Waltey

Junak brez očeta

Legende sau basmele românilor · Petre Ispirescu

Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Junak brez očeta

Vir: Legende sau basmele românilor
Avtor: Petre Ispirescu
Jezik branja: Slovenščina
Jezik izvirnika: Română
Čas branja: 21 min branja
Obseg: 17 strani
Naslov izvirnika: 011 Voinicul cel fără de tată

O izvirniku

Legende sau basmele românilor

Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.

Besedilo

Junak brez očeta

Nekoč je bilo, kakor še nikoli prej. Živela sta cesar in cesarica. Imela sta eno samo hčer in ljubila sta jo kakor punčico svojega očesa. Dekle ni smelo niti na vrt brez svoje pestunje. Ta jo je skrbno čuvala in je ni spustila izpred oči niti za hip. Dekle pa je pogosto sedelo ob oknu in gledalo mladega postopača, ki se je potikal sem ter tja. Nekega dne, ko ga je opazovala, jo je zagledal tudi on. Zazrl se ji je naravnost v oči in dekle je spreletel srh, potem pa jo je nekaj kakor ognjena iskra speklo pri srcu. Odmaknila se je od okna in povedala pestunji, kaj se ji je zgodilo. Pestunja ji je rekla: »Kar proč od okna, gospodična! Kaj se ves čas izbuljeno oziraš za vsakim lenuhom, ki nima drugega dela, kot da psom reže listje!« Ni minilo dolgo in dekletu je začelo postajati slabo. Glej ga čuda, zanosila je, bogve kako. Povedala je pestunji. Ta je bila vsa iz sebe od jeze in obupa: kako se je moglo kaj takega pripetiti dekletu, ki še za moškega ni vedelo! Strahu, ki ju je obšel, ni mogoče popisati. »Kaj bo rekel tvoj oče, ko izve?« je tožila pestunja. »Kaj naj mu odgovorim, ko me bo vprašal?« »Kako naj stopim predenj s trebuhom do zob,« je rekla tudi dekle, »ko pa sam ljubi Bog ve, kako nedolžna sem!« In res je bil njen oče strog človek. Tega jima ne bi odpustil nikoli in nikdar. Odšli sta torej k cesarici, ji povedali, kaj se je zgodilo, in jo prosili, naj stopi pred cesarja ter zanju izprosi odpuščanje. »Sicer pa mi bo oče gotovo vzel glavo.«

Ko je cesarica slišala, kaj se je pripetilo, se je prijela za lase. Govorila je, da ni mogoče zanositi zgolj od pogleda. Saj je vendar vedela, kako se godi na svetu, in na tak čudež še pomislila ne bi. Toda resnica ni mogla dolgo ostati skrita. Hočeš nočeš je morala cesarju povedati vso zgodbo. Ko je cesar slišal za to nesrečo, je kar zardel od besa. Rjovel je kakor lev: »Kdo je ta izprijenec, ki je osramotil sive lase moje starosti? S smrtjo naj ga kaznujejo! Na vislice naj ga obesijo! V prah in pepel naj se spremeni!« Cesarica ga je začela miriti z lepimi besedami in se je nekoliko unesel. Hčerini in pestunjini pripovedi pa ni verjel. Vedel je, da se o čem takem ni slišalo še nikoli. Pestunjo je ostro okaral, kakor pritiče cesarju, hčer pa je v srdu obsodil na izgnanstvo. Ukazal je narediti ladjico, vanjo posadil dekle, ji dal pet hlebov kruha in vrček vode ter jo spustil po vodi, naj jo odnese, kamor jo bo pripeljalo božje usmiljenje. Med plovbo je iz vsega srca molila k Bogu, naj jo privede na varen kraj, saj on pozna njeno nedolžnost in ve, da na svoji duši nima niti trohice krivde. Nekaj dni jo je tako premetavalo po valovih. Tretji dan je prišla njena ura in rodila je krepkega otročička, lepega kakor angelček. Uboga ženska! Na dan preizkušnje ni imela nikogar, ki bi ji pomagal, in v trpljenju ji je bil v tolažbo le Bog. Nekoliko jo je mirila tudi zavest, da je neomadeževana. In Bog ji je bil naklonjen: neke noči se je ladjica ustavila. Začutila je, da ne pluje več, temveč miruje. Do jutra ji je srce trepetalo od strahu, saj ni vedela, ob kakšni obali je pristala. Ko se je zdanilo, je zagledala, da se je ladjica ustavila ob robu gozda. Z otrokom v naročju je stopila na kopno in tavala sem ter tja med drevjem. Nazadnje se je naselila v duplini velikega drevesa, debelega kakor sod. Tam je preživela več let in se hranila z zelišči, koreninicami ter gozdnimi sadeži. Skrbno je vzgajala svojega otročička. Iz vej je naredila zibelko, kamor ga je polagala podnevi; ponoči ga ni izpustila iz naročja, kopat pa ga je nosila k plitvini bližnjega potočka. Streha jima je bilo zvezdnato nebo, otrokove tovarišice pri igri pa poljske cvetlice, ptice, metulji in žuželke. Ko je nekoliko zrasel, ga je mati naučila loviti. S solzami v očeh mu je pripovedovala, kako je odraščala sama in kako mora zdaj vzgajati njega. Poslušal jo je in si zapomnil vse, kar mu je povedala. Ko je še malo zrasel, je začel hoditi na lov dlje od njunega bivališča. Nekega dne je v daljavi zagledal palačo. Spomnil se je materinih pripovedi o palačah njenega očeta in zazdelo se mu je, da bi jim utegnila biti podobna. Stekel je k materi in ji povedal, kaj je odkril. Drugi dan jo je prijel za roko in jo odpeljal tja. Ko sta prispela, mu je mati povedala, da to niso palače njenega očeta, da pa so cesarske palače po svetu res približno take. Čas je tekel in fant je rasel. Nekega dne, ko se je spet odpravil na lov, se je po naključju znova znašel pred tisto palačo. Z gorjačo na ramenu se je opogumil in stopil na dvorišče. Palača pa je bila last zmajev. Naš pogumni mladenič, ki ni vedel, kaj je strah, je vstopil tudi vanjo. Skoraj bi od začudenja izgubil pamet in ravnotežje ob pogledu na vse tiste reči, kakršnih v življenju še ni videl. In kaj mislite, da se je zgodilo? Naenkrat so predenj stopili trije zmaji, gospodarji palače. Planili so nadenj, kakor da bi ga hoteli raztrgati s kremplji, in ga osorno ozmerjali: »Kako si si drznil, nesnaga, prestopiti naš prag?« Junak ni črhnil niti besede. Hitreje od bliska je zamahnil z gorjačo, udaril enega na desni in drugega na levi, da še vedela nista, od kod ju je zadelo, ter ju zgrudil na tla kakor dva mogočna hrasta. Niti ganila se nista več, tako pošteno ju je bil kresnil. Tretji zmaj je videl, kako stvari stojijo, izginil kakor prikazen in se skril v klet. Spoznal je, da se s takim junakom ne more meriti, zato je sklenil počakati na priložnost za maščevanje. Mladi junak v bojni vročici ni opazil, kam je izginil tretji zmaj. Čakal je in čakal, ko pa ni bilo nikogar več, se je vrnil po mater, jo pripeljal v palačo in se z njo naselil tam. Ko je hodil iz sobane v sobano, je našel zmajevo orožje in ga občudoval. Mati mu je povedala, da je podobno orožje videla v očetovi hiši, ter mu pokazala, kako se uporablja. To mu je prišlo prav, saj je spoznal, da bo odslej lažje lovil. Zdaj je s puščicami streljal srne in košute, prej pa je s pastmi lovil le ptiče, in še to z veliko muko. Postal je najmočnejši in najmogočnejši v vsem gozdu. Nihče se mu ni mogel postaviti po robu. Pogosto ga po več dni ni bilo domov. Nekega dne je zmaj zlezel iz kleti, stopil pred junakovo mater in jo milo prosil, naj se ga usmili ter ga sprejme pod svojo streho. Pravil je, da že kdo ve kako dolgo blodi po tisti neprehodni goščavi. Da je nesrečnik, ki se je izgubil na lovu, in da hvali Boga, ker mu je naklonil znova srečati človeško bitje. Uboga ženska, ki je dobro vedela, kaj sta stiska in pomanjkanje, je prisluhnila njegovim zvijačnim prošnjam. Njegova nesreča se ji je zasmilila in obljubila mu je, da bo govorila s sinom. Ko se je ta vrnil, mu je povedala vso zgodbo o nesrečnežu, ki prosi njunega usmiljenja, ter ga prosila, naj se ga usmili. »Saj ne veva,« je dejala, »kaj nama Bog še nameni.« Junak je bil tega dogodka vesel, zlasti zato, ker bi imela mati med njegovo odsotnostjo vsaj služabnika, ki bi ji krajšal čas in pomagal pri hišnih opravilih. Ko ga je zagledal, ni prepoznal zmaja, tako dobro se je bil hudobnež preobrazil. Povedal mu je, kaj bo moral delati, in ga sprejel v svojo hišo. Dolgo pomanjkanje, mnogotere stiske in bridkosti ter silno domotožje, predvsem pa misel na sramoto, ki je v hiši njenih staršev po krivici omadeževala njeno ime, so junakovo mater tako strli, da je hirala in se sušila pri živem telesu. Ko je zmaj videl, kako bleda in potrta je, se je nekega dne, ko je bil sin na lovu, opogumil in jo ogovoril, vendar s hlinjeno plahostjo: »Kolikor vidim, gospodarica, vam ni ravno dobro.« »Ni mi dobro, fant moj. Pogrešam očeta in mater in svojo deželo. Veš, cesarska hči sem, pa zaradi nesreče, ki me je zadela, blodim tako daleč od doma.« »Poznam zdravilo za vašo bolezen, gospodarica, toda nikogar ni, ki bi šel ponj.« In povedal ji je celo vrsto čudežev, ki naj bi jih bilo že storilo to zdravilo. Ko se je sin vrnil z lova, mu je rekla, da je od njunega služabnika slišala, kako bo ozdravela, če poje jabolka z rdeče jablane. Junak se je silno razveselil novice o zdravilu, ki bi materi povrnilo zdravje, in sklenil oditi ponj, pa naj bo še tako daleč. Poslovil se je in krenil. A kam naj se obrne, ko o taki stvari dotlej še slišal ni? Na slepo srečo se je podal proti vzhodu. Med hojo skozi gozdno goščavo je zagledal palačo, lepšo od tiste, v kateri sta prebivala z materjo, in stopil naravnost k njej. Tam je živela čarobna vila. Brž ko jo je zagledal, se mu je prikupila. Vila mu je prišla naproti, ga sprejela, kakor se spodobi, odpeljala v palačo in pogostila. Beseda je dala besedo in kmalu sta se razumela. Velika sreča mu je bila usojena! Saj dotlej razen svoje matere ni videl še nobene ženske. In ta je bila tako lepa in nežna kakor cvetlica.

Tudi ona je imela kaj občudovati na njem, saj je bil čvrst in postaven kakor jelka. Kar ni se je mogel nagledati. Ko pa se je spomnil, da je odšel po jabolka z rdeče jablane za svojo mater, je hotel brž oditi. Vila ga je ustavila in vprašala, kam se mu mudi. Junak ji je povedal vso zgodbo od začetka do konca. Vila je spregledala zmajevo zvijačo, vendar je molčala. Pokazala mu je pot do rdeče jablane in ga poučila, kako naj pride do jabolk. Poslovil se je od nje, ji obljubil, da se bo ob vrnitvi oglasil, in odrinil. Hodil je in hodil, premeril dolgo pot, še daljšo, prepotoval dežele in prešel morja, dokler ni prišel do vrta, ki ga je obdajala živa meja samih vrtnic. Vstopil je in našel rdečo jablano, ki je rasla sredi vrta. Hotel se ji je približati, pa mu je drevo reklo: »Ne hodi k meni, junak, sicer izgubiš življenje, in škoda bi ga bilo.« Fant, ki ni vedel za strah, je odgovoril, kakor ga je naučila vila: »Ne boj se, ubogo drevo, očistil te bom gosenic in suhih vej.« Odrezal je suhe veje, pobral gosenice, nato utrgal tri drobna jabolka, lepa kakor rajska, in se napotil nazaj. Ko je prišel v gozd, se je oglasil pri vili. Veselo ga je sprejela in ga odpeljala v sobano, da bi se nekoliko odpočil, medtem pa mu je zamenjala jabolka in na njihovo mesto položila druga. Ko se je junak zbudil, se mu je mudilo k materi z opravljeno nalogo. Vzel je torej jabolka in odšel. Medtem se je prekleti zmaj prilizoval fantovi materi ter jo skušal s sladkimi besedami in zvijačami pripraviti do tega, da bi se mu vdala. Uboga ženska ni vedela, kam meri vražji zmaj. Njena duša ni poznala ljubezenskih skušnjav in pasti, zato nesramnežu ni dajala prav nobene spodbude. Vedela je le eno: od hrepenenja po starših in rodni deželi je ginila, le misel na sina jo je tu in tam nekoliko razvedrila. Kadar koli bi jo pogledal, bi ji našel oči polne solz. Ko je zagledala sina, je oživela od veselja. Zdelo se ji je, da ji je nekoliko odleglo. Pojedla je jabolka, ki jih je prinesel, in zdela so se ji dobra. Toda čez čas jo je spet obšla prejšnja otopelost. Ko je junak videl, da materino zdravje peša, ni vedel več, s čim naj jo razveseli. Vražji zmaj pa se je pri služenju izkazoval tako vneto, da je uganil gospodarjevo željo, še preden jo je ta do kraja izrekel, in se na vse kriplje trudil, da bi mu jo izpolnil. Junak je opazil služabnikovo prizadevnost in zvestobo. Prav nič mu ni bilo žal, da ga je sprejel v svojo hišo; nasprotno, vedno bolj mu je bil naklonjen. Nekega dne, ko je bil junak dobre volje, je zmaj pristopil k njemu in mu s ponižnim glasom rekel: »Gospodar, vem, kako radi imate svojo ljubo mater. To hiranje, ki jo muči, mi ni prav nič všeč. Če me boste hoteli poslušati, vam ne bo žal.« »Ali poznaš kakšno zdravilo? Povej, poslušam te.« »V deželi, od koder prihajam, ljudje, ki trpijo za tako boleznijo, storijo vse, da bi dobili živo in mrtvo vodo z gora, ki se zaletavata druga v drugo. Ta voda je najboljše zdravilo. Vidim, da ste velik junak, in iz vse duše verjamem, da jo boste lažje prinesli kakor kdor koli drug.« Še preden je dobro izgovoril, je junak že odšel k materi. Ko je prišel k njej, ji je rekel: »Mati, gledam te, kako si vsa bleda in se sušiš pri živem telesu. Grem po zdravilo zate. Pri gorah, ki se zaletavata druga v drugo, sta živa in mrtva voda. Prav tja bom šel in ti je prinesel.« »Ne hodi, ljubi moj otrok. Božje usmiljenje je z nama. Če je njegova volja, da sem bolna, bo zaman vsaka voda, ki mi jo prineseš. Ne puščaj me več same. Samota mi je že dovolj razjedla srce. Zdaj si ti moja edina tolažba, sin moj; če izgubim še tebe, bom umrla.« »Bodi pogumna, mati, in zdrži, dokler se ne vrnem. Ko boš pila živo vodo, boš spet vesela in zdrava kakor dren.« Ni ga mogla zadržati. Pripravil se je in odšel. Spotoma se je oglasil tudi pri čarobni vili. Med pogovorom je naneslo, da se odpravlja na pot, in povedal ji je, kam je namenjen. Vila se je nasmehnila, ko je to slišala in zagledala vrčka, ki mu ju je dal zmaj. Ni pa rekla ničesar, kar bi v njem vzbudilo sum, temveč mu je dala dve široki posodi, da bi lahko hitreje zajel vodo, ter ga poučila, kako naj ravna. Rekla mu je, naj natanko opoldne, ko bo sonce najbolj žgalo, zasadi v tla dolg drog in na njegov vrh priveže rdečo ruto. Gori bosta zijali vanjo z izbuljenimi očmi; preden se izkopljeta iz omame, pa naj naglo plane naprej in zajame vodo iz obeh studencev. Junak ji je bil za nasvet silno hvaležen. Poslovil se je in krenil. Hodil je in hodil in hodil, dokler ni po dolgem potovanju prispel na kraj. Storil je, kakor mu je naročila vila, nato pa na konju planil med gori in napolnil posodi. Ko se je hotel vrniti, sta gori zaznali, da je nekdo vzel vodo iz studencev, in se znova začeli zaletavati druga v drugo. Prav tedaj je junak jezdil nazaj. Če se ne bi dovolj hitro pognal ven, bi bilo tam po njem. Tako pa je odnesel celo kožo. Gori sta zgrabili le konjev rep in polovica ga je ostala med njima. Zato ima konj od tistih časov rep napol iz mesa in napol iz žime. Na poti domov se je spet oglasil pri vili. Kakor prejšnjikrat ga je prosila, naj si malo odpočije, medtem pa mu je zamenjala vodo in namesto prinesene natočila drugo. Ko se je zbudil, je vzel posodi in odšel domov. Mati je komaj čakala, da ga ugleda. Od veselja ni vedela, kaj bi, poljubljala ga je zdaj na eno, zdaj na drugo lice. Ko je popila vodo, ki ji jo je prinesel, se ji je zazdelo, da se ji vračajo moči. A to se ji je samo zdelo! Ni opazila, da jo je nekoliko poživilo prav veselje ob sinovi vrnitvi. Zmaj je bil skoraj ob pamet, ko je videl, da se je junak vrnil živ in z opravljeno nalogo. Med njegovo odsotnostjo si je dolgo in vztrajno prizadeval, da bi zapeljal cesarsko hčer, vendar so bile vse njegove pasti zaman: ni se ujela v zanko, v katero jo je pehal nesramnež. Ni mogla razumeti, zakaj se toliko smuka okoli nje s sladkimi besedami in vabljivimi obljubami. Še sanjalo se ji ni, kaj naklepa prekleti zmaj. V resnici se je bal odkrito spopasti z junakom. Hotel ga je pogubiti z zvijačo, nato pa osramotiti še njegovo mater in se tako maščevati za smrt svojih bratov. Toda sreča mu ni bila naklonjena. Junak je še naprej hodil na lov in tu in tam obiskal tudi vilo. Kmalu je opazil, da se materi zdravje ne izboljšuje, temveč vse bolj peša in da hira pri živem telesu. Srce ga je bolelo, ko je videl, da ji ne gre nič na bolje in ji ne more pomagati. Zmajevska nadloga je opazila, kako junaka skrbi za materino zdravje. Nekega dne je pristopil k njemu in mu še enkrat spregovoril o zdravilu; večkrat ga ni upal nagovarjati, ker se je bal, da bi junak postal pozoren in spregledal njegove hudobne naklepe. »Tudi jaz sem, gospodar, še kot otrok slišal, da odrasli, kadar hirajo, in otroci, kadar jih tare huda bolezen, ozdravijo, če pojedo pujska svinje, ki prebiva pod zemljo. Srce se mi trga, ko gledam našo dobro gospodarico, kako ji življenje ugaša. A vas vendar ne bi nagovarjal, da greste ponj, saj človeka, ki bi skušal ukrasti pujska, čaka velika nevarnost, če mu ne uspe.« »Nič več ne besediči,« mu je odvrnil junak. »Jaz ne vem, kaj sta nevarnost in strah.« Nemudoma si je pripravil vse potrebno za daljše potovanje. Materi je rekel, da gre na lov, nato pa odšel in se oglasil pri vili. Povedal ji je, kaj namerava storiti. Saj je vedel, da so mu njeni nasveti že velikokrat koristili. Vila ga je poučila, kako naj se loti naloge, da bo uspel, in mu dala kos mila, glavnik ter krtačo, da mu bodo v pomoč. »Bog ti povrni,« ji je rekel junak in odšel. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do tako gostega in temnega gozda, da se je komaj prebil skozenj. Tipal je po njem, dokler ni našel svinjinega brloga. A kako naj se mu približa? Obdan je bil z debli in izruvanimi koreninami, tako da se mu še čudežna ptica ne bi mogla približati. Junak je storil, kakor ga je naučila vila: izkopal je rov in kopal, dokler ni prišel pod svinjino ležišče. Zlezel je vanj in počakal, da je svinja prišla spat. Vsi pujski so viseli na njenih seskih in sesali. Preden je vzšla svinjska zvezda, ob kateri se prebude vsi prašiči, so pujski zaspali s seski v gobčkih. Junak je previdno iztegnil roko in prijel enega izmed njih. Tako rahlo ga je prijel in tako narahlo potegnil, da mu je sesek zdrsnil iz ust, ne da bi kaj začutil. Brž ga je zgrabil za rilec, da ne bi zacvilil, in jo ucvrl. Vražja svinja je opazila, da se ji trebuh hladi. Zbudila se je in ugotovila, da ji manjka pujsek. Pognala se je za junakom. Čeprav je bil njegov konj pravi zmaj med konji, ga je dohitela. Ko je junak videl, da ga bo zgrabila z okli, je vrgel milo. Pri priči je nastalo lepljivo, smrdljivo blato, da bi se ti od njega streslo meso na kosteh. Konj je drvel, da se je s trebuhom skoraj dotikal tal. Svinja se je premetavala in valjala po blatu, se v njem tako umazala, da ne bi več vedel, ali je svinja ali sam hudič. Le izkopala se je iz močvirja in spet planila za junakom. V hipu ga je dohitela. Ko je videl, da je v stiski, je vrgel glavnik. Na njeni poti je zrasel visok, bel zid, ki ga nikakor ni mogla preskočiti. Svinja se ga je lotila z okli in vanj prebila luknjo, ravno dovolj veliko, da se je lahko prerinila skoznjo. Potem pa spet za njim! Ko je junak opazil, da se mu znova bliža, je vrgel krtačo. Naenkrat je zrasel visok in tako gost gozd, da se skozenj še ptičji mladič ne bi mogel splaziti. Svinja je začela glodati drevje in glodala, dokler si ni izgrizla poti. Ko pa ga je spet skoraj dohitela, je junak že prijezdil na vilino dvorišče. Vila je nemudoma stopila ven, iztegnila roko in zaklicala: »Nazaj, nesramna svinja, in boj se jeze mojega očeta!« Ko je svinja zaslišala njen glas, je obstala kakor okamenela, nato pa se vsa osramočena obrnila. Odhajala je in se nenehno ozirala, kakor da še vedno ne more verjeti temu, kar je videla in slišala. Junak je tudi tokrat legel, da bi se nekoliko odpočil, vila pa mu je medtem zamenjala pujska z drugim. Ko se je prebudil, se je veselo napotil k materi, zadovoljen z uspehom. Prihajal je, ljubi moj, s kučmo postrani, s pujskom v naročju in igral na list. Tedaj je srečal tri popotnike. Bili so Veter, Vročina in Mraz. Snel je kučmo in se globoko priklonil: »Bog daj srečo, stric Veter!« »Srečno pot, dragi moj,« mu je odvrnil Veter. »Kaj pa je to, da se klanjaš samo Vetru?« je rekla Vročina. »Ali ne veš, da lahko pošljem tako soparo in pripeko, da ti bo drobovje zavrelo?« »Prav nič me ne skrbi,« je odgovoril junak, »samo da mi Veter piha.« »Ali še nisi slišal zame?« se je oglasil tudi Mraz. »Tako zimo in zmrzal ti lahko pošljem, da ti drobovje zledeni.« »Nič se ne menim za to,« je odvrnil, »samo da mi Veter ne piha.« Počasi, počasi je prišel domov. Ko ga je mati zagledala in slišala, koliko nevarnosti je prestal, je od veselja skoraj umrla in spet oživela, ker ga je še enkrat videla živega in zdravega. Dal ji je jesti pujska, vendar je priznala, da ne čuti nobenega olajšanja. Zmaj je skoraj ponorel od jeze! Spoznal je, da junaka ne more pogubiti drugače kakor z zvijačo. Zato je čakal na primeren trenutek, da uresniči svoj zločinski naklep. Nekega dne se je junak vrnil z lova tako utrujen, da je legel na vrtu v senco vrtnic. Zmaj ga je našel in ga z mečem, ki ga je vedno nosil skritega pri sebi, razsekal na drobne kose. Da mati ne bi ničesar opazila, je vse koščke zložil v bisage, jih naložil na konja, žival nekajkrat udaril s palico in jo nagnal skozi vrata. Konj je bil prej vilin. Podarila ga je junaku, ko je odhajal k rdeči jablani. Ko je videl, da ga podijo proč, je stekel naravnost k svoji nekdanji gospodarici. Brž ko ga je zagledala brez jezdeca, je vedela, da je vmes neko hudičevo delo. Stopila je k njemu in se zgrozila ob pogledu na tovor. Snela je bisage in jih odnesla v hišo. Košček za koščkom, kost za kostjo je položila drugo ob drugo, vsako na svoje mesto. Potem jih je polila z mrtvo vodo. Zrasli so se in se sprijeli, koža se je strdila kakor žolca in telo je bilo spet celo. Nato ga je poškropila še z živo vodo in oživel je, vendar je ostal nem in gluh. Dala mu je pojesti jabolko, ki ga je bil prinesel, in govor se mu je vrnil. Vzela je še pujska podzemske svinje ter ga pripravila, da mu je zacvilil ob ušesih, in vrnil se mu je tudi sluh. Tedaj je rekel: »Trdno sem spal, sestrica moja.« »Trdno, bratec, in spal bi, dokler bi stal svet, če ne bi bilo čudežnih reči, ki si jih prinesel za svojo mater in sem ti jih bila shranila.« Potem mu je povedala, kdo je sovražnik, ki ga je hotel pogubiti. Da bi se sam prepričal o resničnosti njenih besed, mu je dala moč, da se spremeni v goloba in odleti pogledat, kako zmaj muči njegovo mater. Junak se je spremenil v goloba in v enem zamahu priletel do doma. In kaj je videl tam? Mel si je oči, da bi se prepričal, ali je to, kar gleda, resnica ali privid. Zmaj, ki junakove matere ni mogel pregovoriti s sladkimi besedami in vabljivimi obljubami, jo je zdaj izročil mukam. Zvezal jo je z rdečo svileno vrvjo, jo stradal in jo silil gledati v sonce. Prav ko je junak priletel v podobi goloba, jo je hotel ubiti. Trikrat se je prevrgel čez glavo, kakor ga je naučila vila, in spet postal človek z golim mečem v roki. Še preden bi izrekel besedo, je nečistega zmaja, hudičevo pošast, razsekal na drobne kosce. Mater je rešil muk in ji dal popiti malo žive vode. Komaj jo je zaužila, je oživela in se počutila krepko kakor povsem zdrav človek. Nato se je junak poročil z vilo in vsi trije so do pozne starosti živeli srečno in v slogi. Jaz pa sem zajahal sedlo in vam povedal, kakor se je zgodilo.

Izvirnik

011 Voinicul cel fără de tată

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

fest °data' ca nici ()data, etc. A fost un imperat imperatesa. Ei aveati numal a fata, si o patea ea lumina ochilorti lord. Ea n'avea voe sa esa nici pins in grad ina !Ara &Liam eI. Acesta o Pima de aprope §i n'o scapa din vedere nici cat ai da in cremene Fata totti §eclendu la ferestra vedea pe un june fluerA-vintil umblandti de colo pina colo. IRV() di uitandu-se la elu o ve4 §i elu, si tintindti ochii in ochil ei, ea 'sin* unit fior apoi ca o scantee de focti o arse ce-va la inima. Se trase fata' de la ferestra §i spuse dadacA-seI ce i se intempla. Atunci dlidaca eI ii clise : Ci ca fugi d-ta de ferestrA! Ce tot te sgaesdi si te uiti la toff d'alde taie cainilor fruncla. Nu trecu multu §i fata incepu a nu se sin* bine. Fag_ mi-te luase in pantice, fara scirea lui Dumne(Jeti. Spuse da data -seI. Acesta se da de cesulti mortis de ciuda, cum de sa se intemple una ca asta, fAr'd a scie fata; de barbatil. Frica .ce be coprinsese pe amandoa, era de nepovestitil, Ca ce o sä 4ica tats -teti acum cand va afla, se vaeta dadaca, ce o sä-I respunlyi eii, cand me va intreba ? Cum osa the eti acum inaintea cu bortulti la gull, 4ise §i fata, cand numaI unulti Dumnecieti scie cat suntti de nevinovat6 ? $i in adeverti ca tad-sett' era un omti aspru. Nu le-aril fi ertatti odata cu Se dusera, deci, si povesti imperateseI -LOW intemplarea, si se rugara de &Lusa, ca sa intre ea la imperatulti cu mijlocire -de ertare. §'o i infAti§ezd tats -meal, capuld.

Gaud audi imperatesa de cele ce se intemplase, se lug cu mainile de peril Ea dicea a este peste pote ca sit remae eineva insarcinata din vedere. Vedi ca ea scia cum riprgil lucrurile in lume. Si la o minune ca acesta nici ca se astepta. Lucrurile nu puteaii remanea multil timpu acoperite. Imperttesa, de silt de milt, fu nevoita a spune imperatului tots siritenia. Gaud audi Imperatulu de asta ntpaste, se facu tocii de intnie. Racnea ca unu leu : Cine st fie acelti neomenitti carele mi-a necinstitil peril cei albi al betranetelorilmele ? Cu mode sit se omore. In furci sa-11.1 atarne. Prafti si pulbere sit se alega de capulti lull Imperatesa flil lug cu binisorulti mai domoli o lecuta. Vedi ca elii nu punea credementil pe spusele fiicii sale si ale dadacei. Elii scia ca ast-felti de intemplare nu se mai audise. Dupa ce dojeni cu dojand imperttesca pe (Wad, oropsi pe fie-sa cu urge. Porunci de facu o corabiera, puse pe fatt inteinsa, si langa ea cinci paini si unu urciorase cu apt, si dete drumuhi pe Oda spre a o duce unde mita domnului o va scote. Mergendil corabiera pe apt, ea se ruga lui Dumuedeil cu sdrobire de rerunchi ca sit o scota la limanti bune, ca unulil ce cunosce nevinovatia el, si ca pe una ce nu se schl la sufletulil el cu fuel o prihana. Cate-va dile se btlabAni ea asa cu valurile apelorti. In dioa a treia 11 veni cesulu nascerii, si facu unit dolofanti de copilii ca unit ingerasiti. Biata femee ! caci n'avu ea nici unti ajutorti omenesce in dioa necazului, de cat(' suferintele el, si alingtorti pe Dumned.eil 1 se mangaia Ore-cum in sufletulil ei ca se scia nepangaritt. Si vrendil Dunmedeil cu densa, corabiera, 1ntr'una din noptI se opri. Ea simti ca corabia nu mai merge ; sta p e locii. Pint la diot, 4i ticti inima de fried, nesciindri pe ce termuri se va fi opritil. and se lumina, vedu et corabiera poposise de marginea unei ptduri. Esindil la uscate cu copilasulu in brace 2 rataci incoa si 'ncolo grin pAdure. Apoi se aseda in scorbura si-lit II

unui copaciti mare .si g-rosti ca butia. Acolo stete ea mai multi ani, brAnindu-se cu erburl si radacini, on cu rodele unoril pact. Ea isi crescea copilasulti cu Ea facu din ramurile unui copaciA un legAnA in care fsi punea copilulu diva ; era noptea departa de la sinulti ei, si pentru scaldAtOre, se ducea la vadul de la albiai unu piraiasil ce curgea p'aprope d'acolo. A.coperAmintil le era cerulil cu stelele ; tovarAsit de jucaril copilului ii era florile campulul, paserile cerului, flutureii si ganganiile. DupA ce se facu mai maricelA, ma -sa flu inveta la vanatii si-i spunea cu lacramile in °ch.): cum a fostti ea crescuta si cum este nevoita cresca pe densulu. Ear elti asculta si Naga la capti tote cele ce fi spunea ma -sa. Mai marindu-se elu o WA, incept' a cAta vAnatii mai pe departe de locuinta lorti. Eara intr'una din dile, Bari un palattl in depArtare. Eli fsi aduse aminte de cele ce fi spusese ma -sa despre palaturile tata-seti, si i se paru CA se cam asemena. Pete fuga si spune ma -sii ceea ce descoperise. Adoa cli pleca cu ma-sa de mans, si ajungendii la aceste palaturi, mums -sa fi spuse ca acelea nu suntil si ale tatatui el; darn cu tote cam asa suntil si ale imperatilorti din lume. Mai trecu ce mai trecu si mai marindu-se intr'una din dile, ducendu-se erasi la vanatu; cum, cum, elic se pomeni &Asti dinaintea acelul palati ; cu toroipanula la spinare, isi lua inima in ding si infra in curte. Pasa-mi-te palatulti a cela era alit unoric smel. Flecaiandrulti nostru celu vitezti, carele nu scia ce este frica, intra si in palatu. P'aci, p'aci era sA-si iasa din mind de mirare si sA-si piarda cumpetulti audit de atatealucruri, ce nu mai vecluse elii in viata lul. and, ce sA vecli D-ta? °data ii esi inainte trei smel. Acestia erati stapAnil palatulul. Si unde se repedira la densulti de pare ca sa-lii is in unghii, si cu graiti restitti dojenindu-1A, ii disera: cum de ai cutesatu, spurcatule, sA ne calci casa ? Voiniculti nu c,lise nici arc ! ci, aducendti toroipanulti, mai lute de catti fulgerulti, Mali pe unul la drepta, pe altulti la stanga, de nu sciur6 de uncle le veni trasnetulil, si II culc5 si &multi, codragft. nu-lit sa-id

la painentd. Si nici ca se mai miscara din loco, fiindd-c& II lovise cu nadejde. Alii treilea smell, veclendd cum merge treba, pen din 'naintea lui ca o naluce, si se duse de se ascunse in pivnila. Veda eld ca nu OW da peptil cu and asemenea vitezd, si se hoteri a-i purta sambetele. Voiniculd de romenasii in dardora luptei nu bega ce se facu aid treilea smed. Astepta, ce astepta, si data vedu ca nu mai vine nimeni, eld se intorse, lua pe muma-sa, o duse in acele palaturi si se aseda acolo. Umbland din camare in carnal* dete peste armele smeilord si se minund. Ma-sa ii spme ca veduse in casa tatatului seu asemenea arme, si ii a.rata cum Re intrebuinteza. Ii prinse bine, cad vedu ail merge mil lesne la yen ltd. Acum incepu. a sageta la cepriore si la ciute, caci pine acum vana numal paserele cu latuld, si 11 era cu gred. Ajunsese ca eld se fie tare si mare in padure. Nu era cinesa-I stea impotriva. De multe on nu venea cu dilele p'acase. Intr'una din Bile, smeuld esi din pivnita si vine milogindu-se la muma voinicului ca sa-si face pomana cu priimesca la curtea ei, caci, dicea &A, ca pribegesce nu sciii de catd timpd orbacaindii prin aceltibungetil de padure. Spuse ce este nail nenorocitd carele se ratacise, umblandd dupe vanatd, si da laud& Domnului ca Fa invrednicitd a mai di peste fiinte de omeni, Ea, bietd, care scia ce este necazuld si lipsa, isi piece urechia la rugaciunile cele viclene ale smeului, si facendu-i-se mild de nenorocirile Jul, ii fegadui ce va vorbi fiuldi ei de densulti. Cum veni fluid sell de unde era dusd, ea II ppuse tote siretenia nenorocirei omului ce nazuia la mila lord, si ildruge sa aiba mile de ticalosia lui, caci, qicea ea, nu scimu cum ne va mai aduce si pe not Dumneded. Voinicului ii paru bine de asta intemplare, mai cu semi, gindea elii, ca va fi barimu o slugs in curte care se tie de uritd. me-sii, in lipsa lul, si sa-i dea ajutord in trebile cunoscu ca este smed, tend ild vedu, atatil de bine scius sera,. case!. ebb sa-la Nu-lt

procletuld a se schimba. If spuse ce are de facutil si il11 primi sa seda la curtea lui. Mu ltele lipsurf, multele necazuri, multa mahnire ce suferise muma vitezului, si doruld celd mare de tara el, era mai cu sema suferintele el cand se gandea la rusinea ce remasese asupra numelul sell, in casa parinplor ei, ea fiindd nevinovata, o facu de laucedea si se topia d'a'n piciorele. Vedend'o smeulu asa serbeda si totd fare voe bung, se incumese intr'una din dile, pe cand voiniculd era la vanatOre, si o intrebe. : dard se prefacu el vorbesce cu sfiale. Cum bagd de soma, stapana, nu prea ti-e bine. Nu mT -e bine, me baete, cad mi-e don't d'ald de tata vi d'alti de mama, si de lera mea. Vedi ca eu suntti fata de Imperatti, si pentru o napaste ce a *ad pe capuld med. pribegescti de sunlit atiti marl de mil . Ed scid unit lecu pentru bola dumitale, stapana ; darn n'are tine se duce se. -lit aduca. $i ii spuse o sumedenie de minuni ce Meuse leculd ce dicea a ard fi bund pentru ea. Cand se intorse de la vanatore fiuld el, ea if spuse ca audise de la sluga lord, cum ca de va manta mere din me- Tula rosu se va face sanatosa. Eld fu bund bucurosu ca audise unit Med care sa faca pe ma -se. sanatosa, si se hotari a se duce tocmai acolo sä-1 akluca leculd. Isi lua diva buns si pleca. Dar incotro s'apuce ? cact nici nu mai audise pine. atunci de area ce-va. Apuca si eld inteunti norocu spre rasartd, si mergend prin desisurile. padurile Bari unit palatil mai frumosti de catd acela in care sedead ei. Se duse dreptti acolo. Aci locuia b dine maiastre. Cum o Oda elti ii cadu cu dragii Dare maiastra, esindu-i inainte, ild priimi, dupe cum i se auvenea, ild bags in palatil si ild omeni ca pe unit Ospe. Din una din alta se intelesera la cuvinte. Vedi ca, mare testa era scrisa lul. Elti nu mai veduse pina atunci alai chipd c muere, de catil p'ald. ma-si. $'apoi era attau de frumOsa vi de v,ingase ca o flare.

Ea Inca avea la ce se uita la eld; cAci era und bradu de romanasti. Elie se uitase acolo la densa. and isi aduse aminte ca elu plecase sa adued mume-sei mere de la merul rosu, voi sa o sbughiasca. Para Dina maiastra flu opri si-ld intrebd uncle se duce. Voiniculd ii spuse din firu pia. in ata tord siretenia. Dfna pricepu viclenia smeului si tAcu. Apoi ilu indreptd ea spre local acela cu merulu rosu, si inveta cum sa facd ca sa is merele. Dupd cliva bund si de la mdiastra lagadui ca se va intOree pe la densa, porni ; si aide, aide, merse tale lungd si mai lungs, pins ce, trecend leri si marl, ajunse la o grading ocolita numai de trandafirl. Infra in nauntru si dete peste meruld rosu carele era sada in mijloculd nei. Eta cercd a se aldtura de pomil, dar pomuld ii dise : Nu te apropia de mine, voinice, ca Ig vei perde viata si e pAcat de densa. Flaediasuld ce nu scia de fried, ii respunse cum ild inve-lase qina. Nu te teme, poind oropsitii, eh te void curela de osi de uscaturi. $i dupd ce-1 tdie usedturile si ii lu. omidile, culese trelmerisOre, ca cele din raid, si se intOrse inapoi. Ajungendu fn pAdure, dete pe la dina. Acesta cum ilii v6du, ild priimi cu bucurie, flu puse intr'o dinar& sa se odihnesed pind una, alta, ii schimba merele si ii puse altele in loculd lord. and se scula voiniculd, se grabi a se intorce la masa cu slujba fdeutd Lua deci merele si porni. Yn vremea acesta, procletulii de smed se lingusea pe JANA, muma bdiatului, si cu ispite si cu marghiolii umbla sa o dea in eapd sa se planisesca lui. Ea, bietti, nu scia unde bate diavoluld de smed. Nu cunoscea la sufletuld el ce suntd ispitele si cursele dragostei, si prin urmare nu da nasu spur-catului sa se batincla. Ea scia una si bund: se topea de dolt ce-si lua gradimiclY nitelu, si 1i -ld 1i.-1

sclupa fluid seu, dupa parinfil ei si dupa tera in care se nascuse. Cand o cautai era cu ochil scald* in lacrarni. Cum veclu pe fiu-sed WM de bucurie. I se paru a inviora -o lecuta Manca din meriOrele ce-i aduse, si i se paru Lune. Dupa ce mai trecu, ea caclu erA0 in pirotela de mai nainte. Voiniculd v6clandil ca sanatatea ma-sei tdnjasce, nu scia ce sa-1 mai faca spre a o mai inveseli. Iar dracul de smeil, atitil de harnic se arata in ale slujbei, in cat n'apuca sa iasa bine vorba din gura voinicului, si elu o ghicea ; apo I se Facea luntre si punte, ca sa-I indeplinesca voile. Voiniculd , %Aga si eld de soma tragerea-de-inima ce avea sluga spre a-i sluji cu credinta, qi nu se caia de iced ca l'a prima la curtea sa, ba Inca incepuse privi cu ochi buni. Intr'una din Pe, pe cand voinicul era cu voe bung, Sme- -ulu se apropie de eld. §i cu grain milogitd fi 4ise : Stapane, cunoscil iubirea ce ai pentru mamulita D-tale. Lance;lela de care patimesce, mie nu-ml prea place. De vei vrea sa me asculli, nu vei Scil tu ce-va lecuri ? spune ca te ascult. In Cara de unde suntd ea, Omenii patimni de asemenea bola, facd tad ce se pate de aducii apa vie si apa mOrta de la muntil ce se batii in capete. Acosta apa este leculd edit mai bunu. Te vLdu ca esti un mare vitezd §i amu credinta in sufletuld men CA D-tale Iti va fl mai upril de catd altora a o aduce. N'apuca sa ispravesca vorba si vitezuld se duse la ma-sa. -Mina acolo, eld ii dice : Mama, te vecld totii galena, si te perch' da'n piciorele. MA clued, mama, sa-ti aducii lecuri. La muntii ce se bad in . capete este apa vie si apa marts. Tocmai acolo m6 void duce aducti ape de aceea. Nu te duce, dragul mamei; mila Domnului este cu noi; .de va vrea eld sa fid bolnava, macar ord ce ell de apa imi vei educe, in dqertii va fi. Nu me mai lasa singura. Destuld mi-a rose rarunchil singuratatea. Mangaerea mea acum tu fetuld med, de void mai fi lipsita si de d6nsa, void peri. sa-ti a-ld gresi. esti,

Fit barbatA, mama, tined firea pinti me voiu intorce, si al s'd flu vesela si sanAtOsA ca piatra, dupa ce vei bea apa vie. Nu fu cu putintA tine. Se gad si plecA. In tale dete si pe la ()Ina mAiastra. Din una din alta veni vorba ca se duce in caletorie, si-i si spuse unde se duce. Zimbi Dina cand audi si vetl.0 urciorele ce-I dase smeulti. Nu clise insa nimicil care sä-I dea vr'o bAnuiala, ci ii dete doe borcane, cu care sA is aph mai in grabs, si ilti inveth cum sa Lea. Ii clise ca tocmai la amiacli, cand va fi &Vele in crud, sl Ingle o prAjina si in virfulii ei sä pue o mahrama rosie. Muntil orti cata la ea cu ochii bleojditi ; era elti, ping s'or 4lestepta el din buimacela, sA se repecla lute a lua apa cu borcanele din ambele fan-Cane. Yi paru multti bine voinicului pentru invelatura ce-i dete. Apoi luandu-si (Iioa bunk plech, Merse merse; merse, pricina. pica ce, dupa o caletorie Oita, ajunse la loculu cu Facu, precum flu invetase clina ; era elu d'a'n cAlarele, se repecli printre munti si umplu borcanele. and fu a se intorce, muntil prinsese de veste ca ore -tine a luatii apa din antanh, si incepu a se bate erAsi in capete. Tocmai atuuci si voiniculti se intorcea. Si data nu se grabea a esi mai lute, acolo lift prApadea. Scapa insA cu fats curata. Numai coda calului o apucA, si acolo remase de .jumatate. De atunci, este calulti cu coda jumetate de came si jumAtate de perti. Gaud se intorse acasa, dete erAsi pe la Dina. Ea, ea si de la randii, lift rug sA se dea nitelu odihnei; si in acelit timpti II schimbh apa, puindu-1 alta in loud celei ce aduse Sculandu-se duph sonanci, lug borcanele cu apa si yen acasa. Atka ii fu-se ma-sii ca vatic. Nu scia ce mai facea de bucurie. Ilu shruta si p'o parte si pe alta. Apoi dupa ce bell din apa ce-1 aduse, ei ii pAru eh mai prinse pitelu sufletti Vorbh sh. fie I Ea nu bap de sernA, vedi, cä bucuria pentru vederea fiului seu o face sA fie Ore-cum mai sprintena. Smeulit se da de cesulil mortil cand ilu vequ ca s'a intorsil a -lu yeti, sl-Id

cu isprava facuta. Elu batuse capulti multti si bine sa dea in cap."). pe fata imperatului, in lipsa fiului seu, dara tote mrejele liii remasesera de Asti; cad ea nu dete in clapca in care o 1mpingea spurcatulti. Ea nu$ putea da sera de ce tail urnbla elu pe langa densa cu §osele cu momele. Nici nu visa despre ce avea de gand procletul de smeti. Pass -mi-te smeulul. II era frica sa se is la lupta de fafa cu voinicul. Ci voia piar4a prin viclenie, §i apoi sa-0 bats jocu si de masa, ca sa-0 isbandesca pentru mortea fratilor sei. Dara nu-1 ajuta VoIniculti, din cand in cand mergea la vanatOre, §i da si cAte o raita pe la clina. Nu trecu multu §i elu bags de soma ca ma -sa nu se lndrepteza ci gaineza §i se topesce de pe piciOre. Se intrista in inima lui cand vedea ca nu-i da In de bine si ca nu-i pOte da nici un ajutorl Pacostea de smeii baga de soma ca voiniculii se framanta cu firea pentru sa'natatea ma-si, se apropie de densubl intro di si -i mai dise 'lute° Elora; cacI se temea spurcatulii alit mai indemna. Tema luI era sa nu se deV.epte sa-I ghicesca cugetele luI cele viclene. Am audit si eu, stapane, pe dad eram copilu ca omenil marl cand suntii patima§1 de langeclela §i copiiI cand bo, lescil de bOla caInesca, se tamaduescii, de va manta un purcebi de la scrofa de sub pamentil. Mi se rupe inima din mine cand veclu pe buna mea stapana cum i se stinge viata din sine. Dara nici pe d-ta nu to Indemnii a to duce, cad mare primejdie va cadea pe capubi acelui ce se va cerca a Pura purcelulti de nu va isbuti. Nu sporovoi mai multu, 11 respunse voinicuiu, en nu, sciii ce este primejdie si MCA. Numai de &Ail §i puse la tale cele de trebuinta pentruo caletorie mai lungs. Ma-sii 11 spuse ca se duce la vanatore- Plea §i dete si pe la pina, careea ii spuse ce avea de gandii sa, faca. Elu scia, ve;11, ca sfaturile el II prinsese multu bine' dupd ce it invera cum sa faca sa isbutesca, ii dete unu sapunii, unti peptene §i o perie, ca sa-I fie de slujba. voinicubl Dina. Elu. se-Id Dumnedee. pi

pled, si merse, nterse, Oita ce ajunse la o padure desA tutunecOs6 de abia putea sa rAsbesca. Bajbai elti p'acolo pina ce dete de ghizuina scrofei. Cum sfi. se apropie elti ? caci ghizuina era Inconjurata de buteni si de rascote, de nu se putea atinge nici pasare Maiastra, Volniculit fAcu precum ilu invetase dina. SAO unit sentu a (Audi ping ce ajunse sub culcuvlil scrofei, Infra acolo tepta pinA ce veni scrofa sk se culce. Purcell erail top in peril la ugerutti scrofei §i sugeaii. Mai 'nainte de a resari luceferult1 porcilorti, cand toti porcii se detepta, adorrniti land purceil cu tita in gurA, voinicult1 bagA mana binisoru §i apuca unit purcelit, dar asa de binisord flu apuca, si ass de uprit ilti trase In cAtit scap apta din gura farg sA sirup. Ile apuca numai de catti de botti ca sä nu guise, Si p'aici ti-e drumulil Draculti de scrag baga de sema ca ci iit. i se recesce, Se deteptd §i vedu c6. unu purcelti ii lipsesce. Se luA dupa voinicu. Si tote ca telegarulti voinicului era unii smeii de calti scrofa Ile ajunse. Gaud vedu ca are sä-lit inhale cu coltii voinitule arunca sapunuld. Atunci unde se facu unit noroill cleiosti §i puturosti, de ti se scutura carnea de pe tine. Calulii fugea de cld cu burta de pAmintit. Screfa, fAcu ce fAcu, se svareoli prin noroifi se tar- Mei de nu o mai cunosceai, scrota e, on ce dracu e. Scapa din nomolil §i se It& dupa voinicit. Intro clips 115. ajunse. Gaud vedu zorulti, voiniculit arunca peptenele, Si unde se facu unit didit 'naltil, curmediplit drumului ei, de nu fu cu putinta sa-lti sat A. &tuner scrota se puse cu coltii sei §i sparse zidulfi, facendti o gaurl numai cattl putea ea sA tred. sA to tii dupA densulii. Daca vedu voiniculd ca scrofa era s'a apropiat, arunc'a peria. De o data se fAcu o pAdure 'nalta si desa de nu se putea strecura nici puill de pasere. Cum vedu una ca asta, scrofa se puse §i rose, rose, la copaci,pina ce-0 facu drumit dupa pina ce, and fu ajunse, voiniculu intrase In curtea la Dina. A.cesta esi numai de catti, intinse mina, si itriga : si ascu el', Alb si 'naltil,d'a Si §i si si dbnsultil a-hi

inapoi, scrofa rusindsa, si teme-te de urgia tatalui meti. Cand II audi glasu1i, scrota remase Incremenita, si plina de rusine se intorse. Mergea si se totil uita inclaratil ; pare ca tot nu-I venea a crede ceea ce veduse si audise. Se culca si de asta data mtelu voiuiculii, ca sä se odihnesca, era pinA II schimba purcelulii, puindu-I altuld In loculii Dupd ce se destepta, se Intorcea la ma-sa cu voe buna, de isprava ce facuse. Venea, nene, cu caciula intr'o parte, cu purcelulti in brace si cAntAndil din frunda._ Cand, iatd ca se intiltiesoe cu trel insi. Pasami-te era Vintulii, Caklura si Gerulti. Ina caciula din cape, si cu multi plecacinne ii disc : Norocti bunt sa dea Dumnedeu, nea Vintule. Cale build, dragulii mei], ii respunse Vintulu. Da ce. me, numai Vintului to ploconesci dise ca-I dura. Nu scii tu the ca e t potu sa last o zapusela si o arsita, de sa fiarba matele din tine ? Nu-mi pasa de nimicti, respunse voiuiculu, numai tulti sa-mi bata. N'ai auditti tu ore de mine, mg., ii dise si Gerulu, ca tine, eii amt putere sa dau unit frigu si o geruiala peste de sa inghete matele in tine. Habarti, n'amu respunde si elu, numai Vintulti sa nu-mi bath'. Si incetti, incetu, ajunse acasa. Cand ilu vedu al-de masa si audi peste cite prapastil a datti, muri si inviP de bucurie ca-lu mai vedu o data is carne si in Ose. ii dete de maned purcelulti ; dard ea marturisi ca nu vede nici o usurare. SA inebunesca Smeulti de ciuda I vedu elu ca DU pOte altti felu repue pe Voinicii, ne catii prin viclenie. Cala deci vreme cu prileju ca di sa-s1 pue In lucrare cugetulii set celu nelegluitu. late° (And Voiniculti se intorsese de la vinatd si era ostenitti peste masura, se culca in grading la umbra unorti trandafiri. Smeulu dete peste densulti, iacu bucati, bump, cu luT. Elii i i II Yin- Ai-111

palo;ult pe care flu puril tott-d'autia ascunst la densult. Si ea sa nu bage de semi ma-srt, puse tote bucafelele in desagi le arida pe calf, §i dandil cite -va bite caluluI, flt dete pe porta afara. Calult fusese alit Dinei. Ea flu dedese in dart voInicului and fu a se duce la Merult rose. Elii, data se vedu gonitil, alergA dreptil la stapana-sa. Ea, cum it vedu viindil Cara stapinu-set, pricepu ca trebue sa fie vr'o drac:e la mijloct. Se dete jost, si ce vedu se spaImenta. Lua deci desagii, II aduse inctsa la ea, bucalica cu bucalicA, osit cu osii, si le arda una langa alta. lie-care la locnutil lore. Dupit aceea turns apa morta peste densele. Ele se inchiega, lipindu-se una de alb; pielea se facu ca piftia, Intrupantiu-se. 110 stropi si cu apd viet, se insufleti; dart mutt si surdil. Atunci ii dete sa manance unit mart de care adusese eft If veni grtiri. Lua si purcelult scrOfei de pe sub pamintd si flit fact sa-i guile la urechi si if veni audit. Atunci dise: Dart greit somnil dormiiii, soru-mea. Gret, trait:we; si aI fi dormitit cAtit lumea si pamantult de nu erat maestritele lucruri ce to ai adust pentru ma -ta; era et le -amt °prat pust allele in tomtit Atunci ii spuse tine era dusmanulit care voice sa-lt rapue.Si cr sa se incrdinfeze de adeverulit celoril spuse de densa, ii dote putere sa se fact porumbelt, si sa se duct sa yacht cum stneulii chinuesce pe ma-sa. Voinicult se facu porumbelt ajunse intr'unt sufletil la carele uncle rdea mums -sa. Cand acolo ce sa yacht ? Se freed la ochi ca sa se incrdinfeze de suntii aevea cele ce i se infatia sat nalueirt Smeult, carele cu sosele cu momele nu putuse da in capil pe mu na voinicului a se planisi lui, acum o pusese la annul. 0 legase cu o franghie de matase rode, o tined nemAncata Si cu ochii in sore. Elt voia sa o om6re tocmai cand voinicult ajunse in chipt de porunbelt. Se dete de trei on peste capii, cum lit invelase Dina, si se fact omit cu sabia gout in mina. Si catil al dice meit, facu mici larime pe nectiratult de smell, bala draculit. Scapa pe murna sa de la chinurI, si ills s: si lore. si si si h hi,

viindii pina ii date de beu nitica apa vie. Cum bau vac,lu InsufleteFe §i se simte voiosa ca unit omit plinit do sanatate Apoi voiniculti se insoti cu pina, si traira ate trel unit train plinu de fericire si de ingaduinta ping la adanci bateau*. Era eft Incalecaiti p 'o sea, etc

Junak brez očeta

Junak brez očeta

Legende sau basmele românilor

Junak brez očeta

011 Voinicul cel fără de tată

Morda ti bo všeč tudi