Prevod
Ko je novica o prelivanju krvi pri Bunker Hillu dosegla Bohemia Hall v okrožju Cecil v Marylandu, je Albert De Courcy prepustil bratu Ernestu skrb za ugled rodbine in domoljubne govore, sam pa odšel na bojišče, zavedajoč se, da Helen Carmichael, njegova zaročenka, s ponosom in žalostjo spremlja odhod njegove čete. Pisma so prihajala in odhajala, kakor vselej, dokler se ni razširila govorica o hudem porazu kolonistov na Long Islandu; tedaj so pisma prenehala prihajati.
Leto pozneje se je v dvorcu pri večerji ustavil razcapan vojak in pripovedoval o Albertovem junaštvu, ko je kril Washingtonov umik. Pogumnega mladega častnika so ustrelili, je dejal, ko je skušal preplavati močvirja Gowanusa. Toda vojak se je motil. Albert je na svojo veliko nejevoljo obtičal v blatu ob robu potoka. Medtem ko se je premetaval v mulju, ga je pol ducata krepkih rdečesuknjičev izvleklo in odpravili so ga na zaporniške ladje, zasidrane v zalivu Wallabout. V teh strašnih ladijskih trupih, sredi teme in kužnega zraka, ob skopi, nezdravi hrani, prisiljen gledati, kako vsak dan umira na ducate njegovih tovarišev in kako njihova trupla mečejo na obalo, kjer je plima odnašala pesek, s katerim so jih prekrili, si je De Courcy želel, da bi ga namesto ujetništva doletela smrt, kajti takoj za ljubeznijo je najbolj cenil svobodo.
Nekega dne so ga s peščico drugih določili za premestitev v zapor, obdan s palisado, ob reki Delaware, in kako mu je zaigralo srce, ko je izvedel, da je novi zapor manj kot dvajset milj od doma! Dobra volja se mu je povrnila, novi ječarji pa so ga imeli radi zaradi njegove odkritosti in se smejali njegovim iskrenim kletvicam na kraljev račun. Po ograjenem prostoru se je smel prosto gibati in ni trajalo dolgo, da je odkril, kje je zid nizek, jarek ozek in ovira iz posekanih dreves strohnela — spoznanje, ki mu je prišlo prav prej, kot je pričakoval, saj so nekega dne pripeljali zaplenjenega konja, ta pa je z rezgetom krenil naravnost k njemu in podrgnil gobec ob njegove prsi.
»Saj to je Cecil!« je vzkliknil. »Moj konj, gospodje — oziroma nekoč je bil moj. V vsem Marylandu ni boljšega lovskega konja!« »Da,« je odgovoril eden od častnikov. »Pravkar smo ga vzeli vašemu bratu. S svojimi govori je netil nemir in treba ga je utišati. A danes ga bomo dobili, saj se bo poročil, izvidniški oddelek pa je že na poti, da ga zgrabi pred oltarjem.«
»Poročil! Moj brat! Kaj! Ernest, pravnik, govornik? Ho, ho! Ah, vendar je precej kruto tako preprečiti poroko!« »Zanj morda; a pravijo, da ga dama nima posebno rada. Prepričal jo je, da je to njena dolžnost, potem ko ji je umrl ljubi.«
»Kako to? Njen ljubi — kako ji je ime?« »Helen — Helen Carmichael ali nekaj takega.« Polja in nebo so za hip zaplavali pred De Courcyjevimi očmi; nato je z mirnim glasom ter bledim, nepremičnim obrazom nadaljeval: »No, zagrenili mu boste poročni dan. Če bi imel tukaj Cecila, bi vam vsem ušel. Ah, ko sem bil še v vaji, sem lahko na tem konju med ježo pobral kamenček s tal, ne da bi upočasnil korak!«
»Bi to zmogli tudi zdaj?« »Bojim se, da so mi od dolgega bivanja na vaših zaporniških ladjah otrdeli sklepi, a z robcem bi si upal poskusiti.« »Potem pa poskusite,« je dejal poveljnik.
De Courcy je z naporom zlezel v sedlo, v lahkem galopu prečkal dvorišče in spustil robec na travo. Nato je za vajo napravil nekaj krogov, se pognal v galop in pridrvel naokrog kakor veter. Tako trdno je sedel v sedlu, tako plemenita je bila njegova drža in tako popolnoma je obvladoval konja, da so se razlegli vzkliki občudovanja. Zdelo se je, da je z glavo naprej padel iz sedla, a že naslednji hip se je spet vzravnal in veselo pomahal z robcem v slovo — kajti nadaljeval je naravnost proti šibkemu mestu v zidu. Mimo ušes sta mu zažvižgali dve mušketni krogli: zdaj je šlo za vse ali nič! Silovit skok! Nato je zvonek krik osuplim vojakom oznanil, da je varno dosegel cesto. Skozi gozd, goščavo in čez polja je drvel, kakor da mu je za petami sam zlodej, in niti za trenutek ni nehal priganjati konja, dokler ni dosegel mitniške ceste in pred seboj zagledal izvidniškega oddelka, ki je šel aretirat njegovega brata.
Zavil je na stezo, ki je vodila k zadnjemu delu cerkvice, kateri so bili vojaki že nevarno blizu, znova pognal konja z rokami in petami, in čez nekaj trenutkov je svate preplašil prizor črnega, vsega spenjenega konja, na katerem je sedel shujšan mož v raztrganih oblačilih in planil skozi odprta vrata prezbiterija. Ženin se je zdrznil in sključil, saj je prepoznal brata. Nevesta je osuplo strmela. »Mrtvi je oživel!« je nekdo vzkliknil. De Courcy ni imel veliko časa za besede. Prijezdil je do oltarja, dvignil Helen za seboj v sedlo in vzkliknil: »Rešite se! Britanci prihajajo! Vsi na konje in proti dvorcu!« Razlegli so se kriki, nekateri so omedleli — in morda je padla tudi kakšna kletvica, čeprav so bili v cerkvi — in ko je oddelek prijezdil, je večina svatov že bežala na vse pretege. Ernesta so prijeli in naslednje jutro je na seznamu zapornikov zasedel bratovo mesto; ker pa je bilo že vse pripravljeno za poroko, se je ta tudi zgodila, in bila je srečna, le da je bil ženin Albert.
