je bilo največ, kar je bilo mogoče doseči. Toda nobeden ni prišel v lonec, kaj šele v gumbnico; pili so zrak in svetlobo, podnevi srkali sončne žarke, ponoči roso, cveteli in sprejemali obiske čebel in obadov, ki so iskali njihovo doto, med v cvetu. Med so odnesli, cvet pa pustili pri miru. »Razbojniška drhal!« je rekel osatov grm. »Ko bi jih le mogel nabosti! Pa jih ne morem.«

Cvetovi so povesili glave in hirali, a prihajali so novi. »Kot naročeni prihajate!« je govoril osatov grm. »Vsak hip pričakujem, da nas bodo prenesli čez plot.«

Nekaj nedolžnih marjetic in dolg, tanek trpotec je poslušalo z globokim občudovanjem in verjelo vsemu, kar je govoril. Stari osel, ki je vlekel mlečni voziček, je z roba poti poškiljeval proti cvetočemu osatovemu grmu, toda vrv je bila prekratka, da bi ga dosegel.

In osat je tako dolgo premišljeval o škotskem osatu, za katerega sorodnika se je imel, da je nazadnje verjel, da je prišel s Škotskega in da so njegovi starši sami zrasli v grbu kraljestva. To je bila velika misel, a velik osat ima pač lahko veliko misel.

»Človek je včasih tako imenitnega rodu, da si tega niti vedeti ne upa!« je rekla kopriva, ki je rasla čisto blizu. Tudi njej se je nekako svitalo, da bi lahko postala »koprivno platno«, če bi z njo pravilno ravnali.

In poletje je minilo in jesen je minila; listje je odpadlo z dreves, cvetovi so dobili močnejše barve in manj dišali. Vrtnarski vajenec je na vrtu prepeval, da se je slišalo čez plot:

»V breg in z brega dan za dnem, koledar je ves v tem!« Mlade smrečice v gozdu so začele hrepeneti po božiču, toda do božiča je bilo še daleč. »Še zmeraj stojim tukaj!« je rekel osat. »Kakor da nihče ne misli name, pa sem vendar jaz sklenil to zvezo; zaročila sta se in tudi poroko sta že imela, zdaj je od tega osem dni. No, jaz ne bom naredil niti koraka, saj ga ne morem.«

Minilo je še nekaj tednov; osatu je ostal en sam, zadnji cvet, velik in poln, ki je pognal tik pri korenini. Čez njega je vel mrzel veter, barve so izginjale, razkošje je izginjalo in pokazala se je cvetna čaša, velika kakor pri artičoki, podobna posrebreni sončnici.

Tedaj sta na vrt prišla mlada zaljubljenca, zdaj mož in žena; sprehajala sta se ob plotu in mlada gospa je pogledala čezenj. »Tam še vedno stoji veliki osat!« je rekla. »Zdaj nima več nobenega cveta!«

»Pač, duh zadnjega je še ostal!« je rekel mož in pokazal na srebrno bleščeči ostanek cveta, ki je bil že sam po sebi cvet. »Kako lep je!« je rekla. »Takšnega morajo izrezljati v okvir najine slike!«

In mladi mož je moral spet čez plot, da je odlomil osatovo čašo. Zbodla ga je v prste, saj jo je vendar imenoval »duh«. In prišla je na vrt, v dvorec in v dvorano; tam je stala slika: »Mlada zakonca.« V ženinovi gumbnici je bil naslikan osatov cvet. Govorili so o njem in govorili o cvetni čaši, ki sta jo prinesla, o zadnjem, zdaj srebrno bleščečem osatovem cvetu, po katerem naj bi izrezljali okras v okvirju.

In zrak je raznesel njihove besede daleč naokrog. »Kaj vse lahko človek doživi!« je rekel osatov grm. »Moj prvorojenec je prišel v gumbnico, moj zadnji rojenec pa v okvir! Kam bom prišel jaz?«

In osel je stal ob poti in poškiljeval proti njemu. »Pridi k meni, moja slastna ljubezen! Jaz ne morem k tebi, vrv ni dovolj dolga!« Toda osatov grm ni odgovoril; postajal je vse bolj zamišljen. Premišljeval je in premišljeval vse do božičnega časa, tedaj pa je njegova misel pognala cvet.

»Ko so otroci srečno na notranji strani, se mati sprijazni s tem, da stoji zunaj plota!« »To je plemenita misel!« je rekel sončni žarek. »Tudi vi boste dobili lepo mesto!«

»V loncu ali v okvirju?« je vprašal osat. »V pravljici!« je rekel sončni žarek. In tukaj je!